Poučni govori

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

POUČNI GOVORI

To so govori tirinškega vikarja, priorja v Erfurtu, brata Eckharta iz reda pridigarjev,[1] (govori), ki jih je izrekal (duhov­nim) otrokom, ki so ga glede njih marsikaj spraševali, ko so zvečer skupaj sedeli v pogovorih po branju.[2]

1  O PRAVI POKORŠČINI

Prava in popolna pokorščina je krepost vseh kreposti in brez te kreposti ne moremo ničesar storiti ali dovršiti, pa če bi šlo za še tako veliko delo. Res pa je tudi naslednje: najsi je opravilo še tako majhno ali neznatno, je vrednejše, če je storjeno v pravi pokorščini, pa naj gre za maševanje, pri­sostvovanje pri maši[3], molitev, motrenje ali karkoli drugega. Če si predstavljaš še tako neznatno opravi­lo, naj bo karkoli že: prava pokorščina ga oplemeniti in naredi, da je boljše. Pokorščina iz vseh stvari prikliče tisto najboljše. Prav zares, pokorščina nikoli ne ovira in ničesar ne preprečuje. Ne glede na to, kar posameznik počne, pri ničemer ne izpusti nič dobrega, če le (vse) izvira iz prave pokorščine. V pravi pokorščini si ni treba delati skrbi, saj ji ne manjka nič, kar je dobrega.

Kjer človek v poslušnosti izstopi iz svojega in se svojega odreče, prav tu mora nujno vstopiti Bog;[4] za tistega namreč, ki zase ničesar noče, mora Bog hoteti enako kot zase samega. Če sem se odrekel svoji volji[5] in jo predal v roke svojega predstojnika in nočem zase ničesar, mora zame hoteti Bog sam. Če mi torej kaj odreče, to hkrati odreče tudi samemu sebi. Tako velja prav v vsem: kjer nočem ničesar zase, tam hoče zame Bog. Zdaj pa bodite zelo pozorni! Kaj hoče (Bog) zame, če sam zase ničesar nočem? Kjer sem zapustil sebe, mora On namesto mene nujno hoteti vse to, kar hoče zase, nič več in nič manj in sicer na enak način, kot to hoče zase. Ko ne bi bilo tako – (prisegam) pri Resnici, ki je Bog sam – bi Bog ne bil pravičen in sploh ne bi bil Bog, kar pa je njegova naravna bit.

V pravi poslušnosti ne sme biti prav nobenega “Hočem tako ali tako” ali hočem “to ali ono”, ampak le čisto izstopanje iz svojega.[6] Zato v najboljši molitvi, ki je je človek zmožen, ne bi smelo biti nikakršnega: “Podari mi tako krepost ali (nakloni mi) tale način (življenja),” niti prošnje: “Da, Gospod, podari mi samega sebe in večno življenje,” ampak le:

“Gospod, ne naklanjaj mi ničesar razen tega, kar ti hočeš, in stori, Gospod, karkoli in kakorkoli je tebi prav, na kakršen koli način.” Taka molitev prekaša ono prvo toliko, kolikor (je) nebo visoko nad zemljo, in če tako molimo, molimo dobro: če v pravi pokorščini izstopimo (iz sebe) v Boga. Prava pokorščina ne sme poznati nikakršnega “Hočem”, ravno tako je ne smemo nikoli slišati reči “Nočem”. “Nočem” je pravi strup za vsako pokorščino. Kot pravi sveti Avguštin:[7] “Zvesti služabnik nima skomin po tem, da bi mu kdo rekel ali dal to, kar bi rad slišal ali videl; najprej in najbolj si prizadeva za to, da bi slišal tisto, kar je Bogu najbolj všeč.”

 

2  O NAJUČINKOVITEJŠI MOLITVI IN O NAJBOLJ VZVIŠENEM DELU

Najmočnejša in skoraj vsemogočna molitev, s katero je mogoče vse doseči, in najbolj vzvišeno delo sta tista, ki izvirata iz prostega srca <ledigen gemüete>. Kolikor bolj je srce prosto, toliko močnejša, vrednejša, učinkovitejša, hvalevrednejša in popolnejša sta molitev in delo. Prostemu srcu je vse mogoče.

Kaj je prosto srce?

Prosto srce je tisto, ki ga nič ne bega in ni na nič navezano, srce, ki tistega, kar ima najboljšega, ni povezalo z nobenim načinom in se v ničemer ne ozira na svoje, ampak se je, nasprotno, povsem potopilo v preljubo Božjo voljo in je izstopilo iz svojega.[8] Človek (s prostim srcem) ne more izvršiti niti najmanjšega dela, ki ne bi od tod črpalo moči in zmožnosti.

Moliti bi morali tako goreče, da bi želeli, da se vsi naši udje in moči, oči in ušesa, usta, srce in vsi čuti usmerijo v molitev; ne bi smeli odnehati, dokler ne bi začutili, da se zedinjamo z Njim, ki je pričujoč in h kateremu molimo: z Bogom.

 

3 O NEPREDANIH LJUDEH, KI SO POLNI SAMOVOLJNOSTI

Ljudje pravijo: “O, Gospod, rad bi bil tako zelo povezan z Bogom, kot so drugi; rad bi bil ravno tako pobožen in miren, da bi mi šlo prav tako kot njim in bi bil enako ubog,” ali pa: “Z menoj ne bo nikoli vse v redu, če ne bom tu ali tam in ne bom počel tega ali onega; živeti moram v tujini, v meniški celici ali v samostanu.”

Resnično, vse to si ti sam in prav nič drugega. To je tvoja lastna volja, četudi tega ne veš in se ti zdi drugače. Nikoli se v tebi ne poraja nemir, ne da bi izhajal iz tvoje lastne volje, pa naj to opažaš ali ne. Ko menimo, da je treba od nečesa bežati in iskati nekaj drugega, na primer ta mesta ali te ljudi pa take načine (življenja) ali to skupino[9] ter prav tole delo – za to ni krivo to, da te ovirajo tale način ali tele stvari: (ampak) si ti sam v stva­reh tisto, kar te ovira, kajti do stvari imaš neurejen odnos.[10]

Zato začni najprej  pri sebi in predaj[11] (lâz) samega sebe! Resnično, če najprej ne pobegneš od samega sebe, boš pov­sod, kamorkoli boš pobegnil, našel ovire in nemir (unvride), najsi boš kjerkoli. Ljudje iščejo mir v zunanjih stvareh, na različnih krajih ali v različnih načinih, pri ljudeh ali v opravilih, v tujini, v revščini ali v ponižanju, a najsi je (vse) to še tako imenitno ali ne vem kakšno, je vendar ničevo in ne daje miru. Popolnoma napačno iščejo tisti, ki iščejo na ta način. In ko tako blodijo čedalje dlje, čedalje manj najdevajo tisto, kar iščejo. Hodijo tako kot tisti, ki je zgrešil pot: dlje ko hodi, bolj je zašel. In kaj naj potemtakem stori? Najprej mora predati samega sebe, potem šele je predal vse. Resnično, če nekdo preda nebeško kraljestvo ali ves svet, obdrži pa samega sebe, ni ničesar predal.  Če pa človek preda najprej samega sebe, je predal vse, četudi potem obdrži bogastvo, časti ali karkoli drugega.

Besedam svetega Petra: “Poglej, mi smo vse predali/zapustili” (Mt 19,27) – pa je pustil le mrežo in čoln – tem besedam dodaja drug svetnik: kdor rade volje preda malenkost, ne preda le tega, ampak hkrati vse, kar bi si lahko pridobili posvetni ljudje, da, celo vse, česar bi si ti lahko želeli. Kdor se namreč odpove <laezet> svoji volji in sebi samemu, je vse tako resnično predal, kakor da bi šlo za njegovo pravo lastnino (eigen), s katero bi lahko povsem razpolagal. Kajti tisto, po čemer nočeš hrepeneti, si zares izročil, to si zaradi Boga zares predal. Zato je naš Gospod rekel: “Blagor ubogim v duhu” (Mt 5,3), kar pomeni: v volji. In o tem naj nihče ne dvomi: če bi obstajala boljša pot, bi jo naš Gospod pokazal, kakor je tudi rekel: “Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi” (Mt 16,24); v tem je vse. Usmeri pozornost nase[12] in predaj samega sebe prav tam, kjer si. To je od vsega najboljše.

 

4  O KORISTI PREDAJANJA, KI MORA BITI NOTRANJE IN ZUNANJE

Vedeti moraš, da se v tem življenju ni nihče tako zelo predal samega sebe, da ne bi spoznal, kako mora samega sebe še bolj predati. Malo jih je, ki se tega res zavedajo in so v tem dosledni. Gre za uravnoteženo izmenjavo in pravično trgovino:[13] Kolikor ti izstopiš iz vseh stvari, ravno toliko, ne več in ne manj, vstopa Bog z vsem svojim, če se ti v vseh stvareh popolnoma odrečeš tistemu, kar je tvoje.[14] S tem začni in v to vloži vse, kar zmoreš. Le v tem boš našel pravi mir in nikjer drugje.

Ljudem ni treba toliko razmišljati, kaj naj storijo; prej naj premislijo, kaj naj bi bili. Če bi bili ljudje in njihovi (živl­jenjski) načini dobri, bi lahko njihova dela svetlo sijala. Če si sam pravičen, so pravična tudi tvoja dela. Ne misli, da temelji svetost na delih; svetost moramo utemeljevati na biti <sîn>, kajti ne posvečujejo dela nas, temveč moramo mi posvečevati dela. Naj so dela še tako sveta, nas –  kolikor so pač dela – sploh ne posvečujejo. Nasprotno je res: kolikor smo mi sveti in imamo bit <wesen>, toliko posvečujemo vsa svoja dela: pa naj jemo, spimo, bedimo ali počnemo karkoli drugega. Pri tistih, ki niso deležni velike biti (die niht von grôzem wesene sint), pa ni iz vsega nič, četudi izvršujejo še taka dela. Iz tega spoznaj, da moraš vse svoje prizadevanje usmeriti v to, da si dober – ne toliko v to, kaj počneš in kakšna dela opravljaš, ampak bolj v to, kakšen je temelj tega, kar počneš.

 

5  O TEM, KAJ POVZROČI, DA STA BIT IN TEMELJ DOBRA

Temelj, od katerega je v celoti odvisno, ali sta človekova bit (wesen) in temelj dobra, temelj, iz katerega črpajo dobrost tudi vsa človekova dela, pa je tale: človekovo srce mora biti povsem obrnjeno k Bogu. Vse svoje napore <studieren> usmeri v to, da ti Bog postane velik, vse tvoje prizadevanje in vsa tvoja marljivost morata biti obrnjena k Bogu – in sicer v vsakem dejanju in nehanju/predajanju <lâzzene>. Resnično, več ko je tega v tebi, tem boljša so vsa tvoja dela, pa naj bodo katerekoli vrste. Okleni se Boga, pa ti bo podaril vso dobrost. Išči Boga, pa boš našel Boga in (z Njim) vse dobro. Prav zares, v takem razpoloženju lahko, tudi če stopiš na kamen, opraviš Bogu všečnejše delo, kakor če prejmeš telo našega Gospoda, a si pri tem bolj naravnan nase in je tvoj namen manj odmaknjen <abegescheiden>. Kdor se oklene Boga, tega se drži tudi Bog in (z Njim) vsaka krepost. Tisto, kar si prej ti iskal, zdaj išče tebe; Tisto, čemur si prej ti sledil, zdaj lovi tebe; tisto, pred čimer si prej bežal, se ti zdaj odmika. Torej: kdor se Boga res trdno oklene, se ga prime vse, kar je Božjega, in od njega beži vse, kar je Bogu nepodobno in tuje.

 

6  O ODMAKNJENOSTI IN POSEDOVANJU BOGA[15]

Sprašujejo me: nekateri ljudje bi se radi strogo odtegnili drugim in bi bili radi vedno sami, in v tem naj bi bil njihov mir ali pa v tem, da so v cerkvi – je to najbolje? Tedaj jim odgovorim: “Ne!” Bodi pozoren, zakaj ne.

Tistemu, s katerim je  vse v redu, se godi vse prav <wem reht ist … dem ist reht> – na kateremkoli kraju in med katerimikoli ljudmi. Tistemu pa, s katerim ni vse v redu, se godi slabo na kateremkoli kraju in med vsemi ljudmi.[16] Tisti, s katerim je vse v redu, ima prav zares ob sebi Boga; kdor pa ima Boga resnično ob sebi, ga ima ob sebi vsepovsod, tudi na cesti, in med vsemi ljudmi ravno tako kot v cerkvi ali v puščavi ali v celici. Če ima resnično Boga in le Njega resnično (ob sebi), potem takega človeka ne more nihče ovirati.

Zakaj?

Ker ima edino Boga in se le k Bogu obrača in mu vse stvari postanejo zgolj Bog.[17] Tak človek nosi Boga v vseh svojih delih in na vsakem kraju in vsa dejanja takega človeka izvršuje sam Bog. Saj delo pravzaprav res bolj pripada tistemu, ki ga povzroči (sachet), kakor pa tistemu, ki ga izvrši. Če gledamo torej predvsem in edinole na Boga, mora On resnično delovati v naših delih – in v njegovih delih Ga ne more nihče ovirati, nikakršna množica niti katerikoli kraj. Zato ne more takega človeka nihče ovirati, saj si ne prizadeva za nič, kar ni Bog, ne išče ničesar, kar ni Bog, in mu ne ugaja nič razen Boga. Bog je s takim člove­kom združen v vseh njegovih prizadevanjih. In kakor ne more nobena mnogoterost raztresti Boga, tako ne more nič raztres­ti ali razdvojiti takega človeka, saj je eno v tistem Enem, v katerem je vsaka mnogoterost eno in ne-mnogoterost.

Človek mora v vseh stvareh dojemati (nemen) Boga in mora svoje srce navaditi na to, da mu je Bog vselej navzoč v srcu, namenu <meinunge> in ljubezni. Bodi pozoren na to, kako se oklepaš Boga, ko si v cerkvi ali v celici: obdrži taisto razpoloženje in ga ponesi med množico, v nemir in v neenakost. In – kot sem že večkrat poudaril – če govorimo o “enakosti”, (s tem) ne mislimo, da je treba vsa dela, vse kraje in vse ljudi imeti za enake. To bi bilo napačno, saj je bolje moliti kot presti  in cerkev je vrednejši  kraj kot cesta. Pri vseh delih pa moraš imeti enako srce, enako zaupanje in enako ljubezen do Boga in stanovitno resnobo. Resnično, če bi bil vedno v takem razpoloženju, te ne bi mogel nihče ovirati pri tem, da bi ti bil Bog vedno pričujoč.

Tisti pa, v katerem Bog ne prebiva tako zares, ampak mora Boga v tem ali onem vedno jemati od zunaj in ga na različne načine išče v delih, med ljudmi ali na različnih krajih, ta Boga nima. In kaj lahko se zgodi, da takega človeka ovira to ali ono, ker pač nima Boga. Ne išče namreč samo in edinole Boga, ne ljubi samo Boga in si ne prizadeva samo za Boga. In tako mu ni ovira samo slaba družba, ampak tudi dobra, ne le cesta, ampak tudi cerkev, ne samo zle besede in dejanja, ampak tudi dobre besede in dejanja. Ovira je v njem samem, ker mu Bog še ni postal vse.[18] Če bi bilo z njim tako, (da bi mu bil Bog vse v vsem), bi mu bilo na vseh mestih in pri vseh ljudeh prav in dobro, kajti imel bi Boga in tega mu ne bi mogel nihče vzeti niti ga ne bi mogel nihče ovirati pri delu.

V čem je pravzaprav resnično imetje Boga (wâre haben gotes), to, da ga imaš prav zares v posesti?

Resnično imetje Boga je stanje srca, v katerem se duhovno obračamo k Bogu in težimo k Njemu, ne pa (nasprotno) v stalnem in enoličnem razmišljanju o Bogu. To bi bilo po naravi nemogoče doseči, bilo bi zelo težavno in tudi ne najboljše. Človek si ne sme dopustiti, da bi se zadovoljil z mišljenim <gedâhten> Bogom, kajti ko preide misel, preide tudi Bog. Prej moramo imeti bitnostnega <gewesen­den> Boga, ki je globoko vzvišen nad misel človeka in vseh ust­varjenih bitij. Ta Bog ne preide, četudi bi se človek s svojo voljo odvrnil od Njega.

Kdor ima Boga tako, v biti <in wesenne>, sprejema Boga resnično po Božje in Bog mu sije iz česarkoli; tak človek v vseh stvareh okuša Boga in v vsem prepoznaca Božjo podobo <got erbildet sich im ûz allen dingen>. Vseskozi žari v njem Bog, v njem se uresničuje odmaknjena odvrnitev <abegescheiden abêkeren> in upodobitev (înbilden) ljubljenega, pričujočega Boga. Podobno velja tudi za resnično zelo žejnega človeka, ki ne pije, ampak počne karkoli drugega in misli na druge stvari. Vse dokler traja žeja, ima predstavo pijače vseskozi živo pred seboj, tudi če se ukvarja z drugimi stvarmi, biva pri komerkoli drugem in ga zaposljujejo kako drugo prizadevanje, druge misli ali drugo delovanje. In kolikor močnejša je žeja, toliko močnejša, vsiljivejša, bolj pričujoča in neomajnejša je predstava pijače. Ali pa tisti, ki nekaj vneto in z vsem srcem tako ljubi, da mu nič drugega razen tega ne ugaja in ne pride do srca. Teži le k temu in k ničemur drugemu. Povsem gotovo je, da v njem to, kar tako zelo ljubi, nikoli ne ugasne, pa naj bo kjerkoli ali pri komerkoli, naj se loteva česarkoli ali se ukvarja s čimerkoli. V vsem vedno najde podobo (prav) te stvari, in ta mu je toliko bolj pričujoča, kolikor močnejša je njegova ljubezen. Tak človek ne išče miru, saj ga ne ovira noben nemir.

Tak človek najde pred Bogom veliko več hvale, saj dojema vse stvari kot Božje in vrednejše, kot so same v sebi. Res pa je, da k temu spadajo tudi gorečnost, predanost in resnična pozornost na človekovo notranjost ter budno, resnično, trezno in stvarno védenje o tem, kam je srce usmerjeno, ko je med stvarmi ali ljudmi. Tega pa se človek ne more naučiti z bežanjem, tj. s tem, da od stvari pobegne in se na zunaj umakne v samoto; prej se mora naučiti notranje samote, kjerkoli in pri komerkoli že je. Naučiti se mora prodreti (durchbrechen) skozi stvari in se v njih okleni­ti svojega Boga, da ga lahko potem silovito in bitnostno upodobi (erbilden) vase. Podobno je z nekom, ki se hoče naučiti pisati. Prav zares, če hoče to umetnost obvladati, se mora v tej spret­nosti mnogo in pogosto vaditi, četudi mu je to neprijetno in težko in se mu zdi nemogoče: če le hoče marljivo in pogosto vaditi, se bo te spretnosti naposled naučil in osvojil to umetnost. Res je, da mora v začetku posvetiti pozornost vsaki posamezni črki in si jo zelo na silo vtisniti v spomin. Pozneje, ko umetnost že obvlada, pa sploh ne potrebuje več slikovne predstave ali razmisleka, ampak piše sproščeno in tekoče.[19] Natanko to velja tudi za igranje na gosli ali za druge dejavnosti, ki so povezane s človekovimi spretnostmi. Povsem zadostuje, da (človek) ve, da hoče  uporabiti svojo veščino; četudi pri tem ne sodeluje vedno zavestno, opravi svoje delo na temelju svoje sposobnosti, čeprav morda misli na kaj drugega.

Tako mora človeka prežeti Božja pričujočnost, preoblikovati ga mora lik ljubljenega Boga in v Njem mora biti pobitnosten <in im gewesent sîn>, da mu Njegova pričujočnost sije brez vsakršnega dela <arbeit>, poleg tega pa doseže v vseh stvareh popolno goloto <blôzheit>[20] in ostane vseh stvari povsem prost. V začetku je za to potrebno premišljevanje in pozorno ponavljanje – prav kot pri učencu, ko se uči veščine.

 

7  KAKO NAJ ČLOVEK NAJBOLJ UMNO OPRAVLJA SVOJA DELA

Pri mnogih ljudeh vidimo, in če le hočemo, tudi (sami) zlahka dosežemo, da nas stvari, s katerimi se ukvarjamo, niti ne ovirajo niti ne vzbujajo v nas kakršnihkoli predstav, ki bi v nas obtičale; kajti tam, kjer je srce polno Boga, ne more imeti ali najti bivališča nič ustvarjenega.[21] Vendar nam to ne sme biti dovolj; prizadevati si moramo, da bi si vse stvari obrnili čim bolj v prid, pa naj gre za karkoli, naj bomo kjerkoli, naj slišimo ali vidimo karkoli, pa naj nam bo še tako tuje ali neprikladno. Šele takrat in nič prej smo na pravi poti. In pri tem se ne bi smeli nikoli ustaviti; nasprotno, v tem (spoznanju) bi morali neprestano napredovati in v pravi rasti dosegati čedalje več.

V vseh svojih delih in pri vseh stvareh moramo pozorno uporabljati svoj um, ohranjati pri vsem umno zavedanje (vernünftigez mitgewizzen> samega sebe in svoje notranjosti in se oklepati Boga na najvišji možen način. Človek namreč mora biti takšen, kakor je rekel naš Gospod:  “Biti morate kot ljudje, ki stalno čujejo in čakajo gospodarja” (prim. Lk 12,36). Resnično, taki čuječi ljudje so pozorni in nenehno pričakujejo, od kod bo prišel tisti, ki ga čakajo. In pričakujejo ga v vsem, kar prihaja, četudi jim je lahko tudi tuje: (pozorni so), ali ni On vendarle v tem. Tako moramo tudi mi v vseh stvareh z védenjem zaznavati <ein wizzendez warnemen haben> našega Gospoda. K temu sodi gotovo tudi prizadevnost in nobena cena nam ne sme biti previsoka. Prizadevati si moramo z vsemi čuti in močmi. Potem je z ljudmi vse v redu in v vseh stvareh enako dojemajo Boga in enako najdevajo Boga v vseh stvareh.

Vsekakor je eno delo drugačno od drugega. Toda če nekdo svoja dela opravlja z enakim srcem, so resnično tudi njegova dela vsa enaka. Komur je vse prav in mu Bog postane takšen, zares, temu žari Bog nezastrto <blôz> tako v posvetnih kakor v najbolj božanskih delih. Seveda pa tega ne smemo (razumeti) tako, da naj človek sam počne kaj posvetnega ali neprimernega; ampak mora vse, kar zunanjega vidi ali sliši, obrniti k Bogu. Le ta, ki mu je Bog v vseh stvareh tako pričujoč in ki obvladuje in uporablja svoj um v tem, kar je najvišje, pozna pravi mir in ima pravo Božje kraljestvo.

Pri tistem, s katerim je vse prav, se mora zgoditi eno od dvojega: ali se mora naučiti, kako se okleniti Boga in ga ohraniti v delih, ali pa mora vsa dela opustiti.  Ker pa človek v tem življenju ne more biti brez dela, saj dejavnost spada k človeški biti in je zelo mnogotera, se mora naučiti, kako naj ima Boga v vseh stvareh in kako naj ostane neoviran pri vseh delih in na vseh krajih. Torej: če naj duhovni človek deluje med ljudmi, se mora prej tesno skleniti z Bogom, si ga močno vtisniti v srce in zediniti z njim vsa svoja prizadevanja, misli in moči, da se v tem človeku ne more upodobiti (erbilden) nič drugega.

 

8  O NENEHNI PRIZADEVNOSTI PRI NAJVIŠJEM NAPREDOVANJU

Človek ne sme nekega dela nikoli oceniti za tako dobro ali tako primerno, da bi bil glede del kdaj tako samostojen ali prepričan vase, da bi se mu um polenil ali uspaval. Neprestano se mora vzdigovati z vsemi močmi uma in volje in s tem kar najbolj dose­gati tisto, kar je zanj dobro. Preudarno se mora znotraj in zunaj varovati vsake škode. Tako ne bo nikoli nikjer ničesar zamudil, ampak bo neprestano napredoval.

 

9  KAKO JE NAGNJENOST H GREHU ČLOVEKU VSELEJ V PRID

Vedeti moraš, da je nagnjenost k slabemu za pravega človeka vedno tudi velik blagoslov in korist. Zdaj pa prisluhni! Predstavljaj si dva človeka, eden je po naravi tak, da ga ne vznemirjajo nikakršne ali le redke slabosti, drugi pa je take narave, da ga obletavajo skušnjave. Vnanja prisotnost najrazličnejših stvari spodbuja zunanje na tem človeku: zdaj ga spodbuja k jezi, zdaj k nečimrnemu častihlepju, zdaj k čutnosti, pač v skladu s tem, s čimer se srečuje. V svojih najvišjih močeh[22] pa stoji povsem trdno, nepremično in ne bo naredil napake, ne bo se niti razsrdil niti storil greha. Slabosti se torej  močno upira. Morda gre pri njem za slabost, ki je del njegove narave, kot je kdo pač po naravi jezljiv ali ošaben ali kako drugače nagnjen k slabemu, čeprav noče grešiti. Takega je treba mnogo bolj pohvaliti, njego­vo plačilo je veliko večje in njegova krepost plemenitejša kot pri prvem; kajti popolna moč kreposti izvira le iz boja, kot pravi sveti Pavel: “Moč se v slabotnosti utrjuje” (2 Kor 12,9).

Nagnjenost h grehu ni greh, temveč je greh hoteti grešiti, greh je hoteti se jeziti. Resnično, če bi imel tisti, s katerim je vse v redu, oblast nad tem, kar si želi, si ne bi hotel želeti, da bi ga nagnjenost h grehu minila, kajti brez nje bi bil človek nego­tov v vseh stvareh in dejanjih, bil bi brezbrižen do stvari in brez časti boja, zmage in plačila. Nagnjenost k slabemu in dražljaji, ki izvirajo iz nekreposti <untugent>, namreč prinašajo kre­post <tugent> in plačilo za prizadevanje. Nagnjenje k slabemu dela človeka vsekakor bolj zavzetega, da se v kreposti krepko uri, in ga z močjo usmerja v krepost. Je kakor oster bič, ki žene človeka v pozornost in krepost. Kolikor bolj človek odkriva svojo slabost, toliko bolj se mora oborožiti z močjo in zmago, saj tako krepost kot nekrepost koreninita v volji.

 

 

10  KAKO JE VOLJI VSE MOGOČE IN KAKO VSE KREPOSTI KORENINIJO V VOLJI, ČE JE LE PRAVA

Človek se ne sme ničesar zelo prestrašiti, dokler  ima dobrohotno voljo, niti se ne sme žalostiti, če te dobrohotne volje ne more preli­ti v dela. Ravno tako ne sme misliti, da je daleč od kreposti, če čuti v sebi pravo in dobrohotno voljo, kajti krepost in vse dobro  koreninita v dobrohotni volji. Ničesar ti ne more manjkati, če imaš resnično in pravo voljo, ne more ti manjkati niti ljubezni, niti ponižnosti, niti katerekoli druge kreposti. Še več, tisto, kar močno in z vso voljo hočeš, že imaš in tega ti ne more odvzeti niti Bog niti kako ustvarjeno bitje, če je le volja celostna in resnično božanska ter pričujoča. Torej ne: “Prav kmalu bom hotel,” to bi bilo šele nekaj prihodnega, ampak: “Hočem, da je zdaj tako!” Prisluhni: če bi bilo nekaj tudi tisoč milj stran, pa bi hotel to (zares) imeti, bi to imel pravzaprav bolj zares kot pa tisto, kar imam v naročju, če tega pravzaprav nočem.

Dobro ni manj zmožno (kreftic) dobrega kot zlo zlega. Zapomni si: četudi bi jaz nikoli ne naredil zlega dejanja, imel pa bi vseeno voljo kaj slabega narediti, bi grešil, kakor da sem to dejanje resnično storil; in v odločeni volji bi mogel storiti tako velik greh, kot če bi pobil ves svet, četudi nisem nikoli naredil niti enega dejanja. Zakaj ne bi bilo isto tudi v moči dobrohotne volje? Prav zares, še mnogo in neprimerno več kot to!

Resnično, z voljo zmorem prav vse. Lahko prenašam nesrečo vseh ljudi, lahko nahranim vse uboge, lahko delujem v delih vseh ljudi in (storim sploh) vse, kar si moreš misliti. Prav zares, če ti ne manjka volje, ampak samo moči, si pred Bogom vse naredil in nihče ti ne more tega odvzeti ali te le trenutek pri tem ovirati, kajti hoteti storiti, kakor hitro bi to mogel, ali pa že storiti – to dvoje je pred Bogom enako. Če bi hotel nadalje imeti toliko volje, kot je ima ves svet, in če bi bila moja težnja velika in (vse)obsegajoča, potem jo resnično že imam; kajti tisto, kar hočem imeti, to (že) imam. Prav tako: če bi resnično hotel imeti toliko ljubezni, kot so jo v vseh časih dosegli vsi ljudje, in bi hotel Boga tako zelo hvaliti, ali karkoli si že drugega pred­stavljaš, to vse prav zares že imaš, če je volja popolna.

Zdaj bi pa lahko vprašal, kdaj je volja prava volja? Volja je popolna in prava, če je povsem brez svojosti <eigenschaft> in če je povsem izstopila iz sebe in se do konca upodobila in uobličila <gebildet und geformieret> v Božjo voljo. Zares, kolikor bolj to drži, toliko bolj je volja prava in resnična. V taki volji zmoreš vse, pa naj bo to ljubezen ali karkoli že hočeš.

Zdaj sprašuješ: “Kako naj bi imel ljubezen, če pa je ne občutim in se je ne zavedam, namreč takšne (ljubezni, kakršno) vidim pri mnogih ljudeh, ki lahko pokažejo velika dela in pri katerih opažam veliko pobožnost in čudovite reči, od česar sam nimam ničesar?”

Tu moraš biti pozoren na dve stvari, ki sta obe ljubezen: ena je bistvo ljubezni, druga pa delo ali izliv <ûzbruch> ljubezni. Sedež bistva ljubezni je samo v volji; kdor ima več volje, ima tudi več ljubezni. Tega, kdo ima več ljubezni, nihče ne ve za drugega človeka; to je skrito v duši, Bog pa je skrit na dnu duše. Ta ljubezen je popolnoma vsa v volji; kdor ima več volje, ima tudi več ljubezni.

Obstaja pa še nekaj drugega: izliv ljubezni in delo ljubezni. Resnično kar v oči bode, kako ponotranjenost (innicheit), pobožnost in vznesenost vseeno niso tisto najboljše. Te reči namreč včasih ne izvirajo iz ljubezni, ampak nas tu in tam zaradi povsem naravnih vzrokov (von natûre) prevzame posebno prijetno počutje in sladko čustvo­vanje. Tako lahko na nas vpliva(jo) tudi zvezde[23]  ali naši čuti. In tisti, ki kaj takega pogosto doživljajo, niso v vsakem pogledu najboljši. Kajti četudi bi vse to zares izviralo od Boga, naš Gospod to daje takim ljudem, ki jih želi pritegniti ali spodbuditi, ali pa (jim to daje)tudi zato, da jih na ta način drži primerno daleč od drugih ljudi. Ko pa potem ti isti ljudje napredujejo v ljubezni, prav lahko ne doživljajo več toliko občutkov in čustvovanj. In prav po naslednjem je povsem jasno, da imajo ljubezen: kadar brez take podpore ohranijo popolno in trdno zvestobo Bogu.

Če predpostavimo, da gre povsem za ljubezen, to še vedno ni tisto najboljše. To je jasno iz naslednjega: kdaj pa kdaj se je treba otresti takšne vznesenosti zaradi česa boljšega – in sicer ljubezni na ljubo. Iz ljubezni moramo včasih, kjer je to potrebno, narediti tudi kakšno dobro delo, bodisi duhovno ali telesno. Kot sem že tudi sicer rekel: četudi bi bil človek v zamaknjenju, v kakršnem je bil sveti Pavel, pa bi vedel za bolnika, ki potrebuje juho, bi se mi zdelo mnogo bolje, da bi iz ljubezni pustil zamaknjenje in bi v večji ljubezni služil potrebnemu.

Ob tem si človek ne sme misliti, da bo (tedaj) glede milosti na slabšem. Karkoli namreč človek zapusti prostovoljno in iz ljubezni, bo dobil v dar še na mnogo sijajnejši način; kot je rekel Kristus: “Kdor zaradi mene kaj zapusti, bo prejel stokratno” (prim. Mt 19,29). Prav zares, kar človek zaradi Boga zapusti in čemur se (zaradi Boga) odreče – da, četudi bi se zgodilo, da si (nekdo) zelo želi takšnega občutja tolažbe in ponotranjenosti, in za to stori vse, kar le more, pa mu Bog tega ne nakloni, in če se človek temu potem odpove in se tega odreče zaradi Boga –  vse to bo resnično ravno tako našel v Njem, kakor da bi v polni lasti imel vse dobro, ki je kdaj obstajalo, pa se ga je zaradi Boga prostovoljno odrekel, se ga rešil in se mu odpovedal; ta bo dobil stokrat toliko. Vse tisto, kar bi človek rad imel, pa to preboli in se temu zaradi Boga odreče, vse to  – najsi bo telesno ali duhov­no – namreč najde v Bogu, kakor da bi bil vse to (zares) imel in bi prostovoljno izstopil (iz sebe). Kajti človek se mora zaradi Boga dati prav rade volje oropati vseh stvari in se v ljubezni in zaradi ljubezni odreči vsake tolažbe ter se ji odpovedati.

Da se moramo takemu občutju včasih zaradi ljubezni odreči <lâzen>, nam govori tudi ljubeči Pavel, ko pravi: “Zakaj želel bi biti sam zavržen in ločen od Kristusa v prid svojim bratom” (Rim 9,3). Pri tem meni ta (drugi) način ljubezni, ne pa tudi onega prvega, kajti od tistega (prvega)  ne bi hotel biti niti trenutek ločen zaradi česarkoli, kar bi se dogajalo na nebu in na zemlji. Pri tem misli na tolažbo.

Vedeti pa moraš, da Božji prijatelji[24] niso nikoli brez tolažbe; tisto, kar hoče Bog, je namreč (zanje) največja tolažba, pa naj bo tolažba ali netolažba.

 

11  KAJ NAJ STORI ČLOVEK, ČE BOGA POGREŠA IN SE JE BOG SKRIL

Nadalje moraš vedeti, da prava volja Boga sploh ne more izgubiti. Vsekakor pa ga lahko pogreša občutje srca, tako da se (srcu) zdi, kot da se je Bog oddaljil. Kaj moraš tedaj narediti? Natanko to, kar bi storil, če bi bil deležen največje tolažbe; isto se úči delati tudi tedaj, ko najbolj trpiš, in obnašaj se (tu) povsem tako, kot bi se obnašal tam. Nobenega drugega enako dobrega nasveta ni, kako najti Boga, kot je ta, da ga najdi tam, kjer si ga izpustil (laezet). In kar si počel, ko si ga zadnjikrat občutil, isto počni tudi zdaj, ko ga pogrešaš, in našel ga boš. Prava volja pa Boga nikjer in nikoli niti ne izgubi niti ga ne pogreša. Mnogi ljudje govorijo: “Imamo pravo voljo,” pa nimajo Božje volje; hočejo imeti svojo voljo in našega Gospoda učiti, naj ravna tako ali drugače. To ni prava volja. Pri Bogu moramo iskati njegovo preljubo voljo.

Bog nas v vsem navaja k temu, da se odrečemo (svoji) volji.[25] Ko je sveti Pavel mnogo govoril z našim Gospodom in naš Gospod mnogo z njim, ni vse to ničesar doprineslo, dokler se ni odrekel (svoje) volje in rekel: “Gospod, kaj hočeš, da storim?” (prim. Apd 9,6) Takrat je naš Gospod dobro vedel, kaj mu je storiti. Prav tako takrat, ko se je naši Gospe prikazal angel: karkoli bi se že pogovarjala, nič je ne bi moglo napraviti za Mater Božjo; ko pa se je odrekla svoji volji,[26] je bila takoj prava mati večne Besede in je tisti trenutek spočela Boga. In On je postal njen naravni sin. Nihče ne postane pravi človek, če se ne odreče (lastni) volji. Resnično, če se volji ne odrečemo v vseh stvareh, pred Bogom  ne dosežemo ničesar. Ko pa smo tako daleč, da popolnoma odložimo lastno voljo in si upamo zaradi Boga zunanje in notranje povsem odpovedati se vsem stvarem, tedaj – in nič prej – smo pred Bogom naredili vse.

Tudi takih ljudi je nekaj, ki bi – vede ali nevede – radi občutili (to) veličino in bi radi imeli ta način in to dobro, hkrati pa ne bi hoteli, da bi bilo z njimi vse čisto tako, (kot je): to ni nič drugega kot samovoljnost. Bogu se moraš v vsem povsem predati, potem pa se ne meniti za to, kaj počne s tem, kar je njegovo. Na tisoče ljudi je umrlo in so v nebesih, pa se niso nikoli povsem odrekli svoji volji. Popolna in resnična volja pa bi bila edinole (in šele) to, da bi povsem stopili v Božjo voljo in bili brez lastne. Kdor je v tem pomenu dosegel več, je toliko bolj in toliko resničneje prestavljen v Boga. Prav zares, zdrava­marija, ki jo zmolimo v tem duhu, namreč ko izstopimo iz vsega svojega, je več vredna kot brez tega duha tisočkrat prebran psalterij; en sam korak v tem duhu bi bil boljši, kot če bi brez njega šli čez morje.

Človek, ki bi z vsem svojim v vsakem pogledu tako povsem izstopil (iz vsega), bi se resnično tako popolnoma prestavil v Boga, da bi se vsakdo vedno moral najprej dotakniti Boga, če bi se hotel dotakniti tega človeka. Ta človek je namreč povsem v Bogu in Bog ga povsod obdaja, tako kot meni kapa ovija glavo: če bi se me torej hotel kdo prijeti, bi se moral najprej dotakniti moje obleke. Ravno tako velja: če hočem piti, mora pijača najprej steči čez jezik; tu dobi okus. In če je jezik obložen s čim grenkim, je lahko vino sámo po sebi še tako sladko, a postane prav grenko od tega, ker prihaja do mene skozi grenkobo. Resnično, človek, ki je iz svojega povsem izstopil, bo z Bogom tako ovit, da se ga nič ne bo moglo dotakniti, ne da bi se najprej dotaknilo Boga. In (vse) tisto, kar mora priti do njega, mora priti do njega skozi Boga; od tega dobi okus in postane božansko. Če je njegovo trpljenje še tako veliko, prihaja do njega skozi Boga, torej ga najprej prestaja Bog.[27] Pri resnici, ki je Bog (sam): nikoli ni trpljenje, ki zadene človeka, tako neznatno, pa naj gre za neu­godje ali nasprotovanje, da ne bi, če ga postavimo v Boga, Boga neprimerno bolj prizadelo kot človeka in mu ne bi bilo mnogo bolj odvratno kot človeku. Če pa ga Bog prenaša zaradi tistega dobrega, ki ga je v njem (tj. tem trpljenju) predvidel zate, in si ti pri­pravljen trpeti to, kar trpi Bog in kar pride skozenj do tebe, postaja to po naravi božansko. To velja tako za prezir kot za čast, tako ta grenkobo kot zasladkost, tako za najglobljo temo kot tudi za najjasnejšo svetlobo: vse to dobiva okus od Boga in postaja božansko, kajti vse, kar zadene tega človeka, se oblikuje po Bogu, saj si ta človek ne prizadeva za nič drugega in mu nič drugega ne ugaja. Zato se drži Boga v vsaki grenkosti in v največji sladkosti.

Luč sveti v temi in tako se je zavedamo. Čemu pa naj bo ljudem (sicer) znanje ali učenost, če ne za to, da ju izkoristijo? Ko so v temi in trpijo, vidijo luč.

Resnično, bolj ko smo (sami) svoji <eigen>, manj smo Njegova last <eigen>.[28] Človek, ki je izstopil iz vsega svojega, ne more pogrešati Boga pri nobenem delu. Če pa bi se zgodilo, da bi tak človek naredil napačen korak, rekel kaj napačnega ali storil kaj drugega nepravilnega, tedaj bi Bog nujno moral prevzeti nase tudi škodo, saj je bil od začetka pri stvari; tebi  zato v nobe­nem primeru ni treba odstopiti od svojega dela. Zgled za to so sveti Bernard in mnogi drugi svetniki. V tem življenju ne moremo biti nikoli povsem zavarovani pred takimi pripetljaji. Vendar ne smemo zavreči plemenitega žita, če tu in tam pade vanj kokalj.[29] Prav zares: tistemu, ki bi imel pravi občutek in bi se z Bogom povsem razumel, temu bi bili vsako takšno trpljenje in vsi ti pripetljaji v velik blagoslov. Kakor namreč pravi sveti Pavel, tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu (prim. Rim 8,28), in kot poudarja sveti Avguštin, jim k dobremu pripomore “celo greh”.[30]

 

12  TO POGLAVJE OBRAVNAVA GREHE: KAKO SE MORAMO OBNAŠATI, ČE SMO V GREHIH

Resnično, to, da smo storili greh, ni (več) greh, če nam je greha žal. Človek ne sme hoteti grešiti, ne sme hoteti storiti niti smrtnega, niti malega, niti kateregakoli greha, pa  naj bi bilo zaradi česarkoli, kar bi se dogajalo v času ali večnosti. Kdor ima do Boga pravi odnos, bi moral imeti vedno pred očmi, da je zvesti in ljubeči Bog človeka popeljal iz grešnega v Božje življenje, da ga je naredil iz sovražnika za prijatelja, kar je več kot ustvariti novo zemljo. To bi moral biti eden izmed najmočnejših vzgibo za to, da se človek popolnoma prestavi v Boga, in strmeti bi morali nad tem, kako zelo bi to moralo človeka razvneti v močnejši in večji ljubezni, tako da bi se popolnoma izpraznil samega sebe.

Da, kdor je pravilno prestavljen v Božjo voljo, si ne bi smel želeti, da se grehi, ki jih je storil, sploh ne bi zgodili.[31] Seveda ne (to ne velja) zato, ker so bili (ti grehi) naperjeni proti Bogu, ampak le toli­ko, kolikor si zaradi njih zavezan večji ljubezni, kolikor so te uklonili in naredili ponižnega, torej (to ne velja) le zato, ker so bili proti Bogu. Moraš pa zares zaupati v Boga glede tega, da ni dopustil, da se ti to (namreč greh) zgodi, ne da bi pri tem hotel izluščiti zate tisto najboljše. Ko se človek popolnoma dvigne iz grehov in se od njih povsem odvrne, zvesti Bog stori, kot da človek sploh ne bi nikoli grešil, in ne dopusti, da bi tudi le trenutek za svoje grehe plačeval: četudi bi bilo grehov toliko, kot so jih kdaj zagrešili vsi ljudje, Bog ne dopusti, da bi človek (zanje) plačeval; s takim človekom je (Bog) tako zaupen, kot je sploh kdaj bil zaupen s kakšnim ustvarjenim bitjem. Če je le zdaj pripravljen, (Bog) sploh ne gleda na to, kaj je bil poprej. Bog je Bog sedanjosti. Kakršnega te najde, takega te vzame in sprejme: ne kot to, kar si bil, ampak kot to, kar si. Vso sramoto in vse krivice, ki bi mu jih prizadejali vsi grehi, Bog rade volje prenese in jih prenaša tudi dolga leta, da bi le človek na ta način prišel do velikega spoznanja o njegovi ljubezni, da bi se ob tem povečali njegova lastna ljubezen in hvaležnost in da bi se njegova vnema razplamte­la, kakor se to pač po naravi in pogostoma zgodi po grehu.

Zato Bog rad prenaša škodo zaradi grehov in jo je že pogosto prenašal in kar najpogosteje dopustil, da je škoda zadela tiste ljudi, ki jih je posebej izbral, da bi jih po svoji volji vodil do velikih stvari. Poglej vendar: kdo je bil našemu Gospodu ljubši in zvestejši kot apostoli? Nikomur od njih pa ni bil prihranjen padec v smrtni greh: vsi so smrtno grešili. Tudi v stari in novi zavezi je to pogosto pokazal na tistih, ki so mu bili potem daleč najljubši. In še danes vidimo, da so zelo redki tisti, ki bi dosegli kaj posebno velikega, ne da bi bili najprej na ta ali oni način na krivi poti. Tako pa nas naš Gospod vodi k temu, da spoznamo Njegovo veliko usmiljenje in nas opominja k veliki in pravi ponižnosti in pobožnosti. Takrat namreč, ko obnavljamo kesanje, se obilno pomnoži in obnovi tudi ljubezen.

 

13  O DVEH VRSTAH KESANJA

Obstajata dve vrsti kesanja: eno je časno in čutno, drugo je božansko in nadnaravno. Časno se čedalje bolj zapleta v veliko bolest in postavlja človeka v tako bedo, da skoraj obupa, pri tem pa kesanje ostaja boleče in ne pride naprej; iz vsega tega ni nič.

Božansko kesanje pa je nekaj povsem drugega. Kakor hitro začuti človek nezadovoljstvo, se nemudoma dvigne k Bogu in obide ga nezlomljiva volja, da bi se za vselej odvrnil od vsakega greha. V tej volji se vzdigne v velikem zaupanju k Bogu in zadobi veliko gotovost. Iz tega pa izvira duhovno veselje, ki dvigne dušo iz vsake bolesti in bede ter jo trdno sklene (bevestent) z Bogom. Kolikor bolj se človek zaveda svoje krhkosti, kolikor bolj je grešil, toliko več vzrokov ima, da se z nedeljeno ljubeznijo naveže na Boga, pri katerem ni nobenega greha ali slabosti. Najboljša stopnica, na katero lahko stopimo, če hočemo v popolni pobožnosti stopiti proti Bogu, je ta, da smo brez greha zaradi božanskega kesanja.

In kolikor teže (sami) obvladamo grehe, toliko bolj je Bog pri­pravljen, da nam jih odpusti, pride v dušo in grehe odžene; saj se vsakdo najbolj potrudi, da odpravi tisto, kar mu je naj­bolj zoprno. In kolikor večji in kolikor težji so grehi, tem neizmerno raje jih Bog odpušča, in to toliko hitreje, kolikor bolj so mu nasprotni.[32] In ko se potem božansko kesanje dvigne k Bogu, grehi v Božji neskončnosti hitreje izginejo, kot bi mogel človek treniti z očesom. Izginejo pa tako popolnoma, kot da bi jih nikoli ne bilo, če le imamo popolno kesanje.

 

14  O UPANJU IN PRAVEM ZAUPANJU

Pravo in popolno ljubezen moramo prepoznavati po tem, da imamo veliko upanje in zaupanje v Boga; razen zaupanja ni ničesar, po čemer bi lahko bolje spoznali, da imamo celovito ljubezen, kajti če kdo koga iskreno in z vsem srcem ljubi, se rojeva zaupanje. Vse tisto namreč, glede česar si res drznemo zanesti se na Boga, vse to – in tisočkrat več – v njem tudi resnično najdemo. In kakor človek ne more Boga preveč ljubiti, tako mu tudi ne more preveč zaupati. Karkoli že človek sicer počne, nič ni tako koristno kakor veliko zaupanje v Boga. (Bog) je z vsemi, ki so pridobili veliko zaupanje vanj, brez izjeme delal velike stvari. Pri vseh teh ljudeh je jasno pokazal, da to veliko zaupanje prihaja iz ljubez­ni; saj ljubezen nima le zaupanja, ampak ima tudi pravo védenje in nedvomno gotovost.

 

15  O DVEH VRSTAH GOTOVOSTI GLEDE VEČNEGA ŽIVLJENJA

O večnem življenju obstajata na tem svetu dve vrsti védenja. Prvo izvira iz tega, kar Bog sam pove nekemu človeku ali mu sporoči po angelu ali pa razodene v posebnem razsvetljenju. To se dogaja le tu in tam in sicer le redkim ljudem.

Drugo védenje pa je neprimerno boljše in koristnejše in so ga pogosto deležni vsi ljudje, ki ljubijo s popolno ljubeznijo. Izvira iz tega, da človek iz ljubezni in zaupljivega odnosa, ki ga ima s svojim Bogom, Bogu tako popolnoma zaupa in ima o njem tako gotovost, da sploh ne bi mogel zdvomiti. Njegova tolikšna gotovost izvira iz tega, da Boga ljubi brez razlike v vseh ustvarjenih bitjih. Tudi če bi ga vsa ustvarjena bitja zapustila in bi se mu z zakletvijo odrekla, da, tudi če bi se ga odrekel Bog sam, (tak človek) ne bi zdvomil, kajti ljubezen ne more zdvomiti, ampak zaupno pričakuje samo dobro. In ni potrebno, da bi se karkoli govorilo tistim, ki ljubijo, in tistim, ki so ljubljeni. Kajti s tem, ko Bog čuti, da je človek z njim v prijateljskem odnosu, ve hkrati (tudi) vse o tem, kaj je za tega človeka dobro in kaj spada k njegovi blaženosti. Kakorkoli si že privržen Bogu, bodi prepričan, da je On tebi privržen še neprimerno bolj in silneje in da ti brezmejno zaupa. On je namreč zvestoba sama, tega smo lahko povsem gotovi in tega so gotovi vsi tisti, ki ga ljubijo.

Ta gotovost je mnogo večja, popolnejša in resničnejša kot tista prva in ne more varati. Nasprotno bi (nas) navdih lahko prevaral in kaj lahko bi šlo za nepravo razsvetljenje. To gotovost pa občutimo v vseh močeh duše, tako da (ta gotovost) ne more varati tistih, ki Boga zares ljubijo; tak človek o njej tako malo dvomi, kot dvomi o Bogu (samem), saj ljubezen prežene vsak strah. “Ljubezen ne pozna nobenega strahu” (prim. 1 Jn 4,18), kot pravi sveti Pavel,[33] a tudi drugje je zapisano: “Ljubezen pokrije veliko gre­hov” (1 Pt 4,8). Tam, kjer so grehi, namreč ne more biti niti popolnega zaupanja niti ljubezni, kajti ljubezen grehe povsem pokrije in ničesar ne ve o grehih.[34] Ne (pokrije jih) tako, kot da sploh ne bi bili grešili, ampak tako, da grehe povsem izkorenini in izžene, kot da jih nikoli ne bi bilo. Vsa Božja dela so namreč tako popol­na in bogata v preobilju, da (Bog) v polnosti odpusti tistemu, ki mu odpusti; in mnogo raje (odpusti) kaj velikega kot majhnega –  in to ust­varja popolno zaupanje. To (védenje) se mi zdi v veliki meri in neprimerljivo boljše in prinaša več plačila ter je bolj pravo kot ono prvo; kajti ne ovira ga niti greh niti karkoli drugega. Tistega, ki ga Bog najde v enaki ljubezni, tudi enako sodi, najsi je zagrešil veliko napak ali pa niti ene. Tisti, ki mu je več odpuščeno, pa mora tudi bolj ljubiti, kot je rekel naš Gospod Kristus: “Komur je več odpuščeno, ta več ljubi” (prim. Lk 7,47).

 

 

16  O PRAVI POKORI IN BLAŽENEM ŽIVLJENJU

Mnogi ljudje mislijo, da morajo opravljati velika dela v zunanjih stvareh: da se morajo postiti ali hoditi bosi ali početi kaj podobnega, kar imenujejo ,pokora’ <pênitencie>. Prava in najboljša pokora, ki krepko in najbolj pripomore k poboljšanju, pa je v tem, da se človek celostno in popolnoma odvrne od vsega, kar na njem samem in na vseh ustvarjenih bitjih ni povsem Bog in povsem Božje. Hkrati se v celoti in povsem oklene svojega ljubega Boga v neomajni ljubezni, tako da njegova pobožnost in njegovo hrepenenje (gelust) po Bogu postaneta velika. Pri tistem delu, v katerem imaš več te ljubezni, si tudi pravičnejši. Koli­kor bolj je to res, toliko resničnejša je pokora, toliko več grehov pogasi in zadosti celo za vsako kazen. Resnično, prav hitro in na kratko bi se mogel s tako pravim gnusom odvrniti od vseh grehov in se obrniti k Bogu, da bi ti bilo povsem in v celoti odpuščeno in te ne bi zadela nobena kazen, četudi bi storil vse grehe, ki so jih ljudje zagrešili od Adama do današnjih dni: tako popolnoma odpuščeno, da bi – če bi zdaj umrl – odšel naravnost pred Božje obličje.

To je prava pokora,[35] ki prav posebno in v celoti temelji na slavnem trpljenju in najpopolnejši pokori našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kolikor bolj se človek zatopi v to (pokoro), toliko bolj odpadajo od njega vsi grehi in vse kazni za grehe. Človek bi se moral navaditi, da bi se v vseh delih neprestano postavljal v življenje in delovanje našega Gospoda Jezusa Kristusa, v vse Njegovo dejanje in nehanje, trpljenje in življenje. Pri tem bi ga moral imeti vedno pred očmi, kakor nas je imel tudi on vedno pred očmi.

Taka pokora[36] je od vseh stvari (osvobojeno in) popolnoma v Boga povzdignjeno srce <gemüete>. Tista dela, v katerih in s pomočjo katerih to najbolj dosegaš, opravljaj najsvobodneje. Če pa te v tem stanju kako zunanje delo ovira, naj bo to post, bedenje, branje ali karkoli drugega, to brez pomislekov opusti in nič ne skrbi, da s tem pri pokori karkoli izgubiš. Bog namreč ne gleda na to, kakšna so dela, ampak edinole na to, kakšni so v delih ljube­zen, pobožnost in srce. Njemu gotovo ni mnogo do naših del, marveč le do našega srca v vseh naših delih in do tega, da v vseh stvareh ljubimo samo Njega. Kajti tisti človek, ki mu Bog ne zadostuje, je preveč pohlepen. Vsa tvoja dela morajo biti poplačana s tem, da ve zanje Bog in da imaš po njih Njega v zavesti: to naj ti bo vedno dovolj. In kolikor bolj naravno in preprosto ga imaš vselej pred očmi, toliko bolj zares delaš z vsemi svojimi deli pokoro za vse grehe.

Lahko pa premišljuješ tudi o tem, da je Bog vseobči (gemeiner) Odrešenik vsega sveta in da sem mu zato dolžan mnogo večjo zahva­lo, kakor če bi bil odrešil samo mene. Tako moraš biti tudi ti (zase) vseobči odrešenik vsega tistega, kar si na sebi z grehi pokvaril. In z vsem tem se popolnoma privij k Njemu, kajti z grehi si pokvaril vse, kar je na tebi: srce, čute, telo, dušo, moči: vse, kar je na tebi in v tebi, je povsem bolno in pokvarje­no. Zato se zateči k Njemu, v katerem ni nobene po­manjkljivosti <gebreste>, ampak čisto Dobro, tako da bo On vseobči Odrešenik za vso tvojo pokvarjenost, zunanjo in notranjo.

 

17  KAKO NAJ SE ČLOVEK OBNAŠA V MIRU, KO GA NE TAREJO ZUNANJE TEŽAVE, KI SO PESTILE KRISTUSA IN MNOGE SVETNIKE; KAKO NAJ (TEDAJ) HODI ZA BOGOM

Ljudi kaj lahko prevzameta strah in malodušje nad tem, da je bilo življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in svetnikov tako strogo in polno težav, človek pa se ne čuti zmožnega za to niti ne pokli­canega za kaj takega. Zato se ljudem, če se izjemoma znajdejo v takem položaju, pogosto zdi, da so daleč od Boga in da ne bi mogli iti za Njim. Nihče ne sme tako misliti. Človek ne bi smel nikoli misliti, da je kakorkoli daleč od Boga, bodisi zaradi kake (svoje) pomanjkljivosti <gebreste>, slabosti ali zaradi česarkoli druge­ga. In četudi bi te tvoje velike napake odgnale tako daleč, da si ne bi mogel misliti, da si ti blizu  Bogu, si vendarle lahko misliš, da je Bog blizu tebi. Veliko zlo je namreč v tem, da človek odriva Boga v daljavo: četudi človek hodi daleč ali blizu, se Bog nikoli ne oddalji: On ostane vedno blizu. In če že ne more ostati znotraj, se ne oddalji dalje kot pred vrata.

Tako je tudi glede strogosti pri hoji za Kristusom.[37] Pazi, v čem je zares lahko tvoja hoja za Kristusom. Moraš spoznati in biti pozoren na to, na kaj te je Bog najbolj opozoril, kajti ljudje nikakor niso vsi poklicani k Bogu po eni poti, kakor pravi že sveti Pavel (1 Kor 7,24). Če torej spoznaš, da tvoja prihodnja pot ne pelje skozi mnoga zunanja dela in velike težave ali po­manjkanja  (kar pravzaprav sploh ni tako zelo pomembno, razen če človeka Bog k vsemu temu posebej spodbudi in ima [potem ta človek] moč, da vse to pravilno, se pravi brez notranje zmede, tudi izvršuje), če torej od vsega tega v sebi ne najdeš ničesar, bodi povsem zadovoljen in naj ti to ne bo zelo pomembno.

Lahko sicer ugovarjaš: če vse skupaj ni pomembno, zakaj je bila to pot, po kateri so šli naši predhodniki, mnogi svetniki?

Pomisli: naš Gospod jim je sicer dal ta način (življenja), dal pa jim je tudi moč (maht) ravnati tako, da so ta način prenesli, in prav po tem so mu ti ljudje ugajali in tako so dosegli tisto, kar je bilo (zanje) najboljše. Bog namreč ni predpisal nekega posebnega načina (življenja) za odrešenje ljudi.[38] Eden izmed načinov (življenja) lahko vsebuje nekaj, česar ni v drugem. Bog pa je za vsak dobri način podelil (potreb­no) zmožnost (mügen), in prav noben dober način ni brez nje, saj eno dobro ne more biti proti drugemu. Tole pa je tisto, po čemer bi morali ljudje pri sebi opaziti, da ravnajo nepravilno: ko ob kaki priložnosti srečajo dobrega človeka ali slišijo o njem, a se ta ne drži njihovega načina (življenja), menijo, da je zanje same vse iz­gubljeno. Ker jim ni všeč način (življenja) teh ljudi, sploh ne gledajo več na njihov dobri način in njihovo dobro naravnanost. To ni prav! Pri (sodbi o) načinu (življenja) različnih ljudi moramo bolj paziti na to, da imajo dobro mišljenje, in ne smemo nikogaršnjega načina prezi­rati. Za vsakogar ne velja samo en način in za vse ne more obsta­jati samo en način. Ravno tako ne morejo veljati za enega človeka vsi načini niti za posameznika vsak način.[39]

Vsakdo naj obdrži svoj dober način in naj vključi vanj vse (druge) načine in naj zajame v svojem načinu vse dobro in vse načine. Zaradi menjave načina postaneta nestanovitna način in srce. Karkoli ti lahko da eden od načinov, lahko dobiš tudi po drugem načinu, če je le ta dober in hvalevreden in ima samo Boga pred očmi. Poleg tega (pa velja), da ne morejo vsi ljudje hoditi po eni poti. Tako je tudi s posnemanjem strogega načina življenja nekaterih svetnikov. Prav je, da tak način ljubiš, lahko ti je celo zelo všeč, ne da bi bil primoran, da mu slediš.

Tu boš morda rekel: naš Gospod Jezus Kristus je hodil vedno po najbolj vzvišeni poti; prav <von rehtee> bi bilo, če bi vedno hodili za Njim.

To je res. Gotovo moramo hoditi po poti našega Gospoda Jezusa Kristusa, vendar ne v vseh ozirih. Naš Gospod se je štirideset dni postil; nihče naj ga v tem ne posnema. Kristus je izvršil mnoga dela v pričakovanju, da mu bomo sledili v duhu in ne teles­no.[40] Zato si moramo prizadevati, da bi mu lahko duhovno sledili; saj se je bolj oziral na našo ljubezen kot na naša dela. Slediti mu moramo na lasten način.

Kako torej?

Poslušaj: V vseh stvareh! – Kako in na kateri način? – Tako, kot sem že pogosto rekel: duhovno delo se mi zdi mnogo boljše od telesnega.

Kako?

Kristus se je postil štirideset dni. Kar se tega tiče, hodi za njim tako, da paziš, k čemu si najbolj nagnjen in za kaj si najbolj pripravljen: na to se osredini in bodi zelo pozoren nase <nim wol dîn selbes war>! Pogosto je zate primerno, da se temu bolj in neobremenjeno odpoveš, kakor pa da bi se vzdržal vsake hrane. Tako je včasih teže požreti eno samo besedo kakor se vzdržati sploh vsakega govorjenja. In enako je morda včasih nekomu teže prenesti nepomembno žaljivko kakor težak udarec, na katerega se je pripravil. Mnogo težje mu je biti sam sredi množice kakor v puščavi, zapustiti nekaj majhnega kakor nekaj velikega. Teže mu je izvršiti majhno delo kot pa nekaj, kar se zdi veliko. Tako lahko človek v svoji slabosti res dobro hodi za našim Gospodom in si ne more misliti niti se mu ni treba (bati), da je daleč od Njega.

 

18  KAKO LAHKO ČLOVEK, ČE TAKO NANESE PO NARAVNI POTI, SPREJEMA TUDI IZBORNE JEDI, ODLIČNA OBLAČILA IN VESELO DRUŠČINO

Glede hrane in pijače se ti ni treba vznemirjati na ta način, da bi se ti zdeli predobri, raje se v svojem temelju[41] in v svojem srcu navadi na to, da si visoko nad vsem tem. Nič razen Boga naj se ne dotika tvojega srca tako, da bi porajalo užitek ali ljubezen; tvoje srce mora biti vzvišeno nad vse druge stvari.

Zakaj?

Zato, ker bi notranjost, ki bi jo morala spravljati v red zunanja obleka, bila šibka; raje naj notranjost določa zunanjost, kolikor je pač to odvisno samo od tebe. Če pa ti (zunanja obleka) pač pritiče, lahko iz svojega (najglobljega) temelja to,  da si v njej,   sprejmeš kot dobro na tak način, da bi, če bi se zgodilo drugače, spet (to) sprejel rad in voljno. Tako je tudi s hrano in s prijatelji ali z znanci[42] in z vsem, kar bi ti Bog hotel dati ali vzeti.

In tako se mi zdi boljše od vsega drugega, da se človek prepusti Bogu, tako da vedno, kadarkoli bi mu Bog hotel kaj naložiti, pa naj bo to sramota, tegoba ali kako drugo trpljenje,[43] to sprejme z veseljem in hvaležnostjo in se da Bogu bolj voditi, kot da bi poskušal samega sebe v te reči pahniti. Zato se radi učite od Boga v vseh stvareh in Mu sledite. Tako bo z vami vse prav. V tem (razpoloženju) lahko sprejmemo tudi čast in prijetne reči. Če pa nas zadenejo neprijetne reči in nečast, bomo tudi to prenesli in bomo radi prenesli. In tako lahko potem z vso pravico mirno jemo, če smo se ravno tako zares pripravljeni postiti.

To pa je gotovo tudi razlog, zakaj Bog svojim prijateljem prihrani premnoge in velike težave; sicer tega v svoji neizmerni zvestobi gotovo ne bi dopustil, saj prihaja iz trpljenja tolikšen in tako velik blagoslov, On pa tistim, ki so Njegovi, vsekakor noče in ne sme odreči nič dobrega. Očitno se torej (Bog) zadovolji s pravo, dobro voljo; sicer jim gotovo ne bi prizanesel z nobenim trpljen­jem zaradi neizrekljivega blagoslova, ki ga prinaša trpljenje.

In ker je Bogu tako prav, bodi (tudi ti) zadovoljen; če pa bi mu glede tebe ugajalo kaj drugega, bodi tudi (tedaj) zadovoljen. Človek bi namreč moral notranje –  s svojo celotno voljo –  tako popolnoma pripadati Bogu, da se ne bi mnogo vznemirjal niti zaradi (različnih življenjskih) načinov niti zaradi del. Posebno pa se moraš izogibati vsem čudaštvom, bodisi v obleki, hrani ali besedah – na primer rabi velikih besed ali čudaštvu v kretnjah: to čudaštvo je povsem nekoristno. Moraš pa vseeno vedeti, da ti ni prepovedana vsaka posebnost. Obstajajo mnoge posebnosti, ki jih je pri mnogih ljudeh in ob nekaterih priložnostih treba  ohranjati; kajti kdor je posebnež, mora včasih na najrazličnejše načine tudi narediti marsikaj posebnega.

Človek mora biti notranje v vseh stvareh upodobljen (îngebildet) v našega Gospoda Jezusa Kristusa, tako da ima v sebi odsev vseh njegovih del in njegove bogopodobnosti.[44] V sebi mora nositi vsa Kristusova dela – in sicer v kolikor mogoče popolni enakosti <glîchunge>. Ti moraš delovati, On pa naj prejema (podobo).[45]  Opravljaj svoje delo iz popolne predanosti in iz celostnega prepričanja; svoje srce vedno navajaj na to  – in tudi na to, da se v vseh svojih delih upodabljaš Vanj.

 

19  ZAKAJ BOG DOPUŠČA, DA DOBRE LJUDI –  LJUDI, KI SO RESNIČNO DOBRI –  PRI OPRAVLJANJU DOBRIH DEL POGOSTO KAJ OVIRA

Zvesti Bog dopusti, da njegovi prijatelji pogosto padejo v slabosti le iz tega razlaoga, da bi tako izgubili vsako oporo, s katero bi se lahko podprli ali se nanjo naslonili. Ljubečemu človeku bi bilo namreč v veliko veselje, če bi zmogel mnogo in veliko, na primer pri bedenju, postu in drugih vajah, kakor tudi v posebnih, velikih in težkih rečeh. To jim je v veliko veselje, podporo in upanje, tako da so jim njihova dela opora, podpora in zaslomba.  (Ravno) to (pa) bi jim  naš Gospod rad odtegnil, da bi jim bil On sam opora in zaslomba. In tega ne počenja iz nobenega drugega razloga kakor iz čiste dobrote in usmiljenja. Boga namreč h nobenemu dejanju ne nagiba dejanju nič drugega kot njegova lastna dobrota; naša dela nič ne pripomorejo k temu, da bi nam Bog to ali ono dal ali storil. Naš Gospod hoče, da se njegovi prijatelji tega znebijo, zato jim te vrste oporo odreče, tako da je sam njihova edina opora. Hoče jim namreč dati mnogo, in to le iz svoje čiste dobrote; on sam hoče biti njihova opora in tolažba, oni pa morajo doživljati same sebe kot čisti nič sredi velikih Božjih darov. Kajti kolikor bolj razgaljeno in nenavezano pripada srce Gospodu in ga on podpira, toliko globlje se človek prestavi v Boga in toliko dovzetnejši je za Boga v vseh njego­vih dragocenih darovih, kajti človek naj gradi samo na Boga.

 

20  O TELESU NAŠEGA GOSPODA; O TEM, DA BI GA MORALI POGOSTO PREJE­MATI, IN O TEM, NA KAKŠEN NAČIN IN S KAKŠNO POBOŽNOSTJO[46]

Kdor bi rad prejemal telo našega Gospoda, se mu ni treba spraševati o tem, kaj (v sebi) občuti, kako se počuti ali kako veliki sta njegova ponotranjenost in pobožnost. Pazi naj bolj na to, kakšna je njegova volja in kakšna je njegova naravnanost <meinunge>. Ne smeš visoko ceniti tega, kar občutiš; bolj visoko spoštuj tisto, kar ljubiš in za kar si prizadevaš <meinest>.

Človek, ki hoče in more brez skrbi[47] pristopiti k našemu Gospodu, mora biti najprej v takšnem (duhovnem) stanju, da je v vesti prost vsakega očitka greha. Drugič, človekova volja mora biti popolnoma obrnjena k Bogu, tako da si človek prizadeva samo za Boga, da ga ne mika nič razen Boga in tistega, kar je popolno­ma Božje, in da mu je mrzko vse, kar je Bogu neenako (unglîch). Po tem naj človek tudi spoznava, kako daleč je od Boga ali kako blizu Bogu je: ravno po tem, koliko bolj ali koliko manj tako ravna. Kot tretje velja, da mora biti njegovo stanje tako, da ljubezen do zakramenta in do našega Gospoda s prejemanjem zakra­menta čedalje bolj raste in da se ob tem kljub pogostemu preje­manju sveti strah ne manjša. Kajti kaj lahko je tisto, kar je za enega življenje, za drugega smrt. Zato moraš pozornost v sebi usmeriti na to, ali tvoja ljubezen do Boga raste in ali (morda) ne ugaša strah pred Bogom. Čim pogosteje potem pristopaš k zakra­mentu, toliko boljši postajaš in toliko boljši in koristnejši je tudi zakrament. Zato ne dopusti, da bi te od Boga odvrnili z govori ali s pridigami; kajti kolikor večkrat (se obhajaš), toliko bolje in Bogu toliko ljubše. Bogu je ljubo, da prebiva v človeku in s človekom.

Zdaj (mi) lahko ugovarjaš: »O, gospod, jaz čutim, da sem tako prazen, hladen in len, da si ne upam pristopiti k našemu Gospodu.«

Na to pravim: toliko bolj ti je potrebno, da greš k svojemu Bogu. Kajti v njem se boš razvnel in boš vroč, v njem boš posvečen, samo njemu zavezan in z njim združen. V zakramentu namreč – in nikjer drugje tako v polnem pomenu  – najdeš tisto milost, da se tvoje telesne moči zaradi vzvišene moči telesne pričujočnosti našega Gospoda tako poenotijo in zberejo, da se v njih zberejo in poe­notijo vsi človekovi raztreseni čuti in srce. In tisti, ki bi bili sami po sebi ločeni in preveč obrnjeni navzdol, so po tem prav naravnani in prav stopijo pred Boga. In notri prebivajoči Bog jih bo navadil na notranjost ter jih bo odvadil telesnih sla­bosti, ki jih povzročajo časne stvari. Navajali se bodo na Božje resničnosti. In ko bo tvoje telo okrepljeno z Njegovim telesom, bo obnovljeno. Moramo se namreč spremeniti vanj in se popolnoma zediniti z njim (prim. 2 Kor 3,18), tako da njegovo postane naše in vse naše njegovo, da naše srce postane eno z njegovim srcem in naše telo eno z njegovim telesom. Tako moramo Vanj postaviti svoje čute, svojo voljo, svojo naravnanost <meinunge>, svoje moči in ude, tako da ga čutimo in se ga zavedamo v vseh močeh telesa in duha.

Zdaj bi (mi) ti lahko rekel: »O, gospod, v sebi ne čutim ničesar od teh velikih stvari, ampak le revščino. Kako bi si drznil iti k Njemu?«

Resnično, če hočeš svojo revščino povsem spremeniti, pojdi k preobilnemu zakladu vseh neizmerljivih bogastev, pa boš bogat. V sebi moraš biti popolnoma gotov, da je edinole On zaklad, pri katerem se lahko nasitiš in ki te lahko poteši. Reci torej naslednje: “Zato hočem iti k Tebi, da bi ob Tvojem bogastvu nasitil svojo revščino in da bi vsa Tvoja neizmernost napolnila mojo praznost in da bi Tvoje brez­mejno in nedoumljivo Bogstvo napolnilo mojo tako umazano in pokvarjeno človeškost.”

(Odgovarjaš mi): “O, gospod, mnogo sem grešil; za to se ne morem dovolj pokoriti.”

Ravno zato pojdi k Njemu, on je popolno zadostil za vse grehe.[48] Po Njem lahko nebeškemu Očetu daruješ vredno daritev za vso svojo krivdo.

(Praviš mi): “O, gospod, rad bi Ga slavil, pa ne morem.”

(Le) pojdi k Njemu, kajti edino On je za Očeta sprejemljiva zahvala in neizmerna, v resnici izrečena in popolna hvalnica vseh Božjih dobrot.

Na kratko: če se hočeš popolnoma otresti vseh pomanjkljivosti in se obleči v kreposti in milosti, če želiš biti z vsemi krepostmi in milostmi blaženo popeljan in priveden k Izviru, se obnašaj tako, da lahko prejemaš zakrament vredno in pogosto; potem boš z Njim zedinjen in Njegovo telo te bo oplemenitilo. Prav zares, v telesu našega Gospoda postane duša tako tesno prižeta k Bogu (alsô nâh in got gevueget), da nobeni angeli, ne kerubi ne sera­fi, ne vidijo in ne morejo najti razlike med njima. Tam, kjer se dotaknejo Boga, se namreč dotaknejo duše, in kjer se dotaknejo duše, se dotaknejo Boga. Nikoli še ni bilo take enosti (ei­nunge).  Duša je namreč mnogo tesneje zedinjena z Bogom, kot je telo zedinjeno z dušo, pa sta vendar duša in telo en človek. Ta enost (Boga in duše) pa pomeni bolj eno, kot če bi zlili kapljico vode v sod vina: tam bi bila voda in vino, to tu pa je postalo tako eno, da nobeno ustvarjeno bitje ne more več zaznati razlike.

Zdaj boš morda rekel: »Kako je to mogoče? Jaz ne občutim nič od vsega tega!«

Je to sploh pomembno? Manj ko čutiš in bolj ko veruješ, tem hvalevrednejša je tvoja vera, tem bolj bo cenjena in hvaljena; kajti za človeka je celostna vera veliko več kot samo slutnja. V njej imamo pravo védenje. Resnično, ne manjka nam prav ničesar razen prave vere. Če se nam zdi, da bi imeli v nečem mnogo več dobrega kot v čem drugem, izvira to le iz zunanjih postavitev, pa vendar ni v enem nič več kot v drugem. Kdor torej enako veruje, enako dobi in ima enako.

Tu boš morda rekel: »Kako bi lahko verjel v višje resničnosti, dokler se ne znajdem v takem (duhovnem) stanju, ampak sem pomanjkljiv in nagnjen k mnogim stvarem?«

Poglej, tu moraš biti pozoren na dvoje v sebi, kar je imel tudi naš Gospod. Tudi On je namreč imel višje in nižje moči (duše),[49] moči, ki so tudi imele dva načina delovanja: Njegove višje moči so bile deležne večne blaženosti in so jo neprestano uživale, nižje moči pa so bile (lahko) hkrati sredi največjega trpljenja in prepira na zemlji. Nobeno izmed teh del ni oviralo drugega. Tako mora biti tudi v tebi, da so namreč višje moči dvignjene k Bogu, da so mu popolnoma na voljo in z njim popolnoma povezane. Še več: vse trpljenje moramo prav zares in sceloma zaukazati telesu, nižjim močem in čutom, nasprotno pa se mora duh z vso močjo dvigniti in se prost potopiti v svojega Boga. Trpljenje čutov in nižjih moči, pa tudi ta skušnjava, se duha ne dotikajo. Kolikor težja in hujša je namreč bitka, toliko večja in bolj hvalevredna je tudi zmaga in čast zmage. Kolikor večja je potemtakem skušnjava in kolikor močnejši napad slabega nagnjenja, ki ju potem človek le premaga, toliko bolj ti je lastna tudi krepost in toliko ljubši si svojemu Bogu. Torej velja naslednje: če hočeš Boga (v obhajilu) vredno prejeti, pazi na to, da so tvoje višje moči usmerjene k Bogu, da tvoja volja išče njegovo voljo; pazi na to, kakšen namen imaš glede Njega, in na to, kakšna je tvoja zvestoba <triuve> Njemu.

Človek v takem stanju nikoli ne prejme dragocenega telesa našega Gospoda, ne da bi pri tem prejel tudi posebno veliko milost; kolikor pogosteje ga prejema, toliko bolj je deležen blagoslova. Da, človek lahko telo našega Gospoda prejme s tako pobožnostjo in v takem razpoloženju,[50] da bi bil lahko ob tem, če bi bil pri­pravljen na vstop v najnižji zbor angelov in bi Gospodovo telo[51] le enkrat tako prejel, takoj sprejet v drugi (angelski) zbor. Da, zmožen si ga prejeti s tako pobožnostjo, da bi te lahko imeli za vrednega osmega ali devetega (angelskega) zbora. Zatorej velja naslednje: ko bi bila dva človeka vse življenje enaka, pa bi eden samo enkrat več kot drugi vredno prejel telo našega Gospoda, bi bil zato ta človek pred drugim kot žareče sonce in bi dosegel posebno zedinjenje (einunge) z Bogom.

To prejemanje in blaženo uživanje telesa našega Gospoda pa ni povezano samo z zunanjim zauživanjem, ampak obstaja tudi v duhovnem zauživanju z želečim srcem in pobožnim zedinjenjem.[52] To lahko človek sprejme s tolikim zaupanjem, da je glede milosti bogatejši kot kater­ikoli drug človek na zemlji. Naj bo kjerkoli že, bolan ali zdrav, lahko to doživi tudi tisočkrat na dan ali še pogosteje. Vendar se je na to treba pripraviti kakor na prejem zakramenta – in sicer na način dobre urejenosti in skladno z močjo hrepenenja. Če pa (v nas) ni hrepenenja, se moramo spodbujati, se pripravljati in se temu primerno obnašati – tako postajamo sveti v času in blaženi v večnosti. Večnost namreč pomeni hoditi za Bogom in mu slediti. Učitelj resnice in Ljubitelj čistosti naj nam nakloni vse to in večno življenje. Amen.[53]

 

21  O GOREČNOSTI

Kadar hoče človek prejeti telo našega Gospoda, lahko pristopi brez prevelike zaskrbljenosti. Je pa primerno in zelo koristno, da se pred tem spove, celo če se ne zaveda nobene krivde, (le) zaradi samega sadu zakramenta spovedi. Če se zgodi, da je človek česarkoli kriv, pa zaradi svojem obremenjenosti ne more k spovedi, naj gre k svojemu Bogu, pred njim naj prizna krivdo v resničnem kesanju in naj bo s tem zadovoljen, dokler nima priložnosti za spoved. Če mu medtem greh izgine iz zavesti ali si ga več ne očita, lahko misli, da ga je tudi Bog pozabil. Bolj se je treba izpovedovati Bogu kot ljudem, in  kadar smo krivi,  moramo spoved pred Bogom vzeti resno in se moramo ostro obsoditi. Kadar gremo k zakramen­tu, tega (tj, spovedi pred Bogom in ostre samoobsodbe) nikakor ne smemo lahkomiselno preskočiti in pustiti ob strani zaradi zunanje pokore, kajti edinole človekov namen (meinunge) pri njegovih delih je pravi in Božji in dober.

Naučiti se moramo biti (notranje) prosti sredi opravil. Za človeka, ki tega ni vajen, je sicer prav nenavadno početje, ko si prizadeva priti v takšno stanje, da ga nikakršna množica in nobeno delo ne bi ovirala. Potrebna je zelo velika gorečnost, da ti je Bog vedno pričujoč in ti vselej sije nezastrto: ob vsakem času in v vsakem okolju. Pri tem je nujna izurjena gorečnost, zlasti pa dvoje: prvič, človek mora ohranjati svojo notranjost popolnoma zaprto, da je tako njegovo srce zaščiteno pred vsemi podobami, ki so zunaj. Tako ostanejo zunaj, ne vznemirjajo ga, ne sprehajajo se z njim na neprimeren način in v njem sploh ne najdejo mesta. Drugič, človek se ne sme razpustiti in raztresti – niti v notran­jih podobah, pa naj bodo to predstave ali povzdignjenost srca (erhaben­heit des gemüetes), niti v zunanjih podobah ali karkoli bi že lahko bilo tisto, kar je človeku (ravno) pričujoče. Tudi se ne sme pozunanjiti v mnogoterost. Na to se mora človek navajati in k temu usmerjati vse svoje moči; lastna ponotranjenost[54] mu mora biti vedno pričujoča.

Zdaj pa boš lahko ugovarjal: človek se vendarle mora obrniti tudi navzven, če naj deluje zunaj sebe, saj nobenega dela ni mogoče narediti drugače kot v njegovi lastni podobi.

To je gotovo res. Vendar zunanjost podob za izurjenega človeka ni nič zunanjega, saj imajo za notranjega človeka vse stvari notranji, Božji način biti.

Predvsem je potrebno naslednje: človek mora um pravilno in popol­no navajati na Boga in se v tem uriti. Le tako bo namreč v notranjosti (innen) vedno Božji. Umu ni nič tako lastnega in tako pričujočega ter tako blizu kot Bog. Nikoli se ne obrne nikamor drugam (kot k Bogu). K ustvarjenim stvarem se ne obrača, če ga ne prisilimo z nasiljem in krivico, in ob tem se lomi ter sprevrača. Če je torej (um) pri mladem človeku ali kom drugem pokvarjen, ga je treba zelo prizadevno uriti in uporabiti vse mogoče, da bi ga spet navadili (na Boga) in pritegnili (k Bogu). Četudi mu je namreč Bog še tako lasten in skladen z (njegovo) naravo: kakor hitro je (um) enkrat napačno usmerjen in temelji na ustvarjenih stvareh, je poln njihovih podob in nanje navajen, in ta njegov del je tako oslabljen, tako nemočen v obvladovanju samega sebe in v svojem plemenitem prizadevanju tako oviran, da je vsa človekova gorečnost, ki je je zmožen, še vedno premajhna, da bi se spet popolnoma vrnil k navajenosti (na Boga). Četudi vse vloži v to (poboljšanje), sam še vedno potrebuje stalno čuječnost.

Pred vsem drugim mora človek paziti na to, da se strogo in pravilno navaja. Če bi se hotel nenavajen in nepriučen človek tako obnašati in tako delovati kot navajen človek, bi se povsem pokvaril in iz njega ne bi bilo nič. Ko se človek najprej odvadi vseh stvari in se jim notranje odtuji, lahko preudarno opravlja vsa svoja dela, lahko se jim neobremenjeno posveča ali pa jih brez vseh ovir opusti. Nasprotno pa velja, če ima človek nekaj rad in mu je to v užitek in temu užitku voljno popušča bodisi pri jedi, pijači ali pri čemerkoli drugem: to za nevajenega človeka ne more biti brez škode <gebresten>.

Človek se mora navaditi, da v ničemer ne išče svojega, da si v ničemer ne prizadeva za svoje, marveč da v vsem najde in dojame (neme) Boga. Kajti Bog ne daje nobenega daru in ga še nikoli ni dal zato, da bi ga človek imel in bi ob njem počival. Vse darove, ki jih je dal v nebesih in na zemlji, je namreč dal z namenom, da bi lahko podaril tisti edini dar: samega sebe. Z vsemi temi darovi nas hoče le pripraviti za dar, ki je On sam. In vsa dela, ki jih je naredil v nebesih in na zemlji, je naredil zato, da bi lahko naredil eno samo delo: tj. da bi posvetil sebe in s tem posvetil nas. Torej trdim naslednje: v vseh darovih in delih se moramo naučiti gledati Boga in z ničimer drugim se ne smemo zadovoljiti in pri ničemer drugem se ne smemo ustaviti. Za nas ne sme biti nobenega ustavljanja pri kateremkoli načinu v tem življenju in nihče se ne sme ustavljati, pa če je prišel še tako daleč. Človek se mora vedno držati (daleč) od stvari in biti usmerjen na Božje darove, in to vedno znova.

Na kratko naj povem o neki ženi,[55] ki bi zelo rada od našega Gospoda nekaj dobila: povedal sem ji, da za to ni prav pripravl­jena in da bi dar pokvarila, če bi ji ga Bog dal tako nepripravl­jeni.

Vprašanje: “Zakaj je bila nepripravljena? Imela je vendar dobro voljo, in pravite, da je v njej vse mogoče, da so v njej vse stvari in (vsa) popolnost.”

(Odgovor:) Res je tako, (vendar) moramo pri volji razlikovati dva pomena: volja je lahko pripadkovna/akcidentalna <zouvallender> in nebist­vena <ungewesenter> ali pa odločilna, dejavna in v svojem zadržanju utrjena <ge­wenter>.

Zares, prav gotovo ni dovolj, da je človekovo srce nenavezano v enem sedanjem trenutku, ko se hoče združiti z Bogom, ampak je nujna v zadržanju dobro utrjena (duhovna) odmaknjenost, ki traja tako prej kot tudi potlej. (Le) tako lahko od Boga prejemamo velike stvari in Boga v stvareh. Če pa smo nepripravljeni, pokvarimo dar in z darom izgubimo Boga.[56] To je tudi razlog, da nam Bog ne more vselej dati tako, kot ga prosimo. Pri njem ni nič narobe, saj je tisočkrat bolj pripravljen dati kot mi sprejeti. Nasilje in krivico pa mu delamo s tem, da ga pri njegovem naravnem delovanju oviramo s svojo  nepripravljenostjo.

Človek se mora naučiti,[57] da se pri vseh darovih odreče samemu sebi, da ne ohranja nič lastnega, da ne išče ničesar: niti ko­risti, niti užitka, niti ponotranjenosti (innicheit), niti sladkosti, niti plačila, niti nebeškega kraljestva, niti lastne volje. Bog se nikoli ni dal in se tudi nikoli ne daje v kakršnokoli tujo voljo; daruje se le v svojo lastno voljo. Tam pa, kjer Bog najde svojo voljo, se daruje in predaja (laezet) v to voljo z vsem, kar je. In kolikor bolj od-postajamo (entwerden) vsemu svojemu, toliko bolj resnično postajamo (werden) v tem (Božjem).[58] Zato ni dovolj, da se enkrat samkrat odrečemo samim sebi in vsemu, kar imamo in zmoremo, ampak se moramo (v tem odrekanju) pogosto obnavljati in tako sami sebe delati enovite in proste <einigen und erledigen uns selber> v vseh stvareh.

Tudi je zelo koristno, če se človek ne zadovolji s tem, da ima kreposti, kot so pokorščina, uboštvo in druge kreposti (zgolj) v srcu; mnogo bolj se mora sam  uriti v delih in sadovih kreposti, pogosto se mora preizkušati in (razen tega) tudi hrepeneti ter si želeti, da bi ga drugi ljudje urili in preizkušali. Ni namreč dovolj, da opravljamo krepostna dela (npr. izkazujemo pokorščino, sprejemamo uboštvo ali zaničevanje ali se na kak drug način ponižno ali mirno obnašamo), marveč si moramo stalno pri­zadevati in nikoli ne odnehati, dokler si ne pridobimo kreposti v njeni bitii in temelju. In to, da jo imamo na ta način, lahko spoznamo iz naslednjega: če smo naklonjeni kreposti pred vsemi drugimi stvarmi in če opravljamo krepostna dela brez (posebne) priprave volje in brez posebne lastne odločitve za pravo in veliko stvar, če torej delamo zaradi kreposti same in iz ljubezni do kreposti, ne pa iz drugih razlogov – šele tedaj smo zares krepostni in nič prej.

Tako dolgo se moramo učiti predajati (lâzet) sebe, da ne obdržimo več nič lastnega.  Vsa zmeda in nemir prihajata iz samovolje, pa naj to opazimo ali ne. V čistem izginjanju hotenja in koprnenja (begerennes) moramo same sebe z vsem, kar imamo, postaviti v dobro in ljubo Božjo voljo, in to z vsem tem, kar bi lahko od vseh stvari hoteli ali poželeli (begern).

Vprašanje: »Bi se morali z voljo odreči tudi sladkosti Boga? Ali ne izvira kaj takega lahko tudi iz lenobe in premajhne ljubezni do Boga?«

Da, gotovo (lahko tudi iz lenobe in premajhne ljubezni do Boga): če namreč prezremo razliko. Da (pravilno) razločimo, ali to izvira iz lenobe ali pa iz resnične odmaknjenosti in predanosti, moramo paziti na to, ali se, ko smo notranje povsem predani,[59] nahajamo v takšnem stanju, da smo Bogu ravno tako zvesti kakor takrat, ko ga najbolj občutimo, in da tudi v tem stanju delamo vse tisto, kar bi delali v onem, in nič manj ter da smo glede vse (Božje) tolažbe in vse pomoči ravno tako odmaknjeni, kot bi bili, če bi čutili Božjo pričujočnost[60].

Pravemu človeku v tako popolnoma dobri volji tudi ne more biti prekratek noben čas. Če je namreč z voljo tako, da hoče v polnosti vse, kar zmore – ne le ta trenutek, ampak tako, da  bi, tudi če bi živela tisoč let, hotela narediti prav vse, kar bi zmogla – je taka volja vredna toliko, kot bi lahko naredili v tisoč letih: pred Bogom je taka volja naredila vse.

 

22  KAKO NAJ HODIMO ZA BOGOM IN O DOBREM NAČINU (ŽIVLJENJA)

Človek, ki hoče začeti novo življenje ali delo, naj gre k svojemu Bogu in ga prosi z veliko močjo in vso pobožnostjo, naj mu dodeli tisto najboljše in tisto, kar je Njemu najljubše in najvrednejše. Pri tem pa naj si ne želi svojega in naj si ne prizadeva za svoje, ampak edinole za ljubo Božjo voljo in za nič drugega. Karkoli mu Bog potem nakloni, naj vzame, kot da prihaja neposred­no od Boga, in prepričan naj bo, da je to zanj najboljše, in naj bo v tem docela in povsem zadovoljen.

Čeprav se mu zdi morda kasneje kak drug način (življenja) boljši, naj vendar pomisli: Ta način ti je pokazal Bog in tako je zate  gotovo najboljši. Glede tega naj zaupa Bogu in vse dobre načine naj zaobseže v ta način in vse stvari katerekoli vrste naj vzame v tem in skladno s tem. Kar je namreč Bog podelil in dodal enemu dobremu načinu (življenja), lahko najdemo v vseh dobrih načinih. V posameznem dobrem načinu moramo dojeti vse dobre načine in ne (zgolj) svojskosti <eigenschaft> tega načina. Človek namreč lahko hkrati dela samo eno, ne more delati vsega. Mora biti eno in v tem enem mora dojeti vse stvari. Kajti če bi hotel vse delati, to in ono, odstopiti od svojega načina in privzeti način nekoga drugega, ki mu je ravno ta trenutek precej bolj všeč, bi to v resnici povzročilo veliko nestanovitnost. Prav tako bo prej postal popoln tisti človek, ki je enkrat za vselej stopil iz sveta v red, kot bi kdaj lahko postal tisti človek, ki iz enega reda prestopi v drugega, pa naj bo  ta red še tako svet. Do tega namreč pride zaradi menjave načinov (življenja). Človek naj se drži enega dobrega načina, vedno naj ostane pri tem načinu in naj vanj vnaša vse dobre načine. Ima naj ga za danega od Boga in naj ne začenja danes nečesa in jutri nečesa drugega. Naj bo povsem brez skrbi, da bi tako kaj zamudil. Z Bogom namreč ne moremo ničesar zamuditi; kakor ne more Bog ničesar zamuditi, ravno tako ne moremo z njim ničesar zamuditi. Zato vzemi od Boga samo eno in v to pritegni vse dobro.[61]

Če pa se izkaže, da se (to dvoje) ne prenaša, tako da eno drugega (= dobrega) ne dopušča, naj ti bo to zanesljivo znamenje, da to ne prihaja od Boga. Eno dobro ni proti drugemu, kajti kakor pravi naš Gospod: “Vsako kraljestvo, ki je razdvojeno, se opustoši” (Lk 11,17), in kakor je tudi rekel: “Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor z menoj ne zbira, raztresa” (Lk 11,23). Zato naj ti bo zanesljivo zna­menje: če neko dobro ne dopusti drugega, četudi morda manjšega dobrega ali pa ga (celo) uničuje, potem ne prihaja od Boga. Dobro bi moralo (nekaj) dodati, ne pa uničiti.

Kratka, na tem mestu dodana pripomba se je glasila: nobenega dvoma ni, da zvesti Bog prav vsakega človeka jemlje z njegove najboljše plati.

To je gotovo res, in (Bog) nikoli ne jemlje človeka na tleh, če ga je le kdaj našel tudi pokonci; Božja dobrost je namreč vsem namenila tisto najboljše.

Tu so me vprašali, zakaj Bog tistih ljudi, za katere ve, da  bodo odpadli od krstne milosti, že prej ne vzame od tod, (tako) da bi umrli že kot otroci, še preden bi začeli uporabljati um. O njih vendar ve, da bodo padli in ne bodo več vstali. Kaj ne bi bilo tako zanje najbolje?

Tedaj sem rekel: Bog ne uničuje nobenega dobrega, ampak ga izgra­juje.[62] Bog narave ne uničuje, ampak jo dopolnjuje. Tudi milost narave ne uničuje, ampak jo dopolnjuje. Ko bi Bog na ta način uničil naravo že na začetku, bi ji prizadel nasilje in krivico. Tega (pa) ne dela. Človek ima svobodno voljo, s katero lahko izbere dobro ali zlo, in Bog mu ponuja (izbiro): za slaba dela smrt in za dobra dela življenje. Človek naj bo svoboden in gospo­dar svojih dejanj, ne da bi bil uničen ali (v ta dejanja) prisiljen. Milost narave ne uniči, ampak jo dopolnjuje: poveličanje (glôrie) je dopolnjena milost. Ničesar torej ni v Bogu, kar bi uničilo karkoli, kar ima bit; On namreč dopolnjuje vse stvari. Ravno tako ne smemo uničiti niti najmanjšega dobrega v sebi, niti najmanjšega (življenjskega) načina zaradi nečesa velikega, ampak ga moramo izpopolnjevati vse do najvišjega.

Govorili smo o nekem človeku, ki bi moral začeti povsem novo življenje. In govoril sem takole: (ta) človek bi moral postati tak, da bi v vseh stvareh iskal Boga in bi ga vedno znova in vselej našel na vseh mestih, pri vseh ljudeh in v vseh (življenjskih) načinih. Tako bi lahko ves čas neprenehoma pridobival in rasel in nikoli ne bi prišel do konca.

 

23  O NOTRANJIH IN ZUNANJIH DELIH

Vzemimo, da bi se hotel človek z vsemi svojimi močmi, notranjimi in zunanjimi, potegniti vase in bi vzrajal v takem stanju, tako da v njegovi notranjosti ne bi bilo nobene podobe niti pritiskajoče pobude (od Boga za dejavnost) in bi tako stal brez vsakega notranjega ali zunanjega delovanja. V tem stanju bi morali potem dobro paziti, ali ne obstaja sámo po sebi nekaj, kar (ga) sili  k delu <werc>. Če pa je tako, da človeka ne vleče k nobenemu delu in se ne bi ničesar lotil, se mora s silo pripravi­ti h kakemu delu, bodisi notranjemu bodisi zunanjemu (kajti človek se ne sme z ničimer zadovoljiti, pa če je videti ali bi bilo še tako dobro), tako, da se  –  ko jel (kdaj drugič) pod velikim pritiskom ali (zaradi Božjega delovanja) zelo utesnjen, tako da je pri tem  bolj udejanjevan (werde geworht), kakor da sam kaj udejanja[63] – nauči sode­lovati[64] s svojim Bogom. Ne tako, kot bi se hotel izogniti lastni notranjosti (innicheit), od nje odpasti ali se ji odreči, ampak ravno v njej, z njo in iz nje se mora naučiti tako delovati: notranjosti mora pustiti preboj v delovanje in voditi delovanje v notranjost ter se tako navaditi neprisiljeno delovati. Oko moramo namreč usmeriti na to notranje (inwendigen) delovanje in delovati od tam, pa naj gre za branje, molitev, ali – če nas doleti – za zunanje delo. Če bi hotelo zunanje delo uničiti notranje, sledimo notranjemu. Če pa lahko obstajata obe v enem, bi bilo to najboljše, saj bi tako sodelovali z Bogom.

Zdaj se poraja naslednje vprašanje: kako naj gre tu še za sodelo­vanje, ko pa je človek odpadel (entvallen ist) samemu sebi in vsem delom in – kakor je govoril sveti Dionizij[65] – najlepše govori o Bogu tisti, ki iz obilja notranjega bogastva o Njem najgloblje molči?  Kako naj gre tu še za sodelo­vanje, ko pa odpadejo (entsinkent) vse podobe in vsa dela, hvala in zahvala in vse drugo, kar bi še lahko storil?

Odgovor: Eno delo temu človeku še resnično in nedvomno pripada –  in sicer izničenje samega sebe. Toda to izničenje in zmanjševanje samega sebe je lahko še tako popolno, a vendar ostaja nepopolno, če ga (v človeku) ne dovrši Bog. Šele takrat je namreč ponižnost dovolj popolna, če človeka prek človeka samega poniža Bog. Šele takrat in nič prej je zadoščeno človeku in tudi kreposti.

Vprašanje: »Kako pa naj Bog uniči človeka z njim samim? Zdi se (vendar), da bi bilo to izničenje človeka povišanje, ki ga nak­lanja Bog, saj evangelij pravi: ‘Kdor se ponižuje, bo povišan’ (prim. Mt 23,12 in Lk 14,11).«

Odgovor: Da in ne. Človek mora sam sebe “ponižati” – in tega ne more nikoli dovolj storiti, če ne naredi tega Bog (sam) – in vendar mora “biti povišan”. (Vendar) ne tako, kot bi bilo ponižanje <diz nidern> nekaj, povišanje <erhoehen> pa nekaj drugega. Najvišja višina visokosti <hôcheit> namreč leži v najglobjem temelju (grunde) ponižnosti <dêmüetlicheit>. Kajti kolikor globlji in nižji je temelj, toliko višji in toliko bolj neizmerljiv je tudi dvig v višino. In kolikor globlji je vodnjak, toliko višji je. Višina in globina sta eno. Zatorej: kolikor bolj se lahko kdo poniža, toliko višji je. In zato pravi naš Gospod: “Kdor hoče biti največji, naj bo najmanjši med vami” (prim. Mr 9,34). Kdor hoče biti (wesen) ono, mora postati (werden) to. Tistto bit je mogoče najti le v tem postajanju. Kdor postane najmanjši, je pravzaprav največji; kdor pa je postal najmanjši, ta (že) je (od vseh) največji. In tako se (potem) uresničuje in spolnjuje beseda evangelista: “Kdor se ponižuje, bo povišan” (prim. Mt 23,12 in Lk 14,11). Vsa naša bit je namreč le v (samo)izničevanju[66].

Zapisano je: “Postali so bogati v vseh krepostih” (prim. 1 Kor 1,5). Resnično, to se ne more nikoli zgoditi, če prej ne postanemo ubogi v vseh stvareh. Kdor hoče vse dobiti, mora tudi vse izročiti. To je pravična trgovina in enakovredna zamenjava, kot sem že prej enkrat rekel.[67] Ker nam hoče Bog samega sebe in vse stvari dati v svobodno last, nam hoče prej vso svojost/last­nino <eigenschaft>  v celoti in popolnoma odvzeti. Da, prav zares, Bog noče, da bi imeli kaj lastnega, četudi samo toliko, kolikor bi jaz lahko spravil v svoje oči. Vseh darov, ki nam jih je (Bog) kdaj podaril, tako naravnih darov kot tudi darov milosti, namreč ni nikoli podaril z drugačnim hotenjem kakor zato, da ne bi ničesar imeli za  nekaj lastnega (eigens enhaeten). In v tem smislu – kot  lastnino – ni nikoli in prav na noben način dal ničesar, niti svoji materi, niti kateremukoli človeku, niti kateremukoli drugemu ustvarjenemu bitju. Da bi nas poučil in nas (s tem) oskrbel, nam pogosto jemlje oboje, telesne in duhovne dobrine. Posedovanje časti namreč ne gre nam, ampak samo njemu, mi pa moramo imeti vse stvari (samo tako), kot bi jih imeli na posodo[68] in ne v lasti, torej brez vsake svojosti <eigenschaft>, pa naj gre za telo ali dušo, čute, moči, zunanje dobrine ali čast, prijatelje, znance, hišo, posest­vo in vse (druge) stvari.

Kaj hoče Bog s tem, da je pri tem tako dosleden? On sam hoče biti naša edina in popolna last (eigen). To hoče in za to si prizadeva in vse je usmerjeno v to, da bi mogel in smel postati to. V tem je njegovo veliko veselje in užitek <spil>. Kolikor bolj (in v večjem obsegu) lahko to postaja, toliko večja sta njegov užitek in njegovo veselje; kajti kolikor več posedujemo drugih stvari, toliko manj imamo njega, in kolikor manj ljubezni imamo do drugih stvari, toliko več imamo njega z vsem, kar lahko da. Zato je naš Gospod, ko je hotel govoriti o vseh blagrih, postavil na začetek, kot krono vseh, uboštvo duha. In (uboštvo duha) je na začetku zato, da kaže, kako je začetek vsakega blagra in popolnosti brez izjeme v uboštvu duha. Resnično, če obstaja temelj, na katerem lahko zgradimo vse dobro, gotovo ni brez tega blagra.

Da bi bili lahko svobodni od stvari, ki so zunaj nas, nam Bog hoče dati v last vse, kar je v nebesih, in nebo sámo z vsemi njegovimi močmi, da, prav vse, kar je kdaj izšlo iz nebes in kar imajo angeli in svetniki. To moramo imeti mi na enak način kot oni, da, celo veliko bolj, kot imamo lahko katerokoli stvar. Če zaradi Njega stopim sam iz sebe,[69] bo Bog z vsem, kar je in kar lahko daje, povsem in v celoti moja lastnina, tako povsem moj, kot je sam svoj, nič bolj in nič manj. Tisočkrat bolj bo moj, kakor je kadarkoli kdo imel katerokoli stvar, ki jo ima v omari ali kakor je bil kdaj sam svoj. Nikoli ni bila kakšna stvar kakšnega človeka tako njegova, kot bo Bog moj, z vsem, kar je in kar zmore.

To lastnino pa zaslužimo s tem, da smo popolnoma brez svojosti, tako da nimamo niti sebe samih niti česarkoli, kar ni Bog. In kolikor popolnejše in razvidnejše je to uboštvo, toliko bolj imamo v lasti ono posest. Vendar se na to plačilo ne smemo ozi­rati in ga nikoli iskati, celo očesa ne smemo nikoli, niti enkrat samkrat, obrniti tja, da bi videli, če bomo sploh kaj dobili drugače kot prek ljubezni do kreposti. Kolikor manj smo namreč na (posest) navezani, toliko bolj nam je lastna, kot pravi plemeniti Pavel: “Imeti moramo, kot bi ne imeli in bi vendar posedovali vse stvari” (prim. 2 Kor 6,10). Brez vsake svojosti je tisti človek, ki si ničesar ne želi in noče ničesar posedovati, niti sebe samega niti česarkoli, kar je zunaj njega, da, celo Boga in vseh drugih stvari ne.

Hočeš vedeti, kakšen je resnično ubog človek?[70]

Resnično ubog v duhu je tisti človek, ki zna biti brez vsega, kar ni nujno. Zato je tudi tisti, ki je gol sedel v sodu, rekel velikemu Aleksandru, ki je imel pod seboj ves svet: “Veliko večji gospod sem kot ti, kajti več sem zavrnil, kot si ti osvojil. Kar se tebi zdi veliko vredna posest, je meni premajhno, da bi sploh zavrnil.” Veliko srečnejši je tisti, ki se lahko odpove vsem stvarem in jih ne potrebuje, kakor pa tisti, ki ima vse stvari v lasti zaradi (svoje) potrebe.  Najboljši je tisti, ki lahko pogreša vse, kar ni nujno. Tisti torej, ki lahko pogreša in zavrne največ stvari, je največ zapustil. Zdi se velika reč, če bi kdorkoli zaradi Boga razdal tisoč mark zlata ali bi z lastnimi sredstvi zgradil mnogo domov in samostanov ali nasitil (vse) lačne. To bi bila velika stvar. Še mnogo srečnejši pa bi bil tisti, ki bi se ravno toliko (denarju) s prezirom odrekel zaradi Boga. Prava nebesa bi imel tisti, ki bi se zaradi Boga zmogel odpovedati vsemu, karkoli mu je Bog naklonil ali odrekel.

Zdaj pa praviš: “Gospod, ali nisem za to  jaz s svojimi pomanjkljivostmi (ovirajoči) vzrok in prepreka?”

Če imaš pomanjkljivosti, vedno znova prosi Boga, da ti jih odv­zame, če je to v njegovo slavo in mu ugaja. Brez njega namreč ne moreš namreč (storiti) ničesar. Če (ti pomanjkljivosti) odvzame, se mu zahvali; če pa tega ne stori, jih prenašaj zaradi njega, ne (več) kot pomanjkljivosti greha, ampak kot zahtevno vajo, s katero lahko zaslužiš plačilo in s katero se vadiš v potrpežljivosti. Biti moraš zadovoljen, pa naj ti dar nakloni ali ne.

Bog daje vsakomur po tem, kar je zanj najboljše in mu najbolj ustreza. Če moramo  nekomu skrojiti plašč, ga moramo urezati po njegovih merah, in tisti, ki je  prav enemu, drugemu ne bo ustrezal. Vsakomur jemljemo mero tako, kot je prav. Tako daje tudi Bog vsakemu najboljše v skladu s tem, kar (Bog) ve, da je za tega človeka najprimerneje. Resnično, kdor Mu glede tega povsem zaupa, prejme v najmanjši stvari ravno toliko kot v največji. Ko bi mi hotel Bog dati to, kar je dal svetemu Pavlu,[71] bi jaz to rad sprejel, če bi pač Bog tako hotel. Ker pa mi tega noče dati – Bog hoče, da le zelo redki ljude pridejo v tem življenju do takega védenja (kot Pavel) – ker mi tega torej Bog noče dati, mi je zato ravno tako ljub in mu izrekam enako veliko hvalo in sem ravno tako povsem zadovoljen s tem, da mi je (to) odrekel, kot bi bil s tem, da bi mi (to) dodelil. In meni je ravno tako dovolj in mi je ravno tako ljubo, kakor če bi mi bil (to) dodelil, če je le z menoj sicer (vse) v redu. Resnično, dovolj bi mi morala biti Božja volja:[72] v vsem, kjer bi hotel Bog delovati ali mi kaj dati, bi mi morala njegova volja biti tako dragocena in ljuba, da mi to ne bi pomenilo nič manj, kot če bi ta dar dal meni ali bi deloval v meni. Tako bi bili moji vsi Božji darovi in vsa Božja dela[73] in četudi bi vsa ustvarjena bitja pri tem počenjala tisto najboljše ali pa tisto najslabše – tega me ne bi mogla oropati. Kako naj se torej pritožujem, če so darovi vseh ljudi moji? Resnično, tako povsem bi mi zadostovalo to, kar bi mi Bog storil ali dal, da ne bi hotel niti groša dati za to, da bi lahko živel najboljše življenje, kot si ga morem jaz predstavljati.

Zdaj praviš: “Bojim se, da v to ne vlagam dovolj prizadevnosti in da tega ne gojim tako, kot bi lahko.”

Glede tega naj ti bo žal in to potrpežljivo prenašaj, sprejmi to kot vajo in bodi zadovoljen. Bog rad prenaša sramoto in neprijetnost in rad pogreša bogoslužje in hvalo, da bi tisti, ki ga ljubijo in mu pripadajo, imeli v sebi mir. In zakaj ne bi mi imeli miru, pa naj nam (Bog) daje karkoli ali smo brez česarkoli? Zapisano je in naš Gospod pravi, da so blaženi tisti, ki so zaradi pravice preganja­ni (prim. Mt 5,10). Resnično: če bi lahko tat,[74] ki je ravno na tem, da ga  obesijo, in je to s krajo po pravici zaslužil ali pa kdo,  ki je moril in  so ga po pravici poslali v usmrtitev na kolesu, če bi torej  ta dva lahko prišla do spoznanja: “Poglej, trpel boš zaradi pravice, kajti vse to te bo doletelo po pravici,” bi bila neposredno <âne mittel> blažena. Prav zares, če bi bili še tako krivični, pa bi to, kar nam Bog nakloni ali ne nakloni, od njega vzeli kot nekaj z njegove strani pravičnega in bi to prenesli zaradi pravice, bi bili blaženi. Zato se ne pritožuj, marveč vzdihuj nad tem, da se še pritožuješ in ne najdeš nobenega zadovoljstva; samo nad tem se lahko pritožuješ, da imaš preveč. Kdor bi namreč razmišljaš pravilno, bi prejemal tako v pomanjkanju kot v imetju.

Zdaj praviš: »Poglej vendar, Bog dela tako velike stvari v tako številnih ljudeh in Božja bit jih tako prebitnosti <überwesent>. V njih deluje Bog, ne pa oni (sami).”

Za to se zahvaljuj Bogu v njih, in če to nakloni tudi tebi, sprejmi v Božjem imenu. Če pa ti (Bog) česa takega ne nakloni, to rade volje pogrešaj; samo njega imej v srcu in ne skrbi, ali tvoja dela udejanja Bog ali jih delaš ti sam. Bog jih mora delati, če imaš le njega v srcu, naj to hoče ali ne.

Tudi s tem si ne delaj skrbi, kakšno bit ali kakšen način (življenja) daje komu Bog. Če bi bil jaz tako dober in svet, da bi me bilo treba povišati med svetnike, bi ljudje razpravljali in preiskovali, ali gre za milost ali naravo, kaj torej tiči v (vsem) tem – in bi bili ob tem nemirni. Glede tega ravnajo narobe. Pusti, naj v tebi deluje Bog in mu priznaj njegovo delo ter si ne delaj skrbi, če ga udejanja z naravo ali nadnaravno. Oboje je namreč njegovo: narava in milost. Kaj pa je tebi mar, s čim se mu zdi primerno delovati ali kaj (sploh) počne v tebi ali kom drugem? On pač lahko deluje tako, kot je njemu všeč, kjer je njemu všeč in na način, ki je njemu všeč.

Neki človek si je želel, da bi mu v vrt napeljali izvir, in je rekel: “Če bi le prišel do vode, bi mi bilo popolnoma vsee­no, kakšen je žleb, po katerem teče. Lahko bi bil železen, lesen, koščen ali rjast, samo da bi jaz prišel do vode. Zato povsem napačno delajo tisti, ki si delajo skrbi, kako in s čim v nas deluje Bog: z naravo ali z milostjo. (Le) pusti ga, da dela sam, in bodi v miru.

V Bogu si namreč toliko, kolikor si v miru, in toliko si zunaj Boga, kolikor nisi v miru. Če je nekdo samo v Bogu, je v miru. Kolikor v Bogu, toliko v miru. Tako spoznaš, koliko si v Bogu, pa tudi to, če s tem ni tako: namreč tako, da čutiš mir ali nemir. Kjer imaš nemir, (prav) v tem moraš nujno imeti nemir, nemir.

namreč prihaja od ustvarjene stvari in ne od Boga. Tudi ni v Bogu ničesar, česar bi se bilo treba bati; vse, kar je v Bogu, je vredno ljubezni. Ravno tako ni v njem ničesar, kar bi bilo treba objokovati.

Kdor ima Njegovo popolno voljo in Njegovo željo, ima veselje. Tega (pa) nima nihče, če ni njegova volja popolnoma eno z Božjo voljo. Do te enosti nam pomagaj Bog! Amen.

 


[1] iz reda pridigarjev tj. dominikanca (O. P.).

[2] po branju: v izvirniku latinsko in collationibus: collationes (pogovori) so bili v samostanih »prvotno branja cerkvenih očetov in podobnih besedil po večerji; pozneje so se razširila na zasedanja, posvečena splošnemu pouku (redovnikov).« (The Complete Mystical Works of Meister Eckhart , prev. O’C Walshe, uvod B. McGinn, New York 2009, str 497.

[3] Db. branje (in) poslušanje maše.

[4]Prim. 23. poučni govor (“O notranjih in zunanjih delih”), kjer Mojster razlaga, kaj pomeni biti prost stvari.

[5] Db. izstopil iz svoje volje.

[6] Tj. osvobajanje od svoje sebičnosti in navezanosti na jaz.

[7]Prim. sv. Avguštin, Confessiones (Izpovedi) X c. 26 (n. 37).

[8] Tj. se je vsemu lastnemu do kraja odreklo.

[9]Tu v prevodu upoštevamo izraz “menige” (skupina, množica) in ne “meinunge” (mnenje, namen, namera), kot je predlagal Pfeiffer.

[10]O tem mestu prim. tudi 6. govor (“O odmaknjenosti in posedovanju Boga”), ko na začetku drugega odstavka Mojster Eck­hart razlaga, kako so za tistega, ki ima pravi odnos do stvari, vsakršne okoliščine prave.

[11] predaj db. (za)pusti.

[12] Ali: ovedi se sebe <nim dîn selbes war>.

[13]O tem mestu prim. tudi 23. govor (“O notranjih in zunanjih delih”), kjer se v petem odstavku ponovijo skoraj enake besede.

[14]Prim. Tauler, Pridige,  izd. Vetter (str. 425): “also vil minre creaturen, also vil me Gottes; das ist rechte ein glich kouf”.

[15] O istem vprašanju je Mojster Eckhart govoril tudi drugje, npr. v 52. pridigi.

[16]Prim. tudi prvo opombo k 3. govoru (O nepredanih ljudeh, ki so polni samovoljnosti).

[17]To pomembno trditev Eckhart nekaj vrstic naprej znova poudari z drugega zornega kota: “Ta pa, v katerem Bog ne prebiva tako zares… takega človeka to ali ono ovira, ker Boga nima… Ovira je v njem samem, ker mu Bog še ni postal vse.”

[18]Prim. tudi prejšnjo opombo.

[19]Eckhart hoče z učenjem pisanja ponazoriti učenje in končno obvladovanje “umetnosti” oziroma sposobnosti, da nam je Bog vedno prisoten, ne glede na zunanje razmere in okoliščine. Kako z neprestano vajo pridobiti spretnost in navado, kako ude­janjiti nekaj, kar je v nas le kot možnost (potenca)? S ponavl­janjem. Ponavljanje vodi v instinktivno obvladovanje spretnosti. – Glede misli, kako si mora pisar najprej vtisniti “podobo” vsake posamezne črke, da lahko potem oblikuje črke po priučeni notranji “podobi”, prim. tudi DW I, str. 415. <“Ich mache einen buochsta­ben nâch der glîchnisse, die der buochstabe in mir hât in mîner sêle, und niht nâch mîner sêle.”>

[20] Tj. ne(na)vezanost (na stvari).

[21]To poglavje poudarja, da ni pomembno le, da se stva­rem, ki nas obdajajo, ne pustimo motiti, ampak da je še mnogo pomembneje s pravim odnosom in pravilnim delovanjem tako preobraziti vse stvari, da iz vsakega dela “sije” Bog.

[22] O nasprotju med nižjimi duševnimi silami (močmi), ki so skušane, in višjimi, ki ostajajo trdne in nepremične, prim. tudi 20. govor (“O telesu našega Gospoda…”), kjer Mojster Eckhart spregovori o visokih in nizkih duševnih “močeh” v Jezusu.

[23] Db. nebo.

[24]Ne Božji prijatelji <Gottesfreunde> v ožjem pomenu, kot  to ime uporablja Janez Tauler, ampak v smislu Janezovega evange­lija (Jn 15,15): “Ne imenujem vas več služabnike… Vas pa sem imenoval prijatelje…”

[25]O tem mestu prim. tudi 23. govor (“O notranjih in zunanjih delih”), kjer Mojster Eckhart proti koncu govori o tem, kako bi morali doživljati Božjo voljo.

[26]O tem, da je morala Marija Boga duhovno spočeti, preden ga je lahko spočela telesno, prim. DW I, str. 375.

[27]K misli, da Bog trpi s človekom in za človeka, prim. DW I, str. 37: “Lîdest dû aber umbe got und got aleine, daz lîden entout dir niht wê und ist dir ouch niht swaere, wan got treit den last. Mit gouter wârheit! Waere ein mensche, der lîden wolte durch got und lûterlîche got aleine, und viele allez daz lîden ûf in zemâle, daz alle menschen ie geliten und daz al diu werlt hât gemeinlich, daz entaete im niht wê noch enwaere im ouch niht swaere, wan got der truege den last. Der mir zentener leite ûf mînen hals und in denne ein ander truege ûf mînem halse, als liep ich hundert ûf als einen, wan ez enwaere mir niht swaere noch entaete mir ouch nicht wê.”

[28]Walshev angleški prevod (Meister Eckhart, Sermons and Treatises, zv. III, 1987, str. 29) je na tem mestu zrcalen: “The more we are owned, the less we own.” V opombi navaja obe možnosti: “The more we are owned (by God), the less we own (our own selves),” ali: “The more we own (ourselves), the less we are owned (by God).” Pomen je obakrat enak in jasen, slovensi prevod pa se drži nemškega vrstnega reda v Quintovi posodobitvi: “Ja, je mehr wir (uns) eigen sind, um so weniger sind wir (Gott) zu eigen.”

[29]Sporno mesto pri Eckhartu se glasi: “raten under daz korn vellet”. Pogosto so ga različno razumeli. Quintov prevod se glasi: “Aber deshalb, weil dann und wann Rade unter das Korn fällt, darum soll man das edle Korn nicht verwerfen.” Quint sam v opombi poudarja, da gre za plevel, za ljuljko, ki včasih zaide med dobro zrnje in potem raste skupaj z njim. Opo­zarja tudi na mesto v 29. poglavju dela Ackermann aus Böhmen (izd. Krogmann, 1954): “Jedoch bei golde blei, bei weize raden, bei allerlei muenze beislege und bei weibe unweib muessen wesen.” Gotovo gre za eno od mnogih vsebinskih sorodnosti s svetopisemsko priliko o ljuljki med pšenico (prim. Mt 13,24-30).

[30]De corruptione et gratia 24 (PL 44, 930).

[31]Med obsojenimi tezami Mojstra Eckharta je na 15. mestu tudi stavek: “Si homo commisisset mille peccata mortalia, si talis homo esset recte dispositus, non deberet velle se ea non commisisse.” Tega stavka dobesedno v taki obliki niso odkrili v nobenem doslej znanem Eckhartovem delu. Vsebinsko je povezan z  gornjim mestom.

[32]Db.: ker so mu nasprotni.

[33]Očitna napaka v rokopisih: namesto “Pavel” bi se moralo glasiti “Janez”.

[34] O vrednosti spokornih del govori Mojster Eckhart tudi v 59. pridigi.

[35]Eckhart tu razlaga, da prava pokora pomeni doživljanje (so-deleženje, so-utrpevanje) popolne Kristusove pokore.

[36] O pokori in vrednosti spokornih del govori Mojster Eckhart v 59. pridigi.

[37]Besedo <nâchvolgenne> lahko slovenimo tudi kot “posnemanje”: Walshev angleški prevod na primer uporablja izraz imitation in se sklicuje na naslov znamenite knjige Tomaža Kempčana Imitatio Christi. Tako se zdi v slovenščini iz istega razloga primernejše slovenjenje “hoja za Kristusom”, čeprav uporablja Quintova posodobljena različica besedila samo izraz “Nachfolge”.

[38]Prim. Appendix II (Pf. p. 75) v knjigi: Meister Eckhart: Sermons and Treatises, ur. M. O’C. Walshe, Element, 1987, zv. III, str. 147-149. Walshe je ta del sam naslovil z The Master’s Final Words.

[39]Prim. tudi 22. govor (“Kako hodimo za Bogom in o dobrem načinu”).

[40]Prim. Rim 12,1: “Obsecro itaque vos fratres… ut exhibeatis corpora vestra… rationabile obsequium vestrum.”

[41] Tj. temelju duše.

[42]Prim. z naslovom tega govora, kjer so naštete podobne stvari.

[43]Prim. z naslovom govora, kjer so našteta nasprotja.

[44] bogopodobnosti db. Božje podobe.

[45] Besede  Dû solt wuerken und er sol nemen (db. TI moraš delovati, on pa jemati)  Quint dodatno pojasnjuje tako, da si mora človek prizadevati, da v sebi upodobi Kristusov lik, medtem ko je Kristus oziroma v človeku porajajoča se Kristusova podoba (poteze, ki se v človeku obli­kujejo po njegovem prizadevanju) do tega prizadevanja v odnosu sprejemanja. Prim. DW I, str. 114, op. 2.

[46]To dolgo poglavje (najdaljše izmed vseh v zbirki) je hkrati prvo med tistimi, ki knjigi dajejo značaj zbirke <colla­tio> poučnih pogovorov. Navaja namreč razloge za pogosto preje­manje Gospodovega telesa in utemeljuje neupravičenost pomislekov in nasprotnih razlogov.

[47] Db. svobodno, prosto.

[48]Prim. 1 Kor 15,3; Ef 2,4; 1 Pt 3,18. “Quia et Chris­tus semel pro peccatis nostris mortuus est, iustus pro iniustis, ut nos offerret Deo, mortificatus quidem carne, vivificatus autem spiritu.” Gre za “smiselno povzeto pismo Hebrejcem” (O. Karrer,  Meister Eckhart, str. 235, opomba 317).

[49]Prim. tudi prvo opombo k 9. govoru (“Kako je nagnje­nost h grehu človeku vselej v prid”).

[50] Ali: s takšno namero, intenco <meinunge>.

[51] Gospodovo telo db. ga.

[52]Eckhart tu poudarja pomen notranjega (duhovnega) obhajila in zedinjenja z Bogom, ki poteka podobno kot rojstvo deviškega človeka nad časom in prostorom (prim. začetek 2. pridige) in se tako lahko zgodi “neštetokrat na dan”. Potem pa seveda opozarja tudi na pomen priprave na to notranje obhajilo z vrednim prejemanjem zakramenta.

[53]Tu se govor izteče v običajen zaključek: “… leben der êwicheit. Amen.” Po njem lahko prepoznamo prvotno samostoj­nost posameznih delov zbirke pogovorov (collatio).

[54]Tj. navznotrišnjost (inwendicheit), obrnjenost navznoter.

[55]Quintov pevod: “Ich will kurz von einer erzählen…” je razširjen z besedico “žena”, saj je iz konteksta jasno, da Eckhart govori o neki ženski osebi, najverjetneje redov­nici.

[56]O podarjanju Boga prim. DW I, str. 65; prim. tudi 3. opombo (str. 77) in 1. opombo I (str. 78) ter tam omenjena vzpo­redna mesta, posebno Pfeiffer, str. 100.

[57]O potrebnosti vaje in urjenja v kreposti prim. Taul­er, str. 180: “Und sint sicher, es ist anders falsch, er (d.h. der weseliche fride) enkome us geûbter tugent; inwendig und  uswendig mûst geûbet sein.” O potrebnosti, da se  doseže krepost v bistvu in temelju, prim. posebno DW I, str. 276: “daz alle tugende in dir beslozzen sîn und wesenlîche von dir vliezen. Dû solt alle tugende durchgân und uebergân und solt aleine die tugent nemen in dem grunde…”

[58]Besedna igra entwerden/werden: und ie mêr wir des unsern entwerden, ie mêr wir in disem gewaerlîcher werden.

[59] predani ali morda: (od Boga na videz) zapuščeni.

[60] Db. pričujočega Boga.

[61]O nebistvenosti posameznih življenjskih načinov in o poklicanosti v ta ali oni način Eckhart v Poučnih govorih spregovori večkrat, posebno jasno v 17. govoru (“Kako naj se človek obnaša v miru…”).

[62]Prim. H. Seuse, Büchlein der ewigen Weisheit, pogl. 4, izd. Bihlmeyer, str. 222: “und wan du, der herr der natur, nit bist zerstorer der nature – du bist der natur ein volbringer”. Bihlmeyer opozori v opombi še na Tomaža Akvinskega, Summa Theologica I q. 1 art. 8 ad 2 in na “sholatični aksiom”: Deus non destruit naturam, sed perficit eam. O odnosu med milostjo in blaženostjo prim. tudi 22. pridigo.

[63]O formulaciji: “da je pri tem človek bolj udejanjan, kakor da sam kaj udejanja”  prim. tudi Ruusbroec: Die gheestelike Brulocht II. 4. I. str. 236: “Ende <som> houden si (d.h. verkeerde menschen) contrarie, ende segghen dat si meer loens verdienen dan andere menschen, want God werket hare werke, ende si lijden Gods werken ledichlijcke ende werden selve ghe­wracht.”

[64]K “mitzuwirken” tj. “sodelovati” prim. Pfeiffer, str. 161; Jostes, str. 6: “Als si (d.h. die Seele) sich alzo leuterli­chen in got getragen hat, so gibt sich ir got alzo, daz er ir werch wurket in ir an erbeit, daz si sei ein mitwurcherin mi got”; Tauler, str. 213: “An dem anderen ende, do der mensche ist gekert in Got mit allem sinem gemuete, und ist ein mit wuerker mit Gotte in ime…>”

[65]Prim. sv. Dionizij Areopagit, O mistični teologiji c. I par. I (PG 3, 997), Dionysiaca t. I p. 565.

[66] Db. ne-(po)stajanju <niht-werdenne>.

[67]Prim. tudi prvo opombo k 4. govoru (“O koristi preda­janja/zapuščanja, ki mora biti notranje in zunanje”).

[68]Prim. DW V, str. 37 (BgT): “sît dem mâle dem menschen allez daz, daz gout oder traestlich oder zîtlich ist, im ze borge gelihen ist, waz hât er danne ze klagenne, sô, der ez im gelihen hât, ez wider nemen wil? Er sol gote danken, der ez im verlihen hâ sô lange.”

[69]Prim. tudi drugo opombo k 1. govoru (“O pravi pokorščini”).

[70]O tem vprašanju prim. 32. pridigo. O pogovoru med Diogenom (»tisti, ki je gol sedel v sodu«) in vladarjem Aleksandrom Velikim prim. Cicero, Razgovori v Tuskulu V, 32 par. 92. Prim. tudi Seneca, De beneficiis VII. 2 par. 3-6; “Gesta Romanorum” (zal. Hermann Oesterley), str. 569 in 742.

[71] Eckhart tu očitno misli na Pavlovo zamaknjenje v tretje nebo (2 Kor 12,2-3). Prim. DW I, str. 403, in vzporedna mesta v 1. opombi.

[72]Prim. tudi prvo opombo k 11. govoru (“Kaj naj stori človek, če Boga pogreša in se je Bog skril”).

[73]Prim. Pf., str. 334: “Got der tuo sîn bestez oder sîn argez dar zuo, er muoz uns sich geben, ez sî in arbeit oder in ungemach.”

[74]Prim. H. Seuse, Bilhmeyer, str. 161 (Vita): “Ein diep hat ein heischen in ime von der bosheit siner natur, daz er stele. Da wider sprichet sin beschaidenheit: du solst es nit tûn, es ist gebrest. Giengi nu der diep im selber us und liessi sich der beschaidenheit, daz weri du vorgend und du edelst gelassen­heit, wan er blibi in siner unschulde. Aber so er sich hier inne nit wil lassen und wil siner bossheit gnug sin, dar na, so er wirt gevangen und siht, daz er muss erhangen werden, so kunt du nagende gelassenheit, daz er sich in den tod gedulteklich git, wan es anders nit mag sin. Du gelassenheit ist och gut und machet in selig, du vorder war aber ungelich edler und besser.”