Štirideset poglavij o treznoumju

Filotej Sinajski (prev. Ksenja Geister)

SV. FILOTEJ SINAJSKI

Štirideset poglavij o treznoumju[1]

1. V nas se dogaja umskozaznavni boj, težji od čutnozaznavnega. Pobožni delavec[2] mora v svojem umu teči in se gnati naprej proti cilju[3] z namenom, da bi v svoje srce na popoln način shranil spominjanje na Boga kakor biser ali drag kamen.[4] Odložiti moramo vse, tudi svoje telo, in prezirati to sedanje življenje, tako da bomo imeli samo Boga v svojem srcu.

2. Ko smo zaposleni z umskozaznavno bitko, bi morali zaradi nje storiti vse, kar zmoremo, da bi izbrali duhovna delovanja na osnovi Svetega pisma in jih svojemu umu prilagodili kakor zdravilne obliže. Od zore – pravi (Pismo) – bi morali stati pogumno in nepopustljivo na vratih svojega srca, z natančnim spominjanjem na Boga in neprestano molitvijo k Jezusu Kristusu v duši; stoječ na umskozaznavni straži bi morali iztrebiti vse »grešnike dežele«.[5] V iztezanju svojega vernega spominjanja na Boga moramo zaradi Gospoda potolči glave mogočnežev[6] in začetke sovražnih misli. Vemo namreč, da je tudi v umskozaznavnih naporih določeno božansko[7] delovanje in ureditev. Zato moramo prisiliti sami sebe, da ravnamo na ta način, dokler ne nastopi čas obeda. Potem ko smo se zahvalili Gospodu, ki nas samo po svojem človekoljubju napolnjuje dvojno, tj. z duhovno in telesno hrano, se moramo posvetiti spominu na smrt in premišljevanju o njej. Naslednji dan se moramo spet silovito lotiti jutranjega dela. Samo če vsak dan ravnamo na ta način, bomo uspeli – z Gospodovo pomočjo[8] – pobegniti iz zank umskozaznavnega sovražnika. Ko ta (urnik duhovnih opravil) dolgo časa izpolnjujemo, poraja to troje: vero, upanje in ljubezen. Vera nas naredi takšne, da v resnici občutimo strahospoštovanje do Boga. Upanje, ki presega suženjski strah, človeka povezuje z Božjo ljubeznijo, kajti upanje »ne osramoti«:[9] zmore namreč poroditi dvojno ljubezen, od katere je odvisna »vsa postava in preroki«.[10] In »ljubezen nikoli ne mine«,[11] potem ko je enkrat postala za tistega, ki je je deležen, vzgib za izpolnjevanje Božjih zakonov v sedanjem in prihodnjem veku.

3. Zelo redko najdemo ljudi, katerih miselni del duše se nahaja v tišini. Zares, to je lastno le tistim, ki si z dejavnostjo prizadevajo, da bi sebi približali Božjo milost in tolažbo. Če si potem prizadevamo – s straženjem svojega uma in treznoumjem –, da bi se lotili umskozaznavnega delovanja, kar je filozofija, skladna s Kristusom, moramo začeti svojo pot z urjenjem v samoobvladovanju glede obilice hrane. Jesti in piti moramo zmerno, tako malo, kot je mogoče. Treznoumje lahko ustrezno imenujemo pot, ki vodi tako v (Božje) kraljestvo, ki je v nas, in v kraljestvo, ki bo prišlo; medtem ko je umskozaznavno delovanje, ker izoblikuje in pobeljuje um in ga spreminja iz strastnega stanja v stanje brezstrastja, podobno oknu, polnemu luči, oknu, skozi katerega se sklanja Bog in se kaže umu.

4. Kjer sta ponižnost in spominjanje na Boga, ki sestoji iz treznoumja in pozornosti, ter je vse to kot steber učvrščeno v nenehnosti molitve, ki se bojuje proti sovražnikom, tam je prostor Boga, tam so nebesa srca, v katerih se – zaradi Božjega prebivanja na tem kraju – bojí vztrajati demonska vojska.

5. Nič ne povzroča večje zmede kot klepetavost[12] in nič česa slabšega kot neobrzdan jezik; ničesar ni bolj uničujočega za (dobro) stanje duše. S klepetanjem namreč duša razgrajuje, kar gradimo vsak dan, in razsipa, kar smo trudoma zbrali skupaj. Kaj je bolj razdejalnega kot to »nestanovitno zlo«?[13] Jezik je treba obrzdati, zadržati na silo in mu nadeti nagobčnik, da tako rečem, ter narediti, da služi samo temu, kar je koristno. Kdo lahko opiše vso škodo, ki jo jezik naredi duši?

6. Prva vrata vstopa v umskozaznavni Jeruzalem – to je, v pozornost uma – so zavesten[14] molk ust, četudi um sam še ni v tišini. Druga vrata so uravnovešeno samoobvladovanje v hrani in pijači. Tretja vrata, ki očiščujejo um in telo, so neprestano spominjanje na smrt in premišljevanje o njej. Potem ko sem enkrat videl lepoto spominjanja na smrt, sem bil od nje tako ranjen in očaran – v duhu, ne z očesom –, da sem jo hotel narediti za svojo vseživljenjsko spremljevalko; zaljubil sem se namreč v njeno ljubkost in vzvišenost; (videl sem,) kako je ponižna in radostna-v-skrušenosti,[15] preudarna,[16] kako se boji prihodnje pravične sodbe, kako se boji zavlačevanja življenja. Ona naredi, da teče živa, zdravilna voda iz naših čutnozaznavnih oči, medtem ko se iz naših umskozaznavnih oči poraja izvir nadvse modrih misli, izvir, ki s svojim tokom in poskakovanjem razveseljuje mišljenje. To Adamovo hčerko, misel na smrt, sem vedno želel, kot sem rekel, imeti za svojo spremljevalko, žele sem spati z njo, govoriti z njo in poizvedovati od nje, kaj se bo zgodilo potem, ko bo telo odloženo. A oskrunjena pozaba, hudičeva zatemnjena hči, je to pogosto preprečila.

7. Obstaja boj v skrivnem: zli duhovi ga prek misli bojujejo proti duši. Ker je duša nevidna, jo te zlohotne moči skladno z njeno bitnostjo napadajo nevidno. Lahko vidimo, kako obe strani pripravljata svoje orožje, postavljata bojne vrste, si izmišljata zvijačne prevare, trčita v strašni bitki, dosegata zmage in trpita poraze. Toda tej umskozaznavni bitki manjka ena značilnost, ki jo ima čutnozaznavna vojna: čas vojne napovedi. V čutnozaznavni vojni se namreč navadno napove čas, določi red – v umskozaznavni vojni pa sovražnik nenadoma, brez opozorila, napade najgloblje v sredi srca, postavi tja zasedo v usodnem trenutku in ubije dušo skozi greh. In zakaj divja ta boj, zakaj se vodi ta bitka proti nam? Da bi nas odvrnila od izvrševanja Božje volje, kot prosimo, da bi delali, ko molimo: »Zgodi se Tvoja volja.« Ta volja so Božje zapovedi. Če kdo z Gospodovo pomočjo[17] s pretanjenim treznoumjem varuje svoj um pred blodnjavo in natančno opazuje napade demonov ter njihove zanke, stkane iz domišljijskih predstav, bo odkril iz izkušnje, da je s tem res tako. Iz tega razloga se Gospod – ki zato, ker je Bog, vnaprej vidi namere[18] pogubnih demonov – sam loteva uničenja njihovega namena s postavitvijo svojih zapovedi in z grožnjo tistim, ki jih prekršijo.

8. Potem ko smo si enkrat do določene mere pridobili navado[19] samoobvladovanja in smo se naučili, kako se vzdržati vidnih grehov, ki se udejanjajo prek petih čutov, bomo sposobni z Jezusom stražiti srce, sprejeti vanj njegovo razsvetljenje in prek uma okusiti njegovo dobroto z nekim gorečim hrepenenjem. Kajti (Bog) nam je le zato dal postavo, naj si natančno očistimo srce, da bi s preganjanjem oblakov zla iz zraka srca prek neprestane pozornosti lahko na jasnem nebu čisto videli Sonce pravičnosti, Jezusa – tako da bi vsaj do neke mere smisli[20] njegovega veličastva lahko zasijali v (našem) umu. Kajti ti smisli se ne kažejo vsem,  ampak samo tistim, ki očiščujejo svoj razum.

9. Vsak dan moramo sami sebe delati takšne, kakršni bi se morali pojaviti pred Bogom. Prerok Ozej namreč pravi: »Pazi na usmiljenje in sodbo in se vedno približuj svojemu Bogu«.[21] In znova, Malahija, ki govori v Božjem imenu, pravi: »’Sin časti očeta in hlapec svojega gospodarja: če sem torej jaz Oče, kje je moja čast, in če sem jaz Gospodar, kje je strah pred mano?’, govori Gospod nad vojskami.«[22] In Apostol (spodbuja): »Zato se očistimo vsakega madeža mesa in duha.«[23] In tudi Modrost pravi: »Z vso skrbjo varuj svoje srce, kajti iz njega izvira življenje.«[24] Naš Gospod Jezus Kristus pa je dejal: »Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj.«[25]

10. Neumestno govorjenje včasih vzbudi sovraštvo v tistih, ki poslušajo, včasih – ko s prezirom prepoznajo neumnost v naših besedah – pa žaljivost in posmeh. Včasih onesnaži našo zavest ali kako drugače nad nas prinese Božjo obsodbo in – kar je najsrhljivejše od vsega – povzroči, da žalostimo Svetega Duha.

11. Če z Gospodovo pomočjo[26] očistiš svoje srce in izkoreniniš greh – medtem ko se bojuješ za spoznanje, ki je bolj božansko, in v svojem umu vidiš stvari, ki so množici nevidne –, se na ta račun ne smeš povzdigovati nad kogarkoli. Kajti netelesni je bil čistejši in angel bolj spoznavalski kot katerokoli izmed ustvarjenih bitij; pa vendar je bil, ker se je povzdigoval, odtrgan z nebes kot blisk. Zato je Bog njegovo visokomiselnost štel za nečistost. Tisti, ki izkopavajo zlato, pa so očitni vsem.

12. Apostol pravi: »Vsak pa, ki tekmuje, se v vsem obvladuje.«[27] Privezani smo namreč na to ubogo meso, ki si vedno »želi, (kar je) zoper Duha«,[28] zato ne moremo, če smo presiti, trdno stati nasproti (demonskim) Oblastem, nasproti nevidnim in zlohotnim Močem; »kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača«,[29] in – kakor pravi (Apostol): »meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati tudi ne more«.[30] Jasno je, da se ne more, ker je zemeljsko, zmešano iz tekočine, krvi in sluzi, in vedno pada navzdol; vedno je privezano na zemeljske stvari in najde slast v propadajočih užitkih sedanjega veka. »Toda meseno življenje je smrt« in »tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu.«[31]

13.  Če si prizadevamo za varovanje uma z Gospodovo pomočjo,[32] to zahteva veliko ponižnost, najprej v odnosu do Boga in nato v odnosu na ljudi. Storiti moramo vse, kar lahko,[33] da stremo srce; prizadevati si moramo za vse, kar (nas) ponižuje. Streti in ponižati srce pa zmore spominjanje na naše nekdanje življenje v svetu, če je pač ta spomin natančen: v spomin si moramo priklicati in z umom znova motriti posamič[34] vse grehe, ki smo jih storili od otroštva (razen mesenih grehov, kajti spominjanje na te je škodljivo). To ne samo privede ponižnost, ampak tudi rodi solze in nas nagne, da se iz vsega srca zahvaljujemo Bogu. Neprestano in nazorno spominjanje na smrt ima enak učinek: rojeva skrušenost, ki jo spremljata določena sladkost in veselje, in poraja treznoumje. Nadalje: gledanje zemlje in podrobno[35] spominjanje na trpljenje našega Gospoda, ponovno spominsko obujanje tega, kar je trpel, zelo poniža in osramoti naš napuh, in to prav tako naklanja solze. Naposled resnično naklanja ponižnost to, da ponovno preštejemo in motrimo vse dobrote, ki nam jih je izkazal Bog. Naš boj je namreč proti nadutim demonom.

14.  Nikar se zaradi samoljubja ne odpovej tem odrešilnim zdravilom duše. Če pa se, nisi noben Kristusov učenec niti Pavlov posnemovalec. Kajti Apostol pravi: »Jaz nisem vreden, da bi se imenoval apostol;«[36] in spet: »prej sem bil bogokletnik, preganjalec in nasilnež.«[37] Ali ne vidiš, nadutež, kako svetnik ni pozabil svojega prejšnjega življenja? Zares, vsi svetniki, od začetka stvarjenja pa do današnjega dne, so si oblekli to najubornejše sveto oblačilo Boga. Naš Gospod Jezus Kristus sam, ki je nedoumljivi Bog, nespoznaven in neizrekljiv, ki nam je hotel pokazati pot večnega življenja in svetosti, je bil v času vsega svojega življenja v mesu oblečen v ponižnost. Zato se mora sveta ponižnost po pravici imenovati božanska krepost, kraljevsko ogrinjalo in gosposka zapoved. Celo več, angeli in vse sijoče in božanske Moči izvajajo in ohranjajo to krepost, ker vedo, kako je padel satan, ko je postal nadut, in kako leži v breznu kot grozeče opozorilo takšnega padca tako angelom kakor ljudem. Bog je pokazal, da je zaradi napuha bolj oropan časti kakor katerokoli drugo ustvarjeno bitje. Vemo tudi, kako je Adam padel zaradi napuha.

Imamo torej zelo veliko primerov te kreposti, ki prinaša takšno korist duši, zato jim sledimo tako popolnoma, kot je mogoče, in bodimo ponižni vedno in na vsak mogoč način. Ponižajmo sami sebe v duši in na telesu, v misli in volji, v besedah in razmislekih, po drži, v svojem zunanjem zadržanju in notranjem stanju. Če si namreč ne prizadevamo ravnati tako, bomo našega zagovornika, Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Boga, obrnili proti sebi. Kajti Gospod »se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost«;[38] in »vsak ošabnež je Gospodu nečist«;[39] in: »kdor se bo poniževal, bo povišan«;[40] in: »učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen«.[41] Zato moramo biti pozorni.

15.  Naš Odrešenik pravi: »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi.«[42] (In  Pavel pravi): »Vsak, kdor tekmuje, se v vsem obvladuje.«[43] Ker torej poznamo to, kar nam govori Sveto pismo, vodimo svoje življenje s samoobvladovanjem, posebno z ozirom na obilno hrano. Navadimo svoje telo na krepostno in urejeno držo in ga hranimo zmerno. Na ta način je namreč poskoke samega želelnega dela duše mnogo laže umiriti in obvladati z njenim vodilnim delom, tj. zmožnostjo mišljenja; in dejansko to velja – to povejmo prepričljivo in po resnici – tudi za razburljivi del duše. Tako se bomo zlahka vzdržali tudi drugih svojih napak. Tisti, ki imajo izkušnjo kreposti, namreč gledajo na krepost kot na vseobsegajoče samoobvladovanje, tj. vzdrževanje od vsakovrstnega zla. Kajti v prvi vrsti je izvor[44] čistosti Bog, povzročitelj in darovalec vsega dobrega; naslednje pa je samoobvladovanje z ozirom na obilno hrano, zmerno samoobvladovanje, ki ga enakomerno udejanjamo vsak dan.

16. Kakor se satan, ki nasprotuje Bogu, skozi nas bojuje z Bogom in skuša doseči, da se ne bi zgodila Božja volja, tj. njegove zapovedi, s tem da nam preprečuje, da bi jo izvrševali, tako skozi nas in skozi naklonjenosti, ki nam jih On izkazuje, Bog išče izpolnitev svoje vse-svete volje, tj. božanskih in oživljajočih zapovedi, in s tem uničenje hudičevega pogubnega namena. V prazno se hudič trudi nasprotovati Bogu s tem, da napeljuje ljudi h kršenju njegovih zapovedi; kajti Bog po drugi strani uporablja človeško slabotnost, da postavlja na glavo hudičeve načrte. In vidiš lahko, da je res tako. Videti je namreč, da vse zapovedi evangelija dajejo zakone za tridelno dušo in jo delajo zdravo skozi to, kar zapovedujejo. Ne samo, da je to videti, ampak jo v resnici ozdravljajo. Hudič, na drugi strani, se bojuje dan in noč proti tridelni duši. A če se bojuje proti njej, je jasno, da se bojuje proti Kristusovim zapovedim, ker Kristus daje zakone za tridelno dušo prek zapovedi. Tri dele duše predstavljajo njen razburljivi del, želelni del in misleči del. Opazuj, (kako pravi Kristus): »Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo.«[45] In nato nam z naslednjimi naročili pove, kako je lahko razburjenje ozdravljeno. A sovražnik na svoji strani poskuša spodkopati to zapoved – in tiste, ki so z njo povezane – s tem, da zaneti prepire, zamerljivosti in zavistne misli v naši notranjosti. Tudi sam Nasprotnik namreč ve, da bi moral misleči del duše voditi njen razburljivi del; in tako, kakor sem dejal, z obstreljevanjem mislečega dela duše z (zlimi) mislimi – s potuhnjenimi mislimi zavisti, prepirljivosti, spora, zvijačne prevare, domišljavosti – prepriča misleči del duše, da zapusti svojo oblast,[46] da izroči vajeti v roke razburljivega dela duše in pusti slednjo brez nadzora. In razburljivost, ki je tako rekoč odvrgla svojega krmarja, izbruha skozi usta v obliki besed vse tiste stvari, ki so bile prej shranjene v srcu kot rezultat hudičeve pretkanosti in nemarnosti uma. Srce je takrat videti polno, ne Božjega Duha in božanskih misli, ampak zla. Kakor je rekel Gospod: »Iz preobilja srca namreč govorijo usta.«[47] Če namreč hudič lahko zapelje človeka, ki ga je obsedel, da izreče, kar je zasidrano znotraj, potem ta človek, ki ga je hudič ujel, ne bo samo imenoval svojega brata »tepec» ali »norec«, ampak lahko večkrat preide od žaljivih besed k umoru. To je način, na katerega se hudič bori proti Bogu in zapovedi, ki jo je dal Bog o tem, naj se ne jezimo na svojega brata brez dobrega razloga. Žaljivim besedam in njihovim posledicam bi se namreč lahko izognili, če bi začetno (hudičevo) sugestijo[48] takoj pregnali iz notranjosti srca s pomočjo molitve in pozornosti. Tako Uničevalec[49] doseže svoj cilj, ko nas pripravi do tega, da prelomimo Božje zapovedi s pomočjo misli, ki jih je podtaknil v srce.

17. Kaj s svojo božansko zapovedjo zapoveduje Gospod, kar zadeva poželenje ali želelni del duše? »Kdorkoli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.«[50] Ker je videl, da je bila dana ta zapoved, Zločinec v sebi plete neke vrste mrežo proti njej. Ker je snov, ki bi nas lahko zdražila, daleč od nas, se boj razdivja v notranjosti. (Hudič) v našem umu slika opolzke oblike in vtise in (deluje) s podtikanjem besed, ki dražijo strast, in z drugimi metodami te vrste, ki jih poznajo tisti, ki imajo izkušnje z umom.

18.  Katera zapoved pa je namenjena spodbudi miselnegaa dela duše? »Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Vaš govor naj bo ‘da’ in ‘ne’;«[51] in: »Kdor ne zapusti vsega in mi ne sledi, ni mene vreden;«[52] in: »Vstopite skozi ozka vrata.«[53] To so navodila mislečemu delu duše. Ponovno, sovražnik – ker je hotel poraziti miselni del duše, najboljšega vojskovodja – najprej zmede njegovo pamet s požrešnimi in malomarnimi mislimi, ga obravnava prezirljivo in ga s posmehovanjem odstavi od njegovega poveljništva, češ da je pijan vojskovodja; nato Zmaj uporabi razburljivost in poželenje kot služabnika svoje lastne volje. Ko sta ti dve moči – želeči in razburljivi del duše – na ta način osvobojeni nadzora miselnega dela, uporabljata pet čutov v pomoč pri očitnem grešenju. In to so grehi, v katere padamo: naše oči tedaj postanejo radovedne, ne da bi jih um vklepal od znotraj, naš sluh rad posluša prazne reči, voh se pomehkuži, usta niso obvladana, naše roke se dotikajo tega, česar se ne bi smele. Temu potem sledijo krivičnost namesto pravičnosti, neumnost namesto razumnosti, razuzdanost namesto samoobvladovanja, hlapčevstvo namesto poguma. Kajti te štiri splošne kreposti – pravičnost, razumnost, premišljenost in pogum – vladajo trem delom duše. Ko so ti deli primerno uravnavani, držijo čutila stran od neumestnih (dejanj). Potem um živi v bonaci, njegove moči so z Božjo pomočjo[54] pod nadzorom in poslušne, in tako se um zlahka odlikuje s svojim pogumom v umskozaznavnem boju. Toda če zaradi svoje nepozornosti pomeša svoje moči, ker ga premagajo hudičeve sugestije, krši Božje zapovedi. Takšna prekršitev, če ji ne sledi ustrezna spokoritev, bo gotovo vodila h kazni v prihodnosti. Dobro je torej, da je um vedno trezen. Na ta način se povrne v svoje naravno stanje in postaja resnični stražar Božjih zapovedi.

19. Dušo demonski duhovi obdajo z zidom, ogradijo jo in zvežejo z verigami teme. Zaradi obdajajoče teme duša ne more moliti, kot bi hotela, kajti na skrivnem je zvezana in njene notranje oči so slepe. Samo kadar začne moliti k Bogu in si prek molitve pridobivati treznoumje, bo prek molitve osvobojena teme. Drugače se ne bo mogla osvoboditi. Duša namreč tedaj (prek molitve) zmore spoznati, da je notri v srcu drug boj in drugo skrivno nasprotovanje in drugačen boj proti mislim, ki so jih vzbudili zli duhovi. Sveto pismo pričuje za to, ko pravi: »Če se duh tistega, ki vlada, vzdigne proti tebi, ne zapusti svojega mesta.«[55] Mesto uma je njegova čvrsta stanovitnost[56] v kreposti in treznoumje. Stanovitnost namreč poznamo tako pri kreposti kot pri nekreposti. Zato pravi psalmist: »Blagor človeku, ki ne hodi na posvet krivičnikov in ni obstal na poti grešnikov.«[57] In Apostol pravi: »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico.«[58]

20. Z vso svojo močjo se oklenimo Kristusa, kajti tukaj so vedno tisti, ki se borijo, da bi našo dušo oropali njegove navzočnosti;[59] pazimo, da se ne bi Jezus umaknil zaradi množice misli, ki so na kraju duše.[60] Vendar Jezusa ni mogoče zadržati brez velikega truda s strani duše. Dotikajmo se njegovega življenja v mesu, da bomo v svojem lastnem življenju lahko ponižni. Držimo se njegovega trpljenja, da bomo s posnemanjem Njega lahko potrpežljivo prenesli svoje stiske. Okušajmo njegovo neizrekljivo in (usmiljeno) sestopajočo ojkonomijo v našo korist, da bomo od sladkega okusa v svoji duši lahko spoznavali, da je Gospod dober.[61] Vrhu tega in predvsem, neomahljivo zaupajmo vanj v tem, kar On govori; vsak dan čakajmo na njegovo previdnostno skrb, ki prihaja do nas. In katerokoli obliko ta prevzame v svojem prihodu, jo sprejmimo hvaležno, veselo in navdušeno, tako da se bomo naučili gledati samo k Bogu, ki vlada vse stvari v skladu z božanskimi smisli Modrosti. Ko udejanjamo vse to, nismo daleč od Boga; kajti »pobožnost je popolnost, ki ni nikoli dopolnjena«, kot je rekel nekdo izmed bogonosnih in v Duhu popolnih ljudi.

21. Tisti, ki pravilno[62] odkupuje svoje življenje in se vedno posveča misli in spominu na smrt ter modro ugrablja um proč od strasti, je prek tega v mnogo boljšem položaju – tako  da ostreje vidi neprestano navzočnost demonskih sugestij –  kakor človek, ki si izbere način življenja brez spomina na smrt. Drugemu se zato, ker si prizadeva očiščevati srce zgolj zaradi duhovnega spoznanja, ne da bi se pri tem sploh ohranjal v skrušeni misli, lahko včasih zdi, kot da nadzira vse pogubne strasti sam s svojo veščino; vendar je, ne da bi se zavedal, vklenjen od ene izmed njih, in sicer najhujše izmed vseh – napuha,[63] v katerega, ko je ločen od Boga, včasih pade. Takšen človek mora biti zelo treznoumen, da ga ne bi zapeljala njegova domišljavost, tako da bi postal duševno zmeden. Kajti, kot pravi Pavel,[64] duše, ki nabirajo spoznanje od tukaj in tam, so nagnjene k temu, da postanejo vzvišene in prezirljive do »manjvrednih« (kot pač o njih menijo same); v njih ni iskre ljubezni, ki izgrajuje. Kdor pa ves dan nosi v spominu misel na smrt, bolj izostreno razločuje napade demonov kot tisti, ki se nahaja v drugačnem stanju; ta tudi udari nazaj in jih prežene.

22. Razveseljujoč spomin na Boga – namreč (klicanje imena) Jezus – s srcem, polnim srda in odrešilnega sovraštva (do demonov), razvezuje vse sleparije misli, uzrtja, besede, domišljijske predstave, mračne podobe – in na kratko rečeno vse, s čimer se uničevalec podaja v boj in s čimer se objestno postavlja v svojem poskusu  pogoltniti naše duše. Ko pokličemo Jezusa, On nemudoma sežge vse. Naša rešitev je namreč samo v Kristusu Jezusu. Tudi Odrešenik je to povedal: »Brez mene ne morete ničesar storiti.[65]«

23. Ob vsaki uri in vsakem trenutku z vso marljivostjo stražimo svoje srce pred mislimi, ki zatemnjujejo ogledalo duše; kajti v tem ogledalu se upodablja in svetleče zrcali Jezus Kristus, Modrost in Moč Boga Očeta.[66] Nenehno iščimo v svojem srcu Božje kraljestvo,[67] zrno,[68] biser[69] in kvas.[70] Zares, če očistimo oko uma, bomo mistično našli vse to v nas samih. Zato je naš Gospod Jezus Kristus rekel, da je Božje kraljestvo v nas, in tako pojasnil, da Božanstvo prebiva znotraj srca.

24. Treznoumje očiščuje vest in jo dela jasno. Tako očiščena vest takoj zasveti – kakor luč, ki je bila prej zakrita – in prežene veliko teme. Ko je ta tema enkrat pregnana prek neprestanega in pristnega treznoumja, potem vest kaže stvari, ki so nam skrite. Prek uma nas uči, kako bojevati nevidno vojno in miselno[71] bitko s pomočjo treznoumja, kako moramo metati sulice, ko smo zaposleni s posameznim spopadom, in se boriti z dobro naperjenimi kopji misli; in kako se mora um izogibati temu, da bi bil zadet, in se, ko hrepeni po luči, izogibati pogubne teme s skrivanjem samega sebe za Kristusom. Tisti, ki je okusil to luč, razume, o čem govorim. Duša ni nikoli nasičena s to lučjo, ampak bolj kot se hrani z njo, bolj jo stiska lahkota. Kolikor jé, je znova in še vedno lačna. Luč privlači um, kakor sonce privlači oči. Nerazložljiva je, a se razlaga skozi izkušnjo tistega, ki jo utrpeva – ali ki je z njo, bolje rečeno, ranjen. (Ta izkušnja) mi ukazuje, da moram molčati, čeprav bi mojemu umu ugajalo govoriti o tem, na kar merijo naslednje besede: »Prizadevajte si za mir z vsemi in za posvečenost, brez katere nihče ne bo videl Gospoda.«[72] Delajte to z namenom pridobiti si ljubezen in čistost, kajti to dvoje je mir in posvečenost.

25. Svoje razburjenje[73] morate usmeriti samo proti demonom, kajti ti so vam sovražni skozi naše misli; biti morate polni jeze proti njim. Kar zadeva način bitke, ki sleherno uro divja znotraj nas, poslušaj in ravnaj (temu primerno). Združi molitev s treznoumjem, kajti treznoumje očiščuje molitev, molitev pa očiščuje to, kar (njo) očiščujoče. Treznoumje, ki neprestano gleda, namreč umeva, kdo so ti, ki vstopajo v nas, in jim lahko do določene mere zapre vhod, ko pokliče na pomoč Gospoda Jezusa Kristusa, da odžene zlohotne nasprotnike. Pozornost pa onemogoča demone tako, da jim ugovarja; Jezus, ko ga kličemo, odžene demone z vsemi njihovimi domišljijskim predstavami[74] vred.

26. Bodi izredno natančen pri straženju svojega uma. Ko zaznaš zlo misel, ji ugovarjaj in nemudoma, kakor hitro je mogoče, pokliči Kristusa, naj te maščuje; in medtem ko še govoriš, bo čudoviti[75] Jezus rekel: »Glej, jaz sem navzoč ob tebi, pripravljen, da ti pomagam.« Ko je bil ta celotni sovražnikov oddelek uspavan s pomočjo molitve, spet obrni svojo pozornost na um. Tam boš, glej, znova videl vrsto valov, številnejših kot prej, in dušo, ki plava med njimi. A znova bo, prebujen od svojega učenca, Jezus kot Bog zapretil zlim vetrovom.[76] Če najdeš po tem dogajanju oddih morda za eno uro ali za trenutek, slavi Njega, ki te je rešil, in premišljuj o smrti.

27. Hodímo naprej z vso pozornostjo srca v duševnem občutenju.[77] Če sta namreč pozornost in molitev vsakodnevno združeni med seboj, postaneta kakor Elijeva ognjena kočija,[78] ki zlahka dviga v višino neba tistega, ki jo ima. Kaj mislim s tem? Umskozaznavna nebesa, s soncem, luno in zvezdami, so ustvarjena v blaženem srcu tistega, ki je dosegel stanje treznoumja ali si prizadeva, da bi ga dosegel; kajti takšno srce zaradi mističnega motrenja in vzpona zaobjema znotraj sebe nezaobjemljivega Boga. Kdor želi hvaliti božansko krepost, naj poskusi z Božjo pomočjo prositi Gospoda in z vsem srcem obrniti besede v dejanja. S pomočjo do neke mere s silo izvedenega omejevanja petih čutov, zaradi katerih lahko duša utrpi škodo, bo zagotovo naredil boj znotraj srca preprostejši za svoj um. Tako s pomočjo določenih misli[79] zadržuj zunaj vse zunanje sovražnike, z netelesnimi, božanskimi postopki pa se bojuj proti mislim, ki jih porajajo znotraj tebe. Odženi čutne užitke z naporom bedenja in obvladuj samega sebe pri hrani in pijači. Vzdržuj telo primerno vitko, tako da zmanjšaš breme srčnega boja: tako ti bo mnogo lažje. Kaznuj svojo dušo z mislijo na smrt in prek spominjanja na Jezusa Kristusa zbiraj svoj raztreseni um. Posebno ponoči je čas, ko um postane svetal v žarečih motrenjih Boga in Božjih resničnosti.

28. Naporov telesne askeze ne zavračajmo; kajti kakor žito pride iz zemlje, tako iz takšne prakse raste duhovno veselje in izkušnja lepega/dobrega.[80] Prav tako ne bi smeli poskušati izogniti se svoji vesti, kadar nam govori o stvareh, ki so koristne za odrešenje in bi jih morali udejanjati, in ki nam neprestano govori, kaj je prav in kaj je naša dolžnost. To počne še posebno tedaj, ko se očiščuje skozi dejavno, udejanjano in pretanjeno treznoumje; kajti tedaj so – zaradi njene čistosti – vsezaobsegajoče sodbe vesti, ki jih izreka, po navadi prikladne in neizpodbitne. Zato se je ne smemo izogibati, kajti od znotraj nam govori, kako živeti bogovšečno življenje, in s strogo grajo duše, ko je bil razum obarvan z grehi, z opominjanjem prestopniškega srca, naj se pokesa,[81] s prijetnim nasvetom kaže, kaj je (pravo) zdravilo.

29. Dim iz lesa, ki neti ogenj, moti oči; a potem jim kaže luč in jih razveseli, čeprav jim je prej povzročal bolečino. Podobno je neprestana pozornost težavna, ko pa se, klican v molitvi, približa Jezus, razsvetljuje srce. Spominjanje nanj nam namreč hkrati z razsvetljenjem naklanja tudi najboljše izmed (vsega) dobrega.

30.  Ko si naš sovražnik utira svojo pot v naš um, nas nekako želi primorati, da bi jedli prah, in hoče, da bi se – mi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi – plazili po trebuhu.[82] Zaradi tega Bog pravi: »Sovraštvo bom naredil med teboj in njim.«[83] Zato moramo vedno dihati Boga, tako da nismo nikoli ranjeni od hudičevih ognjenih puščic.[84] »Zaščitil ga bom,« pravi On, »ker je spoznal moje Ime.«[85] In: »Zares, blizu je njegova rešitev tistim, ki se ga bojijo.«[86]

31. Blaženi Apostol, »izbrana posoda«,[87] ki je govoril »v Kristusu«,[88] je iz svoje velike izkušnje v notranji, nevidni umskozaznavni bitki, ki divja v nas samih, pisal Efežanom takole: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.«[89] In apostol Peter pravi: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.«[90] In naš Gospod Jezus Kristus, ko govori o različnih svobodnih odločitvah tistih, ki poslušajo besede evangelija, pravi: »Nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src,« – kar pomeni, udejanja krajo s hudobno pozabo – »da ne bi verovali in ne bi bili rešeni.«[91] In Apostol spet pravi: »Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, vidim pa drugo postavo …, ki se bojuje proti postavi mojega uma, in me usužnjuje …«[92] Te stvari so povedali zato, da bi nas poučili in nam dali spoznati to,  kar nam ostaja prikrito.

32.  V odsotnosti samograje in ponižnosti nas spoznanje napihuje; daje nam občutek vzvišenosti nad drugimi.[93] Toda če dobro spoznavamo lastno šibkost, bomo poslušali in obdržali v mislih Pavlove besede, ko pravi: »Moji bratje, ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti … Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.«[94] In spet: »Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim.«[95] Vidiš, kakšno ponižnost je imel, to pot do kreposti? Kakšno ponižnost je imel on, sveti Pavel, tako velik in pomemben? Takole pravi: »Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.«[96] Ali ni torej nujno, da si pridobimo ponižnost, saj je naša narava uboga? Kaj je namreč bolj ubogega kakor glina? In spominjati se moramo Boga, kajti za to smo bili ustvarjeni. A tudi se moramo uriti v samoobvladovanju, da bomo neobteženi tekli v svojem Gospodu.

33. Človek, ki se vdaja zlim mislim, ne more ohranjati »zunanjega človeka« čistega od grehov; in če zle misli niso bile izkoreninjene iz srca, se zagotovo izrazijo v zlih dejanjih. Z namenom prešuštva gledamo, ker je notranje oko že prešuštvovalo in se je zamračilo; poslušati hočemo sramotne stvari, ker so ušesa naše duše poslušala, kar so nam prišepetavali sramotni demoni znotraj nas. Zatorej moramo z Gospodovo pomočjo[97] očistiti sami sebe od znotraj in od zunaj. Vsakdo izmed nas mora stražiti svoje čute in osvoboditi vsakega od njih strastnih in grešnih dejavnosti. In tako kot smo, zaradi nevednosti in ničevosti svojega uma, bili prej navajeni živeti v svetu z vsem umom in čuti v suženjstvu prevare greha, tako moramo zdaj, ko smo se prestavili v življenje, usklajeno z Božjo voljo,[98] posvetiti um in čute služenju živemu in pravemu Bogu ter Božji pravičnosti in volji.

34. Najprej je miselna sugestija;[99] potem druženje s sugestijo; nato privolitev vanjo; nato ujetost vanjo; nato strast, ki je takšna, kakršna je, zaradi navade in neprestanosti. Glej, to je zmaga v bitki proti nam. Na ta način namreč tudi sveti očetje to opredeljujejo.

35. Sugestija, pravijo, je gola misel oziroma podoba stvari, morda na novo spočeta v srcu: podoba, ki se pokaže umu. Druženje je pogovor s tem, kar se je pokazalo – pogovor na strasten ali brezstrasten način. Privolitev je takrat, ko duša z užitkom sprejme to, kar vidi. Ujetost je nasilna in neprostovoljna ugrabitev srca ali vztrajno sobivanje s tem ali onim: sobivanje, ki izniči celo naše najboljše stanje. Strast v strogem smislu opredeljujejo kot tisto, kar razvneto preži v duši dolgo časovno obdobje. Prva izmed vseh teh (stopenj) je brezgrešna; druga ni v celoti prosta greha; grešnost tretje stopnje je odvisna od (duhovnega) stanja tistega, k se bojuje; boj sam po sebi pa nam prinaša bodisi vence zmage bodisi kazni.

36. Nekaj je ujetost v času molitve, nekaj drugega pa takrat, ko se ne posvečamo molitvi. Nedvomno pa  strast vodi bodisi v ustrezno spokornost[100] bodisi v bodočo kazen. Človek, ki odbije začetno sugestijo ali gleda nanjo brez strasti, je potemtakem z enim udarcem potolkel vse stopnje greha, ki sledijo.[101] Takšna je torej strategija, ki jo uporabljajo zli demoni v svojem boju proti obojim, tistim, ki so samotarji, in tistim, ki niso samotarji; in takšen je poraz ali zmaga, kot smo rekli. Zmagovalci so nagrajeni s kronami; tisti, ki so storili greh in se niso spokorili, pa so kaznovani. Zato vojskujmo umskozaznavno vojno proti demonom, da ne bi privedli njihovih zlih namenov do grešnih čutnozaznavnih dejanj. Odsekajmo greh iz našega srca in v sebi bomo našli nebeško kraljestvo.[102] Varujmo čistost svojega srca in trajno skesanost pred Bogom prek tega najboljšega delovanja. [103]

37. Mnogo samotarjev ne prepozna prevare, ki v um prihaja od demonov. Ker so naivni in neizoblikovani, so naravnani k temu, da se posvečajo (asketski) praksi in se ne menijo za um. Skozi življenje po mojem mnenju  plujejo,  ne da bi okusili čistost srca, in v popolni nevednosti o temi strasti, ki so v njem. Ljudje, ki ne poznajo bitke, o kateri govori Pavel,[104] in tudi niso takšni, kakršni so, zaradi svoje izkušnje Dobrega,[105] imajo za padce samo tiste grehe, ki so dejansko storjeni. Ti ljudje ne upoštevajo porazov in zmag, ki se pojavijo na ravni misli, saj ti porazi in zmage, ki so netelesni, po naravi ne morejo biti zaznani z vidom in so znani samo našemu sodniku Bogu in pa vesti tega, ki se (duhovno) bojuje. Sam razumem, da so svetopisemske besede »Govorijo ‘Mir!’, miru pa ni«[106] izrečene takim ljudem. Za tiste brate, ki so tako naivni, naj drugi molijo in jih predvsem učijo, kako naj se vzdržijo udejanjanja slabih dejavnosti. Za tiste pa, ki imajo božansko željo očistiti vidno zmožnost svoje duše, obstaja druga oblika dejavnosti v Kristusu[107] in druga skrivnost.

38.  Nazorno spominjanje na smrt obsega mnogo kreposti. Rodi skrušenost; pospešuje vajo v samoobvladovanju v vseh stvareh; je spominjanje na Geheno; je mati molitve in solza; privede varovanje srca in nenavezanost na snovne stvari, ker so pač snovne;[108] je izvir bistroumnosti, združene z razločevanjem. To dvoje porodi dvojni Božji strah. Za nameček, čiščenje strastnih misli iz srca obsega (izpolnjevanje) številnih Gospodovih zapovedi. Nadvse težavni boj, ki traja uro za uro, boj, s katerim je skrbno zaposlenih tako veliko Kristusovih atletov, ima za svoj cilj prav to očiščevanje srca.[109]

39. Nepričakovan dogodek ali nesreča znatno poškodujeta pozornost razuma; in ko preženeta um iz njegove boljše in krepostne osredotočenosti ter dobrega stanja kreposti,[110] ga obrneta proti grešnim prepirljivostim in prerekanjem. Vzrok te pogube je zagotovo naše pomanjkanje stalne skrbne pozornosti na (sovražnikove) napade.

40. Nobena od nadležnih stvari, ki se nam dogajajo vsak dan, nas ne bo poškodovala ali nas razžalostila, potem ko enkrat to dojamemo in neprenehoma premišljujemo. Zaradi tega pravi božanski apostol Pavel: »Vesel sem torej slabotnosti, žalitev in stisk;«[111] in: »Preganjani bodo vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.«[112] Njegovo je veličastvo na vekov veke. Amen.

 

Prevedla Ksenja Geister, redakcija prevoda Gorazd Kocijančič, jezikovni pregled Jasna Hrovat


[1]              poglavij o treznoumju db. treznoumnih poglavij.

[2]              Pobožni delavec db. Delavec/udejanjevalec pobožnosti, pravilnega strahospoštovanja do Boga (eusébeia).

[3]              Prim. Flp 3,14.

[4]              Prim. Mt 13,44-46.

[5]              Prim. Ps 101,8.

[6]              Prim. Hab 3,14 LXX.

[7]              božansko db. vboženo.

[8]              z Gospodovo pomočjo db. v Gospodu.

[9]              Rim 5,5.

[10]             Mt 22,40.

[11]             mine db. pade; 1 Kor 13,8.

[12]             klepetavost db. mnogo-besednost, polylogía.

[13]             Jak 3,8.

[14]             zavesten db. v spoznanju.

[15]             Gr. charmolypouméne.

[16]             Gr. skeptiké.

[17]             z Gospodovo pomočjo db. v Gospodu.

[18]             Gr. noémata.

[19]             navado db. zadržanje; gr. héxis.

[20]             Ali: besede; gr. lógoi.

[21]             Oz 12,6 LXX.

[22]             Mal 1,6.

[23]             2 Kor 7,1.

[24]             Prg 4,23.

[25]             Mt 23,26.

[26]             z Gospodovo pomočjo db. v Gospodu.

[27]             1 Kor 9,25.

[28]             Gal 5,17.

[29]             Rim 14,17.

[30]             Rim 8,7.

[31]             Rim 8,6.8.

[32]             z Gospodovo pomočjo db. v Gospodu.

[33]             vse, kar lahko db. od vsepovsod na vse načine.

[34]             Gr. kat’ êidos.

[35]             Gr. kat’ êidos.

[36]             1 Kor 15,9.

[37]             1 Tim 1,13.

[38]             Jak 4,6; prim. Prg 3,4.

[39]             Prg 16,5 LXX.

[40]             Mt 23,12.

[41]             Mt 11,29.

[42]             Lk 21,34.

[43]             1 Kor 9,25.

[44]             izvor db. vzrok; gr. aítion.

[45]             Mt 5,22.

[46]             Gr. arché.

[47]             Mt 12,34.

[48]             Gr. prosbolé.

[49]             Uničevalec tj hudič.

[50]             Mt 5,28.

[51]             Mt 5,34.37.

[52]             Prim. Mt 10,37-38.

[53]             Mt 7,13.

[54]             z Božjo pomočjo db. vboženo; gr. enthéos.

[55]             Prd 10,4 LXX.

[56]             stanovitnost db. ustop; stanje; gr. stásis.

[57]             Ps 1,1 LXX.

[58]             Ef 6,14.

[59]             našo dušo oropali njegove navzočnosti db. ga vzeli iz duše.

[60]             Prim. Jn 5,13.

[61]             Prim. Ps 34,9.

[62]             pravilno db. lepo.

[63]             Gr. hypselophrosýne.

[64]             Prim. 1 Kor 4,6.18-19; 8,1.

[65]             Jn 15,5.

[66]             Prim. 1 Kor 1,24.

[67]             Prim. Lk 17,21.

[68]             Prim. Lk 13,19.

[69]             Prim. Mt 13,45.

[70]             Prim. Mt 13,33.

[71]             Gr. logiké.

[72]             Heb 12,14.

[73]             Gr. thymós.

[74]             Gr. phantasíai.

[75]             čudoviti db. sladki; mili.

[76]             Prim. Mt 8,23-27.

[77]             Gr. aísthesis.

[78]             Prim. 2 Kr 2,11.

[79]             Gr. epínoiai.

[80]             Gr. kalá.

[81]             ali: spokori, gr. metanoeîn.

[82]             Prim. 1 Mz 3,14.

[83]             Prim. 1 Mz 3,15.

[84]             Prim. Ef 6,16.

[85]             Ps 90,14 LXX.

[86]             Ps 85, 10.

[87]             Apd 9,15.

[88]            2 Kor 2,17.

[89]            Ef 6,12.

[90]            1 Pt 5,8.

[91]            Lk 8,12.

[92]            Rim 7,22-23.

[93]           Prim. 1 Kor 8,1.

[94]            Flp 3,12-14.

[95]            1 Kor 9,26-27.

[96]            1 Tim 1,15.

[97]            z Gospodovo pomočjo db. v Gospodu.

[98]            z Božjo voljo db. z Bogom.

[99]             Gr. prosbolé.

[100]            Gr. metánoia.

[101]            stopnje greha, ki sledijo db. slabotne reči.

[102]            Prim. Lk 17,21.

[103]            najlepšega/najboljšega delovanja tj. molitve.

[104]            Prim. Ef 6,12.

[105]            Ali: lepega Gr. to kalón.

[106]            Ezk 13,10.

[107]            dejavnosti v Kristusu db. Kristusove dejavnosti.

[108]            snovne stvari, ker so pač snovne db. glino, ker je glinasta.

[109]            ima za svoj cilj prav to očiščevanje srca db. se motri v njem (tj. v tem očiščevanju).

[110]            njegove osredotočenosti na boljše resničnosti in iz njegovega dobrega/lepega stanja kreposti db. boljšega in krepostnega nagnjenja.

[111]            2 Kor 12,10.

[112]            2 Tim 3,12.