Legende

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

DOBER POGOVOR DOBRE SESTRE Z MOJSTROM ECKHARTOM[1]

Neka hči je prišla v samostan reda pridigarjev[2] in povprašala po Mojstru Eckhartu. Vratar jo je vprašal: “Koga naj najavim?” Odgovorila je: “Ne vem.” Rekel je: “Kako da tega ne veste?” Odvrnila je: “Nisem niti dekle, niti ženska, niti moški, niti žena, niti vdova, niti devica, niti gospodar, niti dekla, niti hlapec.” Vratar je šel k Mojstru Eckhartu (in rekel): “Pridite ven k najbolj nenavadnemu bitju, o katerem sem kdaj slišal. Pustite, da grem z vami, pomolite glavo ven in recite: ,Kdo sprašuje po meni?'” In storil je tako. Odgovorila mu je enako kot vratarju. Rekel je: “Ljubi otrok, tvoje besede so resnične in odrezave: pojasni mi natančneje, kako to misliš.” Odvrnila je: “Če bi bila dekle, bi bila v svoji prvotni nedolžnosti, če bi bila ženska, bi v duši neprestano rojevala večno Besedo, če bi bila moški, bi se srčno upirala vsem grehom; če bi bila žena, bi varova­la zvestobo svojemu dragemu, edinemu možu; če bi bila vdova, bi neprestano hrepenela po svojem edinem ljubem; če bi bila devica, bi opravljala službo v spoštovanju; če bi bila gospodar, bi imela moč nad božanskimi krepostmi, če bi bila dekla, bi se čutila ponižno podrejeno Bogu in vsem bitjem; če bi bila hlapec, bi imela naporno delo in bi služila svojemu gospodu z vso voljo ter brez ugovora. Od vsega tega nisem nič. Sem stvar kot vsaka druga stvar in blodim.” Mojster se je oddaljil in rekel bratom: “Zdi se mi, da sem poslušal najčistejšega človeka, kar sem jih kdaj srečal.”

 

O DOBREM JUTRU[3]

Mojster Echkart je rekel nekemu ubožcu: “Bog ti daj dobro jutro, brat!” – “Gospod, obdržite ga sami zase: jaz še nisem doživel slabega.” Rekel je: “Kako to, brat?” – “Ker sem vse, kar mi je Bog naložil trpljenja, zaradi Njega z veseljem trpel in si mislil, da sem Njega nevreden. In tako nisem bil nikoli žalosten ali zaskrbljen.” – Vprašal je: “Kje si najprej našel Boga?” – “Ko sem se odpovedal vsem ustvarjenim bitjem, sem našel Boga.” Rekel je: “Kje si pustil Boga, brat?” – “V vseh odkritih, čistih srcih.” Vprašal je: “Kakšen človek si pravzaprav, brat?” – “Kralj sem.” Vprašal je: “Nad čim?” – “Nad lastnim mesom: kajti pri vsem, kar je moj duh poželel od Boga –  pri izpolnjevanju in prenašanju vsega tega – , je bilo moje meso še bolj zavzeto in hitrejše kot moj duh pri sprejemanju.” Rekel je: “Kralj mora imeti kraljestvo. Kje je torej tvoje kraljestvo, brat?” – “V moji duši.” Vprašal je: “Kako, brat?” – “Ko zaprem vrata svojih petih čutov in  prav zares želim Boga, tedaj najdem Boga v svoji duši ravno tako žarečega in veselega, kakršen je v večnem življenju.” Rekel je: “Gotovo si svet. Kdo te je naredil svetega, brat?” – “To je posledica mojega sedenja v tišini, mojih vzvišenih misli in mojega zedinjenja z Bogom – to me je potegnilo v nebesa; kajti v ničemer, kar bi bilo manj kot Bog, nisem mogel nikoli najti miru. Zdaj sem našel Njega in imam v Njem večni mir in veselje in to je v časnosti več kot vsa kralj­estva. Nobeno zunanje delo ni tako popolno, da ne bi motilo notranjosti.[4]

 

MOJSTER ECKHART IN GOLI DEČEK[5]

Mojster Eckhart se je srečal z lepim golim dečkom.

Vprašal ga je, od kod prihaja.

Rekel je: “Prihajam od Boga.”

“Kje si ga pustil?”

“V krepostnih srcih.”

“Kam si namenjen?” –

“K Bogu.”

“Kje ga najdeš?” –

“Kjer sem zapustil vsa ustvarjena bitja.”

“Kdo si?” –

“Kralj sem.”

“Kje je tvoje kraljestvo?” –

“V mojem srcu.”

“Pazi, da se ga nihče ne polasti hkrati s teboj!”

“Tako delam.” –

Potem ga je peljal v svojo celico in rekel: “Vzemi oblačilo, katero hočeš!”

“Potem ne bi bil kralj.”

In je izginil.

Bog sam je bil in pomenkovala sta se.

 

GOSTIJA MOJSTRA ECKHARTA[6]

Nekoč je v Köln ob Renu prišel ubožec, da bi tam našel uboštvo in živel za resnico.[7] Prišla je devica in rekla: “Ljubi otrok, hočeš z menoj jesti v Božji ljubezni?” Rekel je: “Rad!” Ko sta sedela (pri mizi), je rekla: “Pošteno jej in ne boj se!” Rekel je: “Če jem preveč, je napak, če jem premalo, je tudi narobe. Jedel bom, kot jé ubog človek.” Vprašala je: “Kaj je ubog človek?” Odgovoril je: “Zanj je značilno troje. Prvič: odmrl je vsemu, kar je naravno. Drugič: ne more preveč hrepeneti po Bogu. Tretjič: vsega, kar se imenuje oziroma je trpljenje, ne privošči nikomur drugemu bolj kot sebi.” Vprašala je: “Oh, ljubi otrok, povej mi, kaj je uboštvo notranjega človeka?” Odgovoril je: “Zanj je značilno troje. Prvič: popolna od­maknjenost od vseh ustvarjenih bitij v času in večnosti. Drugič: resna ponižnost notranjega in zunanjega človeka. Tretjič: goreča ponotranjenost in srce, ki je neprestano dvignjeno k Bogu.” Rekla je: “Zares, to rada slišim. Daj, dragi otrok, povej mi še, kaj je uboštvo duha?” Rekel je: “Preveč sprašujete!” Odvrnila je: “Nisem še mogla izkusiti, da bi moglo biti preveč tega, kar je v Božjo slavo ali v človeško svetost.” Ubožec je rekel: “Resnico govorite. Tudi zanj (= za uboštvo duha) je značilno troje. Prvič: človek niti v času niti v večnosti ne ve za nič razen za Boga. Drugič: Boga ne išče zunaj sebe. Tretjič: nobene duhovne dobrine ne nosi s seboj kot svojo lastnino z enega mesta na drugo.” Vprašala je: “Ali potem ne bi smel Mojster, ki je oče naju obeh, nositi pridige iz svoje celice na prižnico?” Odgovoril je: “Ne!” Vprašala je: “Zakaj?” Odgovoril je: “Kolikor bolj časno, toliko bolj telesno, in kolikor bolj telesno, toliko bolj časno.” Rekla je: “Ta duh ne prihaja s Češke!” Odvrnil je: “Sonce, ki sije nad Kölnom, razsvetljuje tudi mesto Prago.” Rekla je: “Povej mi to jasneje!” Odvrnil je: “To se meni ne spodobi, če je Mojster tu zraven.” Moj­ster je rekel: “Kdor nima resnice v notranjosti, naj jo ljubi zunaj, tako jo bo našel tudi znotraj.” Rekla je: “Ta jed je dobro plačana.”

Tedaj je rekel ubožec: “Devica, zdaj boste pa vi plačali vino!” Odvrnila je: “Rada! Kar vprašajte me!” Vprašal je: “Po čem naj bi človek v svoji duši prepoznal dela Svetega Duha?” Odgovorila je: “Po trojem. Prvič: iz dneva v dan je manj telesen, manj čuten in manj navezan na naravno ljubezen. Drugič: neprestano se vse bolj razvnema v Božji ljubezni in raste v Božji milosti. Tretjič: z ljubez­nijo in resnobo se v svojem delovanju bolj obrača k sočloveku kot k sebi samemu.” Rekel je: “To so izvoljeni prijatelji našega Gospoda gotovo potrdili.” Vprašal je: “Po čem naj duhovni človek spozna, da mu je Bog pričujoč v molitvi in pri vajah v kreposti?” Odgovorila je: “Po trojem. Prvič: po tistem, s čimer je Bog obdaroval svoje izvoljene; to je po preziranju sveta in telesnega trpljenja. Drugič: po čedalje večji milosti, ki je po meri čedalje večje ljubezni med njim in Bogom. Tretjič: Bog človeka nikoli ne odpusti, ne da bi mu pokazal novo pot resnice.” Rekel je: “Prav zares mora biti tako. Povej mi, po čem naj človek spozna, da so vsa njegova dela skladna z najvišjo Božjo voljo?” Rekla je: “Po trojem. Prvič: vseskozi ima čisto vest. Drugič: nikoli se ne odvrne od edinosti z Bogom. Tretjič: nebeški Oče z vlivanjem v njem nenehno rojeva svojega Sina.

Mojster je rekel: “Ko bi bila vsaka krivda tako dobro poplačana kot to vino, bi se marsikatera duša, ki je zdaj v vicah, veselila večnega življenja.” Tedaj je rekel ubožec: “Kar je tu še treba plačati, pritiče Mojstru.” Mojster je rekel: “Pri starcih je treba upoštevati njihovo starost.” Pa je ubožec rekel: “Pusti delovati ljubezni, saj ljubezen deluje brez razlike.”

Devica je rekla: “Vi ste Mojster, čigar mojststvo je bilo trikrat potrjeno v Parizu.” Ubožec je rekel: “Ljubše mi je, da je kdo enkrat potrjen v resni­ci kot pa trikrat v Parizu na katedri.” Mojster Eckhart je rekel: “Če naj bi še jaz kaj rekel, je že povedano.”

Devica je vprašala: “Oče, povej mi, po čem naj človek spozna, ali je otrok nebeškega Očeta?” Spregovoril je: “Po trojem. Prvič: vsa svoja dela dela iz ljubezni. Drugič: vse stvari sprejema od Boga na enak način. Tretjič: vse njegovo upanje je edinole v Bogu in v nikomer drugem.”

Ubožec je vprašal: “Povej mi, oče, po čem naj človek spozna, ali deluje v njem krepost do svoje največje plemeni­tosti?” Spregovoril je: “Po trojem: Boga ljubiš zaradi Boga, dobro zaradi dobrega in resnico zaradi resnice!”

Mojster je vprašal: “Draga otroka, kako naj živi človek, ki uči resnico?” Devica je odgovorila: “Živeti mora tako, da bo to, kar uči z besedami, izpolnjev­al z življenjem.” Ubožec je rekel: “Prav je tako. Pa tudi notranje mora biti tak, da ima v notranjosti več resnice, kot jo lahko navzven izrazi z besedami.”

 

Dicz ist maister ekkartz predig vnd frag;

wer sy hoer oder sag,

dem geb got ain guet end

vnd nach seinem leben ein froleich vrstend. Amen.[8]

 

Tako je Mojster Eckhart pridigal in spraševal;

kdor to posluša in o tem govori,

mu daj Bog dober konec

in po tem življenju veselo vstajenje. Amen.

 


[1]Ta legenda ima pri Pfeifferju oznako III 69 (str. 625). O podrobnostih glede rokopisnih besedil, ki so bila osnova za Quintov prevod, in glede različnosti posamez­nih mest v različnih virih  gl. opombe v Quint, str. 528.

[2] reda pridigarjev tj. dominikancev.

[3]Ta legenda ima pri Pfeifferju oznako III 67 (str. 624). O podrobnostih glede rokopisnih besedil, ki so bila osnova za Quintov prevod, in glede različnosti posamez­nih mest v različnih virih prim. Quint, str. 528.

[4]Več o zunanjih in notranjih delih Eckhart pove v 2. delu Knjige Božje tolažbe.

[5]Ta legenda ima pri Pfeifferju oznako III 68 (str. 624). O podrobnostih glede rokopisnih besedil, ki so bila osnova za Quintov prevod, in glede različnosti posamez­nih mest v različnih virih  gl. opombe v Quint, str. 529.

[6]Ta legenda ima pri Pfeifferju oznako III 70 (str. 625). O podrobnostih glede rokopisnih besedil, ki so bila osnova za Quintov prevod, in glede različnosti posamez­nih mest v različnih virih  gl. opombe v Quint, str. 529.

[7]V legendi nastopajo tri osebe: ubožec, ki je prišel v Köln iskat uboštvo in “živet za resnico”, devica in Mojster. Pogovor je jasen in pregleden, vse tri osebe sprašujejo in odgovarjajo. Vsako izmed treh vprašanj dobi po tri odgovore. Glede na vlogo, ki jo ima Mojster v tem pogovoru, lahko upravičeno sklepamo, da gre za nekakšen hommage à Maître Eckhart in da je legenda nastala v krogu njegovih učencev.

[8]Ti verzi končujejo münchenski rokopis (Münchner Hs. cgm. 365).