Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Pridiga 11

 

11. PRIDIGA[1]

Impletum est tempus Elisabeth.

Dopolnjen je (bil) Elizabetin čas. (Lk 1,37)

 

Elizabeti se je dopolnil čas in rodila je sina. Janez je njegovo ime. Ljudje so tedaj govorili: “Kaj čudnega bo nastalo iz tega otroka? Božja roka je namreč z njim” (prim. Lk 1,57.63.66). V neki svetopisemski knjigi beremo: “To je največji (Božji) dar, da smo Božji otroci in da (On) v nas rojeva svojega Sina” (1 Jn 3,1)[2]. Duša, ki hoče biti Božji otrok, ne sme ničesar rojevati v sebi in v dušo, v kateri naj se rojeva Božji Sin, se ne sme rojevati nič drugega. Bog kar se da stremi po tem, da bi rojeval. Nikoli ni zadovoljen, če v nas ne rojeva svojega Sina. Tudi duša nikakor ni zadovoljna, če v njej ni rojen Božji Sin. In tedaj začenja izvirati milost. Tedaj se vliva milost.  Milost ne de­luje; njeno nastajanje (gewerden) je njeno delo. Milost se izliva iz Božje biti in teče v bit duše, ne v njene moči.

    Ko se je čas dopolnil, se je rodila “milost”. Kdaj je “polnost časa”? Tedaj, ko ni več nobenega časa. Če kdo v času postavi svoje srce v večnost in so vse časne stvari v njem mrtve, je to “polnost časa”. Nekoč sem dejal: kdor se veseli v času, se ne veseli ves čas,. Sveti Pavel pa pravi: “Veselite se v Bogu ves čas” (Flp 4,4).  Ves čas se veseli, kdor se veseli nad časom in zunaj časa. Neki spis pravi takole: “Troje ovira človeka, da nikakor ne more spoznati Boga. Prvo je čas, drugo telesnost, tretje mnogoterost. Dokler je to troje v meni, Boga ni v meni in v meni ne deluje na sebi lasten način”.[3] Sveti Avguštin pravi: “Iz poželjivosti duše izhaja, da hoče duša veliko  pograbiti in dobiti v posest, in tako grabi po času, telesnosti in mnogote­rosti ter pri tem izgublja prav tisto, kar ima.”[4] Dokler je namreč v tebi vedno več in več, Bog  v tebi ne more nikoli bivati ali delovati. Te reči morajo vselej ven, če naj noter vstopi Bog, razen če jih nimaš v posesti na neki višji in boljši način, tako, da je mnogoterost v tebi postala eno.  Kolikor več je tedaj v tebi mnogoterosti, toliko  bolj je navzoča enost, kajti eno (tj. mnogoterost)  se je spremenilo v drugo (tj. enost).

   Nekoč sem dejal: Enost zedinja vso mnogoterost, mnogoterost pa ne zedinja enosti. Če smo povzdignjeni nad vse stvari in je vse, kar je v nas, povzdignjeno (nadnje), nas nič ne pritiska. Kar je pod mano, me ne pritiska. Če bi stremel čisto in zgolj k Bogu, tako da bi ne bilo nad mano nič razen Boga, mi ne bi bilo nič težko in ne bi bil tako hitro  potrt. Sveti Avguštin pravi: “Gospod, ko se obrnem k Tebi, mi je odvzeta vsaka težava, bolest in napor.”[5] Ko stopimo nad čas in časne stvari, smo svobodni in vselej veseli in tedaj nastopi polnost časa; takrat se v tebi rojeva Božji Sin. Nekoč sem dejal: Ko je bil čas dopolnjen, je Bog poslal svojega Sina (Gal 4,4). Če se v tebi rojeva karkoli razen Sina, nimaš Svetega Duha in v tebi ne deluje milost. Izvor Svetega Duha je Sin. Če bi ne bilo Sina, ne bi bilo Svetega Duha. Sveti Duh se lahko izteka in razcveta le prek Sina. Kjer Oče rojeva svojega Sina, Mu daje vse, kar ima v svoji biti in naravi. Iz tega dajanja izvira Sveti Duh. Tako tudi Bog stremi, da se nam povsem izroči. Tako kot če hoče ogenj les potegniti vase, sebe pa v les: les v njem je najprej neenak. Zato je potreben čas. Naj­prej ogenj naredi les topel, vroč, nato se les začne kaditi in pokati, ker je ognju neenak; in kolikor bolj vroč je les, toliko tišji in mirnejši je. Čim podobnejši postaja ognju, toliko spo­kojnejši je,  dokler povsem ne postane ogenj. Če naj ogenj vase sprejme les, mora biti izgnana vsa neenakost.

     (Prisegam) pri Resnici, ki je Bog: če je bil tvoj namen karkoli razen Boga, potem delo, ki ga udejanjaš, ni tvoje niti ni v resnici Božje.  Tisto, kar je v tvojem delu namen, to je delo. Kar deluje v meni, je moj oče in temu sem podrejen. Ni mogoče, da bi v naravi obstajala dva očeta: v naravi mora biti vselej en oče.  Če so druge stvari zunaj in so “dopolnjene”, se zgodi to rojstvo. Tista resničnost, ki  dopolnjuje,[6] se dotika vseh koncev in nikjer ji nič ne manjka: ima širino in dolžino, višino in globino. Če bi imela višino, ne pa širine, dolžine in globine, ne bi “dopolnjevala”. Sveti Pavel pravi: “Prosite, da boste z vsemi svetimi doumeli, kakšna je širina, višina, dolžina in globina” (Ef 3,18).

     Te tri razsežnosti pomenijo trojno spoznanje. Prvo spoznanje je čutno: oko namreč na daleč vidi stvari, ki so zunaj njega. Drugo je umno in mnogo višje. S tretjim pa je mišljena plemenita duševna moč/zmožnost, ki je tako visoka in plemenita, da doumeva Boga v Njegovi goli, Njemu lastni biti.[7] Ta moč nima nič skupnega s čimerkoli; iz niča ustvarja nekaj in vse. Ne ve ničesar o včeraj in predvčerajšnjim, o jutri in o pojutrišnjem, kajti v večnosti ne obstaja noben včeraj in noben jutri; tam je pričujoči/sedanji zdaj; kar je bilo pred tisoč leti in kar bo nastopilo čez tisoč let, je tam navzoče/sedanje – in (prav tako tudi) tisto, kar je onkraj morja.  Ta moč (duše) doumeva Boga v Njegovi oblačilnici.[8] Sveto pismo nekje pravi: “V njem, prek njega in po njem” (Rim 11,36). “V njem”, to je v Očetu, “prek njega”, to je v Sinu, “po njem”, to je v Svetem Duhu.  Sveti Avguštin govori besede, ki so navedenim precej nepodobne, pa vendar tudi povsem podobne:  nič ni resnica,  kar v sebi ne zaobjema vseh resnic.[9] Ona (duševna) moč/zmožnost dojema vse stvari v resnici. Tej moči/zmožnosti ni nič prikrito. Nekje Sveto pismo pravi: “Možje morajo glave imeti odkrite, ženske pa pok­rite” (prim. 1 Kor 11,7.6). “Ženske”, to so najnižje moči/zmožnosti, ki morajo biti pokrite. “Mož” pa je ona moč/zmožnost, ki naj bo razoglava, ki naj ima nepokrito glavo. “Kaj čudnega bo nastalo iz tega otroka?” Pred kratkim sem nekater­im ljudem, ki so morda navzoči tudi tukaj, povedal nekaj besed. Takole sem dejal: Nič ni prikritega, kar ne bo razkrito (prim. Mt 10,26; Lk 12,2; Mr 4,22).  Vse, kar je nič, mora biti odloženo in tako prikrito, da na to ne smemo več nikdar niti pomisliti: o niču ne smemo nič vedeti in z ničem ne smemo imeti nič skupnega. Vsa ustvarjena bitja so čisti nič. Tam, kjer ni niti “tukaj” niti “tam”, tam, kjer je pozabljenost vseh ustvarjenih bitij, je polnost biti. Tedaj sem rekel: V nas ne sme biti nič prikritega, nič, česar ne bi povsem razkrili in dali Bogu. Kjerkoli smo, z imet­jem ali brez njega[10], v sreči ali žalosti[11], k čemurkoli se nagiba­mo –  (vsemu) temu se moramo odreči. Prav zares: če mi Bogu vse razkrije­mo, tudi On nam razkrije vse, kar ima, in v resnici nam ne bo prikril prav ničesar od vsega, kar nam lahko ponudi, niti mo­drosti niti resnice niti svoje tajnosti niti Bogstva niti česarkoli drugega. Res je to, tako res, kakor Bog živi – kolikor Mu seveda to[12] res razkrijemo.  Če pa Mu tega ne razkrijemo, ni nič čudnega, da nam tudi On ne razkrije, kajti biti mora povsem enako: kakor mi Njemu, tako On nam.

    Žalovati moramo zaradi nekaterih ljudi, ki mislijo, da so (prišli) zelo visoko in da so celo eno z Bogom, a se pri tem sploh še niso predali Bogu <sint noch zemâle unglâzen> in se držijo malenkostnih stvari, tako v dobrem kot v zlu.  Ti ljudje so daleč daleč od tistega, kar si domišljajo. Stremijo po velikem in hočejo prav tako veliko. Nekoč sem dejal: Če kdo  išče nič, komu se lahko pritoži, da tudi najde nič? Našel je pač, kar je iskal. Kdor išče karkoli ali si za karkoli prizadeva, išče nič in si  prizadeva za nič, in kdor prosi za karkoli, bo postal deležen niča. Kdor pa ne išče ničesar razen Boga samega in si ne prizadeva za nič drugega, temu Bog razkriva in daje vse, kar je skril v svojem, Božjem srcu, tako da to človeku postane lastno, kakor je lastno Bogu, nič več in nič manj – seveda le v tej meri, kolikor ta človek stremi zgolj, neposredno in izključno k Bogu samemu. Kaj je čudnega, če bolniku ne prijata hrana in vino? Ne zaznava ju namreč z okusom, ki jima je lasten. Jezik ima prevleko, oblogo, s katero zaznava, in ta je grenka v skladu z bolezensko naravo bolezni. Hrana še ni prispela do tja, kjer bi morala prijati; bolniku se zdi grenka in prav ima, kajti grenko je nujno v oblogi in prevleki.  Če ta vmesna plast ni odstranje­na, nam sámo po sebi nič ne prija. Dokler ne odstranimo “obloge”, nam Bog ne prija v tem, kar je Njegovega <in sînem eigene>, in naše življenje je pogosto žalostno in grenko.

    Nekoč sem rekel: služabnice sledijo Jagnjetu neposredno <âne mittel> in sledijo mu, kamorkoli gre (prim. Raz 14,4). Tukaj so nekatere (resnično) služabnice, druge pa niso služabnice, čeprav si domišljajo, da so. Tiste, ki so prave služabnice, sledijo Jagnjetu, kamorkoli gre, v dobrem in slabem[13]. Nekatere pa sledijo Jagnjetu, če hodi v sladkosti in sreči; toda če gre v trpljenje, nesrečo in stisko, se odvrnejo in Mu ne sledijo. Verjemite mi, te niso služabnice, pa naj so videti karkoli. Nekatere pravijo: Gospod, prav res bi lahko tudi jaz prišla do tja, toda v časti, bogastvu in sreči. Verjemite, če bi Jagnje tako živelo in tako hodilo naprej, bi vam prav rad privoščil, da tako hodite za Njim; toda prave služabnice hodijo za Jagnjetom skozi ožino in širino in kamorkoli odide.

    Ko je bil čas dopolnjen, je bila rojena “milost”. Da se na nas dovršijo vse te stvari, da bo v nas rojena Božja milost, nam Bog pomagaj. Amen.


[1] Eckhart jo je pridigal v Kölnu po 14. in 23. pridigi.

[2] O tem mestu prim. tudi 35. pridigo (“Videte, qualem caritatem”), ki na podoben način

govori o apofatičnem Niču, zakrivanju in odkrivanju ter o različnih načinih spoznavanja, in apofatično sintezo v 59. pridigi (“Et cum factus esset Jesus annorum duodecim”).

[3] Ne vemo, koga navaja Eckhart.

[4] Prim. Confessiones (Izpovedi) X, pogl. 41 in 66.

[5] Ni jasno, na katero mesto iz Avguštinovih del tu misli Eckhart.

[6] Tista resničnost, ki db. Kar (Swaz), vendar bi bil db. prevod lahko zavajajoč, ker bi se kot osebek gl. »dopolnjuje« lahko razumelo rojstvo.

[7] Drugje Eckhart to moč imenuje “vrhovni um (Vernunft)”; podobno govori o njej tudi v Knjigi Božje tolažbe.

[8] O tej prispodobi prim. predzadnji odstavek 8. pridige (“Populi eius”).

[9] Prim. O svobodni volji 2, 12, 33 (PL 32, 1259).

[10] Ali morda: z zmožnostjo ali nezmožnostjo.

[11] Db. ne tistemu, kar mu je ljubo, ne onemu, kar ga boli.

[12] Namreč vse.

[13] Ali db. v tistem, kar mu je ljubo/prijetno, in onem, kar ga boli.

Pridiga 11

 

11. PRIDIGA[1]

Impletum est tempus Elisabeth.

Dopolnjen je (bil) Elizabetin čas. (Lk 1,37)

 

Elizabeti se je dopolnil čas in rodila je sina. Janez je njegovo ime. Ljudje so tedaj govorili: “Kaj čudnega bo nastalo iz tega otroka? Božja roka je namreč z njim” (prim. Lk 1,57.63.66). V neki svetopisemski knjigi beremo: “To je največji (Božji) dar, da smo Božji otroci in da (On) v nas rojeva svojega Sina” (1 Jn 3,1)[2]. Duša, ki hoče biti Božji otrok, ne sme ničesar rojevati v sebi in v dušo, v kateri naj se rojeva Božji Sin, se ne sme rojevati nič drugega. Bog kar se da stremi po tem, da bi rojeval. Nikoli ni zadovoljen, če v nas ne rojeva svojega Sina. Tudi duša nikakor ni zadovoljna, če v njej ni rojen Božji Sin. In tedaj začenja izvirati milost. Tedaj se vliva milost.  Milost ne de­luje; njeno nastajanje (gewerden) je njeno delo. Milost se izliva iz Božje biti in teče v bit duše, ne v njene moči.

    Ko se je čas dopolnil, se je rodila “milost”. Kdaj je “polnost časa”? Tedaj, ko ni več nobenega časa. Če kdo v času postavi svoje srce v večnost in so vse časne stvari v njem mrtve, je to “polnost časa”. Nekoč sem dejal: kdor se veseli v času, se ne veseli ves čas,. Sveti Pavel pa pravi: “Veselite se v Bogu ves čas” (Flp 4,4).  Ves čas se veseli, kdor se veseli nad časom in zunaj časa. Neki spis pravi takole: “Troje ovira človeka, da nikakor ne more spoznati Boga. Prvo je čas, drugo telesnost, tretje mnogoterost. Dokler je to troje v meni, Boga ni v meni in v meni ne deluje na sebi lasten način”.[3] Sveti Avguštin pravi: “Iz poželjivosti duše izhaja, da hoče duša veliko  pograbiti in dobiti v posest, in tako grabi po času, telesnosti in mnogote­rosti ter pri tem izgublja prav tisto, kar ima.”[4] Dokler je namreč v tebi vedno več in več, Bog  v tebi ne more nikoli bivati ali delovati. Te reči morajo vselej ven, če naj noter vstopi Bog, razen če jih nimaš v posesti na neki višji in boljši način, tako, da je mnogoterost v tebi postala eno.  Kolikor več je tedaj v tebi mnogoterosti, toliko  bolj je navzoča enost, kajti eno (tj. mnogoterost)  se je spremenilo v drugo (tj. enost).

   Nekoč sem dejal: Enost zedinja vso mnogoterost, mnogoterost pa ne zedinja enosti. Če smo povzdignjeni nad vse stvari in je vse, kar je v nas, povzdignjeno (nadnje), nas nič ne pritiska. Kar je pod mano, me ne pritiska. Če bi stremel čisto in zgolj k Bogu, tako da bi ne bilo nad mano nič razen Boga, mi ne bi bilo nič težko in ne bi bil tako hitro  potrt. Sveti Avguštin pravi: “Gospod, ko se obrnem k Tebi, mi je odvzeta vsaka težava, bolest in napor.”[5] Ko stopimo nad čas in časne stvari, smo svobodni in vselej veseli in tedaj nastopi polnost časa; takrat se v tebi rojeva Božji Sin. Nekoč sem dejal: Ko je bil čas dopolnjen, je Bog poslal svojega Sina (Gal 4,4). Če se v tebi rojeva karkoli razen Sina, nimaš Svetega Duha in v tebi ne deluje milost. Izvor Svetega Duha je Sin. Če bi ne bilo Sina, ne bi bilo Svetega Duha. Sveti Duh se lahko izteka in razcveta le prek Sina. Kjer Oče rojeva svojega Sina, Mu daje vse, kar ima v svoji biti in naravi. Iz tega dajanja izvira Sveti Duh. Tako tudi Bog stremi, da se nam povsem izroči. Tako kot če hoče ogenj les potegniti vase, sebe pa v les: les v njem je najprej neenak. Zato je potreben čas. Naj­prej ogenj naredi les topel, vroč, nato se les začne kaditi in pokati, ker je ognju neenak; in kolikor bolj vroč je les, toliko tišji in mirnejši je. Čim podobnejši postaja ognju, toliko spo­kojnejši je,  dokler povsem ne postane ogenj. Če naj ogenj vase sprejme les, mora biti izgnana vsa neenakost.

     (Prisegam) pri Resnici, ki je Bog: če je bil tvoj namen karkoli razen Boga, potem delo, ki ga udejanjaš, ni tvoje niti ni v resnici Božje.  Tisto, kar je v tvojem delu namen, to je delo. Kar deluje v meni, je moj oče in temu sem podrejen. Ni mogoče, da bi v naravi obstajala dva očeta: v naravi mora biti vselej en oče.  Če so druge stvari zunaj in so “dopolnjene”, se zgodi to rojstvo. Tista resničnost, ki  dopolnjuje,[6] se dotika vseh koncev in nikjer ji nič ne manjka: ima širino in dolžino, višino in globino. Če bi imela višino, ne pa širine, dolžine in globine, ne bi “dopolnjevala”. Sveti Pavel pravi: “Prosite, da boste z vsemi svetimi doumeli, kakšna je širina, višina, dolžina in globina” (Ef 3,18).

     Te tri razsežnosti pomenijo trojno spoznanje. Prvo spoznanje je čutno: oko namreč na daleč vidi stvari, ki so zunaj njega. Drugo je umno in mnogo višje. S tretjim pa je mišljena plemenita duševna moč/zmožnost, ki je tako visoka in plemenita, da doumeva Boga v Njegovi goli, Njemu lastni biti.[7] Ta moč nima nič skupnega s čimerkoli; iz niča ustvarja nekaj in vse. Ne ve ničesar o včeraj in predvčerajšnjim, o jutri in o pojutrišnjem, kajti v večnosti ne obstaja noben včeraj in noben jutri; tam je pričujoči/sedanji zdaj; kar je bilo pred tisoč leti in kar bo nastopilo čez tisoč let, je tam navzoče/sedanje – in (prav tako tudi) tisto, kar je onkraj morja.  Ta moč (duše) doumeva Boga v Njegovi oblačilnici.[8] Sveto pismo nekje pravi: “V njem, prek njega in po njem” (Rim 11,36). “V njem”, to je v Očetu, “prek njega”, to je v Sinu, “po njem”, to je v Svetem Duhu.  Sveti Avguštin govori besede, ki so navedenim precej nepodobne, pa vendar tudi povsem podobne:  nič ni resnica,  kar v sebi ne zaobjema vseh resnic.[9] Ona (duševna) moč/zmožnost dojema vse stvari v resnici. Tej moči/zmožnosti ni nič prikrito. Nekje Sveto pismo pravi: “Možje morajo glave imeti odkrite, ženske pa pok­rite” (prim. 1 Kor 11,7.6). “Ženske”, to so najnižje moči/zmožnosti, ki morajo biti pokrite. “Mož” pa je ona moč/zmožnost, ki naj bo razoglava, ki naj ima nepokrito glavo. “Kaj čudnega bo nastalo iz tega otroka?” Pred kratkim sem nekater­im ljudem, ki so morda navzoči tudi tukaj, povedal nekaj besed. Takole sem dejal: Nič ni prikritega, kar ne bo razkrito (prim. Mt 10,26; Lk 12,2; Mr 4,22).  Vse, kar je nič, mora biti odloženo in tako prikrito, da na to ne smemo več nikdar niti pomisliti: o niču ne smemo nič vedeti in z ničem ne smemo imeti nič skupnega. Vsa ustvarjena bitja so čisti nič. Tam, kjer ni niti “tukaj” niti “tam”, tam, kjer je pozabljenost vseh ustvarjenih bitij, je polnost biti. Tedaj sem rekel: V nas ne sme biti nič prikritega, nič, česar ne bi povsem razkrili in dali Bogu. Kjerkoli smo, z imet­jem ali brez njega[10], v sreči ali žalosti[11], k čemurkoli se nagiba­mo –  (vsemu) temu se moramo odreči. Prav zares: če mi Bogu vse razkrije­mo, tudi On nam razkrije vse, kar ima, in v resnici nam ne bo prikril prav ničesar od vsega, kar nam lahko ponudi, niti mo­drosti niti resnice niti svoje tajnosti niti Bogstva niti česarkoli drugega. Res je to, tako res, kakor Bog živi – kolikor Mu seveda to[12] res razkrijemo.  Če pa Mu tega ne razkrijemo, ni nič čudnega, da nam tudi On ne razkrije, kajti biti mora povsem enako: kakor mi Njemu, tako On nam.

    Žalovati moramo zaradi nekaterih ljudi, ki mislijo, da so (prišli) zelo visoko in da so celo eno z Bogom, a se pri tem sploh še niso predali Bogu <sint noch zemâle unglâzen> in se držijo malenkostnih stvari, tako v dobrem kot v zlu.  Ti ljudje so daleč daleč od tistega, kar si domišljajo. Stremijo po velikem in hočejo prav tako veliko. Nekoč sem dejal: Če kdo  išče nič, komu se lahko pritoži, da tudi najde nič? Našel je pač, kar je iskal. Kdor išče karkoli ali si za karkoli prizadeva, išče nič in si  prizadeva za nič, in kdor prosi za karkoli, bo postal deležen niča. Kdor pa ne išče ničesar razen Boga samega in si ne prizadeva za nič drugega, temu Bog razkriva in daje vse, kar je skril v svojem, Božjem srcu, tako da to človeku postane lastno, kakor je lastno Bogu, nič več in nič manj – seveda le v tej meri, kolikor ta človek stremi zgolj, neposredno in izključno k Bogu samemu. Kaj je čudnega, če bolniku ne prijata hrana in vino? Ne zaznava ju namreč z okusom, ki jima je lasten. Jezik ima prevleko, oblogo, s katero zaznava, in ta je grenka v skladu z bolezensko naravo bolezni. Hrana še ni prispela do tja, kjer bi morala prijati; bolniku se zdi grenka in prav ima, kajti grenko je nujno v oblogi in prevleki.  Če ta vmesna plast ni odstranje­na, nam sámo po sebi nič ne prija. Dokler ne odstranimo “obloge”, nam Bog ne prija v tem, kar je Njegovega <in sînem eigene>, in naše življenje je pogosto žalostno in grenko.

    Nekoč sem rekel: služabnice sledijo Jagnjetu neposredno <âne mittel> in sledijo mu, kamorkoli gre (prim. Raz 14,4). Tukaj so nekatere (resnično) služabnice, druge pa niso služabnice, čeprav si domišljajo, da so. Tiste, ki so prave služabnice, sledijo Jagnjetu, kamorkoli gre, v dobrem in slabem[13]. Nekatere pa sledijo Jagnjetu, če hodi v sladkosti in sreči; toda če gre v trpljenje, nesrečo in stisko, se odvrnejo in Mu ne sledijo. Verjemite mi, te niso služabnice, pa naj so videti karkoli. Nekatere pravijo: Gospod, prav res bi lahko tudi jaz prišla do tja, toda v časti, bogastvu in sreči. Verjemite, če bi Jagnje tako živelo in tako hodilo naprej, bi vam prav rad privoščil, da tako hodite za Njim; toda prave služabnice hodijo za Jagnjetom skozi ožino in širino in kamorkoli odide.

    Ko je bil čas dopolnjen, je bila rojena “milost”. Da se na nas dovršijo vse te stvari, da bo v nas rojena Božja milost, nam Bog pomagaj. Amen.


[1] Eckhart jo je pridigal v Kölnu po 14. in 23. pridigi.

[2] O tem mestu prim. tudi 35. pridigo (“Videte, qualem caritatem”), ki na podoben način

govori o apofatičnem Niču, zakrivanju in odkrivanju ter o različnih načinih spoznavanja, in apofatično sintezo v 59. pridigi (“Et cum factus esset Jesus annorum duodecim”).

[3] Ne vemo, koga navaja Eckhart.

[4] Prim. Confessiones (Izpovedi) X, pogl. 41 in 66.

[5] Ni jasno, na katero mesto iz Avguštinovih del tu misli Eckhart.

[6] Tista resničnost, ki db. Kar (Swaz), vendar bi bil db. prevod lahko zavajajoč, ker bi se kot osebek gl. »dopolnjuje« lahko razumelo rojstvo.

[7] Drugje Eckhart to moč imenuje “vrhovni um (Vernunft)”; podobno govori o njej tudi v Knjigi Božje tolažbe.

[8] O tej prispodobi prim. predzadnji odstavek 8. pridige (“Populi eius”).

[9] Prim. O svobodni volji 2, 12, 33 (PL 32, 1259).

[10] Ali morda: z zmožnostjo ali nezmožnostjo.

[11] Db. ne tistemu, kar mu je ljubo, ne onemu, kar ga boli.

[12] Namreč vse.

[13] Ali db. v tistem, kar mu je ljubo/prijetno, in onem, kar ga boli.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv