Duši koristna in čudovita razprava

Sv. Janez Damaščan (prev. Bogomir Trošt)

Našega svetega očeta Janeza Damaščana duši koristna in čudovita razprava [O krepostih in nekrepostih, duševnih in telesnih]

Treba je vedeti, da je človek dvojen, iz duše in telesa, in da ima tudi dvojne čutne zaznave in dvojne kreposti, ki ustrezajo tem zaznavam: pet jih pripada duši in pet telesu. Duševne zaznave, ki jim modri pravijo tudi (duševne) »moči«, so naslednje: um, razum, mnenje, domišljija in občutje.[1] Telesne pa so naslednje: vid, voh, sluh, okus in tip. Zato torej tem (zaznavam) ustrezajo dvojne kreposti in dvojne nekreposti. Tako mora vsak človek jasno vedeti, koliko je duševnih in koliko telesnih kreposti, po drugi strani pa mora vedeti, kakšne so duševne in kakšne telesne strasti. Pravimo, da so v prvi vrsti štiri najosnovnejše duševne kreposti; to so: pogum, razumnost, čistost[2] in pravičnost. Iz teh se porajajo duševne kreposti: vera, upanje, ljubezen,[3] molitev, ponižnost, krotkost, potrpežljivost, prenašanje zla, prijaznost, nejezljvost, spoznanje Boga, vedrost, iskrenost,[4] neomajnost, nehinavščina, nenapuh, neprevzetnost, nezavist, nezvijača, nepohlep, sočutje, usmiljenje, radodarnost, neustrašnost, neturobnost, skrušenost, sramežljiva skromnost, strahospoštljiva obzirnost, koprnenje po prihodnjih dobrinah, želja po Božjem kraljestvu, hrepenenje po posinovljenju.[5] Telesne kreposti – ali bolje (rečeno) orodja kreposti – , ki vodijo človeka do napredovanja v ponižnosti in brezstrastju, če jih pač uporabljamo s spoznanjem skladno z Božjo voljo,[6] zunaj vsake hinavščine in želje ugajati ljudem  –, pa  so naslednje: samoobvladovanje, post, lakota, žeja, bedenje,  celonočno stanje na nogah, dolgotrajno klečanje, odpoved umivanju, nošenje ene same obleke, uživanje suhe hrane, uživanje hrane le pozno popoldan,  pitje zgolj  vode, spanje na tleh, trpljenje, uboštvo, varčnost,[7] negizdavost, nesamoljubje, samota, tišina, neodhajanje zdoma, pomanjkanje, vzdrževanje samega sebe,[8] molčečnost, delo z lastnimi rokami ter vsakršen napor[9] in telesna askeza; in kar je še drugega podobnega. Vse to se seveda kaže kot zelo potrebno in koristno, ko je telo krepko in ga nadlegujejo mesene strasti. Ko pa je telo šibko in je, z Božjo pomočjo, te (strasti že) premagalo, takšne stvari niso toliko nujne, kakor sta (nujni) sveta ponižnost in zahvala,[10] ki vse napolnjuje.

Dolžni smo torej spregovoriti tudi o duševnih in telesnih nekrepostih oziroma strasteh. Duševne strasti so naslednje: pozabljivost,[11] lahkomiselnost in nevednost. Očitno zaradi teh treh otemni oko duše, namreč um, in zavladajo mu  vse strasti. Te pa so: brezbožnost, krivoverstvo oziroma vsakršna herezija, bogokletje, razburjenje, jeza, zagrenjenost, vzkipljivost, sovraštvo do ljudi, zamera, obrekovanje, obsojanje, potrtost brez vzroka, preplašenost, strahopetnost, prepirljivost, zavist, nevoščljivost, domišljavost, napuh, hinavščina, laž, nezaupanje,[12] lakomnost, zaljubljenost v telesnost,[13] navezanost (na svetne stvari), skrb za zemeljske zadeve, brezčutnost, malodušnost, nehvaležnost, godrnjanje, ošabnost, domišljavost, nadutost, bahanje, oblastiželjnost, želja po ugajanju ljudem, sleparstvo, nesramnost, neobčutljivost, prilizovanje, izdajstvo, pretvarjanje, neodločnost,[14] privolitve v grehe, ki nastajajo v trpnem delu duše, in stalno ukvarjanje z njimi,[15] blodnjava misli, samoljubje (ki je mati nekreposti) in pohlep po denarju, korenina vsega zla –,[16] pa še slabe nravi in pokvarjenost.

Telesne strasti pa so: požrešnost, nenasitnost, ljubezen do razkošja, pijanost, skrivno obedovanje, raznovrstno uživaštvo, nečistovanje, prešuštvovanje, razuzdanost, nečistost, krvoskrunstvo, pederastija, spolno občevanje z živalmi, slaba poželenja in vse protinaravne sramotne strasti, nadalje kraja, svetoskrunstvo, ropanje, umor, vsaka popustljivost telesu in uživanje v telesnih hotenjih, še posebej ko je telo zdravo; vedeževanja, čaranja, vedeževalsko iskanje znamenj v letu ptic in naključnih zvokih, lepotičenje, prebadanje, lenoba, raba nakita, ličenje obraza, zapravljanje časa, sanjarjenje, kockanje, strastna zloraba posvetnih užitkov; življenje v telesnih užitkih, ki otopijo um in ga naredijo podobnega zemlji in živini ter mu nikoli ne dovolijo, da bi se dvignil k Bogu in k udejanjanju kreposti.

Korenine vseh teh strasti –  ali kot bi jih kdo lahko imenoval, njihovi »prvotni vzroki« – so: uživaštvo, častihlepje in pohlep po denarju; iz njih se poraja vsako zlo. Človek ne zagreši nobenega greha, če ga pred tem, kakor pravi Marko, najmodrejši izmed asketov,[17] ne premagajo ti mogočni velikani, namreč pozabljivost, lahkomiselnost in nevednost, in mu zavladajo. Te (velikane) pa porajajo uživaštvo, popustljivost, sla po človeški slavi in zabavi.[18] Prvotni vzrok vseh teh in na neki način njihova nadvse pokvarjena mati je – kakor sem že rekel – samoljubje, to je nerazumna ljubezen do (svojega) telesa in strastna navezanost nanj. Raztresenost in oslabelost uma sta namreč z norčevanjem in kvantanjem povzročitelja mnogega zla in številnih padcev. Podobno velja tudi za predrzno govorjenje[19] in posmehovanje.

Poleg vsega tega je treba tudi spoznati, kako pisano in raznovrstno je strastno uživaštvo in kako številni so užitki, ki zavajajo dušo, da ni trezna za Boga in se ne okrepi v Božjem strahu in Kristusovi ljubezni ter ne skrbi za udejanjanje kreposti. Brezštevilni užitki se namreč gibljejo sem ter tja, da bi k sebi pritegnili  oči duše: užitki teles, stvari, razkošja, slave, lahkomiselnosti, jeze, oblasti, pohlepa po denarju in lakomnosti. Kažejo se v prevari in imajo bleščeče in prikupne podobe, dovolj, da privlačijo tiste, ki so od njih očarani, in ne hrepenijo po kreposti in po tem, da bi zaradi nje prenašali strogost. Vsaka zemeljska navezanost in strastno poželenje po nečem telesnem[20] poraja užitek in veselje temu, ki poželi; nekoristen in škodljiv se v tem pokaže želelni del duše: kako je zaradi tega ta, ki se je vdal, podvržen razburjenju in jezi, žalosti in zamerljivosti, in prikrajšan je za to, po čemer hrepeni. In če bi koga s strastnim poželenjem premagala tudi samo neka majhna navada, bi, o gorje, premaganega pripravil, da bi se zaradi tukaj prikritega užitka neobčutljivo in neozdravljivo do konca držal tega nerazumnega, strastnega poželenja.

Užitek želje je namreč mnogovrsten, kakor je že bilo rečeno, in ne najde zadovoljitve samo v nečistovanju in drugih telesnih užitkih, ampak tudi v preostalih strasteh. Saj čistost[21] ni samo to, da se vzdržimo nečistovanja in genitalnih užitkov, ampak tudi, da se odpovemo drugim užitkom. Zato je tisti, ki ljubi pohlep po denarju in skopuštvo in lakomnost, nečist. Kakor namreč oni ljubi telesa, tako tudi ta ljubi ljudi. Ta pa je še toliko bolj razuzdan, kolikor (v sebi) nima tolikšne moči, ki bi ga silila že po naravi. Za neveščega bi namreč resnično imeli ne toliko tistega voznika, ki bi ne zadržal trmastega in neukročenega konja, ampak tistega, ki ne bi mogel obvladati pohlevnega in ubogljivega. Vsekakor je tudi jasno, da je sla po materialnem odvečna in ni v skladu z naravo, ker moči nima iz narave, ampak iz bolestne odločitve: zato tudi neopravičljivo greši tisti, ki ji je prostovoljno podlegel. Zato moramo  jasno spoznati, da se užitkaželjnost ne omejuje samo na razvrat in telesni užitek, ampak se uresničuje v vsakem načinu in dejanju, ki sta ljubljena po svobodni odločitvi in (hkrati) strastni navezanosti duše. Da bi še jasneje prepoznali strasti glede na trojnost duše, smo jih na kratko razporedili in razložili.

Duša se deli na tri dele: miselni, razburljivi in želelni. Grehi miselnega dela  so naslednji: nevera,[22] herezija, nerazumnost, bogokletje, nehvaležnost in privolitve v grehe, ki izhajajo iz strastnega dela duše. Zdravljenje vsega tega zla in okrevanje iz njega je neomajna vera v Boga ter resnični, neblodeči in pravoverni nauki pobožnosti: nenehno ukvarjanje z izreki Duha, čista in neprestana molitev ter zahvaljevanje Bogu. Grehi razburljivega dela duše so naslednji: brezsrčnost, sovraštvo, pomanjkanje sočutja, zamera, zavist, umor in nenehno ukvarjanje s takimi rečmi.[23] Zdravilo in nega teh je človekoljubje, ljubezen, krotkost, bratoljubje, sočutje, potrpežljivost in dobrotljivost. Grehi želelnega dela duše so naslednji: požrešnost, pogoltnost, pijančevanje, nečistovanje, prešuštvo, nečistost, razuzdanost, sla po premoženju, hlepenje po prazni slavi, zlatu, bogastvu in mesenih užitkih. Zdravilo zanje in nega zanje pa so: post, čistost, trpljenje, uboštvo, razdelitev imetja siromašnim, hrepenenje po prihodnjih nesmrtnih dobrinah, prizadevanje za Božje kraljestvo in želja po posinovljenju.

Potrebno je namreč, da si vzamemo k srcu tudi razločevanje strastnih misli, iz katerih nastane vsak greh. Vseh misli, ki vsebujejo nekrepost, je osem: misel  požrešnosti, nečistovanja, pohlepa, jeze, žalosti, duhovne naveličanosti, domišljavosti in napuha. Da nas teh osem misli vznemirja ali ne vznemirja, ni odvisno od nas, (v njih) vztrajati ali ne vztrajati, oz. strasti vzbujati ali ne vzbujati, pa je odvisno od nas. Eno je sugestija (prosbolé), drugo pa povezava (syndiasmós), eno boj, drugo pa strast, in spet drugo privolitev, ki se približa in je podobna dejanju, eno je udejanjenje, drugo pa zasvojenost.[24] Sugestija je predlog, ki prihaja naravnost od sovražnika, kot npr. »Stori to ali to!«, kakor (je prišlo) tudi nad našega Gospoda in Boga: »Reci, naj ti kamni postanejo kruh.«[25] In kakor sem že rekel, to ni odvisno od nas. Povezava je sprejem misli, ki nam jo je sovražnik podtaknil, in takšno ukvarjanje z njo[26] in druženje (z njo), za katero se svobodno odločimo in nam je v užitek.  Strast je zadržanje (héxis), ki izhaja iz  povezave s strastjo, ki nam jo je podtaknil sovražnik, namreč nekakšno nenehno ukvarjanje (z njo) in domišljijsko predstavljanje. Boj je nasprotovanje misli; to je usmerjeno k temu, da bi uresničilo strast v misli, namreč strastno misel, ali pa je usmerjeno v strinjanje z njo; kakor pravi tudi Apostol: »Kajti meso si želi, kar je zoper duha, duh pa, kar je zoper meso; ta dva si namreč nasprotujeta.«[27] Zasvojenost je nasilno in neprostovoljno odpeljanje (apagogé) srca, ki mu že gospoduje predsodek in dolgotrajna navada. Privolitev je pristanek na strast [v] misli. Udejanjenje je uresničenje sámo strastne misli, na katero smo privolili. Kdor torej brezstrastno misli ali z nasprotovanjem in resnobo odslovi  prvo, namreč sugestijo, je obenem odrezal vse preostalo.

Teh osem strasti moramo uničiti takole: s samoobvladovanjem se uniči požrešnost, s hrepenenjem po Bogu in željo po prihodnjih dobrinah se uniči nečistovanje; s sočutjem do revežev se uniči pohlep, z ljubeznijo do vseh in z dobroto se uniči jeza, z duhovnim veseljem se uniči svetna žalost, z vztrajnostjo in potrpežljivostjo in s hvaležnostjo do Boga se uniči duhovna naveličanost; s prikritim udejanjanjem kreposti in z neprestano molitvijo v skrušenosti srca se uniči domišljavost; s tem, da nikogar ne obsojamo ali zaničujemo kakor bahavi farizej,[28] ampak tako, da se imamo med vsemi za zadnje, se uniči napuh. Tako se namreč um osvobodi omenjenih strasti in se dvigne k Bogu; odslej zaživi blaženo življenje in prejme poroštvo Svetega Duha,[29] in ko zapusti to, kar je tukaj, z brezstrastjem in z resničnim spoznanjem, je postavljen pred luč Svete Trojice in je (od nje) v družbi Božjih angelov obsijan na brezkončne veke.

Duša je torej, kakor smo že pojasnili, tridelna. Njeni trije deli so: misel, razburljivost in želja: če sta v razburljivem delu duše ljubezen in človekoljubje in v želelnem delu duše čistost in spodobnost,[30] potem je misel razsvetljena; če pa je v razburljivem delu ljudomrznost in v želji razuzdanost, potem je misel zatemnjena. Kadar ima namreč misel strasti sebi podrejene in duhovno zre smisle Božjih stvaritev ter se da voditi k blaženi Sveti Trojici, tedaj je zdrava,  obrzdana in razsvetljena. Razburljivost se spet ravna po (svoji pravi) naravi, ko ljubi vse ljudi in si do nikogar od njih ne nakoplje ne žalosti ne zamere. Ko pa želja s ponižnostjo,  samoobvladovanjem in uboštvom mrtví strasti, to je naslado mesa in dobrin ter hlepenje po minljivi slavi, tedaj se obrne k božanskemu in nesmrtnemu hrepenenju (éros). Želja se namreč nagiba k trojemu: k užitku mesa, k prazni slavi in k pridobivanju dobrin. In zaradi tega nerazumnega hlepenja prezira Boga in njegove Božje zapovedi, pozablja na božansko plemenitost, podivja nasproti bližnjemu, zatemnjuje razum in mu ne dovoli pogledati k resnici. Tisti izmed njih, ki se dokoplje do višjega mišljenja, je torej, kot je bilo prej rečeno, že tukaj deležen nebeškega kraljestva in živi blaženo življenje v pričakovanju blaženosti, ki je prihranjena tistim, ki ljubijo Boga. O da bi je bili vredni tudi mi po milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa. Amen.

Treba je vedeti tudi to, da ni mogoče priti do mere katere koli kreposti – npr.  usmiljenja,  samoobvladovanja, molitve, ljubezni ali katere izmed temeljnih[31] kreposti – drugače kot prek  prizadevne marljivosti; in da bi jo dosegli, se moramo na vso moč truditi vse življenje z  dejavno marljivostjo.  Vsakdo izmed teh ljudi si za krepost prizadeva do določene mere:[32] tako se nekdo nekaj časa posveti usmiljenju, toda če ga bo le nekajkrat izvršil, mu še ne bomo rekli v polnem pomenu besede »usmiljen«, še posebej če storjenega ni opravil dobro (kalôs) in Bogu všečno. Dobro namreč ni dobro, če ni storjeno na dober način; ampak je resmično dobro, če (nekdo) ne prejme plačila za to ali ono, npr. bi zaradi govoric dosegel priljubljenost  in žel slavo; tudi ne sme izvirati iz pohlepa ali krivice. Bog namreč noče[33] tega, kar nastane ali se zdi dobro, ampak namen, zaradi katerega je nastalo. Tudi očetje bogonosci namreč pravijo: kadar um pozabi na namen pobožnosti, tedaj na zunaj vidno delo kreposti postane nekoristno. Kar se namreč napravi brez razločevanja in (pravega)  namena, ne samo, da ne koristi, pa čeprav bi bilo dobro, ampak celo škodi. Kakor tudi nasprotno: če se zdi nekaj slabega, storjeno pa je z namenom pobožno služiti Bogu: kakor če npr. kdo stopi v javno hišo, da bi prostitutko  izvlekel iz pogube.

Torej je jasno, da še ni usmiljen, kdor včasih izvrši usmiljenje, da še ne obvladuje samega sebe, komur podobno uspe samoobvladovanje, ampak tisti, ki si kar največkrat in skozi vse svoje življenje celovito prizadeva za krepost z neomajnim[34] razločevanjem [duhov]. Večja krepost kakor druge je namreč razločevanje: je kraljica in krepost (vseh) kreposti. Kakor vsekakor [velja] spet tudi o nasprotnem: prešuštnik, pijanec ali lažnivec ne rečemo tistemu, ki mu enkrat spodrsne v enem izmed teh (grehov), ampak tistemu, ki v njih kar naprej pada in ostaja nepopravljiv.

In še to je ob povedanem treba vedeti in je najbolj potrebno vsem tistim, ki si želijo doseči krepost, prizadevajo pa si izogniti se nekreposti: kakor je duša neprimerno boljša od telesa in v mnogih in največjih [zadevah] vsekakor bolj izvrstna in bolj dragocena, tako duševne kreposti, in še posebej tiste, ki posnemajo Boga in nosijo njegovo ime, prekašajo telesne kreposti. Nasprotno pa so umevanje in  duševne nekreposti hujše od telesnih strasti, glede na svoja udejanjanja in glede na poplačilo kazni, čeprav to dejstvo mnogi –  ne vem kako –  prezrejo in se jim izmika. Pijanosti in nečistosti, prešuštev in kraje in temu podobnega se ljudje bojijo in se ogibljejo ali kaznujejo kot nekaj za mnoge očitno ogabnega. Brezbrižni pa so do[35] duševnih strasti, ki so od teh veliko slabše in globlje, saj tiste, ki se jih nepopravljivo oklepajo, privedejo do (duhovnega) stanja demonov in do večne kazni, ki je zanje prihranjena. In te strasti so: zavist, zamera, zloba in brezbrižnost[36] ter »korenina vsega zla –  pohlep po denarju«,[37] kot pravi Apostol, in še drugo, kar je temu podobno.

To pa smo, kolikor smo uspeli ob lastni nevednosti,  preprosto razložili in na hitro sestavili pregleden in jasen govor o krepostih in strasteh, da bi vsak lahko mirno razlikoval in dobro spoznal njihovo razdelitev in različnost, in sicer z jasnostjo, ki  se jih natančno dotika. Zaradi tega namreč, ker je vse to tako pisano in raznovrstno, smo razložili, da ne bi bili nevedni, če je mogoče, glede nobene oblike kreposti in nekreposti; tako da bi si kreposti navdušeno skušali pridobiti, in sicer predvsem duševne, po katerih se tudi bližamo Bogu; nekrepostim pa bi se že na daleč izogibali in jim tako ubežali. Res blagor tistemu, ki si prizadeva za krepost in si jo pridobi ter marljivo preiskuje, kaj je krepost, da bi se po njej bližal Bogu in se z njim družil na umski način.  Takemu po pravici pripadajo razumnost in pogum, modrost in nevarljivo spoznanje ter neodtujljivo bogastvo – namreč to, da se dviga po dejavni kreposti do motrenja Stvarnika. Krepost (areté) se namreč imenuje po tem, da jo izbiramo (haireîsthai):  možno jo je izbrati in hoteti, ker delamo dobro po lastni izbiri in svoji volji, ne pa nehote in prisiljeno. Razumnost (phrónesis) pa se tako imenuje, ker umu (noí) prinaša (phérein) to, kar je koristno (tà ophélima); saj tudi razumnost pomeni zaradi uma prinašati to, kar je koristno.

Če želiš, naj temu preprostemu govoru dodamo – kot nekakšen zlat pečat – še nekaj malega o človekovi ustvarjenosti po (Božji) podobi in podobnosti,  saj je človek najdragocenejša izmed vseh Božjih stvaritev: kot umsko in govoreče živo bitje je edina izmed vseh po Božji podobi in podobnosti.[38] Pravimo, da je vsak človek »po podobi«, ker ima dostojanstvo duha in duše, oziroma nekaj nedoumljivega, neuzrtljivega (atheóreton), nesmrtnega, kar ima oblast nad sabo;[39] to je tudi primerno  za vladavino in spočenjanje otrok in graditev hiš. Da pa je človek »po podobnosti«, pravimo le, če biva po ustroju (lógos) kreposti in po teh dejanjih, ki se po Bogu imenujejo in Boga posnemajo; če se torej človekoljubno obnaša do enakorodnih, če je sočuten, usmiljen in ljubezniv do so-služabnikov; če jim izkazuje vso dobrosrčnost in sočutnost. »Postanite,« pravi Kristus, Bog, »usmiljeni kakor je usmiljen naš nebeški Oče.«[40] In vsakemu človeku je bilo dano to, da je »po podobi«: »kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov.«[41] Taki, ki so »po podobnosti«, pa so le redki: to so samo krepostni in sveti ljudje in tisti, ki posnemajo, kolikor je to pač ljudem mogoče, dobroto Boga. Tako naj tudi nas ima za vredne nad-dobrega človekoljubja, naj mu bomo všeč zaradi udejanjanja dobrih del in naj postajamo posnemovalci tistih, ki so že od vekov všeč Kristusu. Njegovo je namreč usmiljenje, njemu gre vsa slava, čast in čaščenje skupaj z njegovim brezpočelnim  Očetom  in z njegovim presvetim in dobrim, oživljajočim Duhom, zdaj in vselej in na veke vekov. Amen.

 

Prevedel Bogomir Trošt  (redakcija prevoda Gorazd Kocijančič; jezikovni pregled Jasna Hrovat)

 

[1]              občutje ali: čutna zaznava (aísthesis).

[2]              čistost ali: premišljenost (sophrosýne). V meniških besedilih je izraz dobil pomen spolne čistosti, neomadeževanosti s poltenimi strastmi.

[3]                Prim. 1 Kor 13,13.

[4]              iskrenost db. preprostost.

[5]              posinovljenju tj. postati Božji posinovljenec.

[6]              Božjo voljo db. Bogom.

[7]              varčnost ali: odpovedovanje pijači, db. tisto suho (tò auchmerón).

[8]              vzdrževanje samega sebe ali: samozadostnost (tò aútarkes), krepost, ki so jo slavili zlasti stoiški filozofi.

[9]              napor db. trpljenje; utrpevanje slabega (kakopátheia).

[10]             zahvala ali: hvaležnost (eucharistía).

[11]             pozabljivost ali: pozaba (léthe).

[12]             nezaupanje ali: nevera.

[13]             telesnost db. snov.

[14]             neodločnost ali: dvom, db. dvo-dušnost.

[15]             stalno ukvarjanje z njimi ali: njihovo stalno premišljevanje (meléte).

[16]             1 Tim 6,10.

[17]             Marko, najmodrejši izmed asketov tj. Marko Asket, ki v Pismu samotarju Nikolaju pravi: »To so trije močni velikani, ki smo jih prej omenili: nevednost, mati vsega zla; pozaba, njena sestra, pomočnica in sodelavka; ter lenoba, temna koprena črnih oblakov, ki tke zagrinjalo duše, ki obe podpira in krepi; utrjuje ju in v zanemarjeni duši ukorenini in vzdržuje zlo. Lenoba, pozaba in nevednost ustvarjajo podlago za krepitev in porast ostalih strasti.«.

[18]             zabavi db. raztresenosti.

[19]             predrzno govorjenje gr.  parrhesía, tu v negativnem pomenu pretirane zaupnosti.

[20]             telesnem db. snovnem.

[21]             čistost ali: premišljenost, sophrosýne (gl.tudi op. 2).

[22]             nevera ali: nezaupanje.

[23]             ukvarjanje s takimi rečmi ali: premišljevanje (meléte) takih reči.

[24]             zasvojenost ali: ujetost, aichmalosía.

[25]             Mt 4,3.

[26]             takšno ukvarjanje z njo ali: takšno premišljevanje o njej.

[27]             Gal 5,17.

[28]             Lk 18,11–12.

[29]             Prim. 2 Kor 1,22.

[30]             spodobnost ali: čistost, sophrosýne (gl.tudi op. 2).

[31]             temeljnih db. splošnih.

[32]             do določene mere db. delno.

[33]             noče db. ne išče.

[34]             neomajnim ali: varnim; nezmotljivim.

[35]             Brezbrižni pa so do db. Ne občutijo bolečine ob.

[36]             brezbrižnost db. brezčutnost (za bolečino), gr. analgesía.

[37]             Prim. 1 Tim 6,10.

[38]             1 Mz 1,26.

[39]             oblast nad sabo tj. svobodno voljo, gr. autexoúsion.

[40]             Prim. Lk 6,36.

[41]             Rim 11,29.