Pariška kvestija 1

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

Ali je angelovo umevanje, kolikor pomeni delovanje, njegova bit <esse>?

Odgovarjam, da ni.

 

   1  Nekateri[1] glede tega pravilno dokazujejo takole: vsako delovanje je bodisi prehajajoče (navzven), bodisi ostajajoče (v sebi)[2]. Bit pa ni prehajajoče delovanje <actio>, ker je takšno delovanje delovanje (usmerjeno) navzven, medtem ko je bit (usmer­jena) navznoter. Tudi bit ni (v sebi) ostajajoče delovanje, kakršno je umevanje ali čutenje, ker je takšno delovanje neskončno, bodisi neskončno nasploh <simpliciter>, kakor ume­vanje, ali pa neskončno v odnosnem smislu <secundum quid>, kakor čutenje. Bit pa je končna, določena z ozirom na rod in vrsto.

    Toda to bom pokazal na druge načine <viae>.

  

 2 Prvi je ta, da um[3], kolikor je um, ni nič od tega, kar umeva, ampak mora biti “pomešan” “in z ničimer nima nič skupnega”, da lahko umeva vse, kakor je rečeno v 3. knjigi O duši: tako tudi vid ne sme imeti nobene barve, da lahko vidi vsako barvo. Če torej um, kolikor je um, ni nič <nihil est>, posledično tudi umevanje ni neko bitje <aliquod esse>.

 

3 Nadalje: dejavnost <operatio> in možnost (kot možnost) imata svojo bit od objekta <obiectum>[4], kajti objekt (dejavnosti) je kot subjekt[5]. Subjekt pa daje bit tistemu, česar subjekt je. Torej bo tudi objekt dajal bit tistemu, česar objekt je, namreč možnosti/moči in dejavnosti (operatio). Toda objekt je zunanji in bit je nekaj notranjega. Zatorej umevanje, ki je od objekta, in podobno moč/možnost kot takšna nista neko bitje <aliquod esse> niti nimata neke biti <aliquod esse>.

 

4 Nadalje: vrsta/ideja <species>[6] je počelo čuteče ali umevajoče <sensitivae vel intellectivae> dejavnosti. Vendar vrsta na neki način ni bivajoče <ens>.  Torej tudi umevanje ali čutenje na neki način ne bosta bivajoče: dejavnost namreč nima več bivajočnosti <entitas> kot vrsta ali oblika, ki je počelo dejav­nosti. Da pa vrsta, ki je počelo samega umevanja, na neki način ni bivajoče, dokazujem takole: tisto bivajoče, ki je v duši, se pri delitvi postavlja v nasprotstvo <codividitur> do bivajočega, ki se deli <dividitur> na deset predikamentov ter je v nasprotst­vu do substance in akcidence, kakor je jasno iz 6. knjige Metafi­zike.[7] Tisto pa, kar je pri delitvi postavljeno v nasprotstvo do substance in akcidence, ni bivajoče, torej bivajoče v duši ni bivajoče. Vrsta/ideja <species> pa je bivajoče v duši. Zatorej itd.[8]

 

5 Nadalje: če je vrsta/ideja bivajoče, je akcidenca: ni namreč substanca. Toda vrsta/ideja ni akcidenca, kajti akcidenca ima subjekt, od katerega ima bit. Vrsta/ideja pa ima objekt in ne subjekt, ker razlikujemo kraj in subjekt. Vrsta/ideja ni v duši kot v subjektu, temveč kot na kraju. “Duša je kraj vrst/idej, ne celotna duša, temveč um.” Jasno pa je, da bi duša, če bi vrsta/ideja imela subjekt, bila njegov subjekt. Zatorej vrsta/ideja ni bivajoče.

 

6 Nadalje: Če bi vrsta/ideja ali umevanje <intellectio> bila bivajoče, bi bila za ustvarjena bitja <creatura> spoznatna, kar pa ne drži.

Nadalje: Če je vrsta/ideja človeka nekaj bivajočega, je bodisi bivajoče, ki je človek, bodisi bivajoče, ki ni  človek. Toda ni to bivajoče, ki je človek, kakor je očitno.

In prav tako tudi ni bivajoče, ki ni človek, saj bi tako ne bila počelo za spoznavanje človeka. Torej ni bivajoče. Stvar, ki je urejena tako, da teži k določenemu smotru,  nastaja z ozirom  na to, kar zahteva smoter. Ker torej žaga nastane za žaganje, za kralja ne nastane iz druge snovi kot za tesarja. Ker je torej smoter vrste/ideje predstavljati <repraesentare> stvar umu[9], mora bivati usklajeno s tem, kar bolje predstavlja stvar. Bolj pa jo predstavlja, če je nebivajoče, kot če bi bilo bivajoče. Še več: če bi bilo bivajoče, bi vodilo proč od predstavljanja. Zatorej ni bivajoče, razen če ne rečeš, da je bivajoče-v-duši.

    Védenje <scientia> pa je takšnost <qualitas> in resnično bivajoče, čeprav potencialno, ker je habitus bivajoče. Zato se védenje drži bolj na strani subjekta in je nekaj notranjega. Um in vrsta/ideja pa se zadržujeta na strani objekta, ker je nekaj zunanjega.[10] In zato, ker je bit nekaj notranjega, ono (sc. um in vrsta/ideja) nima nobene biti.

 

7 Nadalje: um, kolikor je um, ni niti tukaj, niti zdaj, niti “to”.

    Vsako bivajoče ali bit sta določena z ozirom na rod in vrsto/idejo.[11] Torej um kot takšen ni neko bivajoče niti nima neke biti. Zato mu ne smemo pripisovati umevanja <intelligere>, ki je neko bivajoče, ker delovanje <operatio> nima biti bolj kot tisti, ki deluje, ampak je ima še manj.

   Če pa ugovarjaš takole: če um ni niti tu, niti zdaj, niti “to”, torej sploh nič ni, odgovarjam, da je um naravna (z)možnost/moč <potentia> duše. Tako duša je “nekaj”, saj je resnično bivajoče in prav kot resnično bivajoče je počelo svojih naravnih (z)možnosti.

 

8 Nadalje: bivajoče in dobro se ujemata <convertuntur>. V umu pa ne odkrijemo razloga/ustroja <ratio> dobrega niti ustroja učinkujočega (vzroka) niti smotra, kakor je jasno iz 3. knjige (Aristotelove) Metafizike. Kakor je rečeno tam, ne najdemo nič od teh (le umu dostopnih resničnosti) v matematičnih (resničnostih), ki so abstraktne, ker so kot takšne zgolj v umu. Zato v umu ne najdemo ustroja bivajočega in tako umevanje <intelligere> ni neko bitje <aliquod esse>, kolikor umevanje imenuje dejavnost.

 

9 Nadalje: splošno <universale> ni bivajoče. Splošno pa nastaja prek mišljenja. Torej tudi umevanje po tem, po čemer postaja splošno, ne bo bivajoče.

   Nadalje: bivajoče je nekaj določenega. Zato rod ni bivajoče, ker je nekaj nedoločenega <indeterminatum>. Toda um in umevanje sta nekaj nedoločenega. Zato nista bivajoče.

 

10 Nadalje: bivajoče v svojem vzroku ni bivajoče. Nič univoknega namreč v resnici nima ustroja <ratio> vzroka[12]. Ustroj bivajočega torej sestopajoče izhaja <descendit> iz vzroka. V spuščajoči se/izhajajoči (resničnosti) se nahaja ustroj bivajočega.[13] In zato se v Bogu, iz katerega se spušča/izhaja vse <totum> bivajoče, ne nahaja ustroj bivajočega <ratio entis>. Ker torej bivajoče povz­roča naše umevanje, se to umevanje spušča od bivajočega[14] in posledično stremi k ne-bivajočemu ter nima biti <esse>.

     Tako je jasno, da angelovo umevanje, kolikor pomeni dejavnost, ni njegova bit.




[1] Mišljen je sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 54 a. 2 Resp.

[2] Prim. Aristotel, Metafizika IX (Theta) c. 8 (1050, a. 23sl.).

[3] O Eckhartovem pojmu uma prim. spremno besedo Predhodnosti samobitnega.

[4] Aristotel, De anima (O duši) III c. 4. (429a 17 b 23sl.); prim. tudi II c. 7 (418 b 26sl.).

[5] Mišljen je predmet delovanja.

[6] Teza nasprotuje “subjektivizmu” avguštinsko usmerjenih mislecev tedanjega časa.

[7] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 14 a. 5 ad 3; q. 15 a. 1; q. 85 a. 2; Quaestio disputata de poten­tia, q. 9 a. 5.

[8] Po sebi jasnih sklepov sholastiki niso izpeljali do konca, ampak so samo nakazali njihov začetek.

[9] Aristotel, De anima (O duši) III c. 4 (429 a 27).

[10] Mojstrova noetika tu sledi spoznavni teoriji sv. Avguština. Značilen za Eckharta je poudarek na pred-stavni vlogi inteligibilne “species”.

[11] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 54 a. 2.

[12] Načelo, ki ga Eckhart črpa iz bogoslovja sv. Dionizija Areopagita, O Božjih imenih II.

[13] Ali: nima ustroja resničnega vzroka.

[14] Prim. sv. Dionizij Areopagit, O Božjih imenih c. 4, 3 (697 A).