Pridiga 18

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

18. PRIDIGA[1]

Adolescens, tibi dico: surge.

Mladenič, tebi pravim, vstani. (Lk 7,11)

Naš Gospod je šel v neko mesto, ki se je imenovalo Naim, in z njim je šlo veliko ljudstva in učenci. Ko pa so prišli skozi vrata, so ravno ven prinesli mrtvega mladeniča, edinca neke vdove. Naš Gospod je pristopil, se dotaknil nosil, na katerih je ležal mrlič, in rekel: “Mladenič, pravim ti, vstani!” Mladenič se je zravnal in zaradi enakosti[2] začel takoj govoriti, da je vstal po večni Besedi (Lk 7,11-15).

   Pravim torej: “Šel je v mesto”. To mesto je duša, ki je dobro urejena, okrepljena in zavarovana pred slabostmi: duša, ki je izključila vso mnogoterost in je složna ter dobro utrjena v Jezusovem odrešenju[3], obzidana in obdana z Božjo svetlobo. Zato govori prerok: “Bog je zidovje, ki obdaja Sion” (Iz 26,1). Večna Modrost govori: “Enako bom spet počivala v posvečenem in svetem <gewîhten und … geheligeten> [4] mestu” (Sir 24,15). Nič ne počiva in ne zedinja tako kot tisto, kar je podobno/enako; zato je vse, kar je enako, znotraj in blizu. Posvečena je tista duša, v kateri je le Bog in v kateri ne najde počitka (ruowe) nobeno ustvarjeno bitje. Zato pravi: “Enako bom spet počivala v posvečenem in svetem mestu.” Vsa svetost je od Svetega Duha. Narava ne preskakuje ničesar; delovati začenja pri najnižjem in deluje vse do najvišjega.[5] Učitelji pravijo, da zrak nikoli ne postane ogenj, če ni najprej postal tenak in vroč. Sveti Duh vzame dušo, očiščuje jo v luči in milosti ter jo vleče gor v Najvišje. Zato pravi: “V svetem mestu bom enako znova počivala.” Kolikor duša počiva v Bogu, toliko Bog počiva v njej. Če ona počiva v Njem le deloma, tudi On v njej počiva le deloma; če pa ona vsa počiva v Njem, tudi On ves počiva v njej. Zato večna Modrost govori: “Enako bom spet počivala.”

    Učitelji pravijo, da v mavrici rumena in zelena barva tako enakomerno prehajata druga v drugo, da nima nobeno oko dovolj ostrega vida, da bi lahko zaznalo (mesto prehoda); tako enakomer­no deluje narava in je s tem podobna prvemu preboju(-v-bivanje) <ûzbruche>, ki so mu angeli tako podobni, da se Mojzes iz obzir­nosti do ljudi s slabotno močjo dojemanja ni upal o tem pisati, da bi ljudje angelov[6] ne molili: tako podobni so (angeli) prvemu preboju(-v-bivanje). Neki vzvišeni učitelj[7] pravi, da je najvišji angel med duhovi tako blizu prvemu preboju(-v-bivanje) in ima v sebi tako veliko bogopodobnosti in Božje moči, da je ustvaril ves ta  svet in poleg njega vse angele, ki so pod njim. V tem se skriva dober nauk: Bog je tako visok in čist in preprost, da v svoji najzgornejši stvaritvi udejanja, da ta (stvaritev) deluje v Njegovi moči[8], tako kot kraljevi namestnik[9] deluje v moči kralja in vlada svoji deželi.[10] (Zato Pismo) pravi: “V svetem in posvečenem mestu bom enako znova počival.”

    Zadnjič sem rekel, da so vrata, iz katerih Bog tali, dobrost.[11] Bit pa je to, kar se ima (heltet) v sebi in se ne tali iz (česarkoli): bit sama marveč (vse) tali vase. To pa je spet enost, ki ima sebe v sebi kot Eno in ločeno od vseh stvari ter se ne priobčuje nobenemu ustvarjenemu bitju. Dobrost je to, v čemer se raztali Bog in se priobčuje vsem ustvarjenim bitjem. Bit je Oče, Enost je Sin z Očetom, Dobrost je Sveti Duh. Sveti Duh torej jemlje dušo, “sveto mesto”,  v (njenem) najčistejšem in najvišjem in jo nosi gor v svoj Izvor, namreč v Sina, Sin pa jo nosi naprej v svoj Izvor, v Očeta, v Temelj, v Prvo, v čemer ima Sin svojo bit: tja, kjer večna Modrost “enako znova počiva v posvečenem in svetem mestu”, v najgloblji notranjosti. 

    Rekel je torej: “Naš Gospod je šel v mesto Naim.” Naim pomeni toliko kot “golobov sin”[12]: to pomeni preprostost. Duša naj nikdar ne počiva v (svoji) zmožnostni sili (in der mügelîchen kraft)[13], dokler ne postane popolnoma eno v Bogu. Naim pomeni toliko kot “valovje vode” in pomeni, da človek ne sme biti dovzeten za vzgibe, ki ga napeljujejo h grehom in prestopkom. “Učenci” so Božja luč, ki mora v valovju pritekati v dušo. “Velika množica” pa so kreposti, o katerih sem pred kratkim govoril.[14] Duša se mora povzpeti z vročim hrepenenjem in z velikimi krepostmi močno preseči angelsko dostojanstvo. Tam pride človek pod “vrata”, namreč: v ljubezen in enost. Skozi ta vrata so ven prinesli mrliča, mladeniča, vdovi­nega sina. Naš Gospod je nato pristopil in se dotaknil tistega, na čemer je pokojni ležal. Ob strani puščam to, kako je pristopil in kako se je dotaknil, ne pa tudi tega, da je rekel: “Vstani, mladenič.”

     Mladenič je bil vdovin sin. (Njen) mož je bil mrtev, zato je bil mrtev tudi sin. Edinec duše je volja in so vse moči (krefte) duše: vse so eno v največji notranjosti (in dem innersten) uma. Um je mož duše.[15] Ker je torej mrtev njen mož, je mrtev tudi sin. Temu mrtvemu sinu je naš Gospod rekel: “Pravim ti, mladenič, vstani!” To je rekla večna Beseda, živa Beseda, v kateri živijo vse stvari in katera ohranja vse stvari, Življenje med mrtvimi je govorilo – “in on je vstal in začel govoriti”. Ko Beseda govori v duši in duša odgovarja v živi Besedi, tedaj Sin v duši oživi.

   Učitelji sprašujejo[16], kaj je boljše, moč zelišč, moč besed ali moč kamenja. Posvetovati se moramo, za kaj od tega bi se odločili. Zelišča imajo veliko moč. Opazil sem, da se je nekoč kača bojevala s podlasico. Podlasica je nenadoma stekla proč, prinesla neko zel, jo zavila v nekaj drugega in vrgla na kačo – in ta se je razpočila ter na mestu obležala mrtva. Kaj je dalo podlasici takšno prebrisanost? To, da je vedela za moč tega zelišča. V tem se dejansko skriva velika modrost. Besede imajo tudi veliko moč; z besedami lahko storimo čudeže. Vse besede imajo svojo moč od prve Besede. Kamenje ima tudi veliko moč zaradi podobnosti/enakosti, ki jo v njem udejanjajo zvezde in moč neba. Ker torej enako toliko udejanja v enakem, se mora duša v svoji naravni luči dvigniti v (svoje) najvišje in najčistejše ter tako vstopiti v angelsko svetlobo, z angelsko svetlobo pa v Božjo svetlobo in tako stati med tremi lučmi na razpotju, v višini, kjer luči trčijo med seboj. Tam večna Beseda vanjo izgovarja življenje, tam postaja duša živa in odgovarja v Besedi.

   Da bi prav tako prispeli do tja ter odgovarjali v večni Bese­di, nam Bog pomagaj. Amen.

 


[1] Pridiga je po zgradbi podobna Mojstrovi latinski pridigi XXXVI, ki razlaga isto svetopisemsko mesto. Datirajo jo na 6. marec 1326. Na isto svetopisemsko mesto se nanaša tudi 52. pridiga (“Adolescens, tibi dico: surge”).

[2] Tj. zaradi svoje bogopodobnosti, svoje notranje podobnosti Kristusu, večnem Božjem Logosu.

[3] Tj. odrešenju, ki nam ga podarja Jezus.

[4] posvečenem in svetem: v izvirniku deležnika dveh različnih nemških glagolov, ki ju v slovenščino lahko prevedemo le kot “posvečenem”.

[5] Prim. latinski prevod Aristotelovega dela O delih živali IV, 5 (681 a 12): “Kajti narava sovisno prehaja od neoživljenih/neoduševljenih <inanimata> bitij do živali <animalia>, namreč prek tistih bitij, ki sicer živijo, a niso živali, tako da se zdi, da se le malo razlikujejo  med seboj zaradi vzajemne bližine.”

[6] angelov db. jih.

[7] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 67 a. 4: “Odgovarjam: treba je reči, da o stvarjenju (duhovne) luči obstajata dve mnenji. Avguštinu se namreč zdi, da ne bi bilo primerno, da bi Mojzes (iz poročila o stvarjenju) izpustil stvarjenje duhovnega stvarstva … Hrizostom pa navaja drug razlog, namreč to, da je Mojzes govoril nepoduhovljenemu ljudstvu, ki je lahko razumelo le telesne reči in katerega je Mojzes hotel odvrniti od malikovanja. Ti ljudje bi namreč zgrabili priložnost za malikovanje, če bi jim bile pred­stavljene neke bitnosti <substantiae> nad vsemi telesnimi stvarmi…”

[8] Avicenna.

[9] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 110 a 1.

[10] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica: “Splošno rečeno: kakor v človeških kot naravnih rečeh najdemo to, da  posamično oblast vodi in uravnava splošna oblast, tako se oblast kraljevega namestnika <ballivus> uravnava po oblasti kralja… In zato velja: kakor nižje angele, ki imajo manj splošne <universales> oblike, uravnavajo višji, tako vse telesne reči uravnavajo angeli.”

[11] Prim. začetek 19. pridige (“Sta in porta”).

[12] Ustaljena srednjeveška etimologija (prim. Glossa ordinaria ad Luc. 7, 11) mesta Nain je bila fluctus (tok, Eckhartov “flut”) ali commotio (“gibanje”, Eckhartova bewegunge), medtem ko je “sin goloba” običajna etimologija za hebr. Bar Iona. V pridigi sta obe etimologiji pomešani.

[13] Zmožna (duševna) sila je verjetno prevod lat. intellectus possibilis (“možni um”, “um po možnosti”), enega izmed središčnih pojmov aristotelske psihologije.

[14] Referenca se morda nanaša na 16. pridigo (“Quasi vas auri solidum”).

[15]Prim. tudi 52. pridigo (“Adolescens, tibi dico: surge”), ki se nanaša na isto svetopisemsko mesto.

[16] Podobne primere srečamo pri Aristotelu in v raznih v srednjeveških naravoslovnih knjigah. Prim. Aristotel, O živalih IX, XX (Theta 6, 612 XX), sv. Albert Veliki, O živalih (izd. Stadtler) 1.XXI tr. I c. 2., Konrad von Megenberg, Knjiga narave (izd. Pfeiffer), str. 152.