Knjiga o izražanju in pojasnjevanju

Al-Džahiz (prev. Nabil Al-Daghistani)

Knjiga o izražanju in pojasnjevanju

Kitāb al-Bayān wa al-Tabyīn (كتاب البيان و التبيين)

Al-Džahizova[1] bogata intelektualna zapuščina je v slovenskem kulturnem prostoru nepoznana. Moje prizadevanje je zato usmerjeno v posredovanje njegovega literarnega zaklada. V ta namen sem začel z raziskovanjem in prevajanjem njegovih najbolj znanih del. Kot prva njegova knjiga je v tukajšnji spletni reviji bila predstavljena »Knjiga o skopuhih« (Kitāb al-Buḫalāʾ)[2]. Al-Džahiz je sicer napisal več kot 300 knjig,[3] od katerih se je ohranilo le nekaj deset. Razen omenjene knjige in pa dela al-Bayān wa al-tabyīn, je vredno omeniti vsaj naslednje:

  • Kitāb al-aywān (»Knjiga o živalih«); [Pionirsko delo o proto-evolucijki teoriji];
  • At-tufaīliyīn (»Paraziti«); [Izraz, s katerim al-Džazih označi izkoriščevalske ljudi];
  • Faḍilat al-muʿtazila (»Prednosti Muʿtazile«);
  • Al-maḥāsin wa al-aḍdād (»Vrline in njena nasprotja«);
  • Al-nisāʾ (»Ženske«);
  • Al-burṣān wa al-ʿorǧān wa al-ʿimyān wa al-ḥolān (»Invalidi in šepajoči ter slepi in škilasti«);
  • At-tāǧ fi akhlāq al-mulūk (»Krona morale vladarjev«);
  • At-tarbīʿ wa at-tadwīr (»Kvadratenje in kroglanje«)
  • Al-tabṣīra fī at-tiğāra (»Bistroumnost pri trgovanju«);
  • Al-biġāl (»Osli«);

 

O knjigi:

Kitāb al-bayān wa al-tabyīn (»Knjiga o izražanju in pojasnjevanju«), je ena pomembnejših al-Džahizovih knjig in je uvrščena med temeljna dela arabske literature (adab).[4]  Književniki, jezikoslovci in ostali iz nje že stoletja dolgo črpajo svoje znanje, izpopolnjujejo svoje literarne veščine in se vadijo v spretnosti arabskega izražanja. Velja prepričanje, da ni odraslega Arabca, pa naj bo izobražen ali ne, ki ne bi črpal navdiha iz vsebine te knjige.[5]

Al-Džahiz je knjigo razdelil v tri dele. V prvem delu predstavi in razdela pojme in koncepte kot so: izjava, pojasnilo, jezikovne napake, retorika, artikulacija, načelo »zlate sredine«, pesniška proza (saǧʿ)[6] (سجع), arabska poezija[7] (šiʿr) (شعر) idr. V drugem delu govori o govorništvu in javnem nastopanju, klasifikaciji pesnikov, oporokah (waṣāyā) (وصايا) in poslanicah (rasāʾil) (رسائل). V tretjem delu govori predvsem o pridigah menihov in spokornikov ter o njihovih novicah. Pri tem navaja številne verze iz arabske poezije, posveti pa se tudi njihovemu izvoru, pomenu in vrednosti. Vsak od teh treh delov vsebuje poleg modrosti in anekdot tudi nekatere prerokove izjave, pridige in različne primerke iz poezije izpod peres tako modrecev kot šarlatanov, pobožnih kot veseljakov, avtohtonih beduinov kot meščanov, poglavarjev kot tudi navadnih ljudi.

Od številnih arabskih modernih izdaj knjige Kitāb al-bayān wa al-tabyīn sem za pričujoči prevod izbral tisto, ki jo je s spremno besedo, pojasnili in komentarji opremil ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn.[8] Gre za dopolnjeno izdajo, ki temelji na štirih najbolj ohranjenih starih zapisih.

 

Odlomki iz knjige:

[Iz uvoda]

»Vsemogočni Bog, prosim Te, da me obvaruješ pred skušnjavo govora in dejanj,[9] odvečnim naporom za nepotrebna dela in prevelikim navdušenjem nad že opravljenimi deli, pred nerodnostjo izražanja in pretiranim besedičenjem kot tudi pred nezadostnim in pomanjkljivim govorom.«[10]

[…]

»Glede molčanja je Abū ʾUḥajḥa bin al-Ğullāḥ[11] dejal:[12]

Mladeniču molčati še najlepše se spodobi,

če z izražanjem se sramoti;

kajti govor je kalen,

če jedrnatost ga ne zbistri.

والصمت أجْمَل بالفتى … ما لم يكن عِيٌّ يَشينُهْ

والقول ذو خَطَل إذا … مَا لم يكن لُبٌّ يُعينُهْ

wa-ṣ-ṣamtu aǧmalu bi-l-fatā……mā lam yakun ʿīyun yašīnuh

wa-al-qawlu ḏu ḥaṭalin iḏā….mā lam yakun lubbun yaʿīnuh«[13]

 

 [O popačeni izgovorjavi in vplivu, ki jo nanje ima odpadanje zob]

»Če se jezik lahko prosto premika po celotni ustni votlini in če luknje od odpadlih zob ne povzročajo žvižgov, potem odpadli zobje ne bodo bistveno motili izgovarjanja. To je tudi potrdil ustanovitelj logike [Aristotel] v svoji knjigi »O živalih«. V njej zatrjuje, da so glasovne zmogljivosti ptic, zveri ali krav odvisne od širine njihovih jezikov [t.j. velikosti njihovih jezikov glede na ustno votlino]. Širši je jezik, močnejši in jasnejši so njihovi glasovi. To je očitno pri dresiranih papigah, krokarjih, vranah in lastovkah. Takrat zmorejo čivkati z glasovi podobnimi človeškimi. Medtem ko se ovce niso zmožne oglašati drugače kot z »ma«. Pri tem sta »mīm« [črka »M«] in »bāʾ« [črka »B«] prvi dve črki, ki jih otroci izgovorijo, ko rečejo: »mama« in »baba« [arab. »oče«]. Ti dve črki nista odvisni od zmogljivosti jezika, temveč izhajata s pomočjo zapiranja in odpiranja ustnic. Ni težje razumeti človeka, ki ne more izgovoriti črki »F« in »S«, sploh če nastopita v sredini besede…..«[14]

 

 [O pomenih besede al-bayān, definicji in načinih izražanja]

»Vedi – naj te Bog varuje –, da izrazi ne morejo vselej zajeti vseh pomenov, kajti pomeni presegajo izraze.  Izrazi so omejeni, maloštevilni in jih je težko izbrati.

Vse oblike »semantičnih sredstev« (dalālāt (الدلالات)), bodisi verbalnih ali neverbalnih, je mogoče zvesti na pet  [elementov]: »izražanje« (lafẓ (اللفظ)), »nakazovanje« oz. »namigovanje« (išāra (الاشارة)), »sklepanje« (ʿaqd (العقد)), »zapisovanje« (khaṭ (الخط)) in »stanje« (ḥal (حال)), ki se imenuje niṣba (النصبة). Niṣba je »nakazovalno stanje« [govornika], ki lahko v celoti nadomesti ostala semantična sredstva. Vsako od zgoraj omenjenih posredovalnih sredstev razpolaga z lastno obliko in svojevrstno značilnostjo, s katero je mogoče razkriti natančen pomen povedi in njen resnični smisel, ugotoviti njeno splošnost in njeno posebnost, razločiti med tem, kar je dobronamerno in tem, kar je zlonamerno, kot tudi med vzvišeno govorico in praznim besedičenjem.«[15]

[…]

»Rekli smo, da obstaja jezikovno izražanje, medtem ko je namigovati mogoče z rokami, s kimanjem glave, z očmi, z obrvmi, z gubanjem čela in če sta govornika oddaljena drug od drugega, tudi z oblačili ali z mečem…«[16]

 

[O  povezavi med namigovanji, gestami in besednim izražanjem]

»Geste in jezikovno izražanje sta kakor partnerja, pri čemer gesta služi kot opora verbalnemu izražanju. Gesta pogosto tudi nadomešča verbalno izražanje in pisno označevanje. Kljub različnim ravnem in sredstvom mora biti prepoznavna in imeti svoja določila. Kajti namigovanje, mežikanje, premikanje obrvi ali drugih telesnih okončin, je v veliko pomoč in podporo tistim, ki želijo sporočila tajno posredovati le izbranim posameznikom. Brez teh namigovanj bi ljudje težko razumeli smisel besedne zveze khāṣ al-khāṣ (»posebni izbranci«) in bi ta pojem povsem zanemarili. Če pojasnilo tega pojma ne bi bil del jezikoslovne znanosti, bi vam to tukaj že pojasnil.[17] Nek pesnik je dejal:

Skrito z očmi mi je namignila, da njeni bližnji ne bi opazili,

– s tem mi je, prestrašena in obnemela, znamenje pokazala,

dojel sem takrat,

da svojemu dragemu »lep pozdrav« in »dobrodošlico« je podarila.

أشارت بطرف العين خيفة اهلها……اشارة مذعورٍ ولم تتكلم

فأيقنت أن الطرف قد قال مرحبا……و أهلا و سهلا بالحبيب المتيّم

ʾašārat bi arfi al-ʿayni khifata ahlihā

ʾišārata maʿūrin wa lam tatakallami

fa ʾayqantu anna al-arafa qad qāla maraban

wa ahlan wa sahlan bi al-abībi al-mutayyami«[18]

 

[O značilnostih človeškega glasu]

»Glas je sredstvo za izražanje in sfera, v kateri se dogaja razčlenjevanje [glasov/besed]. Jezik brez zvoka, zgolj s svojim gibanjem, ne bi mogel proizvajati izrekov, pesniških verzov ali proznih besedil. Tudi črke se ne bi spremenile v besede, če ne bi bilo teh delitev in povezovanj [med glasovi]. Razločno namigovanje z rokami in glavo ter druge neverbalne izrazne tehnike, kot so kazanje, zapeljevanje, izpostavljanje določene drže, način hoje, gibanje s telesom, vzbujanje poželenja ipd., služijo kot dopolnitev dobremu jezikovnemu bayānu[19]

 

 [Njegovi nasveti vezirju Muḥammadu bin ʿAbd al-Maliku]

»Prinašanje koristi vodi k radosti, prinašanje škode vodi k sovraštvu; nasprotovanje je sovražno dejanje; varnost prinaša brezbrižnost; zavračanje ljubezni prinaša nenaklonjenost, sprejemanje ljubezni pa slogo. Pravičnost združuje srca, nepravičnost pa vodi v razhajanje; lepo vedenje prinaša družabnost, zadržanost pa vodi k samoti.«[20]

[…]

»Vsakemu od teh pojmov pripada pretiravanje in prikrajšanje. Sleherna od omenjenih reči ima svojo lastno mejo, ki se jo je potrebno držati, v kolikor obstaja želja po doseganju pravega rezultata. Kajti pretiravanje pri radodarnosti je razsipnost, in pretiravanje v izdajstvu prinaša nezaupljivost. Pretiravanje v prijaznosti pa privablja slabo družbo.«[21]

 

[O načelu zlate sredine]

»Sramežljivost je beseda, ki izraža mero nečesa, ob kateri prekoračitvi se je potrebno izražati z drugo besedo. Radodarnost je beseda za določeno mero nečesa, razsipnost pa označuje njeno prekoračitev. Odločnost nekomu predstavlja določeno mero, medtem ko strahopetnost velja za mero tistemu, ki v tem oziru zaostaja. Varčevanje predstavlja določeno mero, skopost pa njeno prekoračitev. Hrabrost je določena mera, nepremišljenost in zvijačnost pa sta oznaki njene prekoračitve.«[22]

[…]

»Naši predniki so dobro pretehtali besede, predno so jih izrekli. Tudi v hvaljenju so si prizadevali doseči pravo mero in so kritizirali pretiravanje.«[23]

 

[Nekaj izrekov modrih mislicev]

»Pravijo: Eno od načel previdnosti je odpovedati se odvečni previdnosti.

In: Če se ti ni izpolnilo to, kar si si želel, se zadovolji s tem, kar imaš.

Neki pesnik je recitiral verz, na način mağzūʾa al-Khafīfa:[24]

Božja usoda je neizogibna…..nastopila bo ob svojem času,

Sprejmi, kar se ti zgodi…..če se ni zgodilo, kar se si želel.

قدَرُ اللَّه واردٌ … حِين يُقضَى ورودُه
فأرِدْ ما يكون إنْ … لم يكن ما تريدُهُ

Qadru Allāhu wāridun…… ḥīn yuqḍi wurūduhu

Fa arid mā yakūnu in …lam yakun mā turīduhu

 

»Nekega beduina[25] so vprašali, zakaj se pritožuje. Rekel je: ‘Dobim to, kar ne želim in želim to, česar ne dobim. Živim v času, v katerem tisti, ki si prizadeva, ničesar ne prejme, medtem ko  prejme tisti, ki si za ničemer ne prizadeva.’«

»Al-Muqafo so vprašali: ‘Ali še pišeš poezijo?’ On pa jim je odgovoril: ‘S tistim, kar se mi pojavlja, nisem zadovoljen, a tisto, kar bi me zadovoljilo, se mi ne pojavi.’«[26]

 

[O pomembnosti znanja]

»Neki možakar je ogovoril Abo Hurayro al-Naḥawo: ‘Rad bi pridobil znanje, a se ga bojim izgubiti.’ On pa mu je odgovoril: ‘Že prekinitev z učenjem zadostuje, da ga izgubiš.’«

»Al-Aḥnaf je slišal možakarja recitira:

Učenje v mladosti je kot klesanje v kamnu

التعلُّم في الصِّغَر كالنَّقش في الحجر

Al taʿallumu fī-lṣiġari k-al-naqši fī-lḥaǧari

nato je al-Aḥnaf rekel: ‘Čeprav ima starejši večjo glavo, njegove srce je polno skrbi.’«

 

»Naš Božji poslanec,  Bog naj ga blagoslovi in mu nakloni mir, je dejal:

‘Bog ne zbira znanje tako, da ga na silo odvzame ljudem, temveč si prilasti učenjake, dokler ne preostane noben več. Ljudi nato postavljajo nevedneže v vodstvo in jih prosijo za nasvete, ki pa jim, brez znanja, napačno svetujejo in jih s svojimi zablodami puščajo tavati v nevednosti.’«

Zato je ʿAbdallah bin ʿAbbās, naj se ga Bog usmili, medtem ko je pomagal položiti truplo Zayida bin Ṯābita v grob, naj se ga Bog usmili, dejal: ‘Kdor želi videti, kako znanje izginja iz tega sveta, naj bo priča temu primeru.’«[27]

 

[O pridigi in logiki]

»Kratko malo, ne vemo, da bi pridige (khutba)[28] obstajale drugje, kakor pri Arabcih in Perzijcih. Kajti v Indiji  razpolagajo z bogatimi izrazi, zapisanimi v prastarih knjigah, ki jih pripisujejo znanim pisateljem ali učenjakom, temveč jih preprosto hranijo kot literarno dediščino, ki se prinaša iz roda v rod. Grki imajo sicer svojo filozofijo in logiko, vendar pa  je celo njihov ustanovitelj logike, kljub svojemu poznavanju jezika in obvladovanju retorike, ostal brez natančnih izrazov in jasnih opisov.[29] Sami Grki mu ne pripisujejo nobenega govora in menijo, da ga Galen[30] v retoriki prekaša[…]«[31]

 

[Anekdote med poglavji…]

»Nočemo razpredati dalje,[32] saj želimo bralce in poslušalce obdržati v dobri formi, zato nekaj anekdot:

Neki možakar je prišel do menjalnice in vprašal lastnika za posojilo v višini 200 dinarjev. Lastnik ga je vprašal: ‘Zakaj jih rabiš?’ Ta mu je odgovoril: ‘Ker bi z njimi kupil osla, s katerim bi zaslužil 20 dinarjev.’ Lastnik mu je odvrnil: ‘Kaj če ti podarim teh 20 dinarjev in si ti jih ni potrebno sposoditi?’ Možakar mu je odgovoril: ‘Ne, vztrajam pri posojilu.’ Lastnik mu je nato dejal: ‘A tako torej, posojila mi sploh nisi nemaraval vrniti?!’

[…]

»Abu al-Hasan je rekel: ‘Neka zver se je prikazala pred karavano in nek možakar se je javil, da jo premaga. A ko ga je zver napadla, so vsi možji prihiteli na pomoč. Zver so ubili in jo odstranili od možakarja, nato so ga vprašali: ‘Ali je s teboj vse vredu?’ Odgovoril je: ‘Vse je v redu, samo ta zver se je podelala v moje hlače!’« [33]

 

 [Kratki nasveti in pregovori iz različnih poglavij knjige:]

– »Nisem videl človeka, ki bi se smejal napakam drugih, ne da bi sam imel veliko napak.«

– »Ljudem govori, dokler s svojimi pogledi to želijo in dokler ti nastavljajo svoja ušesa, ter prenehaj govoriti, ko opaziš njihovo naveličanost.«

– »Kdor želi napisati knjigo, si naj zamisli,, da so vsi ljudje sovražniki, ki imajo dovolj znanja o vseh zadevah, o katerih naj bi knjiga govorila, in da imajo tudi dovolj časa«.

– »Kako naj tisti, ki je za način življenja izbral trpljenje, ljudem razloži, kaj je sreča?«

– »Pisalo služi kot dodaten jezik, ki ga človek uporablja in ki pušča trajnejšo sled, medtem ko jezik opravlja veliko potratnega dela.«

– »Če ljubezen zaslepi človeka, da ne vidi slabosti ljubljenega, potem sovraštvo zaslepi človeka, da ne opazi dobrote sovražnika.«

– »Ne posvečaj se opravičevanju, saj je vedno pomešano z lažjo.«

– »Od ogrlice ti mora zadostovati to, kar obdaja vrat.«

– »Drži se zlate sredine, saj predstavlja rešitev, ki te ne bo niti ponižala niti ti prinesla težav.«

– »Zamolčati pravico je isto kot zagovarjati krivico.«

– »Sposobnost govorca se meri po razumevanju poslušalca.«

– »Slabo poslušanje vodi v hinavščino.«

– »Ljudje niso nič drugega kot govoreča bitja; če lahko zato postaneš najboljši med njimi, potem ne oklevaj!«

– »Tisti, ki ne zmorejo prenašati eno [ostro] besedo, jih bodo morali poslušati več.«

– »Vsak novi gost [obiskovalec] prinaša s seboj svoj presenečeni obraz; olajšajte mu s pozdravi!«

– »Nikoli nisem bral knjige, ne da bi presodil pisateljevih misli.«

– »Z obrekovalci postopaj tako kot mladi žrebiček: brez močnega hrbta za jahanje in brez mleka za molzenje.«

– »Tri stvari  pričajo o umski sposobnosti posameznika: njegova knjiga, njegov poslanec [kurir/sluga] in njegov poklon«.

– »Svojega slugo imenuj z lahkim imenom.«

– »Pri poslušanju bodi hitrejši kot pri govorjenju.«

– »Znanost je kot [konjsko] sedlo, vsak mimoidoči ga želi imeti.«

– »Moški lahko svojo jezo prikrivajo 40 let, toda svoje ljubezni ne morejo skriti niti za eno uro, medtem ko ženske lahko skrivajo svojo ljubezen 40 let, a svoje jeze ne morejo skriti niti za eno uro.«

 

Primarni viri:

Al-Ǧāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Kitāb al-Bayān wa al-Tabyīn; uredil: ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn; Maktabat al-Ḫānači, Kairo 1998.

Al-Ǧāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Kitāb al-Buḫalāʾ; uredil: Ṭāhā al-Ḥāǧirī; Dār al-Maʿārif, Kairo 1958.

Al-Ǧāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Kitāb al-Ḥayawān; uredil:ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn; Muṣṭafā al-Bābī al-Ḥalabī, Kairo 1965.

Al-Ǧāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Rasāʾil al-Ǧāḥiẓ; uredil: ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn; Maktabat al-Ḫānači, Kairo 1964.

Al-Ghazālī, Abū Ḥāmid Muhammad ibn Muhammad: Maqamāt al-ʿUlamāʾ Bayna Yeday al-Ḫulafāʾ wa al-ʾUmarāʾ; Dār al-Kutub al-ʿIlmīya, Beirut 2003.

Al-Ḥamawī, Yāqūt ibn ʿAbd Allāh: Muʿǧam al-ʾudabāʾ; Dār al-Kutub al-ʿIlmīyah, Beirut 1991.

Al-Ḫaṭīb al-Baghdādī, Abū Bakr Aḥmad ibn Alī ibn Thābit: Taʾrīḫ Madīnat as-Salām; uredil: Baššār ʿAūūād Maʿruf; Dar al-Ġarb al-Islāmi, Beirut 2001.

Al-Masʿūdī, Abī al-Ḥasan ʿAlī ibn al-Ḥusain: Murūǧ aḏ-Ḏahab wa Maʿādin al-Ǧauhar; uredil: Mohammad Muhyi ad-Din, Dār al-Fikir, Beirut 1973

Al-Mubrad, Muḥammad bin Yezīd: Kitāb al-Kāmil fi al-lugha wa al-ʾAda; uredil: ʿAbd al-Ḥamīd Hindāwī; Al-ʿAwqāf SA 1998.

Al-Qālī, Abū ʿAlī Ismāʿīl Ibn Qāsim: Al-ʾamāli; uredil: ʿAbd al- Ǧawād al-Asmaʿī, Kairo 1975.

Al-Zubaydī, Abū Bakr: Ṭabaqāt al-Naḥwīyn wa al-Lughawīyn; uredil: Muḥammad Abū al-Faḍil Ībrāhī, Kairo 1954.

Al-Ṭabarī, Abū Ǧaʿfar Muḥammad bin Ǧarīr: Taʾrīḫ a-Mulūk wa al-ʾUmam; uredil: Muhammad Abū ‘l-Fadl Ibrahim, Kairo 1960.

Al-ʾAnsāry, Ibrāhim Abū Isḥāq al-Ḥuṣarī: Ǧamʿ al-Ǧaūāhir fi al-Milḥ wa an-Naūadir; uredil: ʿAli Moḥammed al-Baǧāūī; Dār aǧ-Ǧīl, Beirut 1987.

Al-ʿaskarī, Abū Hilāl al-Ḥasan: Aṣ-Ṣināʿatayn aš-Šiʿr wal al-Kitābah; uredil: ʿAlī Moḥammed al-Baǧāūī; Al-Maktabah al-ʿunṣurīyah, Beirut 1992.

Ibn al-Nadīm, Muḥammad ibn Isḥāq: Al-Fahrast; uredil: Yūsuf ʿAlī Ṭawīl; Dār al-Kutub al-ʿArabīyah, 1996.

Ibn Ḫalkān, Aḥmed bin Moḥammed: Wafāyāt al- ʾAʿyān«; uredil: Iḥsān ʿAbbās; Dār al-Ṯaqāfah, Beirut 1967.

Ibn Rašīq, Abu ʿalī al-Ḥasan al-Qayrawānī al-ʾazdī: Al-ʿOmda fī Maāsini al-Šiʿri wa Ādābihi; uredil: Moḥammad Muḥyī al-Dīn; 5.ponatis Dar al-Jīl 1981.

Sibṭ Ibn al-Ǧaūzī: Mirʾāt Al-Zāman fi Tawārīḫ Al-Aʿyān; Dār Al-Risāla Al-ʿālamīya, Beirut 2013.

 

Arabski sekundarni viri:

Aḥmad Farīd Rifāʿī: ʿAṣr al-Maʾmūn; Dār al-Kutub al-Maṣrīya, Kairo 1927.

Ḥasan al-Sandūbī: ʾAdab al-Ǧāḥiẓ; Al-Maṭbaʿa al-Raḥmānīya, Kairo 1931.

Māzen al-Mubārak: Al-Mūǧaz fi Tār īkh al-Balāġa; Dār al-Fikr 2009.

Muṣṭafā Ṣādiq al-Rifāʿī: Tārīḫ ʾĀdāb al-ʿArab; Dār al-Kutub, Beirut 2000.

Šafīq Ǧibrī: Al-Ǧāḥiẓ Muʿallimu al-ʿAqla wa al-ʾAdab; Dār al-Bašāʾir, Damask 2001.

Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-Ğāhilī (Silsilat Tārīḫ al-ʾAdab al-ʿArabī);  Dār al-Maʿārif, Kairo 1960.

Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-ʾawwal (Silsilat Tārīḫ al-ʾAdab al-ʿArabī); Dār al-Maʿārif, Kairo 2004.

Nāṣir al-Dīn al-ʾAsad: Maṣādir al-Šiʿr al-Ğāhilī, Dār al-Ğīl, Beirut 1988

Ṭāhā al-Ḥāǧirī: Al-Ǧāḥiẓ – Ḥayātahu wa Āṯārahu; Dār al-Maʿārif, Kairo 1998.

ʿIzzat as-Saiyed Aḥmad:Falsafat al-ʾAḫlāq ʿinda al-Ǧāḥiẓ; Ittiḥād al-Kuttāb al-ʿArab, Damask 2005.

Drugi sekundarni viri:

Bauerj, Thomasa: Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama; prevod in spremna beseda: Raid Al-Daghistani; Krtina, Ljubljana 2014.

Behzadi, Lale: Sprache und Verstehen. Al-Ğāhiẓ über die Vollkommenheit des Ausdrucks. Wiesbaden: Harrassowitz, 2009.

Brockelmann, Carl: Geschichte der arabischen Litteratur. Erster Band. Leiden: Brill, zweite, den Supplementbänden angepasste Auflage 1943.

  1. Montgomery, James: Al-Jahiz: In Praise of Books; Edinburgh University Press 2013.
  2. J. H. Van Gelder, Beyond the Line: Classical Arabic Literary Critics on the Coherence and Unity of the Poem, pg. 2. Volume 8 of Studies in arabic literature: Supplements to the Journal of Arabic Literature. Leiden: Brill Publishers, 1982.

Guitoo, Arash: Selbst- und Fremdenwahrnehmung im islamischen Mittelalter. Identität- und Alteritätskonstruktion der Abbasidenzeit anhand der Schriften von Ibn Faḍlān und al-Ǧāḥiẓ. Berlin: EB, 2015.

Hainthaler, Theresia: Ǧāḥiẓ und seine Schrift ‚Widerlegung der Christen‘: Eine Annäherung. In: Christsein in der islamischen Welt. Wiesbaden 2015.

Hefter, Thomas: Edinburgh Studies in Classical Arabic Literature; Edinburgh University Press 2014.

Özkan, Hakan: Narrengeschichten und die scheinbare Unordnung der Prosakomposition im Kitāb al-Bayān wa-t-tabyīn des ʻAmr b. Baḥr al-Ǧāḥiẓ. Untersuchungen zum ǧāḥiẓschen adab. In: ZDMF 155 (2005).

Pellat, Charles (Hg.): Abū ʻUthmān ʻAmr ibn Bahr al-Jāhiz: Livre des mulets. Kairo: Ḥalabī, 1955. Rez.: A. Spitaler: Oriens 15 (1962).

Schoeler, Gregor: Verfasser und Titel des dem Ǧāḥiẓ zugeschriebenen sog. Kitāb at-Tāǧ. In: ZDMG 130 (1980).

Sezgin, Fuat: Geschichte des arabischen Schrifttums. Bd. XIV: Anthropogeographie. Teil 1: Gesamt- und Ländergeographie. Stadt- und Regionalgeographie. Frankfurt: IGAIW, 2010..

Sezgin, Fuat: Geschichte des arabischen Schrifttums. Bd. XVI: Schöngeistige Literatur. Teil 1: Poetik, Rhetorik und Literaturtheorie, Dichterbücher, Anthologien, Kunstprosa. Frankfurt: IGAIW, 2015.

Sezgin, Fuat: Geschichte des arabischen Schrifttums. Bd. XVII: Schöngeistige Literatur. Teil 2: Bildungs- und Unterhaltungsliteratur.Frankfurt: IGAIW, 2015.

Vladimirovich Frolov, Dmitri: Classical Arabic Verse: History and Theory of ʿarū; Brill, 2000.

[1] (Tudi: Al-Ǧāḥiẓ ali Al-Gahiz): ʾAbū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr al-Kinānī al-Fuqaimī al-Baṣrī (776–869), pisatelj, filozof, zgodovinar in teolog, živel in umrl v Basri (današnji Irak), v času njenega največjega kulturno-znanstvenega razcveta. Več o al-Džahizu glej: Ṭāhā al-Ḥāǧirī: Al-Ǧāḥiẓ -Ḥayātahu wa Āṯārahu, Dār al-Maʿārif, Kairo 1998. Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-Ṯānī (Silsilat Tārīḫ al-ʾAdab al-ʿArabī), Dār al-Maʿārif, Kairo 2004.Behzadi, Lale: Sprache und Verstehen. Al-Ğāhiẓ über die Vollkommenheit des Ausdrucks. Wiesbaden 2009. E. Montgomery, James: Al-Jahiz: In Praise of Books; Edinburgh University Press 2013. G. J. H. Van Gelder, Beyond the Line: Classical Arabic Literary Critics on the Coherence and Unity of the Poem, Volume 8 of Studies in Arabic literature: Supplements to the Journal of Arabic Literature. Leiden: Brill, 1982. Hainthaler, Theresia: Ǧāḥiẓ und seine Schrift ‚Widerlegung der Christen‘: Eine Annäherung. In: Christsein in der islamischen Welt. Wiesbaden 2015. Hefter, Thomas: Edinburgh Studies in Classical Arabic Literature; Edinburgh University Press 2014; Özkan, Hakan: Narrengeschichten und die scheinbare Unordnung der Prosakomposition im Kitāb al-Bayān wa-t-tabyīn des ʻAmr b. Baḥr al-Ǧāḥiẓ. Untersuchungen zum ǧāḥiẓschen adab. In: ZDMF 155 (2005), S.105-124. Thomasa Bauerj: Kultura dvoumnosti, Ljubljana 2014; str.255.

[2] Članek «Knjiga o skopuhih (Kitāb al-Buḫalāʾ)« je bil objavljen 31.01.2017 na spletni strani revije KUD LOGOS.

[3] Sibṭ Ibn al-Ǧaūzī (u. 1256) trdi, da je naštel več kot 360 al-Džahizovih knjig na knjižnih policah mavzoleja Abū Ḥanīfa an-Noʿmāna v Bagdadu. Za več glej: Sibṭ Ibn al-Ǧaūzī: Mirʾāt Al-Zāman fi Tawārīḫ Al-Aʿyān; Dār Al-Risāla Al-ʿālamīya, Beirut 2013.

[4] ʾAdab (أدب)  (mn: ʾĀdāb آداب); ta beseda med drugim pomeni tudi »kultura«, »tradicija«, »etika«, »olika«, »lepo obnašanje« in »dober značaj«. Skozi čas in ob spreminjanju načina življenja arabskega naroda se je pomen besede od prvotnega »vabilo k hrani« in »pogostitev« večkrat spremenil. Al-Džahiz adab definiral kot »vsak prefinjen govor, ki se dotakne čustev bralcev in poslušalcev, pa naj gre za poezijo ali prozo«.

[5] Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-ʾawwal; str.126-148.

[6] Saǧʿ je arabska proza, ki se rima na zadnjo črko zadnje besede v stavku. Gre za poetična prozo, ki pa se ne drži strogih pravil arabske poezije. Najlepši premeri so verzi iz Korana.

[7] Beseda šiʿr izhaja iz arabskega korena (š-‘-r), ki je osnova besede šu‘ūr, »čut«, »čustvo«, »spoznanje«, »strast« ali »občutek«, pri čemer glagol ša-‘a-ra pomeni »čutiti«.

[8] Naslov knjige: Kitāb al-Bayān wa al-Tabyīn – 4 deli; autor: ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr; Maktabat al-Ḫānači; Kairo 1998. Uredil ʿAbd as-Salām Muḥammad Hārūn (1908-1988); književnik, zgodovinar in literarni kritik, ki je izdal in komentiral več kot 115 pomembnih knjig na področju arabskega jezika, književnost in zgodovine.

[9] V arabščini je uporabljena beseda fitna (فتنة), ki jo je mogoče različno interpretirati. Večpomenskost je značilna za klasično arabsko literaturo. Zasledimo jo lahko že v preroškem izročilu, »hadisih«, kot tudi v Koranu. Za več  glej: Thomas Bauer: Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama; prevod in spremna beseda Raid Al-Daghistani; Krtina, Ljubljana 2014.

[10] Kitāb al-Bayān, I.del, str.3.

[11] Abū ʿUmrū ʾUḥajḥa bin al-Ğullāḥ, znani arabski pesnik iz obdobja pred islamom (džahilija). Večji del poezije iz tistega obdobja se je ohranil preko ustnega izročila. Za več glej: Dr. Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-Ğāhilī, 22. ponatis, Dār al-Maʿārif 1960. Dr. Nāṣir al-Dīn al-ʾAsad: Maṣādir al-Šiʿr al-Ğāhilī, Dār al-Ğīl, Beirut 1988. Brockelmann, Carl: Geschichte der arabischen Litteratur; Leiden: Brill, 1943.

[12] Podvrsta od al-kāmil, ki je eden od štirinajstih ritmiskih vrst arabske klasične poezije. Za več glej: Brockelmann, Carl: Geschichte der arabischen Litteratur; Leiden: Brill, 1943. Vladimirovich Frolov, Dmitri: Classical Arabic Verse: History and Theory of ʿarūḍ; Leiden: Brill, 2000.

[13] Kitāb al-Bayān, I.del, str.34.

[14] Kitāb al-Bayān, I.del, str.61.

[15] Kitāb al-Bayān, I.del, str.76.

[16] Kitāb al-Bayān, I.del, str.77.

[17] Gre za razporeditev poglavjev znotraj knjige

[18] Kitāb al-Bayān, I.del, str.78.

[19] Kitāb al-Bayān, I.del, str.79.

[20] Kitāb al-Bayān, I.del, str. 200.

[21] Kitāb al-Bayān, I.del, str.201.

[22] Kitāb al-Bayān, I.del, str.202.

[23] Kitāb al-Bayān, I.del, str.203.

[24] Glej opombo 12.

[25] V izvirniku iʿrābīy, beduini arabskih puščav, za katere velja, da  govorijo čisto arabščino, brez tujk in vplivov tujih narečij.

[26] Kitāb al-Bayān, I.del, str. 210.

[27] Kitāb al-Bayān, I.del, str.257.

[28] Registriranih in shranjenih govorov znanih ljudi.

[29] Da bi ga lahko priznali za dobrega govornika khutbe.

[30] Klávdij Galén, grško govoreč rimski zdravnik in filozof. Rodil se je leta 129 v Pergamonu (Rimsko cesarstvo); umrl okoli 210 v Rimu.

[31] Kitāb al-Bayān, II.del, str.216.

[32] Govori o težavnosti prejšnjega poglavja.

[33] Kitāb al-Bayān, II.del, str.315