Dulcitij

Hrotsvita Gandersheimska (prev. Polonca Zupančič)

Hrotsvita ali Rosvita Gandersheimska, pisateljica saksonskega porekla, velja za prvo znano evropsko pesnico in dramatičarko. Na podlagi njenih del je mogoče sklepati, da se je rodila med letoma 930 in 935, umrla pa po letu 973 (morda celo šele leta 1002). Kmalu je vstopila v samostan v mestu Gandersheim blizu Göttingena, ki je bil takrat kulturno in izobraževalno središče, kasneje leta 947 pa je po odloku Ota I. postal celo popolnoma samostojen in neodvisen od Cerkve. Nekateri avtorji so trdili, da je bila Hrotsvita morda celo kraljeva sorodnica, a za to ni neposrednih dokazov. Čeprav o njej govorijo kot o nuni, je bila pravzaprav kanoničarka, kar pomeni, da sicer ni sledila zaobljubi uboštva, a je spoštovala zaobljubo pokorščine in čistosti.

V samostanu jo je poučevala Rikarda, kasnejša opatinja, ki je bila zadolžena za vse prišleke. Ta jo je tudi spodbudila k pisanju poezije, proze ter dram o krščanskih temah. Pisala je seveda v latinščini, ki je bila v njenem času lingua franca, jezik izobražencev in piscev. Njene drame in pesmi so brali tudi drugi prebivalci samostana, morda so njena dela preko posredovanja opatinje dosegla celo kraljevi dvor, ni pa povsem jasno, ali so jih tudi uprizarjali. Skupno naj bi Hrotsvita napisala šest dram, osem pesmi, slavilno pesem v čast Otu I. in zgodovino samostanske skupnosti. V svojih delih je Hrosvita povezovala zgodovino z lokalnimi legendami, v pesmih pa slavila posamezne svetnike, kot so na primer Agnes, Devica Marija, Bazil, Dioniz, Golgolf, Pelag in Teofil. Njene drame pa se precej razlikujejo od moralitet, ki jih je Evropa cenila nekaj stoletij kasneje, saj se je očitno zgledovala po antičnih avtorjih, še zlasti po Terenciju – verjetno je želela napisati spodobnejšo in s tem primernejšo različico njegovih del za samostanske ženske. Ker je poleg tega vanje vključevala številne aluzije na Ovidija, Terencija, Vergilija in Horacija, interpretatorji domnevajo, da so ta dela hranili v tamkajšnji samostanski knjižnici.

Drame so v prevodih znane tudi pod drugimi naslovi, ki povzemajo vsebino posamezne zgodbe: Abraham je tako tudi O Marijinem padcu in kesanju, Kalimah ali O Druzianinem vstajenju, Dulcitij ali O mučeništvu svetih devic Irene (= Mir), Agape (= Ljubezen) in Hionije (= Snežna), Galikan ali O spreobrnitvi načelnika Galikana, Pafnucij ali O spreobrnitvi pocestnice Tajde, Sapientia (= Modrost) ali O mučeništvu svetih devic Fides (= Vera), Spes (= Upanje) in Karitas (= Ljubezen). Kot je razvidno že iz naslovov del, se Hrotsvita osredinja zlasti na mučeništvo krščanskih žensk v poganskem Rimu ali pa predstavi pobožne kristjane, ki rešujejo padle ženske, ter se tako dotika vprašanja trka med novo uveljavljenim krščanstvom in poganstvom. Vse drame sledijo dobro znanim legendam, ki jih je Hrotsvita povzemala precej zvesto, a po drugi strani vseeno kaže veliko izvirnost pri uporabi dejstev iz legend v njenem razvoju posameznih likov, ki so v legendah zgolj obrobne ali le mimogrede omenjene figure.

V delih Galikan, Dulcitij in Sapientia tako Hrotsvita predstavi različne zgodbe o mučeništvu posameznih ženskih likov, v Kalimahu, Abrahamu in Pafnuciju pa opisuje pokoro in kazni, ki doletijo tiste, ki dajejo prednost telesu pred duhom. Drama Dulcitij, ki je prevedena spodaj, se v izdajah načeloma nahaja na drugem mestu. Vsebina ima didaktični namen in prikazuje poslednje dni treh sester Agape, Hionije in Hirene, ki naj bi po legendi živele v grškem mestu Solun v času cesarja Dioklecijana (4. stoletje) – cesar nastopi kot prvi dramski lik v drami, ki sestre prepričuje, naj se poročijo in sprejmejo poganski kult bogov, a se mu te uprejo. Cesar jih zato prepusti svojemu načelniku Dulcitiju, da bi jih zaslišal, a je ta očaran nad njihovo lepoto in jih želi izkoristiti – da jih zapreti v hišo, ponoči pa se na skrivaj splazi v kuhinjo in namesto njih začne objemati in poljubljati kuhinjsko posodo. Ker je naposled ves umazan od črnine na posodju, lastni vojaki zbežijo pred njim, pa tudi vratarji ga nočejo spustiti k cesarju. Na prizorišče pride njegova žena v solzah ter toži nad njegovo nesrečo, šele takrat pa Dulcitij sprevidi, da je bil izigran. V jezi ukaže, naj dekleta slečejo in jih gole povedejo v javnosti, a se oblačila čudežno držijo njihovih teles. Dioklecijan pokliče načelnika Sizinija in mu naroči, naj dekleta kaznuje. Ta se usmili mlade Hirene, ostali dve pa da sežgati na grmadi, a se znova zgodi čudež – zdi se, da ju plameni sploh niso poškodovali. Čeprav poskuša Sizinij obvarovati Hireno pred isto usodo, ta ostaja zvesta svoji veri in prepričanjem, zato jo Sizinij ukaže odvesti v bordel najslabše vrste. Vojaki se kmalu vrnejo nazaj in začudenemu načelniku povedo, da sta jih ustavila dva mladeniča v sijajni opravi z naročilom, naj Hireno odvedejo na vrh gore, češ da tako ukazuje sam Sizinij. Ta se takoj odpravi tja z vojsko, a ne more najti poti, ki bi ga privedla do mladenke, zato vojakom ukaže, naj jo ustrelijo. Hirena zares umre, še prej pa napove Siziniju trpljenje, ki ga čaka zaradi njegovih del.

Drama je zanimiva, ker daje posreden dokaz za uprizarjanje v samostanu v Gandersheimu in tudi drugje, saj se vsa komika izrazi v dogajanju, ki pride do izraza prav v konkretni uprizoritvi. Sicer pa je Dulcitij zasnovan manj kompleksno in je vsebinsko manj privlačen kot druga dela; je pa edina drama, ki je bila očitno spisana z namenom, da pri bralcih vzbuja tudi smeh. Zgodba namreč pripoveduje o mučeništvu, ki je prepleteno z burkaštvom, saj so običajni kruti krvniki nadomeščeni s smešnimi vojaki in komičnim načelnikom. Kljub temu ta komična nit nenadoma brez pravega razloga ponikne – morda je avtorica menila, da pretirano komična vsebina vseeno ni primerna za nune. Poleg tega je v drami izrazito prisotna didaktična nota – kot v vseh ostalih dramah, je tudi tukaj jasno razviden poziv k življenju v čistosti in v skladu s krščanskim izročilom. To pride do izraza prav v odnosu mučenic do moških figur, ki so sicer nosilci moči in avtoritete, a se ves njihov posvetni vpliv razblini v nič vpričo vere, ki jo izkazujejo mladenke. Krščanstvo je celo tako močno, da lahko ogrozi celotno Dioklecijanovo državo, kot se izrazi Agape.

 

 

DULCITIJ

POVZETEK

Trpljenje svetih devic Agape, Hionije in Hirene, h katerim je v času nočnega počitka[1] na skrivaj prišel načelnik Dulcitij v želji, da bi se potešil z njihovimi objemi. Toda kmalu po tem, ko je vstopil, je v blodnjah med objemanjem poljubljal posode in ponve namesto deklet, dokler nista bila njegov obraz in obleka prekrita z grozovito črnino. Naposled je prepustil dekleta spremljevalcu Siziniju z ukazom, naj jih kaznuje. Ta je, čeprav je bil izigran na še bolj nenavaden način, vendarle ukazal sežgati Agapo in Hionijo, Hireno pa ustreliti.

 

OSEBE:

Dioklecijan

Agape

Hionija

Hirena

Dulcitij

Sizinij

Vojaki

Dulcitijeva soproga

Vratarji

 

PRVI PRIZOR

[V cesarski palači. Cesar Dioklecijan na prestolu nagovarja tri mladenke. Obdaja ga osebna straža.][2]

DIOKLECIJAN: Slava vašega čistega rodu in sijajna lepota je razlog, da se po poročnem zakonu poročite med prvimi v palači, in prav to bo omogočil naš ukaz, če se boste le odrekle Kristusu in žrtvovale našim bogovom.[3]

AGAPE: Bodi brez skrbi in ne obremenjuj se s pripravo naših porok, ker nas ne more nič prisiliti, da bi se odrekle imenu, ki ga moramo izpovedovati, ne k oskrunjenju čistosti.

DIOKLECIJAN: Kaj je cilj te nespametnosti, ki vas navdaja?

AGAPE: Katero znamenje nespametnosti si odkril v nas?

DIOKLECIJAN: Pa saj je očitno in še veliko.

AGAPE: V čem že?

DIOKLECIJAN: Zlasti v tem, da ste opustile prakso starodavne vere in sledite nekoristni novotariji krščanskega praznoverja.

AGAPE: Nepremišljeno obrekuješ ugled[4] vsemogočnega Boga.[5] To je nevarno …

DIOKLECIJAN: Za koga?

AGAPE: Zate in za državo, ki jo vodiš.

DIOKLECIJAN: Pa ta je nora! Odstranite jo! [Vojaki odvedejo Agape vstran.]

HIONIJA: Moja sestra ni nora, ampak po pravici graja tvojo nespametnost.

DIOKLECIJAN: Ta je še hujša v svoji blaznosti! Prav tako jo odvlecite od tod izpred mojih oči! [Vojaki odpeljejo vstran še Hionijo.] Naj preiščem še tretjo.

HIRENA: Tudi za tretjo boš ugotovil, da je upornica in se ti ne uklanja.

DIOKLECIJAN: Hirena, mlajša si po letih, postani pa zato večja po dostojanstvenosti.

HIRENA: Prosim, pokaži mi, kako!

DIOKLECIJAN: Pokloni se[6] bogovom in bodi sestrama zgled poboljšanja in vzrok osvoboditve.

HIRENA: Malikom naj se priklanjajo tisti, ki si hočejo nakopati jezo Boga, donečega na nebu! Jaz pa si zagotovo ne bom onečastila svoje glave, maziljene s kraljevskim oljem, s tem, da bi se metala pod noge podob.

DIOKLECIJAN: Čaščenje bogov ne pripelje do nepoštenosti, pač pa do izjemne časti.

HIRENA: In katera nepoštenost je sramotnejša, katera sramota je večja od te, da se sužnju poklanja kot gospodarju?

DIOKLECIJAN: Ne prepričujem te, da bi se klanjala sužnjem, pač pa gospodarjem, zlasti pa bogovom.

HIRENA: Kaj pa je tak bog, ki je naprodaj po ceni, ki jo določi obrtnik, drugega kot suženj nekoga?

DIOKLECIJAN: S kaznijo bom naredil konec temu predrznemu besedičenju!

HIRENA: Prav to hočemo, to sprejemamo z odprtimi rokami[7] – biti kaznovane in razmrcvarjene za Kristusovo ljubezen.

DIOKLECIJAN: Vklenite v verige te trmaste ženske, ki se upirajo našim odlokom! Naj v umazaniji jetniške celice čakajo,[8] da jih zasliši še načelnik Dulcitij. [Vojaki odpeljejo mladenke s prizorišča.]

 

DRUGI PRIZOR

[Načelnik Dulcitij sedi v svoji sprejemnici in pozove skupino vojakov bliže.]

DULCITIJ: Vojaki, dajte, pripeljite že te ženske, ki jih zadržujete v ječi! [Vojaki pripeljejo mladenke, Dulcitij jih od daleč skupaj z vojaki opazuje.]

VOJAKI: Glej, tukaj so te, ki si jih dal poklicati!

DULCITIJ: Oh! Kako lepe, kako očarljive, kako izjemne so te deklice!

VOJAKI: Zares čudovite.

DULCITIJ: Od pogleda nanje[9] sem povsem prevzet.

VOJAKI: Razumljivo.

DULCITIJ: Hlepim[10] po tem, da bi jih vnel za ljubezen do mene.

VOJAKI: Ne verjamemo, da boš uspel.

DULCITIJ: Zakaj ne?

VOJAKI: Ker so trdne v svoji veri.

DULCITIJ: Kaj, če jih prepričam z dobrikanjem?

VOJAKI: Na to gledajo zviška.

DULCITIJ: Kaj, če jih prestrašim z grožnjami?

VOJAKI: Za to pa se sploh ne zmenijo.

DULCITIJ: Kaj naj potem?

VOJAKI: Sam razmisli.

DULCITIJ: Zastražite jih v notranjem prostoru sobe, v preddverju katerega je shranjeno posodje služabnikov.

VOJAKI: In zakaj prav tam?

DULCITIJ: Da bi jih lahko malce pogosteje obiskoval.

VOJAKI: Kakor ukažeš … [Vojaki odpeljejo mladenke.]

 

TRETJI PRIZOR

[Dulcitij potiho stopa proti sobi, v kateri so zaprte mladenke. Ustavi se v predsobi, kjer stražijo vojaki. V ozadju se zasliši petje.]

DULCITIJ: Kaj počenjajo ujetnice ob tej nočni uri?

VOJAKI: Prepevajo himne.

DULCITIJ: Pristopimo bližje!

VOJAKI: Že od daleč bomo slišali zven zvončkljajočega glasu.

DULCITIJ: Pazite z baklami pred vrati, jaz pa bom vstopil in se potešil z želenimi objemi.

VOJAKI: Kar noter, mi pa bomo čakali tukaj … [Dulcitij vstopi v sobo.]

ČETRTI PRIZOR

[V sobi, kjer so mladenke zatopljene v molitev. Iz sosednje sobe se zasliši glasen ropot, ki jih prestraši.]

AGAPE: Kaj je ta ropot pred vrati?

HIRENA: Nesrečnik Dulcitij vstopa.

HIONIJA: Bog nas obvaruj!

AGAPE: Amen.

HIONIJA: Kaj pomeni to zadevanje posod, loncev in ponev?

HIRENA: Grem pogledat. Pristopite, prosim, in glejte čez režice! [Hirena pogleda čez špranjo pri vratih. Ostali dve se ji pridružita.]

AGAPE: Kaj je?

HIRENA: Glejte, ta nespametnež v popolni blaznosti misli, da objema nas.

AGAPE: Kaj pa počenja?

HIRENA: Zdaj si nežno pritiska posodo k prsim,[11] zdaj objema ponve in lonce in nanje pritiska rahle poljube.

HIONIJA: Kako smešno!

HIRENA: Res, kajti njegov obraz, roke in oblačila so tako umazana, tako onečedena, da je glede na črnino na sebi podoben Etiopijcu.

AGAPE: Je že prav, da je tudi po telesu tak, kakršna je njegova duša, ki jo je obsedel hudič!

HIRENA: Glej, se že pripravlja, da bo odšel. Poglejmo, kaj bodo storili vojaki, ki čakajo pred vrati, ko bo prišel ven.

 

 

PETI PRIZOR

[Dulcitij ves umazan pride iz kuhinje. Vojaki se ob pogledu nanj zdrznejo, nekateri takoj zbežijo.]

VOJAKI: Kdo stopa sem? Obsedenec! Ali pa kar sam hudič. Zbežimo!

DULCITIJ: Vojaki, kam bežite? Ostanite, počakajte, povedite me z baklami v spalnico.

VOJAKI: To je glas našega gospodarja, toda podoba je hudičeva. Nič ne pomišljajmo, pač pa pohitimo stran.[12] Prikazen nas hoče pogubiti!

DULCITIJ: Šel bom v palačo in povedal vsem glavnim, kakšno poniževanje moram prenašati!

 

ŠESTI PRIZOR

[Pred cesarsko palačo. Dulcitij nestrpno trka na vrata, dokler se ne pojavijo vratarji.]

DULCITIJ: Vratarji, povedite me v palačo, ker imam neko zasebno reč za vladarja.
VRATARJI: Kaj je ta ničvredna in ostudna pošast, oblečena v raztrgane in umazane cape? Nabili te bomo s pestmi, vrgli te bomo po stopnicah in ne bo ti več omogočen prost dostop do tu.

DULCITIJ: Joj, gorje! Gorje! Kaj se je zgodilo? Mar nisem oblečen v najsijajnejša oblačila? Mar nisem[13] snažen po celotnem telesu? Toda kdorkoli me zagleda, se zdrzne od gnusa, kakor da bi bil grozljiva pošast. Vrnil se bom k soprogi, da bom od nje izvedel, kaj se je zgodilo. [Dulcitij se odpravi nazaj proti svoji hiši. Ko prispe, se vrata odprejo in ven pride družina v žalni opravi, na čelu katere je Dulcitijeva soproga, ki toži in se bije po prsih.] Glej, prihaja ven z razpuščenimi lasmi in celotna hiša sledi v solzah!
 

SEDMI PRIZOR

[Dulcitijeva soproga opazi svojega moža in se mu v solzah vrže v objem.]

SOPROGA: Joj, joj, moj gospod Dulcitij, kaj prestajaš? Nisi pri zdravi pameti. In kristjani se ti posmehujejo…

DULCITIJ: Zdaj naposled vem, da so se one ženske s pomočjo čarovnije poigrale z mano!

SOPROGA: Silno pa me je pretreslo in me užalostilo zlasti to, da sploh nisi vedel, kaj prestajaš.

DULCITIJ: Moj ukaz je sledeč: tista nesramna dekleta naj se privede semkaj, se jih sleče in jih gole razkaže v javnosti, da bodo zdaj one izkusile, kako se lahko jaz pošalim!

[Vojaki odhitijo.]
OSMI PRIZOR

[V Dulcitijevi hiši. Vojaki si prizadevajo, da bi slekli mladenke, a jim ne uspeva. Dulcitij v ozadju spi na svojem sedežu.]

VOJAKI: Brez haska se mučimo,[14] zaman se trudimo: glej, oblačila se držijo dekliških teles kakor njihova lastna koža. Toda tudi ta, ki nas je nagnal, da jih slečemo, tukajle sede smrči in se ga nikakor ne da zbuditi iz spanca. Pojdimo k vladarju in mu povejmo o vrsti dogodkov, ki so se pripetili.
 

DEVETI PRIZOR

[V cesarski palači. Cesar nestrpno hodi po prostoru in se pogovarja sam s sabo, vojaki so v ozadju.]

DIOKLECIJAN: Zelo me boli, ko slišim, da je bil načelnik Dulcitij tako izigran, da je doživel tako žalitev in tako potegavščino. Toda te lahkomiselne ženščine se že ne bodo bahale, da nekaznovano izigravajo naše bogove in kulte bogov! Pribočnika Sizinija bom določil za izvršitelja maščevanja.

DESETI PRIZOR

[V Sizinijevih prostorih. Vojaki se mu približajo.]

SIZINIJ: O vojaki, kje so ta objestna dekleta, ki jih je treba mučiti?

VOJAKI: Hirajo v ječi.

SIZINIJ: Pustite Hireno, ostali dve pa privedite.

VOJAKI: Zakaj je ta izjema?

SIZINIJ: Prizanesljiv bom do nje, ker je še mlada. Morda se jo bo dalo zlahka spreobrniti, če je prisotnost sestra ne bo plašila. [Vojaki odidejo in se vrnejo z mladenkama.]

VOJAKI: Tako je. Tukaj so te, po katerih si ukazal.

SIZINIJ: Agape in Hipnij, prisluhnita[15] mojim nasvetom!

AGAPE: In če res prisluhneva?

SIZINIJ: Potem izlijta[16] pitne darove bogovom.

AGAPE: Le pravemu in večnemu Očetu ter njegovemu prav tako večnemu Sinu in Svetemu Duhu, priprošnjiku pri obeh, darujeva daritev hvale brez prestanka.

SIZINIJ: Ne svetujem vama tega, saj vaju poskušam obvarovati pred kaznijo.

AGAPE: Ne boš naju odvrnil, kajti nikdar ne bova darovali demonom.

SIZINIJ: Prenehajta s to trmo[17] in darujta. Kajti v nasprotnem primeru bosta na moj ukaz[18] v skladu z naročilom cesarja Dioklecijana usmrčeni.

HIONIJA: Spodobi se, da ubogaš ukaz svojega cesarja in naju ubiješ, saj veš, da zviška gledava na njegove odloke. Če pa se boš iz prizanesljivosti obotavljal, je prav, da tudi tebe ubijejo.

SIZINIJ: Vojaki, ne obotavljajte se, nikar se ne obotavljajte! Zgrabite te krivoverke in jih žive vrzite v ogenj!

VOJAKI: Zgradili bomo grmado in jih izročili divjajočim plamenom, s čimer bomo naredili konec obtožbam.

[Vojaki pograbijo mladenke. Prizorišče se zamenja – Agape in Hionija sta privezani na grmado, ki že gori. Vojaki skupaj s Sizinijem v ozadju opazujejo prizor.]

AGAPE: Ti, Gospod, ti imaš takšno moč,[19] da bi lahko ogenj pozabil na svojo moč, ko bi se ti pokoraval. Toda odlašanje se nam upira, zato prosimo – naj se razprejo verige, ki zaklepajo duše, da se bodo naši duhovi, ko bodo telesa propadla, s teboj radostili v nebesih.

VOJAKI: O, nevideno, o osupljivo čudo! Glej, duše so izšle iz teles in ni mogoče najti nobenih sledi kakšnih poškodb, kajti ne lasje ne oblačila niso ožgana od ognja, še manj pa telesa.

SIZINIJ: Privedite Hireno!

ENAJSTI PRIZOR

[Vojaki priženejo Hireno pred Sizinija.]

VOJAKI: Tukaj je.

SIZINIJ: Hirena, te uboj sestra nič ne plaši? Se ne bojiš, da boš umrla kot onidve?

HIRENA: Še več, prav želim si slediti njunemu zgledu v smrti, s čimer bi si zaslužila, da se skupaj z njima večno radujem.

SIZINIJ: Daj, pusti se mi prepričati!

HIRENA: Ne bom se vdala človeku, ki me prepričuje v greh.

SIZINIJ: Če se ne boš vdala, ti ne bom odobril hitre smrti, pač pa jo bom zavlačeval in vsak dan pomnogoteril kazni in dodal še nove.

HIRENA: Kolikor huje bom trpela, s toliko večjo slavo se bom proslavila.

SIZINIJ: Se ne bojiš kazni? Bom že pridal kaj, česar te bo groza.

HIRENA: Karkoli hudega boš naložil, vsemu bom s Kristusovo pomočjo ubežala.

SIZINIJ: Dal te bom odpeljati v kurbišče in sramotno oskruniti tvoje telo.

HIRENA: Bolje je, da je telo omadeževano z vsakršnimi madeži, kakor da se duša umaže z malikovanjem.

SIZINIJ: Če boš ena izmed prostitutk,[20] boš umazana in te ne bodo več imeli za devico.

HIRENA: Poželenje vodi do[21] kazni, nuja pa privede do zmage.[22] In če se duh ne strinja z dejanjem, se ga ne more označiti za krivca.

SIZINIJ: Zaman sem prizanašal, zaman sem se usmilil teh mladostnih let!

VOJAKI: Vedeli smo to. Na noben način se je ne da upogniti, da bi častila bogove, niti strah je ne bo mogel zlomiti.

SIZINIJ: Ne bom ji več prizanašal.

VOJAKI: Prav.

SIZINIJ: Zgrabite jo brez usmiljenja in jo kruto vlecite, povedite jo v kurbišče, ki je brez vsake časti.

HIRENA: Ne bodo me peljali tja.

SIZINIJ: Kdo bi lahko to preprečil?

HIRENA: Ta, ki vlada svetu s svojo previdnostjo.

SIZINIJ: Bomo videli.

HIRENA: Še prej, kot boš hotel!

SIZINIJ: Vojaki, naj vas lažne prerokbe te krivoverke[23] ne plašijo.

VOJAKI: Nič se ne bojimo, pač pa hitimo izvrševat tvoja naročila.
[Vojaki odvedejo Hireno.]

 

DVANAJSTI PRIZOR

[Čez nekaj časa se v daljavi znova prikažejo vojaki. Sizinij presenečeno opazuje prišleke in jih ogovori, ko se mu dovolj približajo.]

SIZINIJ: Kdo so ti ljudje, ki tečejo proti nam? Kako podobni so vojakom, katerim sem predal Hireno! Pa so res oni. – Zakaj se tako hitro vračate? Kam hitite tako zasopli?

VOJAKI: Prav tebe iščemo.

SIZINIJ: Kje pa je ta, ki ste jo odvlekli?

VOJAKI: Na vrhu gore.

SIZINIJ: Katere gore?

VOJAKI: Te, ki nam je najbližja.

SIZINIJ: O bedaki in topoglavci! Povsem ste brez pameti!

VOJAKI: Zakaj se pritožuješ? Zakaj nam groziš z glasom in z izrazom na obrazu?

SIZINIJ: O, da bi vas bogovi pogubili!

VOJAKI: Kaj smo ti storili? Kakšno krivico smo zagrešili? Katere tvoje ukaze smo prekoračili?

SIZINIJ: Ali vam nisem naročil, da upornico odvlečete na kraj sramote?

VOJAKI: Res je, to si naročil, toda medtem ko smo si mi prizadevali izpolniti tvoja naročila, sta prišla dva neznana mladeniča, ki sta zatrjevala, da si ju ti poslal, da bi odvedla Hireno na vrh gore.

SIZINIJ: Sploh nisem vedel za to.

VOJAKI: Vidimo.

SIZINIJ: Kakšna pa sta bila?

VOJAKI: Oblečena v sijajna oblačila in častitljivega obraza.

SIZINIJ: Mar ste jima sledili?

VOJAKI: Da, sledili smo jima.

SIZINIJ: In kaj sta storila?

VOJAKI: Postavila sta se na desno in levo od Hirene in nas usmerila sem, da ti zaključek te zadeve ne bi ostal prikrit.

SIZINIJ: Preostane le še to, da se povzpnem na konja, grem tja ter ugotovim, kdo nas je tako objestno izigral.

VOJAKI: Tudi mi bomo pohiteli zraven.

[Vsi odhitijo s prizorišča.]
 

TRINAJSTI PRIZOR

[Vojaki s Sizinijem blodijo okrog vznožja gore in iščejo pravo pot. Hirena se nahaja na vrhu in jih opazuje.]

SIZINIJ: Joj, ne vem, kaj počnem! Čarovnije teh kristjank so me pogubile. Glej, grem okoli gore in ko končno najdem potko, se ne morem ne povzpeti ne iti nazaj.

VOJAKI: Vsi smo na nenavaden način izigrani in smo utrujeni od strašnega napora. Če boš dovolil, da to blazno dekle[24] živi še dlje, boš pogubil sebe in nas.

SIZINIJ: Kdorkoli od mojih – napni lok in izstreli puščico, ustreli že to čarovnico!

VOJAKI: Prav je tako. [Nekateri izmed vojakov poskušajo ustreliti Hireno. Nekaj puščicam se ji uspe izogniti, nato pa jo vendarle zadanejo.]

HIRENA: Nesrečnik, da te ni sram, Sizinij! Te ni sram, nič ne stokaš, ker si tako sramotno poražen in nisi mogel poraziti mladega in tako nežnega dekleta brez pomoči celotne vojske?

SIZINIJ: Lažje bom prenesel vso sramoto, ki me bo doletela, če bom brez sence dvoma vedel,[25] da boš kmalu umrla.

HIRENA: Tega se jaz kar najbolj veselim, tebi pa bo v žalost, ker boš zaradi trdosrčne zlohotnosti[26] kaznovan v Tartarju.[27] Jaz pa bom prejela palmo mučeništva in venec nedolžnosti in vstopila bom v nebeško spalnico večnega kralja, ki mu pripadata čast in slava na vekomaj. [Hirena naposled umre.]
 

[1] Db. »nočne tišine.«

[2] Vse didaskalije so dodatek prevajalke.

[3] Db. »Če se boste hotele odreči Kristusu in žrtvovati našim bogovom.« Z »bogovi« so seveda mišljena poganska božanstva.

[4] Db. »položaj, status.«

[5] Tj. krščanskega Boga.

[6] Db. »upogni vrat.«

[7] Db. »objemamo.«

[8] Db. »naj se jih drži v.«

[9] Db. »od njihovega videza.«

[10] Db. »Ves žarim od želje po tem.«

[11] Db. »v objem.«

[12] Db. »pohitimo z begom.«

[13] Db. »se ne zdim.«

[14] Db. »potimo.«

[15] Db. »odobravajta.«

[16] Db. »prinesita.«

[17] Db. »opustita trdoto srca.«

[18] Db. »bom povzročil, da bosta …«

[19] Db. »ki ti takšna moč ni neznana.«

[20] Db. »če boš kolegica prostitutk.«

[21] Db. »rodi kazen.«

[22] Db. »venca.«

[23] Db. »zasramovalke, psovalke.«

[24] Db. »glava.«

[25] Db. »če ne bom dvomil …«

[26] Db. »trdosrčne zlohotnosti.«

[27] Tj. v peklu. Po poganskih predstavah gredo duše po smrti v podzemlje, kjer sodniki razsodijo o njihovem življenju; krivičniki so tako obsojeni na večne muke v predelu podzemlja, imenovanem Tartar.