Poklicanost ženske

Edith Stein (prev. Robert Kralj)

Edith Stein (1891-1942) velja gotovo za eno najpomembnejših filozofinj. Rodila se je v judovski družini, a se je v obdobju pubertete zavestno odpovedala judovski veri. Študirala je filozofijo pri očetu fenomenologije, Edmundu Husserlu, in postala njegova asistentka. Akademski svet v njenem času je bil izključno v domeni moških, zato ni dobila profesure. Poučevala je kot učiteljica na dekliški gimnaziji.

Nanjo je odločilno vplivala španska karmeličanka in duhovna učiteljica iz 16. st., sv. Terezija Avilska. Leta 1922 je sprejela katoliško vero in se dala krstiti. Veliko je pisala. Bila je poznavalka tako vzhodnega mističnega izročila (Dionizij Areopagit) kot tudi zahodnega (sv. Tomaž Akvinski, sv. Terezija Avilska, sv. Janez od Križa). Leta 1933 je vstopila v karmeličanski red. Umrla je kot žrtev holokavsta v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu.

Steinova se ni ukvarjala samo s fenomenologijo in filozofijo religije, temveč tudi z vprašanjem ženske in njenega poslanstva. Njeni daljnosežni miselni nastavki in uvidi ostajajo v sodobni feministični teoriji – posebno na Slovenskem – še vedno spregledani in malodane povsem prezrti. Pričujoče predavanje z naslovom Poklicanost ženske je imela 8. 4. 1931 na zborovanju bavarskih katoliških učiteljic pripravnic v Münchnu.

Najbrž ni primernejšega časa v letu, ki nas vabi k razmisleku o pomenu in cilju lastnega bivanja, kot so dnevi velikega tedna in velike noči. Ko Bog trpi in umira zaradi človeka – kaj je lahko še večjega, kar zadeva poklicanost človeka! Ko nam odpre veličastvo nebes – kaj naj storimo, da bi prišli v to veličastvo? Ko smo v tišini svetišča z njim prehodili pot trpljenja in potem lahko peli radostno alelujo, tedaj si seveda želimo, da se petje aleluje ne bi končalo, in se težko odločimo za vrnitev v vsakdan. Toda Gospod svojim učencem ne dovoli iti z njim v nebesa; pusti jih na zemlji in jih razpošlje, da prinesejo luč tistim, ki sedijo v temi in smrtni senci.[1] In táko je tudi še danes poslanstvo njegovih prijateljev, da novo velikonočno življenje, ki so ga prejeli, odnesejo v neodrešen svet. Zato je v Katoliškem združenju učiteljic stara navada, da velikonočni teden posvetijo razmisleku o velikih vprašanjih lastnega poklicnega življenja; in mladina v Združenju je to navado prevzela. Izražena je bila želja, da bi pred dejanskimi poklicnimi vprašanji razpravljali o poklicanosti ženske; očitno v potrebi, da si razjasnimo odnos poklica ženske kot take glede na poklic učiteljice.

            Ko zdaj govorimo o poklicanosti ženske kot take, se nam dozdeva, da ji odrekamo človeško pravico in pravico individualne osebnosti. Zato bi rada izrecno poudarila, da je poklicanost ženske trojna: gre za splošno poklicanost človeka, povsem individualno poklicanost posamezne osebe in posebno poklicanost ženske. In moj namen je na kratko obravnavati tudi prvo in drugo.

 

I.

Naravna poklicanost človeka kot vsakega drugega ustvarjenega bitja je, da to, kar je Stvarnik v kali vanj položil, razvije v čistosti in boguvšečnem redu. Njegova posebna lastnost je, da tega ne zmore zgolj v samodejnem, naravnem razvoju, temveč da kot umno bitje na osnovi lastnega spoznanja in hotenja pri tem svobodno sodeluje. Treba je izoblikovati raznovrstne zmožnosti človeškega organizma, tako da se telo in duša uveljavita in se eden ne razvije enostransko na račun drugega; pri tem pa je treba varovati red, da se telo podredi duši in ji je kot uslužno orodje na razpolago. Prav tako je treba upoštevati vse dušne zmožnosti: nižje, čutne, kot tudi višje, duhovne; a spet imeti nižje v oblasti višjih. In spet ne smemo od višjih zmožnosti in sposobnosti nobene otopeti: razum, srce in voljo je treba razvijati tako, da je razum luč, ki drugim kaže pot. Skladno s svojo naravo v celoti razvito ustvarjeno bitje je že samo na sebi poveličanje Stvarnika. Toda pri človeku se naravni pridruži še nadnaravna poklicanost. Samega sebe, vse, kar je in ima, mora zavestno postaviti v službo Stvarnika, živeti kot Božji otrok in v Božji roki ter tako zoreti v smeri večne Božje zamisli. Božje otroštvo je milostni dar. A ne samo Božje otroštvo. Padlemu človeku, čigar narava ni več neokrnjena in ki v sebi nima več poroštva za pravi razvoj, je že za izpolnitev naravne poklicanosti potrebno sodelovanje z milostjo. In celo ko z njo sodelujemo, ni mogoče v celoti uresničiti ideala popolnega, vsestranskega razvoja človeške narave. Osebna značajska narava in življenjske razmere predpostavljajo določeno enostranskost. Poklic zahteva vsakokrat posebno povečano izoblikovanje teh ali onih zmožnosti; in ker sta moč in čas človeka omejena, predpostavlja povečanje na eni strani zmanjšanje na drugi. Tako sta si človeška omika in poklicna izobrazba v določenem nasprotju; in treba je reči, da zaradi tega nasprotja v povprečju ženska bolj trpi kot moški, ker je po svoji naravi močneje usmerjena k vsestranskemu razvoju, medtem ko je pri moškem že naravno bolj naznačena enostranska smer razvoja. Poklic učiteljice, posebno osnovnošolske učiteljice, ima pred mnogimi drugimi to prednost, da zahteva zelo vsestransko izoblikovanje in tako ustreza zahtevi po kar največjem razvoju vseh človeških zmožnosti. (Vsestranskost je na drugi strani križ tega poklica, ker si jo je treba pridobiti z določeno površinskostjo.) S tem ta poklic, glede na povedano, hkrati ustreza ženski naravi.

 

II.

Tako kot je vsaka ženska deležna splošne človeške narave, je vsaka tudi individualna oseba s svojim posebnim značajem in s svojimi posebnimi sposobnostmi. Splošna človeška narava in individualnost v posameznem človeku ne obstajata kot ločena sestavna dela eden poleg drugega, temveč vsakdo kaže človeško naravo v individualnem izrazu. Individualnost je prav tako kot splošna človeška narava od Boga dana, njen čisti razvoj pa prav tako ustreza poklicanosti človeka. Individualne sposobnosti dodeljujejo človeku njegov prostor v človeški družbi; v njih je naznačen »poklic« človeka, se pravi, naloga [Funktion], za opravljanje katere je primeren v družbeni celoti. Če dejanski poklic ustreza tej naravni poklicanosti, med individualno naravo in poklicnimi zahtevami ne bo velikih nasprotij. V mnogih primerih pa bo do njih prihajalo, če se poklic izbere brez upoštevanja naravnih sposobnosti in morda celo v nasprotju z njimi. Učiteljica mora upoštevati oboje – splošno človeško naravo in individualnost – na dvojen način: pri sebi in pri svojih učencih. Biti mora izobražena kot človek, da bi mogla izobraževati ljudi. Upoštevati mora individualno sposobnost otrok, da se bo vsak izobrazil na njemu primeren način. Toda tudi pri sebi mora negovati njej posebej podeljeno nadarjenost. Naj ne misli, da mora na vseh področjih delati enako in na koncu za to, kar ji najmanj leži, porabiti največ moči, temveč si mora biti na jasnem, da lahko drugim največ da, če svoj talent s pridom izkorišča. Dela, kot ga zahteva dolžnost, seveda ne smemo zanemarjati zaradi osebnih konjičkov; toda nihče ne more dati, česar nima sam; in kdor najboljše, kar ima, zapravi, da bi si s silo prisvojil nekaj, kar mu po naravi ni dano, se oropa vsakega rodovitnega delovanja. Kdor pa dopusti, da se njegova individualna narava uveljavi, lahko vsaj na enem področju zajema iz polnosti in radostno deluje, in tako bo tudi okrog sebe vzbujal radostno življenje. Tako kot splošna človeška narava je tudi individualnost pomembna za čas in večnost. Človeku ne dodeljuje samo njegovega družbenega prostora na zemlji, temveč tudi v nebeški hierarhiji. Pri njej ne gre za zemeljsko nepopolnost, ki jo je treba preseči, temveč za od Boga hoteno posebnost, ki – čisto razvita – odzvanja svojo posebno melodijo v večglasni ubranosti občestva svetih.

 

III.

Splošni poklicanosti, ki je ženski skupna z vsemi ljudmi, in individualni poklicanosti, ki je lastna vsaki posamezni osebi, se pridružuje poklicanost ženske kot take. Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko in dal vsakemu njegov poseben način in poklicanost. »Ni dobro za človeka, da je sam,« je rekel po tem, ko je ustvaril prvega človeka, ter mu dal žensko za družico.[2] In s to prvo poklicanostjo se ujema njena posebnost: ženski način je, da v zvestobi in pripravljenosti za služenje stoji ob strani drugemu človeku v ljubeči soudeležbi pri njegovem življenju. To vključuje naravno sposobnost vživljanja v tuje bitje in tuje potrebe, sposobnost prilagajanja in pripravljenost na prilagajanje. Prvi poklicanosti se pridružuje druga: fizično sta moški in ženska predvidena za to, da skupaj množita človeški rod. Materinstvo fizično pomeni veliko tesnejšo vez z nastajajočim ustvarjenim bitjem kot očetovstvo, s tem pa hkrati zasidranost [Bindung] njenega življenja v ožje meje. Varstvo in nega mladega človeškega življenja sta njena posebna naloga, naloga moža pa zaščita in oskrba matere in otroka v prostorsko razsežnejši dejavnosti in večji prostosti. Temu ustreza telesna posebnost, ki moškemu dopušča velik razvoj moči za napad in obrambo, ženski pa žilavost, vztrajnost in odpornost v prenašanju stisk in naporov. Toda temu ustreza tudi duševna posebnost. Varstva in nege ne potrebuje samo telo, temveč tudi duša otroka. Tu je še bolj kot v zakonskem odnosu potrebna ljubezen, ki skrbi in greje, nežno razumevanje, tiha in samoumevna pripravljenost za žrtvovanje, da bi se življenje, ki klije, razcvetelo; da ga zaradi pomanjkanja topline in hrane ne bi zapravili ali z nasilnim poseganjem ne uničili ali v njegovi naravni rasti ne ovirali. Duševna opremljenost [Ausrüstung], ki ustreza poklicanosti za ženo in mater, ni vezana na ozke meje zakonske zveze in telesnega materinstva, temveč lahko v svojem delovanju koristi vsakemu, s katerim življenje žensko poveže. Tako ženski, kateri zakon in materinstvo nista dana ali se jima prostovoljno odpove, omogoča, da v poduhovljenem smislu izpolni svojo poklicanost. Povsod, kjer osamljenemu človeku, posebno nekomu, ki je v telesni ali duševni stiski, ljubeče stoji ob strani, tako da je njegove stiske deležna in jo razume, da mu svetuje in pomaga, je življenjska družica, ki pripomore k temu, »da človek ni sam«. Povsod, kjer človeku, ki se razvija, pomaga na njegovi poti do cilja, v njegovem telesnem, duhovnem in duševnem razvoju, je mati. To nas opozarja na to, da cela vrsta poklicev, predvsem vsi vzgojni in negovalni poklici, neporočeni ženski na neki način ponujajo možnost, da izpolni svojo poklicanost kot ženska. »Na neki način« – tega s prehodom od polnega telesno-duševnega do poduhovljenega zakona in materinstva ne smemo jemati preveč lahkomiselno. Telo in duša sta neločljiva celota in ni kar tako rečeno, celo zelo neverjetno je, da telesno-duševna naloga ostane ista, če popolnoma izključimo telesno plat. To vprašanje bi rada obravnavala povsem odkrito, ker vem, da je v tem vir mnogih stisk in težav. Normalna, zdrava ženska naravno hrepeni po tem, da postane žena in mati. Pri devištvu, posvečenem Bogu, gre za izreden poklic in za njegovo uresničitev je potrebna posebna milost. Pri mladem dekletu se hrepenenje izraža kot veselo pričakovanje prihodnje družinske sreče. Ko pride do izpolnitve, ta seveda običajno pokaže zelo drugačen obraz od pričakovanja. Mislim, da gre tudi pri večini »srečnih« zakonov večinoma vsaj deloma za mučeništvo. Toda v povprečju ženska celo v nesrečnem zakonu izpolni svojo poklicanost bolje kot zunaj zakona. Četudi postanejo nekatere v skrbi, stiski in trpljenju otožne in zagrenjene, mnoge pod vsemi temi bremeni dozorevajo za resnično veličino. Veliko tihega junaštva, da, prave svetosti zori na takih tleh – zgodovina ne ve nič o njih, toda Bog jih pozna, in morda manjši krog ljudi, v katerem so živele.[3] Neporočena ženska lahko pogosto živi lažje in brezskrbneje, a ji je nedvomno težje zadostiti ženski poklicanosti, in to se pri mnogih tudi subjektivno izraža v hudih težavah. Nekatere se vse življenje ne znebijo sanj, ki se ne bodo nikoli uresničile, in pri tem pozabijo na resnično življenje. Sodobne življenjske razmere ponujajo poklicno delo kot nadomestek za domačo srečo in veliko žensk se z vso vnemo vrže v svojo dejavnost. Toda nikakor ne moremo trditi, da vse v tem najdejo pravo zadovoljstvo, še manj pa jih je, ki pri tem ostanejo prave ženske in jim uspe v svojem poklicu zadostiti poklicanosti ženske. Najneznosnejša bolezen od vseh, ki bremeni človeka samega in druge, histerija,[4] se pri mnogih pojavi kot posledica nepotešenih nagonov. Nevrologi in ginekologi vedo povedati marsikaj o stiskah in težavah žensk, ki so presegle za zakon godno starost, in izkušeni dušni pastirji jih poznajo iz spovednic. Učiteljice na žalost ne predstavljajo nižjega odstotka med temi bolnicami.

In ker nas to seveda prav posebej zadeva, bi rada izrecno za učiteljico obravnavala vprašanje, kako lahko na pravilen način praktično reši problem ženske poklicanosti. Učiteljice začetnice pogosto vzgajajo v pojmovanju, kot da bi odločitev za učiteljski poklic že pomenila odpoved zakonu in kot da bi morali imeti za neke vrste beg, če pozneje svoj poklic opustijo in se poročijo. To imam za obžalovanja vredno zmoto. Na naših učiteljiščih je veliko deklet, ki so primerne za to, da postanejo dobre žene in matere. Če pozneje najdejo poštenega moškega in sklenejo krščanski zakon, so na pravem mestu; in imamo pač razlog, da se veselimo, ker danes ničesar ne potrebujemo bolj nujno kot ženske, ki spet gradijo pravo krščansko družinsko življenje. To je gotovo najenostavnejša in najbolj gladka rešitev problema, a seveda ne splošna. Težje je vprašanje povezanosti učiteljskega poklica in družine. Zakonska uredba je, da imajo država, občine in zasebni lastniki šol pravico,[5] čeprav ne dolžnosti, da učiteljice po sklenitvi zakona obdržijo v službi, in poročena učiteljica ni prav redka izjema. Temu lahko ugovarjamo, da naj bi pri tem trpelo družinsko življenje. Toda to velja za vsako zaposleno žensko, in kar je drugim dovoljeno, ni treba, da se učiteljici odreče. V nekaterih primerih utegne držati, da naj bi pri tem poklicna dejavnost trpela, če se poklicu ne posvečamo z nedeljeno močjo. Ne bomo pa tudi mogli zagovarjati, da naj bi vsaka neporočena učiteljica posvečala svojo nedeljeno moč poklicu; in moje prepričanje po drugi strani je, da ima učiteljica, ki je zares mati, pri učiteljskem poklicu veliko prednost. V povprečju ima materinski čut, toplo srce in čustveno razumevanje ne samo za lastne, temveč tudi za tuje otroke, kar neporočeni ženski tako pogosto manjka. Zato tudi vidim v povezanosti učiteljskega poklica in zakona možno rešitev našega vprašanja, a samo v posebnih primerih, se pravi pri posebno močnih in pedagoško zelo nadarjenih osebnostih. (Priznam pa, da proti temu govorijo pomembni družbeni dejavniki: da ne smemo dajati delovnih mest ženskam, ki so preskrbljene z moževim dohodkom. Tu bi morali upoštevati gospodarske razmere od primera do primera.)[6]

Najtežjo nalogo ima gotovo ženska, ki mora trajno ostati neporočena, čeprav gre njeno naravno nagnjenje v drugo smer. Obstaja velika nevarnost, da postane otožna in zagrenjena ali v nerodovitnih sanjah in upih išče nadomestek za to, kar ji resničnost odreka. Prvi korak, da bi ušla tem nevarnostim ali še hujši nevarnosti duševne bolezni, je ta, da se brez strahu in trezno sooči z dejstvi. Ko je enkrat dosegla leta, v katerih običajno ni več mogoče računati na sklenitev zakona, tedaj to pomeni, da odločno potegne črto pod mladostnimi upi. Toda potem ne sme žalovati za minulimi upi, temveč si mora ozavestiti posledice. Malo prej sem rekla: devištvo, posvečeno Bogu, je poseben poklic. Ta se pri tistih, ki so poklicani v redovniški stan, večinoma že zgodaj pokaže kot hrepenenje srca. Poleg tega je danes dovolj žensk, ki v samostojnem poklicu zunaj samostana in zunaj zakona posvečajo svojo moč Božji službi. Toda zgodi se lahko, da jasnega namiga za življenjsko pot ne daje notranji glas, temveč zunanje okoliščine. Tedaj je treba tudi v njih počastiti Božjo voljo in se jim ukloniti. Tedaj lahko iz tega, kar je bila stiska, naredimo krepost in Božjo moč. Kdor to naredi, lahko s trdnim zaupanjem računa tudi na Božjo pomoč, da bi izvršil, kar je samo po sebi težko dosegljivo. Učiteljica ima pred mnogimi drugimi zaposlenimi ženskami to prednost, da je njen poklic materinski. Samo odločno se mora lotiti tega, da ima otroke, ki so ji zaupani, za svoje otroke, da z zvesto materinsko ljubeznijo in skrbjo dela na tem, da postanejo ljudje, sposobni za življenje, in pravi Božji otroci. Učiteljica, ki bi svojo nalogo imela za zgolj intelektualno, se omejila na pouk ali svojo vzgojno dejavnost omejila na moralne pridige, ne da bi gojila tople, srčne odnose, bi kot ženska in človek otopela.[7] Celovit razvoj materinskih zmožnosti v šoli otežuje dejstvo, da ima večina otrok svoj dom in svojo mater in zato do učiteljice ne gojijo istih občutkov, z njo sploh ne morejo stopiti v isti odnos, kot s svojo lastno materjo. To učiteljici ne odreka samo tega, da mora dajati materinsko ljubezen, ne da bi prejela otrokovo; z njene strani zahteva tudi nekakšno zadržanost. Dati mora samo toliko, kot je primerno; naj ne vsiljuje nečesa, česar ni treba, samo zato, ker mora to razdajati. Kar pa ima neporabljenih zakladov v sebi, bo vedno našla možnosti za njihovo udejanjanje: bodisi pri otrocih, ki nimajo doma in starševske ljubezni, ali pri ubogih in pomoči potrebnih v občestvu, v mnogih primerih že v lastni družini ali pri drugih ljudeh, s katerimi je dnevno v stiku. Gre samo za to, da ima za svoje okolje odprte oči, da ima prostorsko bližnje za bližnjega, se ne zapira, temveč odprto, toplo, preprosto človeško srečuje vse, ki stopajo v njeno okolje. Potem bo ostala varna pred otopelostjo svoje človeškosti in svojih ženskih zmožnosti. Vsa ta udejstvovanja materinskih zmožnosti pa morajo imeti središče in cilj, če naj v globini dojamejo žensko dušo in jo v celoti izpolnijo ter jo neovirano razvijejo. Pravo materinstvo je hkrati naravni in nadnaravni poklic: naravni, vzgajati otroke za to življenje, skladno z naravo najbolje razvijati njihove telesne in duševne zmožnosti; nadnaravni, vzgajati jih v Božje otroke in jim pomagati, da bodo deležni večnega življenja. Ta druga naloga pripada v prvi vrsti seveda Cerkvi in domu, takoj za njima pa vzgojiteljem v šoli, in ti morajo kar pogosto nadomestiti, česar drugi dejavniki ne morejo opraviti. Pravo materinstvo je v prebujanju otrok za nebesa – gre za duhovno materinstvo, ki je neodvisno od telesnega – in je najlepše, najvzvišenejše, najradostnejše, čeprav ga ni mogoče pridobiti z manjšimi skrbmi, žrtvami in prizadevanji kot telesno materinstvo. Prebuditi božjo iskro v srcu otroka, gledati, kako v njem raste Božje življenje in se razvija, ali v zamrli, izrojeni ali podivjani duši od Boga oddaljenega odraslega pomagati znova prižgati življenje milosti in potem smeti opazovati čudoviti proces preoblikovanja, ki se dogaja v takšni duši, ter pri tem sodelovati kot orodje, to je spočenjanje in vzgajanje za nebesa in veselje, ki ni od tega sveta. Táko duhovno materinstvo lahko seveda izpolni človeško življenje, vendar je mogoče samo pri ljudeh, katerih lastna duša je izpolnjena in oplemenitena s Kristusom. To se bo zgodilo tedaj, ko resno delamo, kar sem malo prej povedala o devištvu, posvečenem Bogu. Kdor je poklican k neporočenemu življenju, to sme in mora imeti za Kristusov klic. Ženska, ki sliši ta klic, naj prime to iztegnjeno Božjo roko in se ji da voditi. Tedaj lahko zahteva – tudi zunaj redovniškega stanu – častni naziv »sponsa Christi« in se zaveda posebne skrbi, ki jo Gospod nudi posvečenim njegovi službi. Naredite v svojem vsakdanjem življenju prostor za Gospodovo delovanje – tako, da si pri Gospodovi mizi naberete moči za vaše dnevno delo, da v stalnem molitvenem življenju gojite zaupno prijateljstvo z Bogom in pri njem iščete svèta, tolažbe in pomoči, da tesno povezane z liturgijo v cerkvenem letu soživite Božje življenje –, tedaj bo vaša duša bolj in bolj napolnjena s Kristusovim življenjem in bo samodejno prinašala to Božje življenje vsem ljudem, s katerimi bo prišla v stik. Takšno življenje iz polnosti Božje ljubezni, ki prebuja, hrani, varuje in razvija Božje življenje, je najvišje in najsvetejše materinstvo, najvišja in najsvetejša izpolnitev poklicanosti ženske. Takšnemu življenju tudi ne manjka človeške ljubezni. Kdor je napolnjen z Božjo ljubeznijo, njegovo srce prekipeva tudi od ljubezni do ljudi, a tudi najde ljubezen v največji meri. V vsakem človeškem srcu, tudi v popolnoma oddaljenem od Boga, da, prav v njem, živi hrepenenje po razumevajoči, nesebični ljubezni. In ko se mu nekaj od te ljubezni izkaže, tedaj se odpre v hvaležnosti in vzajemni ljubezni. Po drugi strani: v čigar srcu biva Kristusova ljubezen, ta tudi pri drugih ljudeh hitro začuti, če so polni istega duha; in ko se takšne duše srečajo, so takoj združene v ljubezni pravih Božjih otrok. Zato življenje v občestvu z Bogom nikakor ne more biti osamljeno in brez ljubezni. Božje srce je neizčrpen vir, iz katerega je mogoče vsako človeško življenje obilno in rodovitno oblikovati, ki lahko življenje vsake ženske vodi k najlepši izpolnitvi ženske poklicanosti.

 

 

Prevedeno po:

Edith Stein: »Die Bestimmung der Frau«, v: Edith Stein: Die Frau. Fragestellungen und Reflexionen, ESGA 13, Verlag Herder Freiburg im Breisgau 32000, str. 46–55.




[1]              <Prim. Ps 107,10.>

[2]              <1 Mz 2,18.>

[3]              <V rokopisu sledi pozneje prečrtan stavek: »Običajno je bolj žalostna usoda tistih, katerih upanje na lasten dom in lastno družino se ne uresniči.>

[4]              Gre za arhaičen izraz. Danes bi temu rekli oblika osebnostne strukture (nevroze) ali izrazite psihične stiske. – op. prev.

[5]              <V prvem osnutku da Edith Stein za primer Prusijo.>

[6]              Rada bi izrecno poudarila, da sem izrazila samo svoje osebno stališče glede tega težkega vprašanja, nikakor ne stališča Združenja katoliških učiteljic.

[7]              <Edith Stein je prečrtala naslednje besedilo: »Vsak pozna žalostne značaje iz izkušnje. Seveda lahko rečemo, da so postali redkejši. K temu prispeva med drugim splošno, zdaj tudi uradno pojmovanje, da bi morala biti šola v prvi vrsti vzgojna šola.>