Izbrane pesmi

Bronka Nowicka (prev. Janž Snoj)

Hlačne nogavice

Rad ima okus kolena. Poleti ga srka kar iz kože, pozimi pa skozi hlačne nogavice, dokler bombažna dlaka ne odpade in pristane na jeziku. V glavi, nataknjeni na koleno, otrok ureja stvari, ki jih pozna.

Mravlja, zmečkana med prsti, ima vonj po kisu. Metulj ima puder. Krt frak. Po koži se da kotaliti sive svaljke umazanije. Stari ljudje smrdijo po boršču. Za nohti je maslo, v katero se zadirajo trske. Ljudje so grbasti in blazni, psi in ptiči pa ne. Ko otrok sesa slano koleno, ve: edina stvar, ki človeka ločuje od sveta, je koža. Zaradi nje ne ponikne v neskončnost stvari.

 

Žlička

Umrli sladkajo le takrat, ko jim v roke vtaknemo žličke in sami krožimo po dnu skodelic. Kristalčki sladkorja posnemajo tornado, zračni vrtinci pa čajne liste posadijo na vrtiljak. Vrtijo se še potem, ko so se žličke, prislonjene ob rob krožničkov, že ohladile.

Naj bo gibanje. Naj mravlja beži po prtu, otovorjena z drobtino peciva. Nad mizo potrebujemo oso. Naj nekaj brenči. Naj razoroži tišino tega prizora, preden bodo umrli spregovorili v govorici, ki jo bomo zanje zlepili iz tankih papirčkov ohranjenih besed. Preden se bomo skrili za njihovimi hrbti, začeli govoriti zanje in si predstavljati, da premikajo usta. Pozneje bomo njihove prste popeljali nad krožnike, z njimi zdrobili piškote in zbrali drobtine na blazinicah, ki si jih bomo oslinili sami. Na koncu, utrujeni od teže marionet, bomo njihove roke odložili na kolena in si namignili, da se tu končata tako popoldanska malica kot spomin.

Umrli se ne oblačijo sami. To zanje počnemo mi. Tako je tudi s česanjem, britjem, vtikanjem lasnic v lase in gumbov v manšete. Z nalaganjem v peč in odstavljanjem žvižgajočega čajnika.

Treba jim je čistiti čevlje. Zanje sliniti znamke in pošiljati pisma, ki ne prispejo do nas. Na nič ne pomislijo, na kar zanje ne pomislimo mi, zato o nas mislijo z našimi mislimi.

Dogaja se, da v vročini sedijo v rokavicah in volnenih kapah. Ali pod pokrivali iz snega – nad zamrznjeno reko, kjer smo jih pozabili prejšnjo pomlad.

Otrok pusti dedka ob skodelici čaja. Jutri mu ga bo spet prišel posladkat. In spet, dokler ne bo zmanjkalo vsega sladkorja na svetu.

 

Žepa

Nekega dne je oče našel roki. Svoji lastni. Spravljeni sta bili v žepih plašča. Desna je bila skrčena bolj, leva manj.

Najprej je izvlekel desno. To je naredil tako, da jo je z zobmi zgrabil za kožo. Roko je spustil na tla, zabolelo je. Z nogo jo je obrnil na hrbet in razprl pest v pet prstov. Pred uporabo jo je bilo treba obrisati, kar je naredil s kolenom v flanelasti hlačnici. Levo roko pa je potegnil iz žepa skupaj s koščkom podloge, ki se je je držal. Na silo jo je razprostrl, si jo namestil in umil.

Ko sta bili roki nekaj dni na svojem mestu, sta jedli, pili in tleskali s prsti. Čez čas se jima je zahotelo tepsti. Takrat jima je oče pokazal mene.

 

Bronka Nowicka (1974) je poljska režiserka, scenaristka, vizualna umetnica in pesnica. Literarno pot je začela leta 2015, ko je izdala zbirko štiriinštiridesetih pesmi v prozi z naslovom Nahraniti kamen (Nakarmić kamień). S prvencem je doživela velik uspeh, saj je zanj prejela najpomembnejšo poljsko literarno nagrado nike. Žirija je svojo odločitev utemeljila takole: »Štiriinštirideset jezikovno natančno urejenih pesmi v prozi, ki so ostre kot nož, […] sestavlja vznemirljivo celoto in gradi prav tako natančno urejeno kompozicijo zbirke. Pesmi se povezujejo v zgodbo o vstopanju otroka – deklice – v svet ljudi in predmetov. O spoznavanju mej med različnimi načini bivanja in poskusih njihovega prestopanja. O čustvih in telesnosti, o izkušnji smrti drugega. To je mračna pripoved, polna nemira in vprašanj brez odgovorov, ki zajema grotesko in privide, nasilje v povsem dobesednem smislu in družinske konflikte. Avtorica je ustvarila nazoren, skoraj otipljiv otroški svet, v katerem ni […] najmanjše sence sentimentalnosti. To je knjiga, ki po branju zelo dolgo ostane z nami.« Poleg tega se je Nowicka v okviru projekta Literary Europe Live, ki ga vodi združenje Literature Across Frontiers, uvrstila med deseterico najperspektivnejših evropskih avtorjev leta 2017. Izbrane pesmi iz njene zbirke so bile doslej prevedene v angleščino, nemščino, ruščino, češčino in estonščino, tem jezikom pa se zdaj pridružuje še slovenščina.

 

Prevedel in spremno besedilo napisal Janž Snoj