O ljubezni, samoobvladanju in načinu življenja v skladu z umom

Talasij Libijec (prev. Jasna Hrovat)

Našega blaženega in bogonosnega očeta Talasija Libijca in Afričana

O ljubezni, samoobvladovanju in načinu življenja v skladu z umom

 Za duhovnika Pavla

Prva stotica

katere akrostih se glasi: Duhovnemu bratu in ljubemu gospodu Pavlu (to posveča) Talasij, na videz hezihast v miru srca, v resnici pa trgovec z domišljavostjo.

1. Vsestransko in silovito hrepenenje po Bogu tiste ljudi, ki hrepenijo, povezuje z Bogom in med seboj.

2. Um, ki si je pridobil duhovno ljubezen, nima o bližnjem misli, ki tej ljubezni ne pristajajo.

3. Kdor z usti hvali, v srcu pa zaničuje, pod krinko ljubezni skriva hinavščino.[1]

4. Kdor si je pridobil ljubezen, nevznemirjeno prenaša bolečine in težave, ki mu jih povzročajo sovražniki.

5. Edino ljubezen ubrano spaja ustvarjena bitja z Bogom in med seboj.

6. Resnično ljubezen si je pridobil tisti, ki ne prenaša sumničenj ali besed proti bližnjemu.

7. Kdor ne dela ničesar, kar bi uničilo ljubezen, je spoštovan pri Bogu in ljudeh.

8. Nehlinjeni ljubezni je lastna resnična beseda iz čiste[2] vesti.

9. Kdor posreduje bratu graje, ki jih je nekdo drug (izrekel o njem), skriva zavist pod podobo dobronamernosti.

10. Kakor mesene kreposti množijo slavo pri ljudeh, tako jo duhovne množijo pri Bogu.

11. Ljubezen in samoobvladovanje čistita dušo, čista molitev pa razsvetljuje um.

12. Močan mož je tisti, ki z dejanjem in spoznanjem odganja zlo.

13. Kdor si je pridobil brezstrastje in duhovno spoznanje, je našel milost pri Bogu.

14. Če hočeš premagati strastne misli, si pridobi samoobvladovanje in ljubezen do bližnjega.

15. Varuj se nezmernosti in sovraštva, pa ne boš naletel na oviro v času svoje molitve.

16. Kakor v nesnagi ni dišav, tako v duši maščevalnega človeka ni prijetnega vonja ljubezni.

17. Plemenito obvladuj jezo in poželenje in kar najhitreje se boš znebil zlih misli.

18. Delovati na skrivnem odpravi domišljavost, nikogar zaničevati pa prežene napuh.

19. Domišljavosti sta lastna hinavstvo in laž, napuhu pa prevzetnost in zavist.

20. Vladar je tisti, ki vlada sebi ter telo in dušo podreja smislu.[3]

21. Plemenitost prijatelja se izkaže v preizkušnji, če skupaj (s teboj) deli stisko.

22. Dobro zavaruj svoje čute z mirovanjem v tišini[4] in obsojaj misli, ki napadajo srce.

23. Neprijetnim mislim se upri brez maščevalnosti, proti užitkaželjnim pa nastopi s sovraštvom.

24. Mirovanje v tišini,[5] molitev, ljubezen in samoobvladovanje je četverovprega, ki vodi um v nebesa.

25. Raztapljaj svoje telo s postom in bedenjem in pregnal boš pogubno misel uživaštva.

26. Kakor vosek pred obličjem ognja – tako se topi nečista misel pred Božjim strahom.[6]

27. Huda je poškodba razumne duše, če se um dalj časa ukvarja s strastjo, ki je vredna graje.

28. Potrpežljivo prenesi, kar se ti zgodi neprijetnega in bridkega; s tem te namreč očiščuje Božja previdnost.

29. Odvrgel si snovne stvari in se odpovedal svetu, zdaj pa se odpovej še zlim mislim.

30. Prava dejavnost uma je imeti vedno čas za Božje besede.

31. Kakor je Božje delo to, da upravlja vesolje, tako je delo duše, da vodi telo.

32. S kakšnim upanjem se bomo sešli s Kristusom, če smo še vedno sužnji mesenih užitkov?

33. Užitek uničita nesreča in žalost, bodisi takšni, ki ju prostovoljno izberemo sami, ali pa takšni, kakršni nam ju prinese (Božja) previdnost.

34. Pohlep po denarju postane gorivo strastem, ker povečuje vsakršno uživaštvo.

35. Izguba[7] užitka rodi žalost, užitek pa je združen z vsakršno strastjo.

36. S kakršno mero meriš svoje telo, s takšno ti bo odmeril Bog.[8]

37. Delo Božjih sodb so pravična povračila za to, (kar je bilo) storjeno prek telesa.

38. Krepost in spoznanje rodita nesmrtnost, njuna odsotnost pa je mati smrti.

39. Žalost v skladu z Božjo voljo[9] uniči uživaštvo; uničenje uživaštva pa je vstajenje duše.

40. Brezstrastje je stanje, ko duša ne teži k zlu; to pa je nemogoče doseči brez Kristusove milosti.

41. Kristus je odrešenik duše in telesa, in kdor sledi njegovim stopinjam,[10] se osvobodi zla.

42. Če hočeš doseči odrešenje, se odpovej uživaštvu ter sprejmi samoobvladovanje in ljubezen, skupaj z zavzeto molitvijo.

43. Brezstrastju je lastno resnično razločevanje; vse delaj v skladu z njim, s (pravo) mero in po pravilu (ki si si ga postavil).

44. Naš Gospod in Bog je Jezus Kristus; um, ki mu sledi, nikakor ne bo ostal v temi.[11]

45. Zberi svoj um in pazi na svoje misli, in če ugotoviš, da so katere od njih strastne, se bojuj proti njim.

46. Tri stvari so, po katerih vate vstopijo misli – čuti, spomin in toplota telesa. (Naj)hujše so tiste, ki jih sproži spomin.

47. Komur je bila dana modrost, je spoznal smisle netelesnih resničnosti in kakšen je začetek in konec sveta.

48. Ne zanemarjaj udejanjanja (kreposti)[12] in tvoj um bo razsvetljen. Rečeno je: »Nevidne skrite zaklade ti bom odprl.«[13]

49. Kdor je bil osvobojen strasti, je našel Božjo milost; veliko usmiljenje pa je našel, kdor je postal vreden spoznanja.

50. Um, osvobojen strasti, postane kakor luč; neprestano je razsvetljen z zrenjem bivajočih resničnosti.

51. Sveto spoznanje je svetloba duše; »norec«, oropan te (svetlobe), »pa hodi v temi«.[14]

52. Norec, ki biva v temi, je tisti, ki ga zajame tema nevednosti.

53. Kdor ljubi Jezusa, bo osvobojen zla; in kdor mu sledi, bo uzrl resnično spoznanje.

54. Um, osvobojen strasti, gleda gola[15] miselna uzrtja, bodisi da je telo budno ali spi.

55. Popolnoma očiščeni um bivajoče reči utesnjujejo, zato si vedno želi biti izven vsega ustvarjenega.

56. Blagor tistemu, ki je dosegel brezmejno neskončnost. Dosegel pa jo je tisti, ki je prešel vse, kar preide.

57. Kdor časti Boga, zasleduje njegove besede;[16] najde pa jih ljubitelj resnice.

58. Um, ki ga žene pravi nagib, bo našel resnico; kogar pa žene kakšna strast, jo bo zgrešil.

59. Kakor je Bog nespoznaven po bitnosti, tako je neskončna njegova veličina.

60. Njegova bitnost[17] nima ne začetka ne konca; prav tako neizsledljiva je njegova narava.

61. Odrešenje obstaja za vse stvarstvo; to je naddobra previdnost Stvarnika glede njega.

62. V svoji milosti »Gospod podpira vse, ki padajo, in vzdiguje vse, ki so upognjeni«.[18]

63. Kristus daje pravično povračilo živim in mrtvim ter (jim ga daje) za vsako dejanje.

64. Če hočeš gospodovati duši in telesu, prehiti in odstrani vzroke strasti.

65. Zaprezi moči duše skupaj s krepostmi in rešene bodo nasilniškega jarma strasti.

66. Napade strasti obrzdaj s samoobvladovanjem,[19] (napade) jeze pa z duhovno ljubeznijo.

67. Mir(ovanje) v tišini in molitev sta najmočnejši orožji kreposti. Čistita namreč um in mu dajeta (duhovni) uvid.

68. Koristno je le duhovno srečanje,[20] od vsakršnih drugih (srečevanj) pa je boljše[21] mirovanje v tišini.

69. Od petih načinov srečanja izberi prve tri, četrti naj ne bo pogost, petega se vzdrži.

70. Mirovanje v tišini ljubi, kdor ne čuti[22] ničesar do stvari tega sveta; in kdor ne ljubi ničesar človeškega, ljubi vse ljudi.

71. Vest je resnični učitelj, in kdor ji je poslušen, se ne spotakne.

72. Vest ne sodi edinole tistih, ki so dosegli skrajno stopnjo kreposti ali zla.

73. Popolno brezstrastje napravi misli gole,[23] popolno spoznanje pa postavi v navzočnost Nad-nespoznavnega.[24]

74. Izguba užitkov povzroči škodljivo žalost; tistemu, ki užitke prezira, pa je žalost prihranjena.

75. Žalost je na splošno izguba užitka, najsi gre za (užitek), ki je v skladu z Bogom ali pa s svetom.

76. Božje kraljestvo sta dobrota in modrost, in kdor si ju pridobi, ima domovino v nebesih.[25]

77. Nesrečen je tisti človek, ki s svojimi dejanji daje prednost telesu pred dušo in svetu pred Bogom.

78. Enako ljubezen do vseh si je pridobil tisti, ki pomembnim ne zavida, nepomembnim[26] pa izkazuje usmiljenje.

79. Resnično primeren za oblastnika je tisti, ki upošteva zakone kreposti, (ko gre) za dušo in za telo.

80. Trgovec z duhovnimi (dobrinami) je tisti, ki se zaradi bodočih (dobrin) loči enako od vsega prijetnega in neprijetnega v tem življenju.

81. Telo krepita ljubezen in samoobvladovanje, um pa čista molitev in duhovno motrenje.

82. Kadar slišiš kaj koristnega, ne obsodi tega, ki je to rekel, da se ne oropaš koristnih svaril.

83. Hudobna pamet misli zle misli in ima dosežke bližnjega za zgrešene.

84. Ne zaupaj mišljenju, ki obsoja bližnjega, kajti kdor ima hudoben zaklad, tudi misli hudobno.[27]

85. Dobro srce prinaša dobre misli. Ustrezno (temu, kar je) njegov zaklad, je namreč tudi njegovo razmišljanje.[28]

86. Pazi na svoje misli in beži od zla, da tvoj um ne bo zatemnjen, temveč bo, nasprotno, videl.

87. Imej v mislih Jude in se varuj; oni so namreč, zaslepljeni od zavisti, imeli Gospoda in Boga za Belcebuba.[29]

88. Hudobno sumničenje zatemnjuje mišljenje[30] in obrne pogled na to, kar je ob poti, namesto na pot.

89. Tesno ob vsaki kreposti je (nasprotujoča ji) pregreha in zaradi tega imajo hudobneži kreposti za pregrehe.

90. Um, v katerem se mudita užitek ali žalost, kar hitro podleže strasti[31] naveličanosti.[32]

91. Čista vest dviga dušo, umazana misel pa jo vleče navzdol k tlom.

92. Ko se strasti zganejo, preženejo domišljavost; ko pa so odstranjene, ji omogočijo povratek.

93. Če se hočeš rešiti vseh strasti hkrati, si pridobi samoobvladovanje, ljubezen in molitev.

94. Um, ki se z molitvijo mudi pri Bogu, odstrani strasti tudi iz tistega dela duše, ki je sprejemljiv za strasti.[33]

95. Bog, ki je vsem bitjem dal obstajati, je hkrati vse povezal s svojo previdnostjo.

96. S tem da je, čeprav je Gospodar, postal suženj, je pokazal stvarstvu najvišjo stopnjo previdnosti.

97. Bog in Beseda je postal meso, ne da bi se spremenil, in se je tako prek (svojega) mesa zedinil z vsem stvarstvom.

98. Nenavaden[34] čudež se rodi na nebu in na zemlji: Bog je na zemlji in človek v nebesih.

99. Ljudi je združil z angeli, da bi vsemu stvarstvu milostno podaril poboženje.

100. Posvečenje in poboženje angelov in ljudi je spoznanje svete in istobitnostne[35] Trojice.

101.[36] Osvoboditev od strasti je (znak) odpuščanja grehov. Kdor pa še ni bil po milosti osvobojen strasti, še ni dosegel odpuščanja.

 

Istega istemu

Druga stotica

katere akrostih se glasi: Moli zame, nadvse spoštovani brat, ker pričakujem veliko slabih stvari, kakor si jih zasluži moja svobodna odločitev: žalosti za dušo in bolečin za telo.

1. Če se hočeš rešiti mreže vseh nekreposti, se odpovej materi vsega slabega, samoljubju.

2. Zdravje duše sta brezstrastje in spoznanje; nemogoče pa je to zdravje doseči tistemu, ki je suženj strasti.

3. Potrpežljivo samoobvladovanje in velikodušna ljubezen posušita telesne in duševne užitke.

4. Vir[37] vsega slabega v duši je samoljubje. Samoljubje pa je prijateljstvo do telesa.

5. Lastnost za smisel dovzetnega dela duše[38] je podrediti se Besedi/Logosu ter trdo ravnati s telesom in ga usužnjevati.[39]

6. Sramota za smisel dovzetnega dela duše je podrediti se nesmiselnemu in posvečati skrb sramotnim poželenjem.[40]

7. Zlo dejanje duše, dovzetne za smisel, je zapustiti Stvarnika in služiti telesu.

8. Ukazano ti je bilo imeti telo za služabnika, ne pa biti protinaravno usužnjen njegovim užitkom.

9. Pretrgaj vezi prijateljstva s telesom in (mu kot) sužnju ne daj ničesar razen tega, kar je nujno.

10. Zapri svoje čute v trdnjavo tišine,[41] da ne zapletejo uma v svoja poželenja.

11. Najmočnejša orožja nekoga, ki vztraja v mirovanju v tišini, so samoobvladovanje, ljubezen, molitev in branje.

12. (Tvoj) um se ne bo prenehal vrteti okrog užitka, dokler ne usužnjiš mesa in se ne posvetiš (duhovnemu) zrenju.

13. Borimo se za (izpolnjevanje) zapovedi, da bi bili osvobojeni strasti, in za (dojetje) božanskih naukov, da bi postali vredni spoznanja.

14. Nesmrtnost duše sta brezstrastje in spoznanje; nemogoče je nesmrtnost doseči nekomu, ki je usužnjen užitkom.

15. Podvrzi si telo, ogradi ga od užitkov in ga osvobodi nizkotnega suženjstva.

16. Ustvarjen si svoboden in poklican k svobodi,[42] ne daj se usužnjiti nečistosti.

17. Demoni privezujejo um na čutne (stvari) z žalostjo in užitki, s poželenji in strahovi.

18. Strah pred Gospodom premaga poželenja; in žalost, ki je po (volji) Boga, odstrani užitek.

19. Hrepenenje[43] po modrosti zaničuje strah; in užitek v spoznanju prežene žalost.

20. (Sveto) Pismo vsebuje te štiri stvari: zapovedi, nauke, svarila in obljube.

21. Samoobvladovanje in napor brzdata poželenje; mirovanje v tišini in hrepenenje po Bogu[44] pa ga zmanjšujeta.

22. Ne zbadaj brata z zagonetnimi besedami;[45] ti namreč ne bi prenesel podobnih, ki bi jih on izrekel.

23. Prizanesljivost[46] in nemaščevalnost brzdata jezo; zmanjšujeta pa jo ljubezen in sočutje.

24. Komur je bilo dano spoznanje, je dobil umsko luč. Kdor pa jo je prejel, a je ne ceni, bo (za)gledal temo.

25. Držanje Gospodovih zapovedi rodi brezstrastje. Brezstrastje duše pa ohranja spoznanje.

26. Povzdigni čutne stvari k umskemu zrenju in povlekel boš svoje občutje nad čutne stvari.

27. Čutnozaznavna ženska pomeni (asketsko) delovanje duše. Ko se um združi z njim, rodi kreposti.

28. Preiskovanje Božjih besed uči spoznanja Boga tistega, ki jih išče[47] v resnici, s hrepenenjem in strahospoštovanjem.

29. Kar je luč tistim, ki vidijo, in temu, kar je vid(e)no, to je Bog tistim, ki umevajo, in temu, kar je umevano.

30. Čutnozaznaven nebesni obok je znamenje trdnosti[48] vere, v kateri vsi sveti svetijo kot zvezde.

31. Jeruzalem je nebeško spoznanje netelesnega. V njem se namreč motri videnje miru.

32. Ne zanemarjaj (asketskega) delovanja, kajti s tem se zmanjšuje spoznanje; in ko bo nastopila lakota, boš šel dol v Egipt.[49]

33. Umskozaznavna svoboda je odstranitev strasti, česar pa nihče ne doseže brez Kristusove milosti.

34. Obljubljena dežela je nebeško kraljestvo, ki ga naklanjata brezstrastje in spoznanje.

35. Umskozaznavni Egipt je temina strasti: nihče se ne spusti vanj, če ga ne premaga lakota.

36. Svoje uho pogosto nastavljaj duhovnim besedam in tvoj um se bo oddaljil od nečistih besed.

37. Po naravi je dober in moder samo Bog. Če si prizadeva, pa tega postane deležen tudi um.

38. Obvladuj trebuh, spanec, jezo in jezik, in z nogo nikakor ne boš zadel ob kamen.[50]

39. Prizadevaj si ljubiti vse ljudi enako, pa boš za vselej odgnal vse svoje strasti.

40. Skupno je umu in čutom motrenje čutnih resničnosti; spoznanje umskozaznavnih resničnosti pa je lastno le umu.

41. Um se nikakor ne more posvečati umskozaznavnim resničnostim, če ne odstrani navezanosti na čutno zaznavo in (vse) čutnozaznavne stvari.

42. Čuti imajo naravno teženje k čutnim stvarem, in ko jih (te stvari) raztresejo, oni raztresejo um.

43. Nagni čute k služenju umu in jim ne daj priložnosti, da bi se od njega oddaljili.

44. Če se zgodi, da se tvoj um ukvarja s čutnimi stvarmi, zaobrni svojo čutno zaznavo in navzoče stvari tako privedi k umu.

45. Znamenje, da se um ukvarja z umskozaznavnimi resničnostmi, je to, da prezira vse, kar se dobrika čutni zaznavi.

46. Kadar je um odprt za motrenje umskozaznavnih resničnosti, občuti užitek, ki se mu težko odtegne.

47. Kadar je um bogat v spoznanju Enega, takrat ima tudi ves nadzor nad čutno zaznavo.

48. Ne dovoli, da bi se tvoj um sukal okrog čutnih stvari, da ne bo žel sadov užitkov in žalosti, ki jih te stvari rojevajo.

49. Pri tistih (ljudeh), katerih um se vselej posveča Božjim (resničnostim), tudi strastni del duše postane Božje orožje.

50. Nemogoče je, da bi spoznanje skladno s seboj predrugačilo um, če ta prej z lastnimi krepostmi ne izžene iz sebe strastnega dela duše.

51. Um postane tujec stvarem tega sveta, kadar popolnoma odreže navezanost na čutno zaznavo.

52. Za smisel dovzetnemu delu duše je lastno posvečanje spoznavanju Boga, njenemu strastnemu delu pa sta lastna ljubezen in samoobvladovanje.

53. Nemogoče je, da bi se um ukvarjal s čutnimi rečmi, če se mu ne vzbudi prav nobena strast[51] za to.

54. Um je popoln, če je spremenjen s spoznanjem. Duša pa je popolna, če je prežeta s krepostmi.

55. Navezanost na čutno zaznavo usužnji um telesnim užitkom.

56. Um omahne z mesta spoznanja, kadar se strastni del duše umakne iz svojih lastnih kreposti.

57. Prejeli smo moč, da postanemo Božji otroci.[52] To pa ne postanemo, če ne odložimo strasti.

58. Nihče naj si ne domišlja, da je postal Božji otrok, če si ni prej privzel Božjih lastnosti.

59. Podobnost z dobrim ali zlim nas napravi za sinove Boga ali sinove satana.

60. Pameten človek pazi nase[53] in se hitro oddalji od vsake nečistosti.

61. Zakrknjena duša ne čuti udarcev biča, a tudi ne more začutiti svojega dobrotnika.

62. Umazana obleka vrže (človeka) ven z Božje svatbe in ga napravi deležnega najzunanjejše teme.[54]

63. Kdor se boji Boga, skrbno pazi na svojo dušo in se osvobaja druženja z zlom.

64. Nemogoče je doseči Božjo milost tistemu, ki zapusti Boga in streže užitkom.

65. Jezus govori – tudi če tega nočemo verjeti –, da nihče ne more služiti dvema gospodarjema.[55]

66. Duša, umazana od strasti, zakrkne in ne more verovati, če se ne podvrže nožu in ognju.[56]

67. Strašne muke čakajo trdosrčne. Brez velikih naporov[57] se namreč ne morejo omehčati.

68. Moder mož skrbno pazi nase in se s prostovoljnimi napori[58] izogne neprostovoljnim.

69. Prenašanje trpljenja in ponižnost izražata skrb za dušo, kajti po njiju Bog odpušča grehe.

70. Kakor poželenja in jeza množijo grehe, tako jih samoobvladovanje in ponižnost brišeta.

71. Žalost, ki je po Božji (volji), pretresa srce. Rodi jo namreč strah pred kaznijo.

72. Žalost, ki je po Božji (volji), čisti srce in odganja od njega nesnago užitkov.

73. Potrpežljivost je (neutrudna) ljubezen duše do naporov; kjer pa je ljubezen do naporov, se odstranjuje užitkaželjnost.[59]

74. Vsak greh nastane zaradi užitka in vsako odpuščanje po mučnem trpljenju in žalosti.

75. Kdor se noče spreobrniti s prostovoljnim trpljenjem,[60] bo po Previdnosti zabredel v neprostovoljno trpljenje.

76. Kristus je Odrešenik vsega sveta in je ljudem za odrešenje milostno podaril spreobrnjenje.

77. Izpolnjevanje zapovedi rodi spreobrnjenje; izpolnjevanje zapovedi očisti dušo.[61]

78. Čistost duše je osvoboditev od strasti. Osvoboditev od strasti pa rodi ljubezen.

79. Čista duša je tista, ki ljubi Boga; in čisti um je tisti, ki se loči od nevednosti.

80. Bôri se vse do smrti za (izpolnjevanje) Kristusovih zapovedi, da boš s tem očiščen in tako prišel v življenje.

81. Ravnaj s svojim telesom kakor s služabnikom, ohranjaj ga kolikor mogoče brez užitkov in bolezni.

82. Upor mesa nastane, kadar se zanemarja molitev, skromnost v prehranjevanju in blaženo[62] mirovanje v tišini.

83. Blaženo mirovanje v tišini rodi lepe otroke: samoobvladovanje, ljubezen in čisto molitev.

84. Branje in molitev čistita um, ljubezen in samoobvladovanje pa strastni del duše.

85. Vedno ohranjaj enako mero v samoobvladovanju, da zaradi nerednosti ne padeš v nasprotno.

86. Kadar postavljaš zakone samemu sebi, se ne pregreši proti sebi;[63] kdor namreč sebe goljufa, samega sebe vara.[64]

87. Strastne duše so umskozaznavna tema;[65] kajti takim je Sonce pravičnosti[66] zašlo.

88. Božji sin je tisti, ki je postal podoben Bogu po dobroti modrosti, moči in pravičnosti.

89. Zla naravnanost je bolezen duše, udejanjeni greh pa je njena smrt.

90. Umskozaznavno uboštvo je popolno brezstrastje. Ko ga um doseže, zapusti vse, kar pripada temu svetu.

91. Ohrani v ubranosti kreposti duše in to bo rodilo sad pravičnosti.

92. Rečeno je, da je zrenje umskozaznavnih (resničnosti) breztelesno, ker je popolnoma brez snovi in oblike.[67]

93. Kakor obstajajo štiri prvine snovi in imajo obliko, so prav tako iz tega sestavljena iz njih izhajajoča telesa.

94. Ko je Beseda iz človekoljubja postala meso,[68] ni spremenila tega, kar je bila, niti ni predrugačila tega, kar je postala.

95. Kakor o enem Kristusu pravimo, da je »iz božanskosti in človeškosti« ter »v božanskosti in človeškosti«, prav tako (pravimo), da je iz dveh narav in v dveh naravah.

96. Izpovedujemo, da je v Kristusu ena hipostaza[69] v dveh nerazdeljivo zedinjenih naravah.

97. Častimo eno nerazdeljeno Kristusovo hipostazo in izpovedujemo nepomešano zedinjenost (dveh) narav.

98. Priklanjamo se pred eno bitnostjo Božanstva v treh hipostazah in izpovedujemo istobitnostno[70] Sveto Trojico.

99.[71] Posamezne svojskosti treh Hipostaz so: očetovstvo, sinovstvo in izhajanje. Skupni pa so (vsem) trem Hipostazam bitnost, narava in dobrota.

Istega

o istih rečeh

 

Tretja stotica

katere akrostih se glasi: Ni resnično zlo tisto, kar škodi mesu, dušo pa očiščuje, ampak tisto, kar žalosti vest, čeprav razveseljuje meso.

1. Imej dobre misli o tem, kar je po naravi dobro; dobro misli o vsakem človeku.

2. Bog bo ob času sodbe terjal od nas zagovor za vse besede, dejanja in misli.

3. (Pridobljeno) zadržanje kreposti ali nekreposti nas žene, da mislimo, govorimo ali delamo bodisi dobro bodisi zlo.

4. Um, ki ga obvladujejo strasti, razmišlja o tem, kar se ne spodobi. To razmišljanje pa razodevajo besede in dela.

5. Pred zlo mislijo hodi strast. Za strast je kriva čutna zaznava, za zlorabo čutne zaznave pa je očitno kriv um.

6. Zakleni čutno zaznavo in se bojuj proti (slabim) nagibom. Z orožjem zapovedi uniči svoje strasti.

7. Zastarano zlo zahteva dolgotrajno askezo. Okorela navada se namreč ne odstrani zlahka.

8. Askeza, ki jo krepijo samoobvladovanje in ljubezen, vztrajnost in mirovanje v tišini, odstrani, kar tiči v notranjosti.

9. Nenehno usmerjaj svoj um v molitev in uničil boš (slabe) misli, ki napadajo srce.

10. Askeza zahteva vztrajnost in potrpežljivost. Dolgotrajno prizadevanje bo namreč odgnalo užitkaželjnost.

11. Laže se uriš v asketskih naporih, če vse delaš z mero in po pravilu (ki si ga zadaš).

12. Ohrani enako mero (pri izvajanju) askeze in ne prelomi pravila, če ni res nujno.

13. Kakor ljubezen in samoobvladovanje očiščujeta (slabe) misli, tako (duhovno) zrenje in molitev očiščujeta od vsake visokosti, ki se povzdiguje.[72]

14. Asketski napori – to so post, bedenje, vztrajnost in potrpežljivost – napravijo vest čisto.

15. Kdor potrpežljivo vztraja v neprostovoljnih preizkušnjah, ki ga zadenejo, postane ponižen, poln veselega upanja in preizkušen.

16. Potrpežljivo vztrajanje je trudapolna dejavnost duše. Sestoji pa iz prostovoljnih naporov in neprostovoljnih preizkušenj.[73]

17. Prenašanje grozovitosti raztaplja nekrepost, popolnoma pa jo uniči vztrajanje vse do konca.

18. Napad trpljenja povzroči bolečino čutni zaznavi; naval žalosti pa uniči užitek.

19. Štiri najsplošnejše[74] strasti so, ki jih Previdnost modro uporablja drugo proti drugi.

20. Žalost, ki (človeka) prevzame, zmanjšuje užitek; strah pred kaznijo pa pogasi poželenje.

21. Preudaren um uri svojo dušo in svoje telo navaja na vsakovrstno askezo.

22. Hitro pokaži, da nisi samotar le na zunaj, ampak tudi znotraj:[75] to pokaži s tem, da se osvobodiš strasti.

23. Prva odpoved je osvoboditev od (snovnih) predmetov, druga in tretja pa od strasti in od nevednosti.

24. Lahko se je ločiti od stvari tistemu, ki to hoče. Ni pa majhen napor osvoboditi se misli nanje.

25. Če obvladuješ poželenje, boš premagal tudi jezo. (Poželenje) je namreč vzrok navala jeze.

26. Osvobodili smo se torej strastnih misli; toda ali smo prejeli tudi čisto in (predstav) prosto molitev ali ne?

27. Velik je um, ki se je osvobodil strasti in se ločil od bivajočih stvari ter prebiva v Bogu.

28. Kdor (duhovno) napreduje, z ljubeznijo do modrosti premišljuje[76] o trojem: o zapovedih, naukih in veri v Sveto Trojico.

29. Um, ki se je osvobodil strasti, se nahaja[77] v naslednjem: v mislih brez (domišljijskih) predstav,[78] v zrenju bivajočih resničnosti in v lastni svetlobi.

30. Najslabše misli se skrivajo v naših dušah; pokažejo pa se, ko so (Božji) presoji podvržena (naša) dejanja.

31. Včasih um, ki je dosegel delno brezstrastje, ostane nevznemirjen, in sicer zaradi odsotnosti stvari, ki bi ga skušale.

32. Kakor je bilo že prej rečeno, se naše strasti vzburijo zaradi teh treh stvari – zaradi spomina, telesnih lastnosti[79] in čutne zaznave.

33. Um, ki je zaklenil čutno zaznavo in uravnotežil telesni temperament, se mora boriti le še proti spominu.

34. Čutne zaznave vzbudijo strasti, kadar nista navzoča samoobvladovanje in duhovna ljubezen.

35. Zmeren post, bedenje in petje psalmov po naravni poti uravnavajo telesni temperament.

36. Tri stvari očitno spremenijo telesni temperament na slabše: nezmerno prehranjevanje, sprememba zraka in dotik demonov.

37. Strastni spomini se osvobodijo strasti[80] z molitvijo, branjem, samoobvladovanjem in ljubeznijo.

38. Z mirovanjem v tišini najprej zakleni čutno zaznavo, nato pa se z orožjem kreposti bojuj proti spominom.

39. Zlo v razmišljanju je napačna raba miselnih uzrtij. Greh v delovanju pa je napačna raba stvari.

40. Miselne predstave in stvari zlorabljamo, če obojega ne uporabljamo pobožno in pravično.

41. Strasti, vredne graje, so vezi uma, ker ga privezujejo na čutnozaznavne stvari.

42. Popolno brezstrastje je dosegel tisti, ki ga ne prizadevajo niti (snovne) reči niti spomin nanje.

43. Dobra duša dela dobro bližnjemu. Prizanaša mu, če ji stori krivico, in prenaša vse, kar od njega pretrpi.

44. Slabe misli so dejansko zlo. Kdor jih ne odstrani, ne postane učenec spoznanja.

45. Kdor posluša Kristusa, sebe razsvetljuje; kdor ga posnema, sebe izboljšuje.

46. Maščevalnost je gobavost duše. Duša se je naleze zaradi sramote (ki jo je doletela) ali škode (ki jo je utrpela) ali sumničavih misli.

47. Gospod zaslepi zavistni um, da[81] je po krivici užaloščen zaradi dobrin bližnjega.

48. Duša, ki obrekuje, ima jezik s tremi trni; rani namreč samega sebe in tistega, ki posluša, včasih pa tudi tega, ki je obrekovan.

49. Nemaščevalna je duša, ki moli za tistega, ki jo je prizadel. In maščevalnosti se osvobodi, kdor ne skopari z darovi.

50. Sovraštvo do bližnjega je smrt duše. Duša obrekovalca jo namreč (sama) utrpi in zadá (tudi drugemu).

51. Naveličanost[82] je malomarnost duše. Duša pa postane malomarna, če ima bolezen užitkaželjnosti.

52. Kdor ljubi Jezusa, se uri v naporih. Premagovanje naporov pa prežene naveličanost.

53. Duša se krepi z asketskimi napori in odganja naveličanost s tem, da vse dela z mero.

54. Kdor obvladuje želodec, gasi poželenje, in njegov um ni suženj mislim nečistosti.

55. Um vzdržnega je tempelj Svetega Duha; (um) požrešneža pa bivališče krokarjev.

56. Obilje raznovrstne hrane rodi poželenje; pomanjkanje pa osladi celo sam kruh.

57. Zavisti se osvobaja ta, ki se skrivaj veseli s tistim, kateremu ljudje zavidajo. Od drugih pa odžene zavist, če skriva tistega, ki mu ljudje zavidajo.

58. Izogibaj se tistega, ki živi nemarno, četudi si je pri mnogih ustvaril ugled.

59. Pridobi si za prijatelja moža, ki trdo dela, in našel boš varstvo svojih oči.

60. Nemaren človek se proda številnim gospodarjem in živi tako, kakor ga oni vodijo.

61. (Tak človek) ti bo sicer naklonjen kot prijatelj v mirnem času, v trenutkih preizkušnje pa se bo bojeval proti tebi kot sovražnik.

62. Dokler se ne zganejo njegove strasti, položi svojo dušo[83] zate; ko pa se zganejo, jo vzame nazaj.

63. Neobdelana zemlja je polna trnja,[84] nemarna duša pa nečistih strasti.

64. Razumen um brzda svojo dušo, trdo ravna s telesom in usužnjuje strasti.[85]

65. Pokazatelj notranjosti so zunanji vzgibi, tako kot sadovi, ki jih rodijo nam sicer neznana drevesa.

66. Hinavca izdajo besede in dejanja, ki tudi zakrinkanega lažnega preroka privedejo na svetlo.

67. Nepreudaren um ne vzgaja svoje duše. Oddaljuje jo tako od ljubezni kot od samoobvladovanja.

68. Vzrok izprijenih misli je zla življenjska drža, ki jo povzročita napuh in bahanje.

69. Lastni prej omenjenima (značajskima potezama) so hinavščina in goljufija, prevara in pretvarjanje ter povsem izprijena lažnivost.

70. Služabniki prej rečenim (lastnostim) so zavist, prepir in jeza ter razžaljenost in maščevalnost.

71. To je pot tistih, ki živijo nemarno, in tak je zaklad, ki se skriva v meni.[86]

72. Prenašanje trpljenja in ponižnost rešujeta dušo in jo osvobajata prej omenjenih strasti.

73. Koristna beseda je lastna razumnemu mišljenju, dobri duši pa je lastno krepostno delovanje.

74. Razsvetljeni um prinaša besede modrosti; in čista duša kot poljedelec obdeluje Božje besede.

75. Misli prizadevnega (človeka) se posvečajo modrosti in njegove besede razsvetljujejo poslušalce.

76. Če se v duši nahajajo kreposti, goji dobre misli; če pa (se nahajajo v njej) nekreposti, rodi izprijeno mišljenje.

77. Strastna duša je delavnica zlega mišljenja in iz svojega zaklada prinaša húdo.[87]

78. Dober zaklad je kreposten način življenja in dober um iz njega prinaša dobro.

79. Um, ki ga vzgibava Božja ljubezen, goji dobre misli o Bogu; če pa (ga vzgibava) samoljubje, goji ravno nasprotne.[88]

80. Um, ki ga vzgibava ljubezen do bližnjega, o njem vedno dobro misli. V nasprotnem primeru[89] pa si (o njem) zamišlja zlo.

81. Vzroki dobrih misli so kreposti, (vzrok) kreposti so (Božje) zapovedi, vzrok za njihovo udejanjanje pa je (naša) svobodna odločitev.

82. Ko kreposti in nekreposti nastajajo oziroma se opuščajo, naravnavajo dušo k dobremu ali k hudemu, s tem da ustvarjajo tudi mišljenje, ustrezno prvemu ali drugemu.

83. Vzroki zlih misli so nekreposti, (vzrok) nekreposti neposlušnost (Bogu), (vzrok) neposlušnosti prevara čutne zaznave; (vzrok) te prevare pa je malomarnost uma glede ugotavljanja njene resničnosti.[90]

84. Pri tistih, ki (duhovno) napredujejo, nastajajo spremenljiva, nasprotna si razpoloženja. Pri popolnih pa je drža glede obeh razpoloženj neomajna.

85. Moč duše je drža neomajne kreposti, in kdor je to dosegel, govori kot ta, ki ni bil premagan:[91] »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?« in kar sledi tem besedam.

86. Spredaj pred vsemi strastmi hodi samoljubje; zadnji za vsemi pa gre napuh.

87. Tri najsplošnejša poželenja imajo svoj izvor v strasti samoljubja.

88. Vsekakor veš, (da so to) misli požrešnosti, domišljavosti in lakomnosti, ki jim sledijo vse strastne misli, ampak ne vse vsem.[92]

89. Misli požrešnosti sledi misel nečistosti, misli domišljavosti (misel) napuha, ostale pa vsem trem.

90. Te tri spremljajo skupaj (misli) žalosti, jeze, maščevalnosti, zavisti, naveličanosti in še ostale.

 

            Molitev

 

91. Gospodar vsega,[93] Kristus, osvobodi nas vsega, vseh pogubnih strasti in misli, ki se rojevajo iz njih.

92. Zavoljo tebe smo nastali, da bi živeli v radosti, postavljeni v raj, ki si ga ti zasadil.[94]

93. Sedanjo nečast smo si sami nakopali, ker smo imeli raje pogubo kot blaženo radost.

94. Prejeli smo povračilo za to, kajti zamenjali smo večno življenje za smrt.

95. Kakor si se nekoč ozrl (na nas), Gospodar, se ozri še zdaj. Ker si postal človek, nas vse reši.

96. Prišel si namreč odrešiti nas, izročene pogubi. Ne izloči nas iz vrste odrešenih.

97. Obudi duše in reši telesa. Očisti nas vse vsake umazanije.

98. Raztrgaj vezi strasti, ki nas imajo v oblasti, ti, ki si razgnal bojne vrste nečistih duhov.

99. Reši nas izpod njihove tiranije, da bomo s čaščenjem služili samo tebi, večni Luči.

100. Vstali od mrtvih bomo z angeli plesali blaženi, večni in neuničljivi ples. Amen.

Istega

o istih rečeh

 

Četrta stotica

katere akrostih se glasi: Da bi torej bili z neprestano molitvijo h Gospodu, našemu, Bogu, osvobojeni od tega, kar je zlo v pravem pomenu, a tudi od tega, kar ni zlo v pravem pomenu, a smo prepričani, da je takšno.

1. Kdor loči svoj um od prijateljstva z mesom in prilizovanja (mesu), ta je po oživljajočem Duhu usmrtil dejanja mesa.

2. Ne misli, da si ločen od navezanosti na meso, če se tvoj um še ukvarja s stvarmi, lastnimi mesu.

3. Kakor so čutna zaznava in čutnozaznavne stvari lastne mesu, tako so um in umskozaznavne resničnosti lastne duši.

4. Umakni svojo dušo od zaznavanja čutnozaznavnih reči in tvoj um se bo znašel v Bogu in umskozaznavnih resničnostih.

5. Lastne Božanstvu so umevajoče narave[95] in dojamemo jih lahko le z umom. Čutna zaznava in čutnozaznavne reči pa so ustvarjene, da bi služile umu.

6. Čutna zaznava in čutnozaznavne reči naj ti služijo za duhovno motrenje, ne pa da – nasprotno – to, kar vzbuja meseno poželenje, (služi) čutom.[96]

7. Rečeno ti je bilo omrtviti dela telesa,[97] da bi dušo, odmrlo užitkom, obudil z (asketskimi) napori.

8. Tebi naj gospoduje Bog, ti pa gospoduj čutom – in ti, ki si boljši, ne daj oblastí (nad sabo) slabšemu.

9. Bog je večen in brezmejen in neskončen, in obljubil je večne, brezmejne in neizrekljive dobrine tistim, ki so mu poslušni.

10. Umu je lastno, da prebiva v Bogu, razmišlja o Njem, njegovi previdnosti in njegovih strašnih sodbah.

11. Oblast imaš obrniti se na obe strani; postani boljši in podredil si boš, kar je slabše.

12. Dobra je čutna zaznava in dobre[98] so čutnozaznavne stvari, ker so dela dobrega Boga. Ne morejo pa se nikakor primerjati z umom in umskozaznavnimi resničnostmi.

13. Za smisel dovzetno in umsko bitje je Gospodar ustvaril dojemljivo za vse[99] in sposobno spoznati Njega samega; čutno zaznavo in čutnozaznavne stvari pa (temu bitju) v uporabo.

14. Kakor je neumestno podrediti dobrega gospodarja izprijenemu sužnju, tako (je neumestno) zasužnjiti za smisel dovzetni um propadljivemu telesu.

15. Um, ki nima oblasti nad čutno zaznavo, prek nje pade v zlo. Prevara ga namreč čutni užitek, zato se v njem rodi izprijenost.

16. Ko obvladuješ čutno zaznavo, zavaruj tudi spomin. Čutna nagnjenja namreč vzbudijo strasti.

17. Zatiraj svoje telo[100] in neprenehoma moli, in kar najhitreje boš odstranil misli, (ki izvirajo) iz tvojih nagnjenj.

18. Neprestano se ukvarjaj z Božjimi izreki. Marljivo ukvarjanje z njimi namreč uniči strasti.

19. Branje in bedenje, molitev in petje psalmov preprečujejo, da bi strast prevarala um.

20. Kakor pomlad vzpodbudi rast rastlin, tako tudi brezstrastje vzpodbudi um k spoznanju bivajočih resničnosti.

21. Izpolnjuj zapovedi in našel boš mir; ljubil boš Boga in si pridobil spoznanje.

22. Obsojen si bil na to, da boš s trudom in muko ter v potu svojega obraza jedel kruh[101] spoznanja.

23. Malomarnost je vodila praočeta v prestopek in namesto radosti raja je bil obsojen na smrt.[102]

24. Tudi ti obvladuj Evo in se varuj kače, da ti ne bo prevarana (Eva) dala (jesti) z drevesa.[103]

25. Kakor duša po naravi oživlja telo, tako tudi njo oživljata krepost in spoznanje.

26. Naduti um je brezvoden oblak,[104] ki ga ženejo naokrog duhovi napuha in domišljavosti.

27. Ko obvladuješ domišljavost, se varuj nečistosti, da pri tem, ko se izogibaš častem, ne bi padel v sramoto.

28. Ko se izogibaš domišljavosti, se oziraj na Boga; vsekakor glej, da ne zapadeš prevzetnosti in nečistosti.

29. Domišljavosti je lastno nastopaško vedenje, napuhu pa zaničevanje (drugih) in razsrjenost.

30. Ko se izogibaš požrešnosti, se varuj, da ne bi skušal ugajati ljudem, s tem da bi razkazoval bledico obraza.

31. Biti zadovoljen z malo preproste hrane in se izogibati človeškemu občudovanju – to je pravi post.

32. Ko si se postil do poznega večera, se nato ne nabaši do presitosti, da ne zidaš ponovno, kar si porušil.[105]

33. Če ne piješ vina, se ne nalivaj z vodo, kajti če se, daješ nečistosti enako gorivo.

34. Napuh stori, da opustimo Božjo pomoč in se zanašamo sami nase ter da se povzdigujemo nad (druge) ljudi.

35. Proti napuhu sta na razpolago dve dejavnosti, in če ju ne sprejmeš, boš dobil tretjo, mnogo hujšo.

36. Napuh odstrani molitev, združena s solzami, potem to, da nikogar ne zaničuješ, in pa neprostovoljne nesreče.

37. Vzgoja s preizkušnjami je umskozaznavna šiba, ki uči ponižnosti tistega, ki se v svoji neumnosti povzdiguje.

38. Umu je lastno, da ne sprejema misli, ki na skrivaj obrekuje bližnjega.

39. Kakor vrtnar, ki ne odstranjuje plevela, zaduši zelenjavo, prav tako um, ki ne očiščuje misli, uniči (svoje) napore.

40. Moder je mož, ki sprejme nasvet, še zlasti od duhovnega očeta, ki svetuje skladno z Božjo voljo.[106]

41. Kdor je omrtvičen zaradi strasti, je nedovzeten za nasvet in sploh ne sprejme duhovne vzgoje.

42. Kdor ne sprejema nasveta, ne zravna svojih poti, ampak ga vedno nese po strminah in skalnih globelih.

43. Samotar(ski)[107] je tisti um, ki se je odpovedal čutni zaznavi in uživaške misli noče niti videti.

44. Zdravniški je um, ki je sebe ozdravil, nato pa še druge zdravi tega, česar je ozdravil sebe.

45. Išči krepost in je nikar ne izgubi, da ne boš sramotno živel in bedno umrl.

46. Naš Gospod Jezus je milostno podaril luč vsem, a tisti, ki je ne sprejmejo, zatemnijo sami sebe.

47. Ne misli, da je izguba kreposti malenkost; zaradi nje je namreč prišla smrt v svet.

48. Poslušnost zapovedi je vstajenje mrtvih; po naravi namreč življenje sledi kreposti.

49. Ko je um umrl zaradi prestopka, je nujno sledila tudi smrt telesa.

50. Kakor je Adam s prestopkom podlegel smrti,[108] tako je Odrešenik s poslušnostjo[109] usmrtil smrt.

51. Usmrti zlo, da ne boš (od mrtvih) vstal mrtev in iz majhne smrti prestopil v veliko.

52. Zaradi Adamovega prestopka se je Odrešenik učlovečil, da bi uničil obsodbo in vse obudil k vstajenju.

53. Ta, ki je usmrtil strasti in odpravil nevednost, prestopi iz življenja v življenje.

54. Preiskuj Sveto pismo in našel boš zapovedi; izvršuj, kar je pisano, in osvobodil se boš strasti.

55. Poslušnost zapovedi očisti dušo. Čistost duše pa daje udeleženost v luči.

56. Drevo življenja[110] je spoznanje Boga, kdor je čist in tega deležen, ostaja nesmrten.

57. Začetek (asketskega) delovanja je vera v Kristusa, njegov konec[111] pa ljubezen do Kristusa.[112]

58. Jezus je Mesija, naš Gospod in Bog, ki nam je za življenje milostno podaril vero vase.

59. Pojavil se je med nami z dušo, telesom in božanstvom, da bi – kot Bog – tako dušo kot telo rešil smrti.

60. Pridobimo si vero, da pridemo do ljubezni, iz katere se rodi razsvetljenje spoznanja.

61. Pridobitvi vere nato sledijo Božji strah, samoobvladovanje glede užitkov, potrpežljivo prenašanje naporov, upanje v Boga, brezstrastje in ljubezen.

62. Iz pristne ljubezni se rodi spoznanje (ustvarjene) narave. Temu pa sledi to, kar je zaželeno bolj kot vse: to je milost bogoslovja.[113]

63. Um, ki obvladuje strasti, jih vsekakor obvladuje iz strahu. Veruje Bogu glede tega, v kar upa in kar mu je bilo obljubljeno.

64. Od tistega, ki mu je bila dana vera, se zahteva samoobvladovanje. Ko se to ukorenini,[114] rodi stanovitnost, ki zna prenašati mnogo naporov.

65. Znak stanovitnosti je ljubezen do naporov. Um, ki temu zaupa, upa doseči, kar je obljubljeno, in se izogniti temu, kar je zagroženo.

66. Pričakovanje prihodnjih dobrin poveže um s tem, kar pričakuje; in ko se mudi v tem, pozabi na to, kar je zdaj tu navzoče.

67. Vse navzoče stvari (tega sveta) odvrže, kdor je okusil to, v kar upa; v to izlije vse svoje hrepenenje.

68. Bog je tisti, ki je obljubil prihodnje dobrine; če ta, ki obvladuje samega sebe, vanj veruje, hrepeni po prihodnjih (dobrinah), kot da so že navzoče.

69. Znak, da se um zadržuje pri dobrinah, v katere veruje, je njegova popolna pozaba vseh stvari tu (na svetu) in rast v spoznanju prihodnjih resničnosti.

70. Dobro je brezstrastje, ki ga poučuje Bog resnice in s tem daje popolno gotovost bogoljubni duši.

71. Dobrine, pripravljene dedičem obljube, so nad-večne in pred vsakim vekom ter nad umom in besedo.

72. Ravnajmo se po merilih pobožnosti, da ne zaidemo v strasti in tako izgubimo upanje.

73. Jezus je Mesija, eden od Trojice: postal boš njegov dedič.

74. Kdor je, poučen od Boga, prejel spoznanje bivajočih stvari, zaupa Pismu glede tega, kar je napovedano.

75. Ko Sveti Duh najde um, slečen strasti, ga temu (brezstrastju) ustrezno uvaja v skrivnosti vsega, v kar (ta um) upa.

76. Skladno s čistostjo uma je duša uvedena v spoznanje Božjih besed.

77. Kdor telesu postavlja prava merila in se nahaja v (duhovnem) spoznanju, se s samim tem spoznanjem še bolj očiščuje.

78. Um, ki začenja ljubiti modrost glede Božjih resničnosti, začenja pri veri; ko prebiva sredi njih, prek njih spet pride do vere, vendar na najvišji stopnji.

79. Vidimo, da na začetku iskanje modrosti spremlja strah, na koncu pa ga vodi ljubezen.

80. Um, ki se na začetku z vero loti filozofije, bo vsekakor prišel do teologije, ki je onstran uma in ki jo opredeljuje neodjenljiva vera in motrenje nevidne resničnosti.

81. Besed o Bogu sveti ne motrijo na osnovi tega, kar je Bog sam po sebi, ampak iz njegovih lastnosti.[115]

82. Vse besede glede Boga samega se namreč umevajo trdilno ali zanikovalno.[116]

83. Bitnost, božanstvo, dobrota in kar se še drugega izreka v katafatičnem pomenu, (se razume) trdilno; brez začetka, neskončno, neomejeno in kar (se še drugega izreka) v apofatičnem pomenu, pa zanikovalno.[117]

84. Ker je ena sama bitnost – in skrito božanstvo – Svete Trojice nad umom in besedo, se to, kar je bilo prej rečeno (in kar je temu podobnega) motri kot Njene lastnosti.

85. Kakor govorimo o enem božanstvu Svete Trojice, tako častimo tri Hipostaze enega božanstva.

86. To, kar je bilo prej rečeno kot trdilno ali zanikovalno, se umeva tako, da je to pri sveti in istobitnostni Trojici skupno in ne označuje svojskih lastnosti (posamezne Hipostaze); večina lastnosti se izreka trdilno, nekatere pa zanikovalno.

87. Prav tako pravijo, da so svojske lastnosti Božjih hipostaz te: očetovstvo, sinovstvo, izhajanje in kar je še izrečeno kot svojsko.

88. Hipostaza je opredeljena kot bitnost s svojskimi lastnostmi. Zato ima vsaka Hipostaza to, kar je skupno bitnosti, in to, kar je svojsko Hipostazi.

89. To, kar je skupno Sveti Trojici, je po splošni presoji veljavneje izraženo zanikovalno. Ni pa tako s svojskimi lastnostmi, zato se nekatere, kot je bilo prej rečeno, izrekajo trdilno, nekatere pa zanikovalno, kot na primer ‘rojeno’ ali ‘nerojeno’, in podobno. ‘Nerojenost’ se namreč od ‘rojenosti’ razlikuje samo po tem, kar je z njo označeno,[118] kajti pomeni, da Oče ni porajan, da pa je porajan Sin.

90. Besede in poimenovanja uporabljamo za razjasnitev misli,[119] ki jih motrimo glede bitnosti Svete Trojice; te misli so namreč nespoznavne in neizrekljive vsakemu umu in besedi ter jih pozna samo Sveta Trojica.

91. Kakor izrekamo eno bitnost Božanstva v treh Hipostazah, tako se izpoveduje tudi istobitnost Svete Trojice.

92. Samega Očeta motrimo kot Tistega, ki je brez počela in je počelo.[120] Brez počela je kot neporajan, počelo pa je kot porojevalec in tisti, ki daje izhajati. Porojevalec je glede Sina, Tisti, ki daje izhajati, pa je glede Svetega Duha – oba sta namreč iz Njega bitnostno in na veke v Njem bivata.

93. Enica, ki se od sebe vzgiba do Trojice, ostaja Enica. In Trojica, ki se znova zvaja v Enico, ostaja Trojica – to je paradoksno.[121]

94. Umevamo, da Sin in Sveti Duh nista brez počela, pa sta vendar večna. Da imata počelo, ker je Oče njuno počelo in izvor, večna pa, ker vso večnost – eden kot rojen, drugi kot izhajajoč – sobivata z Očetom.

95. Eno Božanstvo Trojice se ohranja nerazdeljeno in tri Hipostaze enega Božanstva ostanejo nepomešane.

96. Kot svojsko Očetu se izreka, da je brez počela in neporajan; (svojsko) Sinu, da je v počelu in je porajan, Svetemu Duhu pa, da je skupaj s počelom in izhaja (iz Očeta). Začetek Sina in Duha se ne izreka časovno, ampak se pojasnjuje izvor, iz katerega imata – kakor svetloba iz sonca – svoj obstoj od vekomaj. Iz njega sta namreč po bitnosti, četudi ne pod njo.

97. Svojskost vsake izmed Hipostaz ostaja negibna in nespremenjena, skupna narava bitnosti, to je Božanstva, pa ostaja nerazdeljena.

98. Izpovedujemo Enico v Trojici in Trojico v Enici, razdeljeno neločljivo in združeno razločljivo.[122]

99. Oče je edino počelo vsega. In sicer (počelo) Sina in Duha kot roditelj in večni izvir, sovečen in so-neskončen, neomejen, iste bitnosti in nerazdeljen. (Počelo) ustvarjenih bitij pa je kot njihov ustvarjalec, skrbnik in sodnik po Sinu v Svetem Duhu. Rečeno je namreč: »Kajti iz njega, po njem in zanj je vse; njemu slava na veke! Amen.«[123]

100. Rečeno je spet, da sta Sin in Sveti Duh sovečna, ne pa prav tako brez počela. Sovečna sta namreč kot sobivajoča z Očetom, ki nima počela. Nista pa brez počela, ker nista brez izvora. Iz Njega sta, četudi ne za Njim: kakor svetloba iz sonca, kot je bilo prej rečeno. Rečeno je tudi, da sta brez počela, saj nimata začetka v času, da se ne bi umevalo, kot da sta Onadva, iz katerih čas izhaja, času podvržena. Nista torej brez začetka po izvoru, pač pa sta brez začetka po času. Pred vsem časom in vekom sta, in tudi nad časom in vekom sta (Onadva), ki je po Njiju ves čas in vek in kar je v veku in času, ker sta – kot je bilo prej rečeno – sovečna z Očetom. Njemu skupaj z Njima pripada veličastvo in oblast na veke vekov. Amen.

 



[1]          Prim. Ps 62,5.

[2]          Db. dobre.

[3]          Ali: misli; db. besedi, razumu; ali tudi: Besedi/Smislu (Logosu).

[4]          Db. na način mirovanja, hezihije; grški izraz hesychía pomeni tišino, mirovanje, v puščavski duhovnosti pa dobi določen pomen, ki je skoraj sinonim za kontemplacijo: mir srca, notranji mir v molku, sedenje v celici v zbranosti in čuječnosti.

[5]          Gr. hesychía.

[6]          Prim. Ps 68,3.

[7]          Db. Neuspeh pri doseganju/zgrešitev; gr. apotychía.

[8]          Tj. kakor ravnaš s svojim telesom, tako bo Bog ravnal s teboj; prim. tudi Mt 7,2.

[9]          Db. z Bogom.

[10]        Prim. 1 Pt 2,21.

[11]        Prim. Jn 12,46.

[12]        Db. praktike; gr. praktiké. Prim. glede tega pojma v puščavski duhovnosti Evagrij, Praktik (slov. prev. G. Kocijančič, v: Evagrij Pontski, Spisi in pisma, prevod, spremna besedila in opombe G. Kocijančič in A. Širca, Ljubljana 2015, str. 57–84).

[13]        Iz 45,3 LXX.

[14]        Prd 2,14.

[15]        Tj. očiščena strasti.

[16]        Ali: preiskuje smisle; tj. zakone, ki jih je Bog dal stvarstvu; gr. ereunâ lógous.

[17]        Ali: bistvo; gr. ousía.

[18]        Ps 145,14.

[19]        Ali: vzdržnostjo; gr. enkráteia.

[20]        Tudi v pomenu: pogovor; gr. syntychía.

[21]        Db. ima prednost; se odlikuje.

[22]        Db. ne utrpeva; gr. mè páschon.

[23]        Tj. brez strasti.

[24]            Nad-nespoznavnega, tj. Tistega, ki presega tako spoznavnost kot nespoznavnost; radikalno apofatična oznaka Boga.

[25]        Prim. Flp 3,20.

[26]        Ali: prizadevnim … lenim/slabim; gr. spoudaíois mè phthonôn … phaúlous eleôn.

[27]        Prim. Mt 12,35.

[28]        Prim. Mt 6,21.

[29]        Prim. Mt 10,25.

[30]        Prim. Sir 3,24 LXX.

[31]        Ali: bolezni; bolečini; trpljenju; gr. páthos.

[32]        Gr. akedía; naveličanost (tudi ‘duhovna naveličanost’; lat. acedia) – zelo pomembna resničnost samotarskega življenja; klasični pomen ‘brezbrižnost’, ‘malomarnost’ dobiva v puščavski duhovnosti zelo značilen pomen ‘duhovna naveličanost’, ‘duhovna lenoba’, ki se v polnosti razvije pri Evagriju in zaobsega tudi pojme, kot so ‘strahopetnost’, ‘potrtost’, ‘opoldanski demon’, ki menihu lahko predstavlja najhujšo nevarnost (prim. Evagrij, Praktik 12); ‘želo, ki pustoši opoldne’ (Ps 91,6). Na Zahodu je po posredovanju Kasijana postala eden izmed sedmih ‘glavnih grehov’ (prim. Katekizem Katoliške cerkve, Ljubljana 1993, str. 280). Je nehvaležnost do Boga, naveličanost, ki jo lahko povzročijo tudi skrupuli, podnebje, preveč dela, torej pretiran aktivizem. Zdravilo zanjo je po nauku puščavskih očetov molitev in misel na poslednje reči, predvsem pa vztrajanje v celici.

[33]            Ali: trpen.

[34]        Ali: Tuj; Nov; Prečuden; gr. Xénon (thaûma).

[35]        Ali: istobistveno; istega bistva; gr. homooúsion; prim. obrazec nicejsko-carigrajske veroizpovedi: »… istega bistva z Očetom«.

[36]        Ta stoprvi izrek bi pravzaprav spadal že v drugo stotico (ki pa ima zato le 99 izrekov), vendar je morda po vsebini primernejši še za prvo stotico.

[37]        Ali: Začetek; gr. arché.

[38]        Gr. tò logikón.

[39]        Prim. 1 Kor 9,27.

[40]        Prim. Rim 13,14.

[41]        Gr. hesychías.

[42]        Prim. Gal 5,13.

[43]        Gr. izraz epithymía (v 18. izreku preveden kot poželenje) pomeni veliko željo po nečem dobrem ali slabem.

[44]        hrepenenje po Bogu gr. theîos éros.

[45]            Db. z ugankami, tj. namigovanji.

[46]        Ali: Potrpežljivost; gr. makrothymía.

[47]        Različica: ki živi.

[48]        nebesni obok (ali: firmament) … trdnosti: gr. steréomasteréoma; za izraz prim. 1 Mz 1,6-8.

[49]        Prim. 1 Mz 12,10; 41,56-57.

[50]        Ps 91,12; Mt 4,6.

[51]        Ali: razen če se mu vzbudi kakšna strast.

[52]        Prim. Jn 1,12.

[53]        Prim. 2 Mz 23,21.

[54]        Prim. Mt 22,12-13.

[55]        Prim. Mt 6,24.

[56]        Db. če se ne zareže (vanjo) in izžge.

[57]        Ali: trpljenja, muk; gr. pónon.

[58]        Ali: trpljenjem; trudom.

[59]        Gr. philoponíaphiledonía.

[60]        Ali: napori.

[61]        V drugi redakciji je prvi del izreka: »Spreobrnjenje rodi izpolnjevanje zapovedi« (kar je glede na naslednji, 78. izrek morda bolj smiselno).

[62]        Db. lepo/dobro; gr. kalè (hesychía).

[63]        Db. ne prestopi samega sebe.

[64]        Prim. Gal 6,3.

[65]        Db. umski (sončni) zahodi; večeri.

[66]            Sonce pravičnosti tj. Kristus.

[67]        Gr. eîdos.

[68]        Prim. Jn 1,14.

[69]        Ali: oseba.

[70]        Glej op. 35.

[71]        Število sto dopolnjuje stoprvi izrek prve stotice.

[72]        Prim. 2 Kor 10,5 (»ki se dviga proti spoznanju Boga«).

[73]        Ali: skušnjav.

[74]            Ali: osnovne; tiste, ki porajajo vse druge.

[75]        na zunaj … znotraj: db. zunanji človek … notranji.

[76]            z ljubeznijo do modrosti premišljuje db. filozofira.

[77]        Db. je najden.

[78]        . Db. golih.

[79]        Gr. krâsis.

[80]        Db. Strastni spomini se ogolijo.

[81]        Možen prevod: ker; gr. hóti.

[82]        Tj. duhovna naveličanost; gr. akedía; glej op. 32.

[83]        Tj. življenje.

[84]        Prim. Iz 5,6.

[85]        Prim. 1 Kor 9,27.

[86]        Prim. Mt 12,35; Lk 6,45.

[87]        Prim. Mt 12,35; Lk 6,45.

[88]        Ali morda: od nasprotnika, tj. hudiča; gr. ek toû enantíou.

[89]        Ali: pod vplivom nasprotnika/sovražnika.

[90]        Različica: glede svojega odrešenja.

[91]        Tj. apostol Pavel; Rim 8,35.

[92]            ne vse vsem db. ne vse splošno.

[93]        Ali: vseh.

[94]        Prim. 1 Mz 2,8.

[95]            umevajoče narave tj. angeli.

[96]        Nekoliko nejasno besedilo; možen prevod: … ne pa da – v nasprotni smeri, sledeč zaznavi – služijo mesenemu poželenju.

[97]        Prim. Kol 3,5.

[98]            Dobra … dobre ali: Lepa … lepe.

[99]        Gr. toû pantós; različica: sposobno za sprejem d/Duha, gr. toû pneúmatos.

[100]      Prim. 1 Kor 9,27.

[101]      Prim. 1 Mz 3,19.

[102]      Prim. 1 Mz 3,22.

[103]      Prim. 1 Mz,1-5.

[104]      Prim. Jud 12.

[105]      Prim. Gal 2,18.

[106]      Db. z Bogom.

[107]      Ali: Menih.

[108]      Prim. 1 Mz 3,1-3; Rim 5,1sl.

[109]      Prim. Rim 5,19.

[110]      Prim. 1 Mz 2,9.

[111]      Ali: dovršitev.

[112]      Možen pomen tudi: Kristusova ljubezen; gr. agápe Christoû.

[113]      Gr. tês theologías cháris.

[114]      Ali: postane navada.

[115]      Db. iz tega, kar je ob Njem.

[116]      Talasij tu (in v naslednjih izrekih) navede pomembna pojma: trdilno (gr. katà thésin; db. po trditvi) … zanikovalno (gr. kat’ aphaíresin; db. po odvzetju/oropanju).

[117]      v katafatičnem pomenu/katafatično (gr. kataphatikôs): s pri-rekanjem nečesa nečemu, s trditvijo; v apofatičnem pomenu/apofatično (gr. apophatikôs): z od-rekanjem nečesa nečemu, z zanikanjem.

[118]      Tj. ne pa tudi po veljavnosti.

[119]      Ali: besed; smislov; gr. lógon.

[120]      Ali: začetek; gr. arché (tudi v nadaljevanju).

[121]      Gr. parádoxon.

[122]      Tj. z ohranjenimi svojskimi lastnostmi.

[123]      Rim 11,36.