Izbrane pesmi Dec01

Tags

Related

Share

Izbrane pesmi

Friedrich Hölderlein (prev. Matej Venier)

Stuttgart

Siegfriedu Schmidtu

1

Spet doživeli smo srečo. Ozdravljeno suše pogubne
cvetje pod žgočo lučjo nič več ne vene medleč.
Hram je ponovno odprt in vrtovi so zdravi.
Dež je dolino pojil, v sveži bleščavi brni;
v rastju visokem izvirajo šumni potoki in ptice,
v svetu, ki vlada mu spev, združil je pevski zanos
Mesto in gaj podrhtavata v vrvežu bitij veselih,
kvišku otroci neba vzletajo, polnijo zrak,
radostno krožijo in se srečujejo v letu blodečem
skrb jim je tuja, se zdi, ni jih premalo, preveč
ne, ker srce jim veli, kar počnejo, saj z dihom lahkotnim
božji je duh obdaril spretni operjeni rod.
Tudi popotniki so dobrodošli, ker tukaj je petja
zanje in vencev dovolj.  Palice svete zamah,
z grozdi in listi ozaljšane, v smrekovi senci korake
meri, razlega se vrisk glasno doneč po vaseh
vse dni. Kakor vozovi za vprego zdivjano pripeti
hribi se dvigajo v dalj, pot pa nas nosi naprej.

2

Vendar, mar misliš, da vrata zaman na široko odprli
so nam bogovi, na pot radost poslali zaman?
Da nam zaman z gostijo podarjajo k rujnemu vinu
sadja razkošen izbor, jagod in tudi medu,
praznične speve krasijo s škrlatno svetlobo in dajo
noči spokojnost in hlad, mir za pomenek globok
z dušo prijateljsko? Skrb si prihrani za zimo in čakaj
maj, če snubil bi rad, večja bo sreča tedaj.
Druge reči so zdaj nujne: praznuj, kar slavi se jeseni,
žlahten in star običaj, ki je med nami še živ.
Eno edino je danes pomembno, to je domovina,
v plamen za sveti obred vsakdo naj vrže svoj dar.
Bog, ki častimo ga vsi, žvižgajoč nam ovenčal je glave,
vino nam pamet topi, kot bi jo biser bleščeč.
Takšen namen ima častno omizje, kjer kakor čebele
okrog hrasta sedeč, družno zaženemo spev,
čaš žvenketanje in pesem pa silita duše robate
mož, ki deli jih prepir, v zbor, da zapoje ubran.

3

In da se nama, premodrima, ne bi v praznino odtegnil
čas, ki pojema bežeč, raje naproti ti grem,
prav do meje dežele, kjer mestece rojstno in otok
rečnega toka zavoj s sinjim vodovjem krasi.
Ljubljeni kraj mi je svet, breg levi in desni in skala,
ki nad valovi štrli, z vrtom in hišo na njem:
tam se dobiva, kjer si me zadela, svetloba dobrotna
z enim od žarkov, ki dajejo največ luči:
tam se je vžgala ljubezen, ki spet se začenja.
Res lije solze oko ob grobu, kjer oče leži?
Jočem, objemam prijatelja, slišim besedo, ki nekdaj
mi je ljubezensko bol lajšala s sveto močjo.
In še: naj ti izrečem imena junakov te zemlje:
Barbarossa! In ti, Krištof dobrotni, in ti,
Konradin, ki si padel tako, kot omahnejo močni;
s skale bršljan zeleni, listi bakhantski pa zid
grajski obraščajo. Kakor preteklost je tudi prihodnost
pesnikom sveta; jesen daje nas sencam v oblast.

4

V mislih na močne, njih silno usodo, ki srca povzdigne,
mi, ki nimamo del, vendar nas etra pogled
varuje, lahki, pobožni kot predniki, radostni pevci,
kvišku si iščemo pot, hrana bogov nas krepča.
Vsenaokrog veličastje; še z najbolj oddaljenih hribov
mladež številna hiti jadrno s strmih brežin.
Sto šumljajočih potokov se urno pretaka v dolino
dan in noč nosijo snov, ki nam deželo gradi.
Neckar pa orje po sredi planjave in vleče za sabo
struge, tokov gospodar, ki mu sledi blagoslov.
Sape iz laške dežele prinaša in pušča, da morje
sonca slovesni pozdrav pošlje in črn oblak
nad nas. Skoraj, da dobrega je že čez glavo, mogočno
polnost obilja ravan daje in vsega dovolj;
vendar na strmem hribovju nihče ne zavida bogastva
ljudstvu z nižine: gorjan vina zavisten mu ni,
niti vrtov in otave in žita, dreves, ki žareča
se nad popotniki pno, v vrsti ob poti rastoč.

5

Vpričo radosti mogočne, ki vsenaokrog nas obdaja,
pot nam uhaja spod nog, kot od opitih beži
dan od nas in ovenčano z lovorom svetim se mesto
slavljeno v luči blešči, glavo duhovniško soj
jarke svetlobe ozarja, visoko v škrlatne oblake
palico sveto moli, jelkov les s trto ovit.
Milost enako nam vsem izkazuj, očetnjave središče,
Stuttgart presrečni, kot sin naj bom pri tebi sprejet
tudi jaz, tujec, saj petje si vedno pospremil z glasovi –
strun in flavt, se mi zdi; pesmi otročji blebet
duhu pozabe sladkost podeli, da ne pomni trpljenja.
Tudi zato  razvedriš zlahka poetu srce.
O, vi največji presrečni, ki v večnem veselju živite,
vladate, ker vas prizna svet in še z večjo močjo
v noči presveti delujete; ki vam uspeva, da sami
s silo, ki nič ji ni kos, vodite narod sluteč,
dokler se mladež ne spomni na svoje očete v višavah,
zrel naj in razsvetljen človek pred vami stoji -.

6

Angeli, ki domovino varujete – vi, ki pred vami
oster pogled se skali,  klecne človeku korak,
da si samoten prijatelje išče in prosi najdražje,
naj podelijo si z njim osrečujočih darov
breme – dobrotni, o, hvaljeni zanj in za druge, za tiste
ki so med smrtniki up moj, sploh vse, kar imam,
moje življenje. A srca so polna, življenje pa kratko;
danes hitímo slavit praznik jeseni, takoj,
noč bo! Kar je nebeški ta dan zapovedal izreči,
samima nama, moj Schmid, imenovati ni moč.
K tebi prihajam z izbranci. Naj ogenj veselja v bleščečih
zubljih visoko vzplamti, drzna beseda svetost
najdi. Saj čistost pomeni, da božje darove prijazne
si razdelimo lahko v duhu ljubezni samo,
in ne brez nje! Pridite! Naj se zgodi! ker samoten
ždim: mar nihče mi ne bo sanj izza čela odvzel?
Pridite, roko podajte, preljubi, že to bi zaleglo,
druge, še večje slasti vnukom prihrani naj čas.

 

Vrnitev domov

sorodnikom

1

V Alpah še svetla je noč in razprte doline
brezno zakriva oblak, radostno pesem pojoč.
Veter z gora zrak strmoglavlja s šaljivim hrumenjem,
Strmo, poševno navzdol žarek med smrečjem blesti.
Kaos, počasi hiteč, se razliva v veselem spopadu;
mlad na pogled, a krepak, boj, ki ga ljubi, slavi;
spodaj pod skalami vre in udarja ob večne pregrade,
saj si v bakhantsko prostost kvišku skoz jutro želi.
Leto se tamkaj brez konca razrašča, ko sveti trenutki,
ure in dnevi vrsté v drzno premešan se red.
Orel, viharnik, pa čas razpoznava in zgoraj med hribi
v zraku svobodno lebdeč s silnih višav kliče dan.
Tudi vasica sedaj že bedi, neustrašno varuje
vznožje mogočnih vrhov, v daljo upira pogled.
Stari studenci se v slutnji prihodnje rastí kakor bliski
jadrno spuščajo k tlom, para pa moči zemljó.
Vsenaokoli odmev se glasi in bogate darove
ves čas s polno rokó daje nam veliki stroj.

2

Vendar še v tihem spokoju blestijo srebrne višave,
v rožnatih vrtnic nadih sneg se je v gorah odel.
Tam nad nebesno lučjo pa domuje, visoko nad stvarstvom
v blaženi čistosti Bog. V miru samotnem motri
svete svetlobe pramene, veselje žari mu z obličja,
eter prenaša na svet,  moč, ki življenje deli;
radost ljudem da doseči, ko meri vseh mer gospoduje;
milostno prizanesljiv vsakomur dih uravna.
Srečo po mestih in hišah pravično Gospod razporeja,
dež, da nam polje rodi, temne oblake in vas,
sape prijazne, pošilja, in vas, o, mile pomladi;
z nežno, počasno dlanjo žalostne spet uteši.
Stvarnik nam čase obnavlja in srca negibna poživlja,
da se postarana čud svežim občutjem predà;
spodaj, v globinah deluje, odpira, svetlobo prinaša;
kjer mu je ljubo in prav, spet se življenje začne.
Kot prej cvête lepota in duh se povrne, ostrejši,
znova bo krila razpel mirni, veseli pogum.

3

Marsikaj sem mu govoril: največkrat je namreč, kar misli
ali, kar poje poet, angelov stvar in Boga;
za domovino obilo sem molil, zato, da nas ne bi,
duh iznenada zatel, prej ko prosili bi zanj.
Molil sem tudi za vas, ki v skrbeh v domovini živite
in vam z nasmeškom Gospod bégavce vrača domov.
Vendar, rojaki! za vas me je zibala voda jezerska;
mirno sedel je veslač, plovbo je hvalil vesel.
Ko nad gladino se piš razigrani je v jadra uprl,
nas je do mesta prignal, v kraj, ki se v cvetju blešči.
Hitro pripluli smo tja; izpod senčnatih alpskih pobočij
ladjo je vodil krmar v miren in varen pristan.
Topel je jezera breg in prijazne zelene doline
križajo svetle poti; zrak mi v očeh migota.
V vrsti stojijo vrtovi, poganjki sijoči brstijo,
ptičev neštetih ščebet vabi popotnika v gaj.
Vse na pogled je dobrotno in tudi pozdrav mimobežen
je kot prijateljski dar, bližnji mi vsak je obraz.

4

Prav je tako! Na domačih si tleh, v svoji rojstni deželi,
tisto, kar iščeš, je tu, blizu, naproti ti gre.
Glej, res ne čaka zaman te ob stolpu nad šumnim valovjem,
vate strmi kakor sin; vzdevke ljubeče, pojoč,
daje popotniku Lindau, to mesto, ki srečo prinaša!
Vrata domačih planjav, vhod gostoljubno odprt,
v dalje nas vabi, v tujino, na pot, prebogato z obeti
v svet, ki je čudežev poln: tja do božanskih divjin
zgoraj ob Renu, med smreke; od tam vriskajoča dolina
vodi med hribi navzgor, z drzno speljano potjo,
ki nas čez svetlo gorovje pripelje do Coma na Laškem –
ali navzdol, kot gre dan, proti širjavi morjà.
Mene pa bolj od vsegà ti vabiš, o vhod posvečeni!
Rad bi domov, kjer poznam s cvetjem posute poti.
Tam bi odšel na deželo in v Neckarja lepe doline,
v gozdno tihoto želim, v sveto zelenje dreves,
tja, kjer se družijo hrasti in bukve in breze spokojne
kjer me v gorah neki kraj v voljnem jetništvu drži.

5

Radi me sprejmejo tam. O, ti, materinski glas mesta!
Ganeš me prav do srca, stara spoznanja budiš!
In tudi vi ste še tu, vi najljubši! žareča kot sonce
radost vam sveti v očeh, mórda svetlejša kot kdaj.
Staro živi še, uspeva, zori, ker kdor tam ljubi
komur poteka tam čas, vselej je trden in zvest.
Toda najboljše, zaklad, ki pod mavrice lokom leži, pod
svetim obokom miru, čaka staróst in mladost.
Blazne so moje besede, in to od veselja, preljubi.
Ko bomo skupaj odšli preko roječih poljan,
tja pod cvetoča drevesa in v praznikov vrvež pomladnih,
več bomo rekli o tem, star obudimo si up.
Mnogo tega mi razkril je naš Oče in dolgo sem molčal,
nisem govoril o njem. Čas, ki zastaja blodeč,
zgoraj v višavah poživlja, mogočni Gospod nad gorami,
daje darove z nebes, lepši, svetlejši nam spev
v srcu budi in številne duhove dobrotne pošilja.
Angeli léta, nikar, ne omahujte, in vi,

6

pridite, varuhi, angeli dóma! Po žilah življenja
Božje naj toči se v svet, radost enaka za vse!
Žlahtnost! mladost! Glej, nič od tegà, kar v človeku je dobro,
naj ne prebije na dan ure brez sreče znanilk,
tudi veselje ob snidenju mi, ki ljubezen nas veže,
si posvetímo sedaj, kakor priložnosti gre.
Recite, koga lahko imenujem, ko jed blagoslavljam?
V miru, ko dan se konča, kaj naj v zahvalo povem?
Njemu naj dajem ime? Bog pač ne ljubi stvari neprimernih
in za predstavo o njem v nas ni veselja dovolj.
Večkrat obmolknemo, ker nam besed primanjkuje za sveto.
Srca udarjajo prav, govor zastaja ljudem?
Strun spev vendar posoja vsem uram posebne glasove,
v radost je nebu morda s toni, ki blizu so mu.
Naj bo na mestu, pripravljen, ker tudi skrb se že bliža
sredi veselih reči; naglo naj jo pomiri.
Takšne skrbi mora v duši nositi, četudi jih noče,
pevec pogosto in sam, drugih stvari mu ni mar.

 

Sprehod na deželo

Landauerju

Pridi, prijatelj, na plano! Saj danes je nekaj svetlobe,
vendar nas tlači nebo, nizko nad nami visi.
Skozi oblak ne razloči gora nad gozdnátimi griči,
kot bi želelo, oko, zrak pa je prazen in tih:
pesem molči in zaspano vijugajo pota in ceste.
Skoraj se zdi, da smo spet v čase svinčene zašli.
Torej je prav, če želimo, naj dvom se nikdar ne poloti
duš pravovernih, nikar, dan posveti naj radóst.
Kajti nemalo veselja nebo nam, otrokom privošči,
ko prepove in nato nekaj nam spet dovoli.
Da bi napora bil vreden pogovor enako kot hoja
in da bi naju izlet čisto zares razvedril!
Upam zato, da se bova, če vse gre po sreči,
razgovorila čim prej, da si odpreva srce!
Najdiva pravo besedo in jezik se nama razveži,
morda razvnet nama um vzvišene misli rodi.
Kot se razcvete pogovor, naj rože na nebu vzcvetijo,
sonca odsev naj blesti v najin razprti pogled.

Kar si želiva, kaj silnega ni, a življenju pripada;
prav in primerno se zdi, pa še v veselje nam je.
Naj ne pozabim, da lastovke, te blagoslova nosilke,
se naselijo pri nas, preden odide pomlad,
da bi ob zvenu prijaznih besed tudi milost prinesle
tlom, kjer za goste gradi hišo si umen krčmar;
tam naj bi užili lepoto dežele in njeno obilje,
kakor želi si srce, prosto, po meri duha:
s petjem, prigrizkom in plesom si Stuttgart okronaj veselje,
željna tegà naju pot danes ponesi na grič!
O, spregovori o tem, ti, majska svetloba prijazna;
kdor je med gosti učen, naj razloži njen pomen –
ali kot nekdaj, komur je pač všeč, ker navada je stara
in ker bogovi večkrat zrejo s posmehom na nas.
Naj nam s slemena na strehi tesar svoj izrek še oznani,
midva, če vse je šlo prav, sva že pridala svoj del.

Vendar res lep je ta kraj, ko se v praznik pomladni
cela dolina razpre, takrat ko Neckarja breg,
vrbe ob reki in gozd zažarijo v zelenem. Nešteto
belo cvetočih dreves sapa zaziblje kot val,
spodaj v pobočju pa trta se greje v oblačni tančici,
drema in raste, ko zrak nosi ji sonca pozdrav.

 

Mladenič modrim svetovalcem

Umiril naj bi se, zatrl ljubezni silo,
lepote vzvišene ognjen odsev?
Ko žive nas zasipate v gomilo,
ob njej naj pojem še labodji spev?
Prizanesite mi! Brez potrpljenja
kipi po tesni strugi prek ovir
neukrotljivi, sveži tok življenja,
prej ko v domačnem morju najde mir.

Prezira vinska trta hlad globeli,
kot puščica zasaja vroči svit
se zemlji do srca, da bi zoreli
sadovi zlati v vrtu Hesperid.
Naj duša krotko izgori, ko v preši
železnih časov v sponah ždim ujet?
Mehkužci, meni, ki le boj me reši,
naj moj žareči element bo vzet?

V življenje nismo se za smrt rodili,
ne vnema nas za dremež božji žar.
In vi bi v jarmu genija vodili,
gosposko bitje, ki je etra dar!
Kot v vrelec potopi se v tok stoletja,
plavalcu iztrga, s srečo obdarjen,
najado za trenutek iz zavetja,
pa kmalu čelo dvigne razsvetljen.

Zato reči velikih ne kazite,
ne govorite, kaj vas radosti!
V črepinje svoje ceder ne sadite!
Naj žrebca sončnega vaš strup hromi?
Duha v žolnirsko služnost bi jemali,
motili zvezdam pot v nebesno stran,
udobno ždenje meni svetovali?
Ne, hlapec jaz ne bom, ne vaš tlačan!

In če lepote res ne bi trpeli,
vsem oznanite bojni svoj naplet!
Sanjača nekdaj bi na križ razpeli,
zdaj ubije nežno moder ga nasvet.
Krmarje upa polne ste pestili,
ker revni so bili, a le zakaj
ste toliko jih v pesek svoj zvodili
med drzno plovbo v topli Jutrov kraj?

Zaman! Stoletje me tesni kot ječa,
a mene pusti čas ne zadrži;
po pašnikih življenja hrepeneča
mi duša v rajsko vzhičenje beži.
Naj mrtvi svoje mrtve pokopava,
obrt slavite, psujte me v obraz!
Medtem pa v meni čudežna Narava
zori, kot ji srca veli ukaz.

 

Menonova tožba za Diotimo

1

Vse dni od doma me žene nemir, naj kaj drugega najdem,
pota v deželi sem že davno z vprašanji posul;
blodil po mrzlih višavah in v sencah temačnih postajal,
zrl v studence; navzgor duh si želi in blodeč
prosi spokoja kot ranjena zver, ki pobegne v goščavo,
kjer je imela svoj mir, kjer opoldanski je čas
v varnem somraku prebila – in vendar zeleno ležišče
ne poživi ji srca, toži nemirna, ne spi,
ost jo trpinči, ne daje utehe ji gorka svetloba
hladne noči tudi ne, rane izpira zaman
v rečnih valovih, zaman ji zelišča zdravilna ponuja
prst; kri žge in noben vetrič je ne umiri.
Ljubi, ne znate pomagati, kajti nihče mi ne more!
Kdo izza čela mi bo žalostne sanje odgnal?

2

Da! Če, smrti bogovi, človeka ukleščite v primež,
res ni več upanja zanj, vsaka pomoč je zaman,
ko ga, zlobni, odvlečete v noč, ki ga z grozo navdaja;
jok mu pomagal ne bo, jeza na vas tudi ne,
ne, da v strahotnem izgnanstvu brez tožbe, z nasmehom posluša
pusti vaš spev, ki moreč venomer muči uho.
Če te to doleti, tih čemi, pozabi na srečo!
Vendar je v prsih nov glas, upanja poln, žuboreč;
duša, navajena nisi na moro, še nisi dojela,
spanec globok te tesno v sanjah železnih drži!
Praznikov zame ni več, a želim si ovenčati kodre;
nisem mar sam, zapuščen? Vendar gotovo imam
bitje, prijatelja – daleč, pa blizu. Z nasmehom spoznavam:
blaženost mami duha tudi, ko bol ga duši.

3

Zlata svetloba ljubezni, mar res tudi mrtve obsiješ?
V noči podobe odstreš, časov svetlejših odsev?
O, dobrodošli, prijazni vrtovi in gore škrlatne,
in dobrodošle poti, priče nebeških slasti,
tiho prek trat se vijoče, in zvezde visoko na nebu –
marsikdaj so mi nekoč blagoslovile pogled!
In vas tudi, zaljubljene hčerke prelepega maja,
vrtnice mirne in vas, lilije bele, večkrat
kličem, ko leta teko in pomlad za pomladjo mineva.
Čas, ki sam s sabo je sprt, v večni menjavi prek glav
smrtnih prehaja in blažen pogled mu ne more slediti:
tisti, ki ljubijo, v dar drugo življenje dobe;
nama, Diotima, tek zvezd, njihovi dnevi in leta
večno so eno bili, speti z notranjo vezjo.

4

Vendar midva, kot laboda, ki plujeta, polna ljubezni,
po mirujočih vodah, ali če ziblje ju val,
gledata v vodnem zrcalu podobe srebrnih oblakov
in se pod njima blešči nežne modrine odsev,
sva po tem svetu blodila. Četudi je žalostno tožbo
sever turobni zagnal, on, ki ljubeče črti,
listje otresal z dreves, dež dvigal v viharju srditem,
nama spokojni nasmeh nikdar ni z ustnic zbledel.
Ker sva čutila boga, ki je bil samo najin, besedam zaupnim
duš spev je vero dajal, radost otroška in mir
v najini srci sta lila, poslej pa moj dom je puščoben.
Vzeli ste moje oči, zdaj sem zgubljen tudi jaz.
Klatim se vsenaokrog, kot sence moram živeti,
tudi onstranstvo je že dolgo brez smisla, odveč.

5

Rad kaj slavil bi, a vendar, za koga? Ker peti bi hotel,
toda samoten nič več božjih reči ne poznam.
Greh je, resnično, ni prav! In vem, da hromi me prekletstvo,
kite mi trga, tja meče me, kjer sem začel,
ves dan nem kot otrok ždim, top in negiben, brezčuten,
le iz očesa večkrat niz solz mrzlo spolzi,
bilke na polju in ptice žgoleče v nemir me pehajo,
ker so poslanke nebes, višnjega radostni glas.
Prsi drget mi pretresa, v njih sonce, ki daje življenje,
v jalovi grozi žari, hladno kot v noči soj zvezd.
Ah! in ničevo, prazno nebo kot zidovje zapora
mi nad glavo visi, teža, ki hrbet krivi!

6

Drugo sem vedel, v mladosti! vendar, mar nobena molitev
te ne privabi nazaj?  Steza nobena me tja
več ne popelje? Sem mar kot brezbožci, ki nekdaj
z iskrim pogledom k bogov mizi so sedli, potléj
drzni, v zanosu nezmernem na hitro preveč použili
in obnemeli; zdaj spev vetra nad njimi buči,
oni pa spijo zemljo cvetočo in čakajo čudež,
da jim nadzemeljska moč srca otrpla zbudi,
in jih pošlje nazaj, spet blodit po tratah zelenih. –
Sveti, božanstveni dih veje v podobi luči,
ko se v daritev povzdigne obred na valovih ljubezni,
ko napojena z neba reka življenja šumi,
ko po breznih grmi, ko noč nam izroča zaklade
in iz studencev blesti v dnu pokopano zlato. –

7

Vendar o, ti, ki si že na razpotju mi lepše kazala,
ko sem pred tabo medlel, zaupajoč v tvoj pouk,
véliko gledati in z večjo radostjo peti bogovom
z molkom, kot oni molčé, sem se naučil razvnet.
Hčerka bogov! Se mi boš prikazala s pozdravom dobrotnim,
spet govoreč kot nekoč povzdigujoče reči?
O, glej! jokati moram pred tabo, tožiti, ker duša
na plemenitejši čas misli, ki v meni  le sram
vzbuja, ker dolgo, predolgo po zdrapanih zemeljskih potih
blodil sem in te iskal, vajen na srečo s teboj,
radostni duh, ki me ščitiš! Zaman! Izpuhtela so leta,
kar sva, v slutnje toneč, zrla večerov lesket.

8

Tebe, herojka, bo tvoja svetloba za Luč ohranila,
Tvoje trpljenje ti moč daje, da večno živiš,
dobra! Nikdar nisi sama! Tam namreč je iger zadosti,
kjer ti cveteš, v spokoj vrtnic zazrta med let
stekanjem, in tudi Oče, še on ti po muzah pošilja
nežne uspavanke dih, lahni, zasanjani spev.
Da, res, ona, od glave do pete, brez teže, lebdeča,
kakor nekoč pred menoj lepa Atenka vzdrhti
z lahnim korakom! In z jasnega čela ti sije dobrota,
žarek, ki varno deli smrtnikom svoj blagoslov.
To izpričuješ in to mi sporočaš zato, da bi mogel
drugim predati modrost, tistim, ki še ne vedo,
da je radost nesmrtna, pred jezo in pred bolečino,
da en sam zlat dan vse naše dneve konča.

9

Hočem se vam, nebeščani, za to zahvaliti, saj, končno
pevcu v molitvi je dan lažji, svobodnejši dih.
Kakor tedaj, ko sem stal z njo, z njo! tam na sončni višavi,
mi iz templja nek Bog kliče, naj spet zaživim!
In da! Hočem živeti! Ker  že zelenijo poganjki,
že me Apolonov klic vabi s srebrnih gora,
kot glas lire božanske: pridi, bilo je kot sanje!
Ranjene ptice perut zdrava je, up pomlajen.
Mnogo velikega moč je dognati, še več pa ostaja.
Kdor je ljubil tako, našel bo pot do bogov.
K njim nas, ure, vodíte, ve, posvečene, resnobne,
mlade! Ostanite pri nas, svetega slutnje, in ve
tudi, pobožne molitve, in vse, kar povzdigne
dušo v zanos; vi, dobri duhovi, ker ste
radi z zaljubljenci, o, tudi vi ostanite
z nami dotlej, da se tam snidemo, kjer se bo zbor
blaženih zbral, kjer so orli in zvezde, očeta poslanke,
tam, kjer so muze doma, srčni junaki in vsi
tisti, ki ljubijo: onkraj, morda pa že tukaj, na rosnih otokih,
kjer bodo naši ljudje skupaj pognali nov cvet
v gajih, kjer pesem določa resničnost. Pomladi so daljše
tam, kjer za dušo se let štetje ponovno začne.

 

Popotnik

Stal sem samoten in zrl na Afrike puste planjave;
ogenj z Olimpa žareč nanje je lilo nebo,
goltal je vse, nič blažji kot v časih, ko Bog je razbijal
z žarki goré in gradil brezna in stolpe iz skal.
Sveže zeleni poganjki razkošno brstečega gozda
v zraku, ki svetlo doni, hribom ne venčajo čel;
tudi potoke zgovorne tam komajda najdeš:
redko priteče izvir tja do sušnih dolin.
Poldan črede nobene ne vabi h klokotu vodnjaka,
streha zavetna nikjer izmed dreves ne blesti.
Ptica tihotna resnobno pod grmi poseda,
štorkelj popotnih se let mimo, v prostranstva ravna.
Nisem te prosil za vodo, Narava – v tisti puščavi
mi jo je hranil vso pot zvesti in vdani velblod –
temveč za pesem livad in ah! za očeta vrtove:
k temu me gnal je domačih selivk opomin.
Ti pa dejal si mi: glej, tudi tu so bogovi vladarji,
silen je njihov korak, človek pa najraje meri v pedeh.

Kar si rekel, me dalje je gnalo, naj drugo še iščem.
Daleč pod severni pol v led svoje ladje sem gnal;
v snežni lupini je vklenjeno spalo življenje.
Spanec železni je tam leta že čakal na svit,
kajti predolgo Olimp ni z rokami ovil te dežele,
kot je Pigmalion nekoč ljubljeno stisnil v objem.
S toplimi sončnimi žarki ji prsi ni zdramil v drhtenje,
nimata rosa in dež zanjo prijaznih besed.
Čudil sem se na moč in brezglavo govoril: o mati
Zemlja, izgubljaš mar vedno kot vdova svoj čas?
Saj ko nič ne rodiš, ko nikogar ne vzgajaš v ljubezni
in se v otrocih ne uzreš v starosti, ni to kot smrt?
Morda pa s toplimi žarki nekoč te nebo še premami,
s sapo te odtali iz onemoglega sna,
da boš kot seme razgnala bronene posode oklep:
svet naj se utrga v prostost, luč naj mu sije v pozdrav!
Moč naj v pomlad vzplameni, vrtnice naj zažarijo,
pêni se, vinski napoj, v bornosti severnih pušč!

To sem rekel, sedaj pa odhajam na Ren, v domovino;
nežno kakor nekdaj sape mladosti šume
in hrepeneče srce mi vabeča drevesa mirijo,
ki me zaupno nekoč zibal je njihov objem.
Radost življenja v globinah sveta izpričuje zelenje:
sveto je, sveže, krepi, vrača neugnano mladost.
Star medtem sem postal in pobelil lase mi je sever,
ogenj južnih puščav kodre mi je osmodil.
A če bi kdo ob izteku življenja, na dan svoje smrti,
ko je od daleč prišel, v duši utrujen, potrt,
spet to deželo ugledal, bi lice njegovo vzcvetelo,
kvišku zazrlo bi se motno, ugaslo oko.
Blaženi kraji ob Renu! Vinogradi zaljšajo griče,
trta obrašča vsak vrt, krona vrhove zidov,
zvrhane svete pijače se zibljejo ladje po reki,
otok si z mestom deli sadja in vina opoj.
Starec Taunus pa zgoraj počiva z resnobnim nasmehom,
prosto nagiba glavó, hrastje mu teme krasi.

Jelen iz gozda prihaja, oblake predira svetloba,
v zračni jasnini z višin sokol obzorja motri.
Spodaj v dolini na jasi lenobno polega vasica,
tam, kjer bistri izvir travniške rože poji.
Mirno je tu; le mlin iz daljave marljivo klokoče,
zvon pa naznanja večer in nakovalo zveni
z ljubkimi toni; z enako ubranostjo kmet se oglaša,
ki zadovoljen v ograd biku usmerja korak;
mati otroka pestuje na travniku, nežno mu poje:
vtisov poln je zaspal; glej, že oblake škrlat
barva ob lesketavem jezèru, kjer gozdič zeleni
sega do dveri in luč zlàta se v oknih igra,
tamkaj hiša me sprejme in vrta sence skrivnostne,
kjer me ob rasti sadik vzgajal je oče ljubeč;
prost kakor ptič sem se v zraku svobodnem po vejah poganjal,
zvesto modrino neba hodil na gozdnati grič
gledat, in zvesto, nebo domovine, si tudi ostalo
begavcu, saj od nekdàj me kot prijatelj tešiš.

Breskve uspevajo tam in prelepim cvetovom se čudim,
skoraj kot drevje košat rožni grm v vrtu stoji,
češnja je težka in temna od črnih prezrelih plodov,
ki se ponujajo z vej sami v izproženo dlan.
V gozd kakor nekdaj me vleče med liste svobodne
steza z vrta na grič ali k potoku navzdol –
kjer sem ležal mnogokrat in se s slavo junakov opajal,
silnih mornarjev: o vas, slutnjam sledečih, sem bral,
ki vas v puščave je vleklo čez morske širjave brezbrežne;
oče in mati zaman sta me iskala tedaj.
Vendar le kje sta? Molčiš, omahuješ? O čuvar hiše!
Meni je tudi tesno v duši, korake sem štel,
ko sem se bližal kot romar v pobožni tišini, otrpel.
Vendar naznani, povej: tujec je tu, vajin sin!
Roke v objem naj razpreta, v pozdrav blagoslov naj me sprejme
in posveti, da bom smel spet prestopiti ta prag!
Slutim pa, da sta, ljubljena, v sveto tujino, ah, onkraj,
proč od mene odšla in se ne vrneta več.

Oče in mati? in od prijateljev, če so še živi,
vsak že kaj drugega ima; nič pa ne druži nas več.
Kot nekoč izgovarjal bom stara imena ljubezni,
prosil, zaklinjal srce, naj bije spet kot nekoč,
oni pa bodo molčali: čas neusmiljeno veže in reže
marsikaj: zame so kot mrtvi in tudi jaz živ
zanje več nisem. In vendar: ti nad oblaki,
oče dežele očetov! Eter mogočni, in ti,
Zemlja, in ti, Luč, trije, ki vladate svetu v ljubezni,
večni bogovi! vezi z vami pretrgal ne bom,
níkdar: izhajam iz vas in z vami se tudi spreminjam,
bolj izkušen naj vas, radostni, nosim s seboj.
Naj mi torej natočijo s toplih goric iznad Rena
rujnega vina sedaj, čašo naj kdo mi poda!
Da bom bogovom nazdravil na čast in potlej junakom,
drznim mornarjem, nato staršem v spomin in potem
tudi prijateljem! Muke in vso bolečino pozabi,
danes in jutri; takoj pojdi med svoje ljudi!

 

Upanju

O milo upanje, dobrotljívo, ti,
ki hiš ne preziraš, v katerih trpé,
in voljno čakajoč nebeške
sile in smrtnike žlahtno družiš,

kje si? Živel sem malo, a že mrzló
večer moj diha. Sencam enak sem zdaj:
molčim kot one. V prsih trepetaje
drema srce brez pesmi, tiho.

V zelenem dolu, kjer mrmrajoč vsak čas
priteče svež izvir in v jesenski dan
podlesek ljubke cvetke žene
v tisti tihoti naj tebe iščem,

premilo moje, ali opolnoči,
ko temni gozd v nevidnem življenju vre,
in večno radostni cvetovi,
zvezde, blestijo z nebà nad mano.

Očeta Etra dete, prikaži se,
zapusti vrt njegov, in če res ne smeš
kot duh tuzemski k nam, presuni
z drugim srce, daj, vlij strah vanj.

 

Vabilo

prijatelju Neufferju

Lepo je skozi tvoje jutro, brat,
sijala z milim leskom prva zarja,
ki dan življenja, poln slasti je grela.
Za svečenika so te vzele muze;
ljubezen ti je čelo z vrtnicami
opletla in ti lila čisto radost
v srce. Kdo je kot ti bil srečen? Glej:
usoda ni hotela; črn vihar
zastrl je luč; zadela te je strela
v brezskrbno glavo: v grobu zdaj leži,
kar ljubil si. Uničen je tvoj raj.

O, brat, usoda tvoja mi premene
življenja na grozljiv način odstira:
med rožami prežijo ostri trni
in smrtni strup mezi po mladih žilah,
ločitev pa prijateljem odreka
uteho bednih, da si bol delijo!
V zanosnih sanjah kujemo načrte
od cilja bližnjega prevzeti. Potlej
razpara blisk nebo in iznenada
pred nami grob odpre. Vso tvojo bol
sem videl v duhu, ko z očesom motnim
sem zrl v valove Majne, poln temačne
prihodnosti, usode, ki nas čaka.
Ko sonce je zašlo, sem vrtoglav
in tih do svoje izbe našel pot.

O brat, naj te po dolgih letih krute
ločitve stisnem k prsim spet! Mogoče
pričarava si enega prelepih
večerov kot nekdaj, ko čistih misli
v narave nedrih sva veselo pela,
in morda bova še enkrat z radóstjo
življenju gledala naproti! Pridi,
pri meni nate čaka pivski vrček;
ne bo ti mačehovsko skopih meric
moj sodček točil in v prijaznem kotu
ljubeče si izlijeva srce!
Le pridi, preden nam okras vrtov
jesen zatre in lepe dni prežene!
Prijateljstvo naj nama celi srčne rane!