O Sokratovem bogu

Apulej (prev. Doroteja Novak)

Apulej naj bi se po izročilu rodil okoli leta 125 n. št. v Madavri. Kasneje se je šolal v Kartagini in Atenah, kjer se je posvetil študiju filozofije. Slovel je kot odličen govornik. Njegovo življenje je usodno zaznamoval prihod v mesto Oja v severni Afriki, kjer se je poročil z vdovo Pudentilo, ki je bila mati njegovega nekdanjega sošolca Poncijana. Zaradi te poroke so proti njemu sprožili postopek in ga obtožili čarovništva, o čemer podrobno govori v svojem spisu Apologia. Zadnja leta svojega življenja je preživel kot priznan govornik v Kartagini. Ohranjenih je več spisov pod skupnim imenom Florida, roman Asinus aureus ter filozofski spisi, med katere sodijo De Platone et eius dogmate, De mundo, De deo Socratis in ostali. Njegova dela so prežeta s platonsko filozofijo, kar je še posebej vidno v njegovih filozofskih besedilih. Spis De deo Socratis (O Sokratovem bogu) tako v duhu platonistične filozofije prinaša sistematični opis dajmonologije. Delo je sestavljeno iz treh delov. V prvem delu je predstavljen svet bogov in ljudi, nato sledi opis hierarhije različnih dajmonov, na koncu pa avtor obširno opiše Sokratovega dajmona in zaključi z moralnim pozivom k boljšemu življenju, ki ga dosežemo s tem, ko častimo dajmona, to je, ko izboljšamo našo dušo s pomočjo filozofije.

 

Apulej, O Sokratovem bogu

  1. Platon je vso naravo stvari, kar zadeva njena odlična bitja, razdelil na tri dele in menil, da so najvišja bitja bogovi.[1] Kategorije najvišje, srednje in najnižje pa razumi ne samo glede na ločevanje kraja njihovega bivanja, ampak tudi glede na vzvišenost narave, ki se sama razlikuje ne po enem, ne po dveh, ampak po več načinih. Bolj jasno bi torej bilo začeti pri kraju razporeditve bivanja. Zaradi tega namreč, kot je zahtevala veličina, je nesmrtnim bogovom določil nebo. Nekatere nebeške bogove deloma zaznavamo z vidom, druge pa iščemo z umom. Z vidom pa zaznavamo zgolj

»Vas, najsvetlejše zvezde sveta, ki vodite kroženje leta po nebu.«[2]

 

Ne vidimo pa teh glavnih: sonca, ustvarjalca dneva, in lune, sončeve tekmice, nočnega okrasa, ki je bodisi v mlaju bodisi v krajcu, spredaj izbočena ali polna, ki sveti z različno lučjo nebesnih teles. Kolikor dlje je oddaljena od sonca, toliko bolj je osvetljena; z isto rastjo poti in luči določa mesece s svojim naraščanjem in nato z istim upadanjem. Bodisi ima ona lastno in večno svetlobo, kot mislijo Kaldejci, in je na eni strani deležna luči, na drugi strani pa je brez nje, ter tako bogato spreminja svoj videz z raznolikim kroženjem svojega raznobarvnega obraza, bodisi da je v celoti brez lastnega sijaja in potrebuje tujo luč, z gostim, ampak vseeno lahkim telesom, bodisi sprejme sončne žarke nagnjena na eno stran ali pa naravnost. In, če uporabim Lukrecijeve besede:

»Sveti že z lučjo nepravo«.[3]

 

  1. Katerokoli izmed teh dveh mnenj je pravilno – o tem bom govoril kasneje– se vendarle noben Grk ali barbar ne bo zlahka obotavljal trditi o luni ali soncu, da sta božanstvi; in ne samo ti dve, kot sem že rekel, ampak tudi pet zvezd, ki jih neuki v vsakdanjem govoru imenujejo »blodeče«, ki pa vendar z nespremenjeno in zanesljivo določeno smerjo večno izvajajo karseda urejene poti z božanskimi spremembami. Njihove poti so zares raznolikih vrst, ampak zmeraj potekajo z eno in enako okretnostjo ter z nenavadnimi spremembami, ko napredujejo in nato nazadujejo glede na položaj in spreminjanje ter urejenosti krožnic, s katerimi je dobro seznanjen ta, ki razume vznik in zaton zvezd. K temu istemu številu vidnih božanstev je potrebno prišteti tudi naslednja nebesna znamenja, če se strinjamo s Platonom:

»Arktura, deževne Hiade, dvojico Trionov«[4]

in ostale sijoče bogove, s pomočjo katerih vidimo ob jasnem vremenu urejen in okrašen nebesni zbor, ko so noči naslikane s strogo milino in divjim okrasjem. Pri tem zremo, kot pravi Enij, v tem popolnem ščitu vesolja raznolike reliefe z nenavadnimi bliski. Obstaja pa tudi drugi rod bogov, ki jih je narava odrekla našim očem, kljub temu pa jih lahko preiskujemo in motrimo z umom ter z ostrino uma podrobno premišljujemo o njih. Vseh skupaj je po številu dvanajst, njihova imena pa je Enij stisnil v dva verza:

»Junona, Vesta, Minerva, Cerera, Diana, Venera, Mars, Merkur, Jupiter, Neptun, Vulkan, Apolon«

in mnogi drugi, ki so podobnega roda, katerih imena so našim ušesom že dolgo znana, o njihovih močeh pa domnevajo naše duše, ko smo pozorni na uporabne stvari v življenju v tistih zadevah, za katere vsak posamezno skrbijo.

  1. Navadna množica neukih v filozofiji, prazna svetosti, brez pravega razuma, v pomanjkanju vere, nesposobna resnice, zanemarja bogove bodisi s pretiranim češčenjem bodisi z zavračanjem; en del ljudi je plašen v praznoverju, drugi poln napuha v preziranju. Mnogi častijo vse te bogove, ki prebivajo v vzvišenih višavah nebesnega svoda, daleč stran od stika z ljudmi, vendar ne v skladu z verskimi predpisi, ampak se jih v nevednosti bojijo, nekaj ljudi pa se jim celo odpove. Platon je menil, da so ta božanstva breztelesne resničnosti, deležne duše, brez kakršnegakoli konca ali začetka, ampak so večni tako v preteklosti kot v prihodnosti, oddaljeni od telesnega stika po svoji naravi; zaradi popolnosti uma uživajo najvišjo blaženost. Dobri so sami po sebi, ne zaradi posredovanja kakšnega zunanjega dobrega. Za vse, kar jih zadeva, poskrbijo z lahkoto, preprosto, svobodno in neodvisno. Zakaj bi zdaj začel govoriti o njihovem staršu, ki je gospodar in stvaritelj vseh stvari, prost od vseh spon utrpevanja in delovanja, ko pa je sam Platon, ki mu je bila podarjena nebeška zgovornost, ki se je lahko kosala z nesmrtnimi bogovi, pogosto trdil, da se zaradi izredne in neizgovorljive vzvišenosti tega ne more pravilno umeti s kakšnim človeškim govorom zaradi revnosti jezika, saj to uspe zgolj modrim možem, ko se z močjo duše, kolikor jim je dovoljeno, odstranijo od telesa in se jim včasih ta um boga svetlika v najožjih teminah s hitrim bliskom kakor bleščeča luč?[5] Zaradi tega ne bom več govoril o tem, saj ne samo meni, ampak tudi mojemu Platonu ne morejo zadostovati nobene besede zaradi širine stvari. Zato bom zatrobil k umiku v stvareh, ki daleč presegajo moje povprečne zmožnosti in bom naposled poklical govor z neba na zemljo. Na slednji smo najimenitnejše živo bitje ljudje, čeprav so se mnogi v zanemarjanju pravega nauka v vseh napakah in žrtvah tako spridili, prepojili z zločini in so zaradi razjedene miline svojega roda tako besno podivjali, da se z njim ne more primerjati nobena žival na zemlji. Vendar zdaj ni govora o napakah, ampak o razdelitvi narave.
  2. Ljudje, ki prebivajo na zemlji, se torej veselijo svojega razuma, imajo dar govora, nesmrtne duše, ampak umrljive telesne ude, nestalne in zaskrbljene ume, neokretna in šibka telesa, različne značaje, podobne napake, trmasto predrznost, neomajno upanje. Njihovi napori so brezplodni, njihova usoda je minljiva. Vsak posamezno je umrljiv, skupaj pa so v celotnem rodu večni, saj drug za drugim puščajo potomce. Njihov čas hitro mine. V modrosti so počasni, smrt pa jih hitro doleti v življenju. Njihovo življenje je polno pritoževanja. Imate pa med tem dve vrsti živih bitij: bogove, ki se od ljudi karseda razlikujejo po vzvišenosti kraja, kjer bivajo, po večnosti življenja, popolnosti narave. Med njimi ni nobenega bližnjega stika, ker so najvišja bivališča od najnižjih ločena s tolikšno razdaljo. Narava bogov je polna življenja, večna in popolna, narava ljudi pa je minljiva in nepopolna. Prva je povzdignjena k sreči, druga pa je ponižana k nesrečam. Kaj torej? Se mar z nobeno spono ni zvezala narava, ampak je dopustila, da se je razdelila na božanski in človeški del in je tako pretrgana in šibka? Kot namreč pravi sam Platon, da se noben bog ne meša z ljudmi,[6] ampak je to najodličnejši dokaz njihove vzvišenosti, ker se ne omadežujejo z nobenim našim dotikom. En del bogov je zgolj motno viden našim šibkim očem, tako kot na primer nebesna telesa, in ljudje še vedno dvomijo o njihovi barvi in velikosti. Ostali del bogov pa je možno spoznati zgolj z umom in še to ne po hitri zaznavi. In zato se sploh ne smemo čuditi nesmrtnim bogovom, ko pa se je celo ljudem, ki so se po naklonjeni sreči usode dvignili in povzpeli vse do opotekajočega prestola kraljestva in majavega sodniškega stola, težko približati in so vsi opazovalci oddaljeni od njih ter tako uživajo svoje časti v zasebnosti. Skupno bivanje namreč rodi prezir, ločeno življenje pa vzbuja občudovanje.
  3. »Kaj naj torej storim, govornik,« bi lahko kdo ugovarjal, »po tej tvoji nebeški, ampak skoraj nečloveški trditvi? So namreč ljudje popolnoma oddaljeni od nesmrtnih bogov in so tako poslani v ta zemeljski Tartar, da jim je vsakršna vez z nebeškimi bogovi onemogočena in jih nihče od nebeščanov ne obišče, kot pastir obišče ovce, konjar svoje konje, hlapec živino, da bi ukrotil bolj divje, ozdravil bolne in pomagal tistim, ki so v stiski? Noben izmed bogov, praviš, se ne vtika v človeške zadeve. H komu torej naj molim? Komu naj se zaobljubim? Komu naj žrtvujem daritev?« H komu bom klical v življenju kot podporniku v dobrem in nasprotniku v slabem? In koga bom na koncu, kar se največkrat zgodi, uporabil za pričo v zaobljubi? Mar naj rečem kot Askanij pri Vergilu:

»Pri glavi ti svoji prisegam – oče tako je prisegal«.[7]

 

Jul, tvoj oče bi namreč lahko uporabil to pri zaobljubi med Trojanci, s katerimi so ga vezale sorodstvene vezi, in morda med Grki, ki jih je poznal v bitki. Med Rutulci pa, ki jih je šele pred kratkim spoznal, če nihče ne bi verjel tej glavi, kateri bog bi jamčil zate? Morda desnica in kopje kot pri divjem Mezenciju? Ta je častil samo to, s čimer se je lahko boril:

»Bog mi desnica je moja in kopje, ki v roki ga svoji zdajle vihtim«.[8]

Proč s tako krvavimi bogovi, desnico, ki je utrujena od bojev in kopjem, zarjavelim od krvi! Nobena izmed teh stvari ni primerna, da bi rotil, niti da bi prisegal nanje, saj namreč ta čast pripada zgolj bogovom: sveta prisega (ius iurandum) se imenuje Iovis iurandum, kot pravi Enij.[9] Kaj torej meniš? Bom prisegel po starem rimskem običaju pri Jupitrovem kamnu? Če je Platonova trditev pravilna, namreč, da bogovi nimajo stika z ljudmi, me bo laže slišal kamen kakor Jupiter.

  1. »Ni čisto tako« – odgovoril bo Platon[10] s svojo trditvijo s pomočjo mojega glasu – »ni čisto tako,« pravi, »ne trdim, da so bogovi tako ločeni in odtujeni od nas, da ne bi mogle prispeti naše zaobljube do njih. Prav tako jih nisem popolnoma odstranil od skrbi za človeške zadeve, ampak zgolj od stika z njimi. Obstajajo namreč vmesna božanska bitja, ki so postavljena v ta zračni prostor med višinami etra in nižinami zemlje, s pomočjo katerih naše želje in zasluge dospejo do njih. Ta bitja Grki imenujejo δαίμονας, in ti med zemljani in nebeščani sem ter tja nosijo prošnje in darove, prošnje in pomoč, ter so nekakšni posredniki in sli med njimi. Preko njih, kot navaja Platon v Simpoziju,[11] se izvajajo vsa razodetja, različni čudeži magov in vse vrste prerokb. Izmed njih so določeni tisti, ki vsak posamezno skrbijo, kot je vsakemu določeno področje, bodisi da oblikujejo sanje, bodisi da razdelijo drobovje, vladajo letu ptic, poučujejo o petju preroških ptic, navdihujejo vidce, mečejo strele, ali pa osvetljujejo oblake s strelami, ter druge stvari, s katerimi spoznavamo prihodnost. Lahko verjamemo, da se vse to zgodi po volji, moči in oblasti nebeških bogov ter z ubogljivostjo, delom in pomočjo dajmonov.
  2. Njihova dolžnost, naloga in skrb je torej, da so Hanibala v sanjah posvarili pred izgubo oči, Flaminiju so v pregledu drobovja napovedali nevarnost krvavega poraza,[12] Atiju Naviju[13] pa so bili naklonjeni v avguriju, da je čudežno prerezal brusilni kamen. Prav tako so mnogim vnaprej podelili znamenja prihodnjega kraljestva. Tako je na primer Tarkvinija Priska[14] z vrha obsenčil orel, Serviju Tuliju[15] pa je na glavi gorel ogenj. Sledijo vse napovedi prerokovalcev, spravne daritve Etruščanov, strelna znamenja[16] in sibilinske pesmi. Vse to, kot sem rekel, opravljajo ta vmesna božanska bitja med bogovi in ljudmi. Bogovom se zaradi njihove veličine ne bi spodobilo, da bi kdorkoli izmed njih Hanibalu naslikal sanje, ali od Flaminija odmaknil žrtev, bodisi Atiju Najviju usmerjal let ptic bodisi si izmislil sibilinske verze prerokb, oziroma da bi snel pokrivalo s Tarkvinijeve glave in ga nato posadil nazaj, ali pa da bi zanetil ogenj na Servijevi glavi, a ga pri tem ne bi opekel. Ne spodobi se, da bi se nebeški bogovi ukvarjali s stvarmi te narave. To je dolžnost vmesnih božanskih bitij, ki bivajo v območju zraka, ki se drži zemlje, in na mejah z nebesi, tako, kot so v vsakem delu sveta živa bitja, ki so posebej prilagojena nanj, se pravi ta, ki živijo v zraku in letijo, ter ta, ki hodijo na zemlji.
  3. Ker namreč obstajajo štirje elementi, ki so vsesplošno znani, podobno kot je razdeljena narava na štiri velike dele, obstajajo torej živali, ki živijo na kopnem, vodi in ognju – tako kot trdi Aristotel,[17] da so v razbeljenih pečeh posebna bitja, ki lahko letijo s krilci in tako preživijo celo življenje v ognju, saj izvirajo iz njega in v njem umrejo – in poleg tega, kot smo že prej rekli, so vidne zgoraj v najvišjem etru, to je v samem tekočem žaru ognja, mnogotere zvezde, ker je temu tako, zakaj bi narava mogla trpeti, da bi bil ta četrti element, to je zrak, ki se tako široko razteza, prazen in brez živih bitij, ki bi ga naseljevale? Zakaj se v zraku ne bi mogla porajati živa bitja, podobno kot se v ognju ognjena bitja, v vodi vodena in na zemlji kopenska? Temu, ki namreč ptice prišteva med zračna bitja, lahko po pravici rečeš, da se moti, saj se nobena izmed ptic ne more dvigniti v višave nad vrh Olimpa, ki naj bi bil najvišji med gorami, če pa bi izmeril njegovo višino v ravni liniji, ne bi bila razdalja do njegovega vrha enaka desetim stadijem, kot trdijo geometri. Ogromna zračna masa pa se razteza vse do najbližjega dela kroženja lune, preko katerega se eter dviga v višine. Kaj naj torej rečemo o tako ogromni količini zraka, ki sega od najvišjega vrha Olimpa? Naj bo torej ta prostor prazen in brez lastnih živih bitij ter naj bo ta del narave mrtev in šibek? Nadalje, če pazljivo premisliš o tem, ptice lahko mirne duše štejemo bolj h kopenskim kot zračnim bitjem. Njihovo celotno življenje se odvija na zemlji, saj imajo tukaj hrano in gnezda, letijo pa zgolj skozi ta zračni prostor, ki je najbližji zemlji. Ko pa se utrudijo njihova krila od letenja, se podajo na zemljo, ki jim je kot pristanišče.
  4. Zatorej, če razum očitno zahteva, da morajo obstajati v zraku njemu lastna živa bitja, nam preostane zgolj, da spregovorimo tudi o njih, kaj so in kakšne vrste torej so. Zagotovo niso kopenska – zaradi teže bi se nagibali navzdol –, prav tako pa tudi niso ognjena, saj bi jih v nasprotnem primeru vročina potegnila navzgor. Moramo si predstavljati v skladu s srednjim položajem kraja nekakšno srednjo naravo, da bi se značaj kraja skladal z značajem njegovih prebivalcev. Vabim vas, da si v mislih ustvarimo in v dušah rodimo takšne vrste teles, ki so tako narejena, da niso tako težka kot kopenska, niti tako lahka kakor zračna, ampak na nek način ločena od njih oziroma pomešana iz obeh, bodisi odstranjena bodisi spremenjena s sodelovanjem obeh. Telesa teh dajmonov morajo imeti nekaj teže, da ne bi odleteli v višave, prav tako pa morajo biti dovolj lahka, da ne bi padli na tla.
  5. Da pa se vam ne bi zdelo, da si izmišljujem nemogoče stvari tako kot pesniki, naj vam najprej podam primer te umerjene srednje narave. Nedaleč od te subtilnosti telesa vidimo oblake, ki nastajajo. Če bi bili oblaki popolnoma brez teže, ne bi nikoli obteženi pokrivali vrhov visokih gora z vijugastimi verigami, kot to pogosto vidimo. Če pa bi po naravi bili tako gosti in težki, da jih nobena mešanica živahnejše lahkosti ne bi mogla dvigniti, tedaj bi zagotovo zadeli tla na zemlji zaradi svojega nagnjenja, podobno kot masa svinca in kamna. Ker pa so viseči in gibljivi, se premikajo sem ter tja s pomočjo vetra v morju zraka, podobno kot ladje, ki plujejo včasih v bližini, včasih pa oddaljene. Če so polni vlage, planejo dol, kot da bodo pravkar rodili. In zaradi tega se tisti oblaki, ki so bolj vlažni, spustijo nižje v mračnih masah in se počasneje gibljejo, nasprotno pa se jasni oblaki dvigajo višje in se podobni kosmom volne premikajo v belih četicah in s hitrejšimi gibi. Mar nisi slišal, kaj je o nevihti tako zgovorno napisal Lukrecij?

»V močni nevihti se trese sinje nebo, ker visoko leteči oblaki trčijo drug od drugega zaradi močnih vetrov«.[18]

  1. Če se torej oblaki gibljejo visoko v zraku, izvirajo iz zemlje, nato pa ponovno stečejo na zemljo, kaj meniš o telesih dajmonov, ki sestojijo iz mnogo bolj tankočutne snovi? Niso namreč oblikovana iz gostih oblakov in vlažne megle, kakor je to narava oblakov, ampak so sestavljena iz najčistejše tekočine zraka in jasnega elementa in niso kar povprek vidna človeškemu očesu, ampak samo, če po božjem ukazu pokažejo svojo podobo. V njih namreč nobena zemeljska gostota ne zaseda mesta luči, ki bi se lahko uprla našim očem in da bi s potrebno gostoto zajela naše vidne žarke, ampak imajo tako redke, bleščeče in tanke oblike teles, da redko prenašajo vse žarke našega vida in jih lomijo s svetlobo ter begajo s subtilnostjo. Tako je tudi s homersko Minervo, ki je na Junonin ukaz posredovala sredi zborovanja Grkov, da bi ublažila Ahilovo jezo.

»Vidi jo samo on, nihče drug je ne opazi.«[19]

Podobno tudi Vergilova Juturna, ki je bila sredi tisočerih mož, da bi pomagala bratu:

»V množico mož se pomeša, a je prav nihče ne vidi,«[20]

tako kot se Platov vojščak baha s svojih ščitom:

»Ob spopadu po vrsti oslepi sovražnike!«[21]

  1. Da pa ne bi več dalje našteval, pesniki so navajeni, da s pomočjo te skorajda množice dajmonov predstavljajo bogove bodisi kot sovražne bodisi kot naklonjene ljudem, zaradi česar obilo nagrajujejo ene, spet drugim pa močno nasprotujejo in jih trpinčijo. Predstavljajo jih torej kot bitja, ki jih vznemirjajo skrbi, pretresi srca in težave ter lahko občutijo usmiljenje, jezo, trpljenje, veselje in ostala človeška čustva. To je seveda daleč od resnice, saj vsa se ta viharna vznemirjenja v resnici nahajajo daleč od umirjenosti nebeških bogov. Vsi nebeški bogovi namreč uživajo v nespremenjenem duševnem stanju v večnem duševnem ravnovesju, ki jih nikoli ne privede do skrajnih meja bolečine ali užitka. Prav tako jih nobena stvar s svojo močjo ne preusmeri od začrtane večne poti k nenadnemu stanju – nič ni namreč močnejše od boga –, prav tako pa se jim kaj takega ne zgodi po lastnem vzgibu – nič ni namreč popolnejše od boga. Nadalje, kako bi lahko bilo popolno to, kar se giblje od enega stanja do drugega, pri čemer je drugo stanje boljše od prvega? In še toliko bolj, ker nihče nenadoma ne sprejme nove stvari, razen če mu ni všeč, kar je prej imel. Ustaljen način delovanja se ne more zamenjati, ne da bi se prej odrekli starim načinom delovanja. Zaradi tega torej ne sme bog ničesar utrpevati, ne sme sovražiti, prav tako pa se ga ne sme dotakniti nobeno nenadno čustvo ljubezni, jeze ali usmiljenja. Ne smejo ga pestiti nobene skrbi, nobena hudomušnost ga ne sme zabavati, ampak mora biti prost od vseh človeških strasti duše, nikoli ne sme občutiti bolečine, veselja in si nenadoma nekaj želeti ali ne želeti.
  2. Vse te in ostale lastnosti te vrste so v skladu s srednjo naravo dajmonov. Ti so namreč posredniki med nami in bogovi tako po kraju bivanja kot tudi po naravi. Z nebeškimi bogovi imajo skupno nesmrtnost, z nami pa si delijo čustva. Tako kot mi lahko tudi na dajmone vplivajo stvari, ki pomirijo ali vznemirijo dušo, tako da se lahko razburijo v jezi ali pa se uklonijo v usmiljenju. Lahko se jim prikupimo z darovi, jih omehčamo z molitvami, ujezimo z žalitvami, pomirimo s častmi in z ostalimi stvarmi na enak način kot ljudi. In zato lahko zaključim, so dajmoni po rodu živa bitja, ki so po značaju razumna, a so v duši podvrženi strastem. Njihova telesa so podobna zraku in neumrljiva. Iz vseh teh pet lastnosti, ki sem jih omenil, so tri podobne našim lastnostim, četrta je njim lastna, zadnjo lastnost pa imajo skupno z nesmrtnimi bogovi, kljub temu pa se razlikujejo od slednjih po strasteh. Dajmonov nisem po neumnosti, vsaj tako mislim, imenoval za pasivna bitja, ker jih pestijo podobne strasti kot nas.
  3. Zato lahko vsa različna verska opravila in različne svete prošnje imenujemo verovanja. Med temi božanstvi je mnogo takšnih, ki se veselijo, da jih ljudje častijo tako v nočnih ali dnevnih, javnih ali skritih kot tudi v veselih ali žalostnih žrtvah, običajih in obredih. Tako se egipčanska božanstva veselijo v žalostinkah, grška na splošno s plesom, barbarska pa z zvokom, ki ga oddajajo cimbale, bobni in piščali. In na podoben način se razlikujejo tudi ostali vidiki verskih obredov glede na različne pokrajine, kot na primer po sprevodih množic, po svečeniških opravilih in daritvenih obredih, po podobah bogov in njihovih znamenjih, podobi templjev, barvi in krvi žrtev. Vsi ti obredi se opravljajo glede na krajevne šege in običaje, tako da v številnih sanjah, vedeževanjih in prerokbah pogosto naletimo na jezna božanstva, če se je v svetih obredih kaj zanemarilo iz lenobe ali ošabnosti. Takšnih primerov imam več kot dovolj pri roki, saj so vsepovsod znani in razširjeni, tako da jih nihče ne bi mogel vseh našteti, saj bi pri tem več primerov izpustil, kot pa jih navedel. Zaradi tega se bom za zdaj zadržal, da bi govoril o teh zadevah, ki so zagotovo vsem znane, če že niso dobile splošnega priznanja. O tem bi bilo bolje razpravljati v latinščini, torej, da so filozofi opisali veliko vrst dajmonov, da bi lahko bolj jasno in polno spoznali Sokratovo slutnjo in njemu naklonjenega dajmona.
  4. Tudi človeška duša namreč, ki je v telesu, se lahko v nekem pomenu imenuje dajmon:

»Mi li morda bogovi zažigajo v prsih tale razžarjeni ogenj? Je morda človekova volja, želja njegova in sla tudi bog že njegov?«[22]

 

Torej je dobra želja duše dober bog. Zaradi tega mnogi trdijo, kot je bilo že prej rečeno, da εὐδαίμονας pomeni ‘srečen’ oziroma nekoga, ki ima dobrega dajmona, to je dušo, ki je popolna v vrlini. Tega lahko z nemalo negotovosti v latinščini imenujemo duh (genius); vsaj tako ga jaz prevajam, sicer ne vem, če dobro. Genij je bog, ki je v vsaki duši in je nesmrten, ne glede na to, da se na nek način rodi s človekom. Te prošnje, s katerimi se obračamo h geniju in na kolenih prosimo, so po mojem mnenju priče naše tesne povezave, saj z dvema besedama zaznamujejo telo in dušo, in mi smo tesna združitev obeh. Obstaja pa tudi druga vrsta dajmonov v drugem pomenu, ki označujejo človeško dušo, ki je opravila vse svoje dolžnosti v življenju in je zapustila telo. Našel sem, da se to imenuje v starem latinskem jeziku lemur. Od teh lemurjev se tisti, ki skrbijo za potomce in prebivajo v hiši z dobrim in mirnim namenom, imenujejo hišni oz. družinski lari. Tisti pa, ki nimajo stalnega lastnega bivališča in so zaradi slabih del v življenju kaznovani z nenehnim blodenjem, kot da bi bili izgnani, se ponavadi imenujejo larve in so neke vrste kazen za slabe ljudi, dobrim pa so zgolj prazne grožnje. Ko pa ni jasno, kakšna usoda naj doleti posameznika, torej usoda lara ali larve, se ga imenuje bog manes. Naj pripomnim, da je besedica »bog« dodana iz spoštovanja. Zgolj tisti se imenujejo bogovi, ki so prišteti k lemurjem, in so živeli pravično in pošteno ter so jih ljudje zato po celem svetu začeli častiti kot božanstva,[23] in sicer s templji in obredi, tako kot na primer Amfiaraja v Bojotiji, Mopsa v Afriki, Ozirisa v Egiptu, nekoga drugega nekje drugje, Asklepija pa povsod.

  1. To so bile torej vrste tistih dajmonov, ki so nekoč bivali v človeškem telesu. Obstaja pa tudi boljša, odličnejša vrsta dajmonov, ki ni nič manj številčna, ampak boljša v veličini. Ta vrsta je večno osvobojena od spon in vezi telesa in skrbi za določene naloge. Izmed teh imata Ljubezen (Amor) in Spanec med seboj različno moč; Ljubezen budi, Spanec pa uspava. Iz te množice odličnejših dajmonov Platon trdi,[24] da je vsakemu človeku v življenju določen dajmon, ki je njegova priča in čuvaj. Nihče jih ne vidi, vendar so zmeraj prisotni in niso zgolj priče vseh dejanj, ampak tudi misli. Ko se je po končanem življenju potrebno vrniti nazaj, je naloga tega, ki nam je bil dodeljen, da nas odnese in odvede tja kakor svojega ujetnika na sodbo in tam pomaga pri zagovoru. Če se pri tem zlažemo, nasprotuje, če pa govorimo resnico, temu pritrdi. Glede na njihovo pričanje se izreče kazen. Zaradi tega vsi, ki poslušate mojo razlago Platonove božanske misli, tako oblikujte svoje duše v delovanju in premišljevanju, kot ljudje, ki vedo, da nič znotraj ali zunaj duše ni skrito pred temi čuvaji. Slednji namreč pozorno sodeluje v vsem, vidi in razume vse ter biva v najglobljih mislih zavesti. Ta, o katerem govorim, je naš osebni skrbnik, nadzornik, domači opazovalec, lastni čuvaj, intimni poznavalec, vztrajni gledalec, osebni razsodnik in neločljiva priča, ki graja slaba in odobrava dobra dejanja. Če se pravilno obračamo k njemu, ga marljivo spoznavamo in zvesto častimo, tako kot ga je v pravičnosti in nedolžnosti častil Sokrat, poskrbi za nas v negotovih zadevah, nas svari v dvomljivih stvareh, obvaruje v nevarnosti in nam pomaga v stiski. Lahko nas celo obvaruje pred zlom v sanjah, pred slabimi znamenji in celo pred očmi vseh, ko tako zahteva situacija, ter odvrača zlo, poklanja dobro, dviga, kadar smo na dnu, podpira, ko padamo, osvetljuje temo, umerja blaginjo in izboljšuje nenaklonjenost.
  2. Kaj je torej čudnega, če je Sokrat, ki je bil karseda popoln in po Apolonovem mnenju najmodrejši mož, poznal tega svojega boga in ga častil? Njega je lar, njegov čuvaj in skorajda, če lahko rečem, sopotnik in domači zaveznik odvrnil od vsega, od česar ga je moral odvrniti in ga posvaril pred stvarmi, pred katerimi ga je moral posvariti, ko mu v delovanju ni zadostovala modrost in je potreboval preroško znamenje, ne pa nasveta, tako da je bil, kjer bi sicer šepal v dvomu, po prerokbi lahko trdno prepričan. Veliko je namreč stvari, o katerih se celo modri ljudje posvetujejo z vedeževalci in preročišči. Mar nista pri Homerju ti dve stvari, se pravi vedeževanje in modrost, razdeljeni kot v ogromnem zrcalu? Ko sta se sprla dva stebra vojske,[25] Agamemnon, ki je imel moč v kraljestvu, in Ahil, ki se je odlikoval v vojni, in se je pojavila potreba po možu, ki je slovel zaradi bogate zgovornosti in bil čaščen zaradi svoje izkušenosti, da bi zajezil Atridovo ošabnost in ublažil Pelidovo jezo, ju z nasvetom prepričal, opozarjal s primeri in mehčal z besedami, kdo je ob tisti priložnosti začel govoriti? Nihče drug kot govornik s Pilosa, ki je bil blag v govoru in moder zaradi izkušenj. Njegov duh je bil poln preudarnosti, njegove besede pa so se cedile od sladkosti.
  3. Mar nista bila izbrana na podoben način tudi Odisej in Diomed kot nasvet in pomoč, um in roka, duh in meč, ko je bilo potrebno v negotovih in nenaklonjenih zadevah izbrati vohune, ki bi se ponoči skrivaj vtihotapili v sovražni vojaški tabor?[26] Nasprotno pa sta molčala oba najvišja stebra grške modrosti, tako ta z Itake kot oni s Pilosa, ko je v Avlidi Grke zadrževalo vetrovje[27] in so se naveličali neugodnih razmer ter je bilo potrebno najti možnost za nadaljevanje poti, mirno morje in naklonjene vetrove s pomočjo pregleda drobovja, leta ptic in hrane kač. Tedaj je Halkas, ki je bil daleč najbolj izurjen v vedeževanju po pregledu ptic, oltarjev in dreves, takoj s pomočjo svoje preroške sposobnosti pomiril viharje in popeljal ladjevje na morje ter napovedal, da bo vojna trajala deset let. Podobno je bilo tudi v trojanskem taboru,[28] ko se je namreč pokazala potreba po vedeževanju, je modri zbor molčal in si tudi Hikatajon, Lampes ali Klitij niso drznili česarkoli izustiti, ampak so vsi v tišini poslušali bodisi nehvaležne napovedi Helena bodisi Kasandrine prerokbe, ki jim ni nihče verjel. Podobno je bilo tudi s Sokratom: če mu je kadarkoli spodletelo pri iskanju nasveta v delih modrosti, tedaj so ga z močjo dajmona vodile prerokbe.
  4. In tako je pozorno sledil dajmonovim svarilom ter je bil na ta način zelo ljub svojemu bogu. Nadalje, kot je bilo že prej rečeno, je imel ta bog navado, da je Sokratu prepovedal opravljati kakšne stvari, nikoli pa ga ni vzpodbujal h kakšnim dejanjem. Sokrat je bil namreč sam po sebi karseda popoln in pripravljen opravljati vse potrebne dolžnosti, zato ni potreboval nikogar, da bi ga vzpodbujal k temu. Ne glede na to pa je včasih potreboval nekoga, ki bi ga v njegovih dejanjih odvrnil od kakšne nevarnosti, da bi se obvaroval po opozorilu in se izognil začetim nameram, bodisi da bi jih prihranil za prihodnost, ko bi se jih lahko varneje lotil, bodisi da bi se jih lotil na drugačen način. V podobnih situacijah je govoril, da je slišal nek glas, ki je izviral od boga – tako beremo pri Platonu[29] – da ne bi kdorkoli verjel, da je prevzemal ljudske vraže. Ko se je nekoč skupaj s Fajdrosom daleč od oči opazovalcev nahajal izven mestnih meja pod temno senco drevesa, je začutil to znamenje, ki mu je svetovalo, naj najprej pomiri s pesmijo Ljubezen (Amor), ki se je jezila zaradi žalitve, preden bo prečkal majhen potoček Ilisos. Še več, če je upošteval znamenja, je včasih dobil celo vzpodbudo od njih, kot lahko vidimo, da se pripeti številnim, katerih srca zaradi pretiranega vraževerja ne vodijo znamenja, ampak besede nekoga drugega, ko se plazijo v ozkih uličicah in pobirajo nasvete iz tujih ust oziroma lahko rečemo, da ne razmišljajo z dušo, ampak z ušesi.
  5. Naj bo že res tako, kot je, tisti namreč, ki poslušajo glas prerokovalca, ga ponavadi zaznavajo z ušesi, vendar vanj ne dvomijo, čeprav vedo, da prihaja iz človeških ust. Celo sam Sokrat ni rekel, da je slišal glas, ampak »nekakšen glas«.[30] Zaradi te dodane besede lahko sklepamo, da ta glas ne označuje niti navadnega niti človeškega glasu. Če bi bilo tako, bi zaman dodal »nekakšen« in bi raje rekel »glas« ali »glas od nekoga«, tako kot pravi ona znana Terencijeva prostitutka:

»Zdelo se mi je, da slišim glas njegov.«[31]

 

Ta pa, ki trdi, da je slišal določen glas, bodisi ne ve, od kod izvira ta glas, bodisi je v dvomih glede njega, ali pa s tem nakazuje, da je ta glas nenavaden in skrivnosten, tako kot Sokrat, ki je rekel, da ga je ta glas, ki mu ga je predal bog, dosegel ob pravem času. Zaradi tega menim, da je dajmonova znamenja zaznaval ne samo z ušesi, ampak tudi z očmi. Pogosto namreč poroča, da mu je bilo prinešeno božansko znamenje pred njegovo obličje, ne pa glas. To znamenje je bilo lahko podoba samega dajmona, ki jo je opazil samo Sokrat, tako kot pri Homerju Ahil Minervo. Verjamem, da mnogi izmed vas z obotavljanjem verjamete v to, o čemer sem pravkar govoril, in se zelo čudite, da se je dajmonova podoba prikazala Sokratu. Aristotel, za katerega menim, da je primeren avtor, namreč poroča, da se pitagorejci pogosto zelo čudijo, če kdo pravi, da še ni videl dajmona. Če torej vsakogar lahko doleti priložnost, da uzre božansko podobo, zakaj je torej najprej ne bi mogel dobiti Sokrat, ki ga je veličina modrosti enačila z najvišjimi božanstvi? Nič ni namreč bolj podobno in bolj ljubo bogu kot človek, ki je tako dober v duši, da toliko prekaša vse ostale ljudi, koliko njega samega prekašajo nesmrtni bogovi.

  1. Zakaj se raje mi po Sokratovem zgledu in v spomin nanj ne dvignemo in dovolimo, da bi z blagodejno vnemo za filozofijo postali enaki božanstvu? Ne vem, zakaj, ampak iz nekega razloga se je otepamo. Nič manj se ne čudim temu, saj naj bi si vsi želeli karseda najbolje živeti in naj bi vedeli, da se to ne more zgoditi drugače, kot da skrbimo za svoje duše, kljub temu pa ne skrbimo za njih. Podobno velja tudi, če si kdo želi jasno videti, mora najprej biti pozoren na svoje oči, s katerimi gleda. Če želi hitro teči, mora paziti na noge, s katerimi teče. Nenazadnje, če želiš biti dober boksar, moraš skrbeti za roke, s katerimi se boriš. Isto velja za vse ostale telesne ude, za katere je potrebno skrbeti. In kot lahko mnogi ljudje to trditev zlahka prepoznajo za resnično, mi ne gre zlahka v račun in se ne morem dovolj načuditi, zakaj torej ne skrbijo za svoje duše z umom. Ker je torej vsem enako potreben način umetnosti življenja, ne pa umetnost risanja ali plesanja, ki ju katerikoli dober človek zavrača brez grajanja duše, brez sramote in zardevanja. Ne znam igrati na piščali kot Ismenij, vendar me ni sram, da nisem igralec na piščali. Prav tako ne znam slikati z barvami kot Apel, ampak se ne sramujem tega, da nisem umetnik. Enako velja tudi za ostale umetnosti, da ne bom dlje našteval; dovoljeno ti je, da jih ne poznaš in se tega ne sramuj.
  2. Pa sedaj reci: »Ne znam dobro živeti, kot so živeli Sokrat, Platon ali Pitagora, niti me ni sram, da ne znam dobro živeti.« Tega si ne boš nikoli drznil izreči. Še posebej se je potrebno čuditi, da mnogi zanemarjajo, da bi se podučili o tistih stvareh, v katerih ne želijo dajati vtisa, da jih sploh ne poznajo, in tako obenem zavračajo tako nauk umetnosti in nevednost. Če boš pazljivo preiskal njihov vsakdanjik, boš ugotovil, da zapravljajo celo bogastvo za račune, zase pa nič; tukaj z »zase« mislim čaščenje dajmona, ki ni nič drugega kot posvetitev v filozofijo. Gradijo si ogromna domovanja, jih bogato okrašujejo in zbirajo številčno gospodinjstvo. V vsem tem bogastvu se ni treba sramovati nikogar drugega razen gospodarja in to z dobrim razlogom, saj si je ta nakopičil številne stvari, ki jih je nabral s posebno skrbjo, medtem pa sam tava med njimi, nesramen, neuk in neveden. Videl boš torej, da so te stvari, za katere je potrošil svojo dediščino, sicer lepe na pogled in karseda okusno zgrajene; podeželska posestva, ki se lahko kosajo z mesti, domovanja, okrašena kot templji, številčne in lepo urejene družine, drago pohištvo, vse bogastvo, vse premoženje, ves okras, razen samega gospodarja, ki je kot Tantal med svojim bogastvom reven in v pomanjkanju, čeprav ne lovi izmuzljivega sadu in se ne poskuša odžejati z umikajočo se vodo, a je lačen in žejen, saj mu manjka prava sreča, to je resnično življenje in naklonjena preudarnost.
  3. Ne razume namreč tega, da ponavadi gledamo bogate ljudi na enak način, kot gledamo konje, ko jih kupujemo. Ko kupujemo konje, ne gledamo na bogato okrasje, lepo okrašen pas, ne oziramo se na verige, če so narejene iz zlata, srebra ali če z njih visijo dragi kamni. Prav tako ni pomembno, če sta konjeva glava in vrat polna okraskov, če so uzde gravirane ali ne, če je sedlo pobarvano in pas pozlačen, ampak v mislih odstranimo vse to okrasje ter se osredotočimo zgolj na konjevo telo in njegov duh, da je torej po značaju pošten, živahen pri teku in dovolj močan za vleko vozu. Najprej je torej pomembno, da je njegovo telo takšno:

»… glava kratka in trebuh je nizek pa tilnik, oplečje mesnato, prsi so krepko napete.«[32]

 

Pomembno je tudi, da se po njegovih ledjih vije dvojna hrbtenica. Želim namreč, da ne bi jahal zgolj hitro, ampak tudi udobno. Podobno je potrebno upoštevati pri človeku, da pazljivo preiskujemo zgolj njega samega, ne pa da ocenjujemo njegovo zunanjost oziroma da si ga ogledamo revnega, kot je bil moj Sokrat. Stvari, ki so si jih pridobili naši starši in to, kar nam je podarila usoda, imenujem za tuje. Nobene izmed teh stvari ne dodajam, ko hvalim našega Sokrata, nobene plemenitosti, izvrstnega porekla ali daljnih prednikov, nobenega zavidljivega bogastva. Vse te reči, kot sem že rekel, so mi tuje. Portaoniju je dovolj v slavo, da je bil takšen, da se ga njegov vnuk ni sramoval. Na podoben način lahko našteješ vse tuje stvari. Če rečeš: »Plemenit je,« s tem hvališ starše. Če rečeš: »Bogat je,« ne verjameš v Usodo. Nič bolj ne cenim naslednjih izjav: »Močan je,« saj ga bo oslabila bolezen; »Vztrajen je,« saj ne bo vzdržal do starosti; »Lep je,« saj je dovolj le malo počakati in ne bo več takšen. Če pa je dobro izurjen, podučen v filozofiji, moder in poznavalec dobrega, kolikor je pač mogoče za človeka, tedaj ga lahko resnično hvališ. Tega namreč ni podedoval od očeta, niti ni to odvisno od slučajnosti, vsakoletnih volilnih glasov, minljivega telesa ali spremenljive starosti. Vse to je imel moj Sokrat, vseeno pa tega ni želel imeti.

  1. Zakaj se torej ne posvetiš proučevanju modrosti ali si pa vsaj prizadevaš, da ne bi slišal nič tujega v svojih hvalah, ampak da bi te ti, ki bi te želeli pohvaliti, hvalili podobno, kot je Akcij hvalil Odiseja na začetku svoje tragedije Filoktet:

»Slavni junak, ki izvira iz majhne domovine, častitljivega imena in bistrega uma, voditelj ahajskega ladjevja, kruti maščevalec nad dardanijskim rodom, Laertov sin.«[33]

Njegovega očeta omenja čisto na koncu, pred tem pa si že slišal vse hvale tega moža. Laert, Antiklij in Arkizij ne prevladajo. Vse to, kot si videl, vsa slava pripada Odiseju. Nič drugače te ne uči v Odiseji Homer, ki je vedno želel, da Odiseja spremlja modra preudarnost, ki jo je po pesniški šegi imenoval Minerva. Z njeno pomočjo se je približal vsem grozotam, premagal je vse nevarnosti. Z njeno pomočjo je vstopil v Kiklopovo votlino in iz nje tudi izstopil. Spustil in dvignil se je iz podzemlja. Z isto modrostjo je plul mimo Skile, ki ga ni ujela. Obdajala ga je Karibda, ni pa ga zadržala. Spil je Kirkin napoj, a se ni spremenil. Dospel je do Lotofagov, a ni ostal z njimi. Slišal je Sirene, a se jim ni približal.




[1] Apulej tukaj ne navaja nauka, ki ga najdemo v Platonovih ohranjenih delih. Platon razlikuje štiri vrste odličnih živih bitij: bogove, dajmone, heroje in ljudi; glej Plat. Lg. 717b, 818c. Omenjeno delitev sicer srečamo v dialogu Epinomis, za katerega pa obstaja dvom, ali je Platonovo pristno delo ali ne: Epin. 984a–985c.

[2] Verg. Georg. I 5–6.

[3] Lucret. V 575.; Prevod iz Lukrecij, O naravi sveta, str. 130.

[4] Verg., Aen. III 516; Prevod iz Vergil. Eneida. Prevedel Fran Bradač, Maribor: Obzorja, 1964, str. 70.

[5] Plat. Tim. 28 c.

[6] Plat. Symp. 203 a.

[7] Verg., Aen. IX 300. Prevod iz Vergil, Eneida, str. 199.

[8] Verg., Aen. X 773.; prevod iz Vergil, Eneida, str. 237.

[9] Enn., Trag. Roman. Frag. 280; Cic., Off. III 29, 104.

[10] Plat. Epinom. 984 de.; Symp. 203 a.

[11] Plat., Symp. 202 d.

[12] Liv. XXI 63, 13.

[13] Liv. I 36, 3.

[14] Liv I 17, 32.

[15] Liv. I 39, 1.

[16] Fulguratorum bidentalia: Kraj, kamor je udarila strela, so potem z žrtvovanjem ovce (bidens) očistili prekletstva, posvetili in obdali z ograjo; ker je bil posvečen, se ga nihče ni smel dotakniti.

[17] Aristot., Hist. Anim. V 19, 552 b 10.

[18] Lucret. VI 96–98.

[19] Hom., Il. I 198.

[20] Verg. Aen. 1 440; Prevod iz Vergil, Eneida, str. 23; Vergil tukaj govori o Eneju, ne o Juturni. Apulej se je zmotil pri navajanju primerov.

[21] Plaut., Mil. 4.; Prevod iz Plavt. Bahavi vojščak. Prevedel Alojz Rebula. Maribor: Obzorja, 1994, str. 9.

[22] Verg., Aen. IX 184–185.; Vergil, Eneida, str. 196.

[23] Plat. Cratyl. 398 b.

[24] Plat. Tim. 90 a; Phaed. 107 d.

[25] Hom., Il. I 245.

[26] Hom., Il. X 218.

[27] Hom., Il. II 303.

[28] Hom., Il. III 147.

[29] Plat. Phaedr. 229 a; 242 bc; 243 b.

[30] Plat. Ap. 40b, 31d.

[31] Ter., Eun. 454; prevod iz Terencij. Evnuh. Prevedel Kajetan Gantar. Maribor: Obzorja, 1964, str. 43.

[32] Verg., Georg. III 80–81.; Prevod iz Vergil. Bukolika in Georgika. Prevedel Fran Bradač. Maribor: Obzorja, 1964, str. 90.

[33] Acii, Trag, Rom. Fragm. 520.