Cvetober

Elija Duhovnik (prev. Ksenja Geister, Gorazd Kocijančič

Cvetober resnih gnomičnih filozofov,

ki ga je marljivo sestavil

Elija Ekdikos, najmanjši duhovnik

 

  1. del

 

  1. Vsak kristjan, ki pravilno veruje v Boga, se še zdaleč ne vdaja brezskrbnosti, temveč se vedno pripravlja na skušnjavo in jo pričakuje, tako da se – ko ta pride – ne čudi niti ne vznemirja, temveč hvaležno prenaša napor stiske in umeva, kaj prepeva skupaj s prerokom: »Preskusi me, Gospod, in skušaj me! (Ps 25.2)«. Ni namreč rekel: »Tvoja vzgoja me je pogubila«, temveč »na koncu me je dvignila« (Ps 17,36).
  2. Začetek dobrega[1] je strahospoštovanje do Boga, konec (dobrega) pa je hrepenenje po Njem.
  3. Začetek vsakega dobrega je udejanjano mišljenje (lógos) in osmišljeno (ellógimos) delovanje; zato ni dobro niti delovanje brez mišljenja niti mišljenje, ki se izreka[2] brez delovanja.
  4. Telesno delovanje sta post in bedenje; delovanje ust sta psalmodija in molitev ter molk, ki je dragocenejši od besede (lógos); delovanje rok je tisto, kar prek njih nastane brez godrnjanja, delovanje nog pa je tisto, kar se prek njih udejanja že pri prvi spodbudi.
  5. Vsa ta (delovanja) vodita usmiljenje in resnica; iz njiju se poraja ponižnost, iz ponižnosti pa – skladno z naukom očetov – nastaja še razločevanje (duhov). Brez razločevanja niti mišljenje niti delovanje ne bosta mogli uzreti svoje meje: za delovanje, ki sramoti jarem mišljenja, se bo izkazalo, da blodi sem ter tja okrog nekoristnih reči kakor junica, mišljenje, ki se bo sleklo častitljivih oblačil praktike, pa ne bo spodobno, čeprav bo na tak ali drugačen način dajalo videz, da je takšno.
  6. Pogumna duša kakor »žena« skozi vse življenje prižiga dejavno in motrilno zmožnost kot dve svetilki ter dela, kar je dolžna delati; nasprotno pa ravna (tista duša), ki se vdaja užitkom.
  7. Duši za popolno osvoboditev od nekreposti ne zadostuje prostovoljno trpljenje, če ob tem ni razkrojena tudi v ognju neprostovoljnega trpljenja. Kakor meč se tudi duša ne more ohraniti nezlomljiva ob udarcih nesrečnih dogodkov, če ne gre skozi ogenj in vodo, se pravi skozi prostovoljne in neprostovoljne bolečine.
  8. Kakor obstajajo trije splošnejši vzroki prostovoljnih skušnjav, namreč zdravje, bogastvo in slava, tako obstajajo tudi trije (splošnejši vzroki) neprostovoljnih skušnjav, namreč utrpevanje škode, graje in bolezni. Nekatere ljudi vse to doleti v (njihovo duhovno) izgraditev, druge pa v pogubo.
  9. Z obstojem duše sta se povezala poželenje in žalost, z obstojem telesa pa užitek in bolečina. Vzrok bolečine je naslada. Ko se namreč hočemo izmakniti mučnemu občutju ob bolečini, se zatečemo v užitek. Vzrok žalosti pa je poželenje.
  10. Kdor je kreposten, poseduje dobro čvrsto vsajeno vase, domišljavec pa ga poseduje le namišljeno; zlo ima resen človek le na površini, uživač pa ga ima v globini.
  11. Delovanje duše sta samoobvladovanje, ki se udejanja v preprostosti, in preprostost, ki se udejanja v samoobvladovanju.
  12. Delovanje uma je molitev v motrenju in motrenje v molitvi.
  13. Malokdaj in iz nepazljivosti je k zlu zapeljan tisti, ki ga sovraži; pogosto in bolj namerno pa je k zlu zapeljan tisti, ki je navezan na njegove vzroke.
  14. Tisti, ki se nimajo namena spokoriti, nenehno grešijo; tisti, ki grešijo nenamerno, pa se spokorijo v polnosti in za to pokoro pogosto ni razloga.
  15. Z izrečeno besedo naj se združita občutje in vest, tako da miroljuben in božanski govor, ki se bo nahajal v družbi tega dvojega, ne bo osramočen zaradi prenagljenosti ali nezmernosti izrečenega.
  16. Ni res, da tisti človek, ki ne dela krivice svoji duši, ohranja dušo neomadeževano tudi glede besed; tudi ni res, da je tisti, ki jo varuje glede besed, ni omadeževal z (miselnimi) omadeževanji. Grešimo namreč na tri načine.
  17. Ne boš mogel uzreti obličja kreposti, če z užitkom umevaš obličje nekreposti. To drugo obličje se ti bo zdelo mrzko (šele) tedaj, ko boš sebe odtujil užitku hrane, ki si jo želiš, in tudi gledanju tovrstne oblike.
  18. Demoni se proti duši bojujejo v prvi vrsti prek (zlih) misli, ne prek stvari. Stvari se namreč z njo bojujejo same po sebi. In vzrok (skušnjave, ki jo predstavljajo) stvari, sta sluh in vid, vzrok (zlih) misli pa so navada in demoni.
  19. Odkrivamo, da je grešni del duše trojen: v delih, v besedah, v mislih. Dobrina[3] brezgrešnosti pa je šesterna. Brez prestopka mora namreč ohraniti pet čutnih zaznav in izrečeno besedo. Kdor v ničemer od tega ne greši, je popoln človek, zmožen obrzdati tudi ostale dele duše.
  20. Nerazumni del duše se deli na šest delov: na pet čutnih zaznav in izrečeno besedo (lógos). Ta beseda se nerazdeljivo ohranja za tistega, ki utrpeva (strasti), če je (sama) brezstrastna. Če pa se navzame[4] strasti, izraža[5] človekovo nekrepost.
  21. Telo se ne more očistiti brez posta in bedenja, duša pa ne brez usmiljenja in resnice. In um se ne more očistiti brez druženja z Bogom in motrenja Boga. To so dvojice – in sicer najpomembnejše.[6]
  22. Če je duša obkrožena z omenjenimi krepostmi, vzpostavlja svojo stražo, ki je ne more nič vznemiriti: ta straža je stanovitnost.[7] (Božja) beseda pravi: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje duše« (Lk 21,19). Če pa je z dušo drugače, potem je podobna mestu brez obzidja in jo po navadi kot vzvodi strahopetnosti zamajejo že oddaljeni zvoki.
  23. Niso vsi, ki so razumni glede besed, razumni tudi glede misli. Razkrilo se bo tudi, da niso vsi, ki so razumni glede misli, razumni glede zunanje čutne zaznave. Tudi če so vsi davčni zavezanci zaznave, ji davke ne plačujejo na enak način. Večina ji – zaradi svoje preproščine – ne zna izkazovati časti na njenem področju tako, kot zahteva sama.
  24. Razumnost je po svoji naravi nerazcepljiva, a se vendarle cepi na razne načine.[8] Nekomu je dano več razumnosti, drugemu manj – vse dokler ne zraste dejavna krepost, ki ima za svoje sopotnice splošne kreposti, in izpolni dobro (kalón), katerega je zmožna (udejanjiti) vsaka posamezna krepost. Večina ljudi prejme razumevanje skladno s pomanjkljivostjo svojega dejavnega (asketskega) življenja.
  25. Izkazalo se bo, da so glede tega, kar je skladno z naravo, razumni le maloštevilni, glede tega, kar naravi nasprotuje, pa so razumni mnogi. Zaradi strahu, ki se nanaša na to, kar nasprotuje naravi, izpraznijo vso svojo naravno razumnost, tako da jim tam (tj. glede tega, kar je skladno z naravo) ostane le malo razumevanja. To se namreč večinoma zadržuje pri odvečnih rečeh, ki po svoji naravi niso vredne hvale.
  26. Skupaj z razumnim molkom se gostita pravi trenutek (kairós) in mera; gostija tega pa postaja resnica. Ko oče laži v njenem času pride k duši, ki je odpotovala, ne najde ničesar od tega, kar išče.
  27. Resnično usmiljen ni tisti, ki prostovoljno daje od odvečnih stvari, temveč tisti, ki ljudem, ki mu s silo jemljejo, prepušča celo to, kar mu je nujno potrebno.
  28. Nekateri ljudje si s snovnim bogastvom pridobijo nesnovnega – po postavah miloščine –, drugi pa si z nesnovnim bogastvo pridobijo snovno – ker začnejo zaznavati[9] tisto, česar ne zmanjka.
  29. Vsakomur je ljubo, da je bogat v dobrem.[10] Za tistega, ki je obogatel na božanski način, pa je boleče, da mu ni dovoljeno večino časa veseliti se nad tem bogastvom.
  30. Od zunaj se duša zdi zdrava. Notri, na dnu njene zaznave, pa se po naravi skriva njena bolezen. Na zunaj je to bolezen vsekakor treba podvreči zbiranju ovržb (élenchoi), notri pa ji je treba to zdravje povrniti s prenovitvijo uma. Nerazumen je, kdo zavrača ovržbe in ga ni sram, da vedno leži v bolnišnici bolečinske brezčutnosti (analgesía).
  31. Ne bodi grob s tistim, ki te proti svoji volji oblikuje kot kakšen rokodelec. Ozri se raje na neugodje, ki se je izpraznilo, in pomiluj sebe, blagruj pa njega, ki ti je po Božji ojkonomiji povzročil takšno korist.
  32. Če skrbiš za zdravje duše, ne bodi nenaklonjen do strašnosti svoje bolezni, ampak se s pomočjo učinkovitejših zdravil ljubezni do (asketskih) naporov od nje oddalji.
  33. Ne umikaj se pred tistim, ki te graja ob pravem trenutku, ampak se mu približaj in pokazal ti bo, kolikšno je dobro (kalón), ki očiščuje tvojo zaznavo. Jedel boš sladko jed, ki izhaja iz zdravja, ko se bo použilo to, kar je zaradi grenkobe treba zavreči.
  34. Ko občutiš bolečine, sprejemaj tistega, ki ti jih povzroča[11] s svojimi ovržbami (élenchoi). Zate je namreč povzročitelj popolnega očiščenja; brez tega očiščenja pa se um ne more znajti v čistem prostoru molitve.
  35. Ko si deležen ovržb, je treba bodisi molčati ali pa blago odgovarjati tistemu, ki govori proti tebi. (Tako ni treba ravnati) zato, da bi ti, ki si deležen ovržb, dal prav sebi, temveč zato, da bi žalivec, ki te skuša ovreči zaradi svoje nevednosti, morda (duhovno) vstal.
  36. Če se nekdo skesa pred tistim, ki je po pravici užaljen, ga ne doleti nobena izmed kazni, ki bi  si jih zaslužil. Če pa se skesa po tem, ko ga pokliče pred sodišče, ga doleti polovica kazni. Tisti, ki ni izključen iz skupnosti, ker je nekoga užalil, prejme vse pologe. Tisti pa, ki v vsem nase  jemlje krivdo za prestopek, dobi še dodatno plačilo.
  37. Domišljavec ne pozna svojih pomanjkljivosti, ponižen človek pa ne svojih dobrih (lastnosti) (kalá). Prvega namreč prekriva zla, drugega pa bogovšečna brezumnost.
  38. Domišljavec se noče primerjati s sebi enakimi glede dobrega (kalá); če pa se primerja s tistimi, ki ga prekašajo po slabem,[12] ima svojo pomanjkljivost za čisto znosno.
  39. Graja naredi dušo čvrsto, pohvala pa razpuščeno in bolj leno za dobre (dejavnosti).
  40. Osnova (hypóstasis) bogastva je zlato, osnova kreposti pa ponižnost. Kakor je tisti, ki je brez zlata, revež, četudi se to ne zdi zunanjim opazovalcem, tako tudi tisti, ki se (duhovno) bojuje, ne bo kreposten brez ponižnosti.
  41. Kakor trgovec brez zlata pač ni trgovec, najsi je še tako sposoben za trgovanje, tako se tudi asket ne bo znašel v prijetnih rečeh, ki jih prinaša krepost, čeprav se zelo zanaša na svojo umnost.
  42. Kdor se povzpenja s ponižnostjo, postaja nižji od svojega mišljenja o sebi; višji od njega pa postaja tisti, ki je brez ponižnosti. Ta (zato) ne prenaša prostovoljno, da bi ga primerjali z najmanjšimi. Iz tega razloga tudi kaže svojo prizadetost glede “prvih sedežev« (prim. Lk 14,7-10).
  43. Za (duhovnega) borca je dobro, da ima o svojem delovanju slabše mnenje (kot si to zasluži) in da ravna bolje, (kot bi bilo sklepati zaradi) njegove plašnosti. Tako se bo namreč razkrilo, da je poln sramežljivega strahospoštovanja in delavec za Boga, ki ne bo osramočen.
  44. Kdor se boji, da bo tujec za vse, ki so pred njim v svatbeni dvorani, mora bodisi udejanjati vse Božje zapovedi – ali pa si prizadevati za (uresničenje) ene, namreč ponižnosti.
  45. Primešaj samoobvladovanje preprostosti in združi resnico s ponižnostjo – in izkazal se boš za udeleženca na gostiji pravičnosti. Na njeni mizi se po navadi zbirajo tudi vse druge kreposti.[13]
  46. Resnica brez ponižnosti je slepa, zato za svojo vodnico potrebuje ugovarjanje. Prizadeva se nasloniti na ugovarjanje, ki se trudi na nekaj nasloniti, a ne najde nobene opore[14] razen zamerljivosti.
  47. Poštena nrav pričuje za čudovitost kreposti, stanovitna ubranost telesnih gibov[15] pa za duševni mir.
  48. Prvo dobro (kalón) je, da v ničemer ne grešimo. Drugo pa je, da ne skrivamo svoje napake iz sramu in da se vanjo znova ne potopimo. Nasprotno, moramo se ponižati in soobtoževati s tistim, ki nas obtožuje – ter z veseljem sprejeti kazen. Če se namreč to ne zgodi, je brez moči vse, kar darujemo Bogu.
  49. Poleg prostovoljnega trpljenja je treba sprejemati tudi neprostovoljno, namreč tisto, ki nam ga prinašajo hudiči, oškodovanosti in bolezni. Kdor namreč vsega tega ne sprejema, ampak nejevoljno zavrača, je podoben nekomu, ki hoče vedno jesti svoj kruh z medom, ne pa s soljo. Tak človek nima vselej za svojega družabnika užitka, temveč je njegova soseda vedno naveličanost.[16]
  50. Kot gospodar, ki nosi oblačila sužnja, se kaže, kdor z božanskimi besedami pere strgan plašč svojega bližnjega ali ga skuša zašiti s svojimi darovi. Toda naj bo pozoren, kdor tako ravna, da ne bi – ker tega ne bi izvrševal kot suženj – zaradi domišljavosti uničil še svojega plačila in dostojanstva gospostva, ki mu je lastno.[17]
  51. Kakor je vera po svoji naravi osnova (hypóstasis) resničnosti, v katere upamo (prim. Heb 11,1), tako je osnova duše razumnost, osnova kreposti pa ponižnost. Čudno pa je, kako reči, ki so po sebi popolne, postanejo nepopolne brez tega, kar jim pripada.[18]
  52. »Gospod bo varoval tvoje prihajanje in odhajanje,« pravi (Sveto pismo).[19] Mišljeno je seveda samoobvladovanje glede jedi in besed. Kdor se namreč obvladuje glede prihajanja in odhajanja jedi in besed, prežene poželenje, ki izhaja iz oči, in naredi krotko razburjenje, ki izhaja iz brezumnosti. Kdor se (duhovno) bojuje, mora predvsem skrbeti za te reči in si zanje prizadevati na vsak način. Z njimi se namreč učvrsti praktično (asketsko) delovanje in utrdi motrenje.
  53. Nekateri ljudje si delajo dosti skrbi glede vstopanja hrane, glede izstopanja besed pa so malomarni. »Ti ne znajo peljati razburjenja proč od srca in poželenja proč od mesa,« kakor pravi Pridigar (Prd 11,10 LXX). S tem (odvajanjem razburjenja in poželenja) pa obnavljajoči Duh ustvarja čisto srce.
  54. Nerazkošnost jedi bomo našli z manjšo kakovostjo hrane, brezgrajnost besed pa z večjo kakovostjo molka.
  55. Razžari svoja ledja z vzdržnostjo od hrane in preizkusi svoje srce z vzdržnostjo od besed – in želelni ter razburjeni del duše ti bosta rabila za dobro/lepo (kalá).
  56. Užitek spolovil za askete ni več tako vabljiv, ko njihovo telo ovene; vabljiv pa ostaja užitek grla – vsaj za tistega, ki ga ni ukrotil, kakor bi bilo prav. Z delom na vzroku si prizadevaj odstraniti sramoto njegovega učinka – da se ne boš Tam (v onostranstvu) znašel kot tujec kreposti samoobvladovanja in te bo doletela sramota.
  57. Asket mora nujno vedeti, kdaj in s katerimi jedmi naj telo hrani kot sovražnika, kdaj spodbuja kot prijatelja in kdaj tolaži kot bolnika. Tako ne bo nevede ponujal sovražnih (jedi) prijatelju, prijateljskih sovražniku – in znova sovražnih bolniku. V nasprotnem primeru bo raznim (vidikom telesa) v spotiko in bo v času skušnjave odkril, da se telo bojuje proti njemu.
  58. Ko bo ta, ki se hrani, dajal prednost hrani pred užitkom, ga bo obiskala milost solz in ga začela tolažiti. V njem bo povzročila pozabo vsake druge sladkosti, saj bo ta – zunaj vsake primerjave – použita s sladkostjo solz.
  59. Tistemu, ki je razpuščen, nehajo teči solze. Lijejo pa tistemu, ki ljubi ozko pot.
  60. Niti grešnik niti pravičnik nista brez žalosti. Prvi zato, ker še ni povsem opustil zla, drugi pa zato, ker se še ni dotaknil popolnosti.
  61. Izmed kreposti sta od nas odvisni ti, ki sta v naši zmožnosti: molitev in molk. Med tiste kreposti, ki niso odvisne od nas, saj so v marsičem odvisne od ustroja telesa, pa sodita bedenje in post. Kar torej borec lažje zgrabi, temu se mora posvečati.
  62. Hiša duše je stanovitnost/vztrajnost (hypomoné); v njej je namreč duša čvrsto zavarovana. Premoženje duše pa je ponižnost – z njo se namreč hrani.
  63. Če ne boš vztrajen v naporih, ne boš počaščen s pohvalami. Če pa se boš pred užitkom oziral na bolečino, se boš izognil žalosti, ki jo prinaša užitek.
  64. Ne daj se vkleniti majhnemu in ne boš suženj večjemu. Po naravi se namreč večje zlo ne izoblikuje pred manjšim.
  65. Pogleduj proti večjim (sovražnikom) in boš strašen manjšim.
  66. Ne boš mogel priti do večjih kreposti, če ne boš (najprej) dosegel vrha tistih, ki so v tvoji moči.
  67. V tistih ljudeh, v katerih vladata usmiljenje in resnica, je vse, kar je Bogu všeč. Resnica namreč nikogar ne sodi brez usmiljenja, usmiljenje pa v ničemer ne izkazuje človekoljubja brez resnice.
  68. Če boš s preprostostjo pomešal samoobvladovanje, boš zaobjel onstransko blaženost.
  69. Nikakor ne boš videl strasti, ki se bojujejo proti tebi, če ne boš prej pustil neobdelane zemlje, iz katere so se te strasti nahranile.
  70. Nekateri si prizadevajo očistiti le snov telesa, drugi pa tudi snov duše. Prvi so prejeli moč le za spoprijem z udejanjenim grehom, drugi pa tudi za spoprijem s strastjo. Z (zgolj) želenim grehom pa se spoprijemajo nadvse maloštevilni.
  71. Pokvarjena snov telesa je strastnost (empátheia), pokvarjena snov duše je nasladnost (hedypátheia), pokvarjena snov uma pa je strastna navezanost (prospátheia). Prva se izreka o dotiku, druga o ostalih čutnih zaznavah, zadnja pa o sovražnem (duhovnem) stanju.[20]
  72. Kdor je nasladen, je blizu strastnemu; kdor je strasten, je blizu nasladnemu. Brezstrasten pa je daleč od obeh.
  73. Strasten je tisti, ki ima bolj nasilen del mišljenja, ki je sposoben grešiti, četudi zaenkrat ne greši navzven. Nasladen je tisti, ki ima v mišljenju udejanjanje greha, četudi navznoter utrpeva. Strastno navezan pa je tisti, ki je privržen bolj suženjstvu kot svobodi[21] glede nravno nepomembnih reči.[22] Brezstrasten pa je tisti, ki (več) ne pozna razlike med temi (duhovnimi stanji).
  74. Strastnost duše se uniči prek posta in molitve, njena nasladnost prek bedenja in molka, strastna navezanost pa prek tišine in pozornosti. Brezstrastje pa se vzpostavlja zaradi spomina na Boga.
  75. Od ust brezstrastnosti[23] kapljajo besede večnega življenja kot medeno satje (prim. Vp 4,11). Kdo je torej vreden združiti svoje ustnice z njenimi in prenočiti med njenimi prsmi (prim. Vp 1,13), vohati sladek vonj njenih oblačil (prim. Vp 4,10-11) – to se pravi uživati v postavi kreposti, o katerih je rečeno, da presegajo vse vonje čutnozaznavnega razpoznavanja?
  76. Morda so mnogi slekli plašč samoljubja. Malo jih je sleklo plašč ljubezni do sveta. Odkril pa boš, da so plašč domišljavosti, o katerem pravimo, da je zadnji, slekli (zgolj) brezstrastni.
  77. Vsaka duša bo slekla vidno telo. Telo greha pa bo slekla le tista, ki je le malo okušala prijetnosti tega življenja.
  78. Vsi bodo vidno prešli iz življenja v smrt. Grehu pa bodo umrli le tisti, ki so ga zasovražili iz svoje (notranje) naravnanosti (diáthesis).
  79. Kdo je pred skupno smrtjo telesa videl, da je gol greha? In kdo je pred prihodnjo razgaljenostjo spoznal sebe in to, kakšna je njegova narava?

 

  1. del

Dušo, ki je ranjena s svatbenim erosom,

molitev zmore združiti z Ženinom.

  1. Za smisel dovzetni duši, ki je postavljena na mejo med čutnozaznavno in umno lučjo, je zaradi prve omogočeno, da dela, kar pritiče telesu, zaradi druge pa ji je omogočeno, da dela, kar sodi k Duhu. Toda ker se je – kot nasledek človekove navade, ki se je ukoreninila od začetka – umna luč v duši zamračila, čutnozaznavna luč sije še svetleje. Posledično duša ne more svoje pozornosti popolnoma osredotočiti na Božje resničnosti, če ni med molitvijo v celoti združena z umsko lučjo. Na ta način je prisiljena stati sredi med temo in lučjo, ko prebiva v luči zaradi  odnosa (schésis), v temi pa zaradi domišljijskih predstav (phantasía).
  2. Um, podvržen strastem, ne more stopiti skozi ozka vrata molitve, dokler ne zapusti skrbi, ki izhaja iz njegove navezanosti (schésis). Dokler je neprestano zaposlen z rečmi, ki so za molitev stranskega pomena,[24] bo prizadeval trpljenje samemu sebi.
  3. Naj molitev ostaja združena z umom kakor žarek s soncem. Če je um brez nje, potem mu čutne skrbi – kakor nekakšni »oblaki, ki letijo naokrog  in ne prinesejo dežja« (Jud 12) –  preprečujejo dostop do njegovega lastnega sijaja.
  4. Moč za molitev črpamo iz prostovoljne odpovedi hrani, moč za prenašanje lakote pa črpamo iz tega, da ne gledamo in ne poslušamo ničesar izmed posvetnih reči, razen ko je to nujno potrebno. Tistemu, ki ne poskrbi za to, ne bo uspelo zgraditi hiše posta na trdnem temelju, ampak bo z njo vred zrušil tudi hišo molitve.
  5. Če se um ne loči od vseh čutnozaznavnih stvari, se ne more dvigniti navzgor niti ne more spoznati svojega lastnega dostojanstva.
  6. Duhovno delovanje lahko po naravi obstaja tudi brez telesnega, napornega delovanja. Zato blagor človeku, ki ima duhovno delovanje za boljše od telesnega dela: z duhovnim delovanjem namreč nadoknadi za pomanjkljivost (telesnega) dela, saj  živi skrito življenje molitve, ki je očitno Bogu.
  7. Božanski apostol nas spodbuja, naj bomo  stanovitni  v veri, naj se veselimo v upanju in vztrajamo v molitvi (prim. Rim 12, 12), da bo dobrina (tò … kalón)  veselja lahko z nami. Če to drži, potem pač tisti, ki ni stanoviten, nima vere,[25] tisti, ki se ne veseli, pa nima dobrega upanja. Kajti opustil je molitev, vzrok veselja, saj ni v njej vztrajal.
  8. Če se um od samega začetka druži s posvetnimi mislimi, ker se je nanje tako zelo navezal, kako ne bi pridobil velike zaupnosti[26] (z Bogom), če nenehno moli? Kajti rečeno je, da se bo um razširjal v tistem, v čemer bo vztrajal dolgo časa.
  9. Kakor je um zaradi dolgotrajne ločenosti od svojega doma pozabil na sijaj, ki prihaja od Tam, mora zdaj znova pozabiti – a zdaj tukajšnje stvari – in prek molitve steči nazaj v dom.
  10. Post je simbol dneva, ker je jasno viden; molitev je simbol noči, ker je nevidna. Tisti, ki izvaja oboje pravilno, eno v povezavi z drugim, bo dosegel svoj cilj: mesto, iz katerega so »zbežali bolečina, žalost in vzdihovanje« (Iz 35,10 LXX).
  11. Včasih je molitev za um takšna, kakršne so materine prsi, ki prenehajo dajati mleko in ne morejo potolažiti dojenčka. Če pa je molitev drugačna, je um kakor otrok, ki je od užitka zaspal v njenem naročju.
  12. V skrušeni poročni postelji krepostnega življenja nevesta – molitev – pravi svojemu Ljubemu: »Dala ti bom svoje prsi, če se mi popolnoma izročiš« (Vp 7, 12).
  13. Kdor se ni odrekel vsej snovi (hýle), ne more biti prijatelj[27] z molitvijo.
  14. Med molitvijo izstopi iz vsega razen iz življenja in dihanja, če hočeš biti v družbi zgolj z umom.
  15. Spričevalo[28] bogoljubnega uma  sta enostavčna[29] molitev in okoliščinam primeren govor, ki izvira iz razumne misli. Enooblično okušanje pa bržkone izvira iz svobodne zaznave. Na osnovi tega trojega lahko rečemo, da je zdravo vse, kar sodi k duši.
  16. Narava človeka, ki moli, se mora zgladiti in postati nežna, kakor narava otroka, tako da je dovzetna za zapovedani razvoj, ki izhaja iz molitve.  Če se torej želiš združiti z molitvijo, ne bodi malomaren.
  17. Nimajo vsi istega cilja v molitvi: nekdo ima en cilj, drugi pa ima drugega. Nekdo moli, da bi bilo, če je le mogoče, njegovo srce vedno združeno z molitvijo; drugi, da bi lahko celó presegel molitev; in tretji, da ga med molitvijo ne bi ovirale misli. A vsi molijo bodisi zato, da bi bili ohranjeni v dobrinah ali da jih ne bi s sabo odneslo zlo.
  18. Če ni človeka, ki ne bi v molitvi izkusil ponižanja[30] – kdor moli, je namreč prav zaradi svojega ponižanja priveden do skrušenosti –, potem nekdo, ki je na zunaj bahavo predrzen,[31] ne moli s ponižnostjo.
  19. Če se človek, ki moli, ozira na vdovo, ki je sprožila pravdo pred krutim sodnikom (prim. Lk 18, 2-5), ne bo nikoli obupal, češ da se dobre obljube izpolnjujejo počasi.
  20. Molitev ne ostaja v tistem človeku, ki se dolgo zadržuje v mislih, ki prihajajo od znotraj, in pri besedah, ki prihajajo od zunaj. Toda če bo zaradi molitve posekal vse, kar je odveč, se bo vrnila k njemu.
  21. Če besede molitve ne pronicajo v globočine duše, solzam ne bo dovoljeno, da bi stekle po obrazu.[32]
  22. Žito bo pognalo za kmeta, ki semena ni vrgel v zemljo tako, da bi ga lahko videli; solze bodo pritekle samotarju, ki z naporom sledi besedam molitve.
  23. Ključ nebeškega kraljestva je molitev. Kdor ga ima v posesti tako, kot je treba, vidi,          kakšne dobrine so v njej shranjene za njene[33] Tisti pa, ki si v molitvi ni pridobil zaupnosti (z Bogom),[34] se ozira zgolj na sedanje/prisotne stvari (parónta).
  24. Um ne more z zaupnostjo reči Bogu v času molitve: »Ti si razvezal moje vezi; Tebi bom daroval zahvalno daritev« (Ps 116, 16-17), če zaradi hrepenenja po višjih[35] resničnostih ni samega sebe iztrgal iz  strahopetnosti, lahkomiselnosti, pretiranega spanca in sladkosnednosti: iz vsega tega namreč izhaja greh.
  25. Kdor je med molitvijo raztresen, stoji zunaj prvega zastora. Kdor udejanja enostavčno molitev, je stopil za zastor. Toda v Presveto je pokukal samo tisti, ki z mirom svojih naravnih misli zre tisto, kar je lastno miru, ki presega vsak um, in je postal vreden nekakšne bogojavitve (theopháneia), ki prihaja od Tam.
  26. Kadarkoli se duša ne ukvarja z zunanjimi stvarmi, ker je združena z molitvijo, jo obkroža nekakšen plamen – podobno kot  ogenj železo – in jo vso razžari. Duša ostane ista, a se je več ne moremo dotakniti; tudi razžarjenega železa se namreč ne moremo dotakniti od zunaj.
  27. Blagor tistemu, ki je bil v tem življenju spoznan za vrednega takega motrenja in je videl, da je njegovo telo,[36] ki je po naravi iz prsti, postalo po milosti ognjeno.
  28. Začetnike molitvena postava[37] teži, kakor da bi bila neki (tiranski) gospodar; za napredujoče pa je kakor hrepenenje (éros), ki žene lačnega na nekakšno bogato gostijo.
  29. Za tiste, ki se pravilno (kalôs) ukvarjajo z dejavno askezo (praktiké),  je molitev včasih kakor oblak, ki varuje s svojo senco (prim. 2 Mz 13, 21), ko drži stran od njih sežigajoče misli; drugikrat pa jih orosi s kapljami, kakor bi bile solzne, in jim kaže duhovna uzrtja.
  30. Prijetna melodija kithare, ne katero nekdo brenka, zveni sladko, vendar prihaja od zunaj; toda duša, v katere notranjosti med molitvijo ne sozveni mistični klic v Duhu, po naravi ne more doseči prave skrušenosti. Samo tedaj, kadar (se uresničujejo besede) »ne vemo, kaj bi molili, kot je treba …« (Rim 8, 26),  to molivca vodi v to (skrušenost).

 

  1. del

    Spoznavalska poglavja

 

Um prejema luč od spoznavalskega motrenja,

ko je dvignjen v višino. Če pa zahteva razloge,

je znova omračen in se vali proti strasti.

  1. Spoznavalec mora vedeti, kdaj je njegov um na področju[38] umskih uzrtij (noémata), kdaj na področju misli in kdaj na področju čutne zaznave. In v vsakem primeru mora prepoznati, ali se tam nahaja ob pravem ali ob napačnem času.
  2. Kadar um ni v umskih uzrtjih, je vsekakor v mislih. In ko je v mislih, ni v umskih uzrtjih. Ko pa se znajde v čutni zaznavi, je združen z vsem.[39]
  3. Um prek umskega uzrtja prehaja v umskozaznavne resničnosti. Razum (lógos) skozi misel prehaja do razumskih resničnosti (tà logiká). Čutna zaznava pa do stvari, ki jih udejanjamo (tà praktiká), prehaja prek domišljije.
  4. Ko se um osredini v sebi, ne motri niti čutnozaznavnih niti miselnih resničnosti. Motri namreč gole ume in Božje žarke, iz katerih prekipevata mir in veselje.
  5. Pomen (noûs) stvari je nekaj, pomen tega, kar stvari pripada, je nekaj drugega, pomen tega, kar je privedeno na območje čutne zaznave, pa je nekaj tretjega. Prvo je bitnost, drugo je akcidenca (symbebekós), tretje pa razlika podstati (he toû hypokeiménou diaphorá).
  6. Če um (noûs) ubira številne poti, se kaže nenasiten. Toda ko se osredotoči na eno pot – pot molitve – in še ni prispel do cilja, je očitno v stiski: moleduje svojega sodeležnika (ho métochos), naj ga osvobodi in pusti nazaj k stvarem, od katerih je odšel.
  7. Potem ko je bil um potegnjen od zgoraj navzdol,  ne bo znoval stekel tja (gor), če ne bo dosegel popolnega prezira do spodnjih stvari prek prostosti[40] za Božje resničnosti.
  8. Če ne moreš svoje duše pripraviti, da bi se mudila samo pri mislih, ki se nanašajo nanjo,[41] prisili vsaj svoje telo, naj sameva, in nenehoma premišljuj revščino, ki ji je telo podvrženo.[42] Tako se boš namreč po Božjem usmiljenju lahko sčasoma vrnil k dostojanstvu svoje plemenitosti.
  9. Dejavni asket (praktikós) more zlahka podvreči svoj um molitvi, medtem ko motrilec zlahka podvrže molitev umu. Prvi omejuje svojo čutno zaznavo pojavljajočih se oblik, drugi pa dušo prestavlja proti smislom (lógoi), ki so skriti v (teh) oblikah. Prvi prepričuje  um, naj bo brez védenja o smislih telesnih stvari, medtem ko ga drugi prepričuje, naj doumeva smisle netelesnih resničnosti. »Netelesne resničnosti« pa so smisli (lógoi) telesnih, njihove lastnosti in bistva (ousíai).
  10. Ko osvobodiš svoj um od uživanja v telesih, posesti in hrani, bo Bog na vse,  karkoli storiš, gledal kot na čisti dar. V zameno ti bo dano to, da se bodo odprle  oči tvojega srca in boš lahko jasno premišljeval Božje smisle/besede (lógoi), ki so vanj vpisane; v svojih umskozaznavnih ustih boš sladkost, ki prihaja od njih, imel za večjo od sladkosti medu in satja.
  11. Ne boš mogel pripraviti svojega uma, da se dvigne nad željo po telesih, posesti in nujni hrani, če ga ne privedeš v čisto deželo pravičnih. V njej bo na dan privrel spomin na smrt in na Boga – ter bo iz zemeljskega srca izbrisal vse spomenike želje.
  12. Nič ni strašnejšega od misli na smrt in nič ni čudovitejšega od spomina na Boga. Misel na smrt namreč naklanja odrešilno žalost, spomin na Boga pa milostno podarja veselje. »Spomnil sem se Boga,« pravi prerok, »in sem se razveselil« (Ps 75,4). In Sirah pravi: »Pri vseh svojih delih misli na svoj konec, potem nikoli ne boš grešil« (Sir 7, 36). Ni pa mogoče, da bi kdo posedoval spomin na Boga, dokler ni izkusil trpkosti misli na smrt.
  13. Dokler um ni videl Božjega veličastva z »odgrnjenim obrazom« (2 Kor. 3,18), duša ne more s svojim občutenjem (aísthesis) govoriti: »Moja duša pa se bo radovala v Gospodu, veselila se bo v njegovem odrešenju« (prim. Ps 35,9). Kajti nad njenim srcem je še vedno zagrinjalo samoljubja, tako da ji temelji sveta – tj.  smisli (lógoi) ustvarjenih bitij[43] – ne bodo razodeti. Zagrinjalo ji ne bo odvzeto brez prostovoljnega in neprostovoljnega trpljenja.
  14. Vodja izraelskega ljudstva mora najprej zbežati iz Egipta (tj. pred udejanjenjem grehov), nato mora prečkati Rdeče morje (tj. suženjstvo zaradi navezanosti [na stvari]), in tretjič, prebivati mora v puščavi – puščavi, ki leži med udejanjenji zla in vzgibi, [ki nas nagibajo k njemu]. Samo tedaj, ko pošlje naprej svojo vidno in zročo (epoptiké) moč, lahko preišče obljubljeno deželo, tj. brezstrastje (prim. Joz  2,1).
  15. Tisti, ki prebivajo v puščavi – tj. tisti, ki ne udejanjajo strasti –, posedujejo dobrine one blažene  dežele samo po govoricah.[44] Tisti, ki so si ogledali, kar je v njej, so z golim razmišljanjem (perinoía) postali deležni motrenja vidnih stvari. Tisti pa, ki bili spoznani za vredne, da vstopijo v obljubljeno deželo, so v vsem občutju napolnjeni z mlekom in medom, ki tečeta iz nje (prim. 2 Mz  3,8) – tj. napolnjeni so s  prvotnim in drugotnim motrenjem smislov (ustvarjenih bitij).
  16. Človek, ki še vedno občuti[45] naravna gibanja mesa, še ni bil križan s Kristusom (prim. Gal. 2,20); če še vedno s seboj vleče duševne misli, še ni bil z Njim pokopan. Kako bi takšen človek lahko skupaj z Njim vstal od mrtvih, da bi živel v novosti Življenja (prim. Rim 6,4) ?
  17. Tri najobsežnejše kreposti v duši so post, molitev in molk. Tisti, ki hoče prekiniti z molitvijo, mora počivati v nekem naravnem motrenju; tisti, ki hoče prekiniti z molkom, mora počivati v pogovoru o nravnosti.[46]  Tisti, ki se posti, pa naj si odpočije s tako hrano, kot je po postu dovoljena.
  18. Dokler um biva med Božjimi resničnostmi, ohranja svojo bogopodobnost, ker je dober in sočuten. Ko se spusti na področje stvari, ki jih čutno zaznava –  če se je pač spustil ob pravem času in na primeren način  –, daje in sprejema izkušnjo in se potem, s tem okrepljen, znova vrne k samemu sebi. Če pa se bo spustil ob nepravem času in proti  potrebi, bo  kakor nesposoben vojskovodja, ki v vojskovanju ne zmore uporabiti večine svoje moči.
  19. Raj brezstrastja, ki je skrit v nas, je podoba raja, ki bo sprejel pravične. Vendar ne bodo vsi, ki jim ne uspe stopiti v prvi raj, katerega obsegajo v sebi, izključeni tudi iz drugega.
  20. Čutnozaznavno sonce s svojimi žarki ne more prodreti v zaprto hišo.[47] Duša pa se ne more dotakniti sladkih žarkov umskozaznavnega Sonca, če njena čutila niso zaprta za vidne stvari.
  21. Spoznavalec je nekdo, ki se (od Boga) spušča dostojanstveno, na vzpone svoje duše pa se pripravlja ponižno.
  22. Med letanjem po travnikih čebela nabira snov za med; med letanjem po raznoterih vekih[48] duša od tam v mišljenje (diánoia) brizga sladkost.
  23. Jelen, ki je pojedel kače, drvi k izvirom voda, da bi pogasil strup; duša, ranjena z Božjimi puščicami, z globokimi požirki pije nenehno hrepenenje (éros) po Tistem, ki jo je ranil.
  24. Gole misli rastejo v enovitem[49] življenju, (svetni) premisleki (epilogismoí) pa v dvojnostnem.[50]  Če so iz razcepljene duše pregnane misli, se ji približujejo samo netelesni umi[51] in ji razkrivajo načela (Božje) previdnosti in sodbe, ki so kakor nekakšni temelji zemlje.
  25. V dvojnostnem življenju po naravi ni mogoče na preprost način gledati na razliko med moškim in žensko;[52] to pa se lahko uresniči le v enovitem življenju, ko se razlika med moškim in žensko ne bo spoznavala zaradi bogopodobnosti v Kristusu Jezusu (prim. Gal 3, 28).
  26. Misli ne sodijo niti k nerazumnemu delu duše (kajti ni misli v nerazumnih [živalih]), niti k umevajočemu delu duše (kajti misli ni niti v angelih). Ker so proizvod same razumne moči (logiké), uporabljajo domišljijo kot lestev, in se tako dvigajo od čutne zaznave k umu, pri čemer mu sporočajo stvari, ki sodijo k čutni zaznavi; nato se ponovno spustijo od uma dol k čutni zaznavi, pri čemer ji predlagajo to, kar je lastno umu.
  27. Ko  je ladja nekreposti v nevarnosti, ker jo preplavlja povodenj solza, se izkaže, da so zle misli kakor tisti, ki priplavajo kvišku iz globočine, saj poskušajo zgrabiti nekaj, kar bi jim bilo v pomoč.
  28. Misli se zbirajo okrog duše glede na (njeno) podležečo takšnost: so kot pirati in jo poskušajo potopiti, ali pa so kot veslači in ji poskušajo pomagati, ko je v nevarnosti. Prvi ladjo vlečejo ven na odprto morje neprimernih misli, drugi pa izberejo najbližje nabrežje in usmerjajo ladjo proti mirni obali.
  29. Duša, ki želi kot zadnjo odvreči sedmo misel, domišljavost, tega ne bo zmogla, če ne bo prej slekla tistih misli, ki so pred njo; tudi se ne bo sposobna dodatno obleči v osmo misel, ki jo Božji Apostol lahko imenuje »nebeško bivališče«. Vanjo se morejo dodatno obleči le tisti, ki so se zaradi tega bivališča »s srčnimi vzdihi« zmogli sleči snovnih stvari (prim. 2 Kor. 5, 2-4).
  30. Angelske misli spremljajo[53] popolno molitev; duhovne misli spremljajo vmesno[54] molitev; naravne misli pa spremljajo molitev začetnikov.
  31. Žlahtnost žita je običajno vidna prek klasa; tako se tudi čistost motrenja po navadi kaže prek molitve. Žito ima klasje, ki ga obdaja, kakor nekakšne sulice, ki naj odvračajo ptice, nabirajoče semenje; motrenje pa  v skušnjavah poseduje filozofske[55] misli, s katerimi skušnjave uničuje.
  32. Kar je pri duši vidnega, je zaradi (asketskega) delovanja kakor posrebrena krila golobice. Kar pri duši lahko samo umevamo, namreč  (njen) »hrbet«, je zaradi motrenja dobilo barvo[56] Duša pa, ki ni (na ta način) postala čudovita, ne more poleteti in počivati tam, kjer je prebivališče vseh, ki se veselijo.

 

  1. del

    Poglavja o delovanju in motrenju

Tukaj je travnik, poln sadov

duhovnega delovanja in motrenja

  1. Nekoč je bil starim zaukazano, naj v templju darujejo prvine gumna in stiskalnice. Mi pa moramo zdaj Bogu darovati prvine dejavne askeze (praktiké) –  samoobvladovanje in resnico – in prvine motrilne kreposti – ljubezen in molitev. Prek prvih namreč obrzdamo vzgibe nesmiselne (álogos) želje in razburljivosti, prek drugih pa prazne misli in zle naklepe svojega bližnjega.
  2. Začetek dejavne askeze sta samoobvladovanje in resnica. Njena sredina sta čistost[57] in ponižnost. Njen konec pa sta mir misli in posvečenje telesa.
  3. Delovanje ni le to, da zmoremo preprosto delati dobro,[58] temveč da ga delamo tako, kot je treba. Tisti, ki deluje, mora sam od sebe k temu, kar je treba storiti, prispevati pravi čas in mero.
  4. Motrenje ni le to, da motrimo, kako je s telesnimi rečmi,[59] temveč da motrimo tudi njihove smisle (lógoi), na kaj so usmerjeni.[60]
  5. Zunaj motrenja ne obstaja varno delovanje – in brez delovanja ne obstaja resnično motrenje. Delovanje mora namreč biti smiselno (ellógimos), motrenje pa dejavno (émpraktos). Tako bo zlo nemočno proti delovanju, v motrenju pa se bo krepost veselila nad dobroto.
  6. Cilj dejavnih asketov je omrtvičenje strasti.  Smoter spoznavalcev (gnostikoí) pa je motrenje kreposti.
  7. Dejavnost je za motrenje, kakor je snov za obliko (eîdos). In izkazalo se bo, da je motrenje za delovanje to, kar je oko za obraz.
  8. Na tekališču dejavne kreposti sicer mnogi tečejo, a le eden prejme nagrado: tisti, ki hoče do cilja priti z motrenjem.
  9. Dejavni asket (praktikós) pije pijačo skrušenosti v molitvi; motrilec pa se opijanja z najboljšo čašo. Prvi namreč filozofira v naravnih resničnostih, drugi pa v molitvi pozablja tudi samega sebe.
  10. Dejavnemu asketu ni dovoljeno dolgo vztrajati v duhovnem motrenju. Z njim je namreč tako, kot da bi prišel k nekomu v goste, a bi hitro in na skrivaj moral oditi iz njegove hiše.
  11. Ko molijo tisti, ki uresničujejo (praktikoí) Božje zapovedi, vstopajo kakor skozi vrata; motrilci pa so (v prepevanju) hvalnic kakor  v dvorih kreposti. [61] Prvi se zahvaljujejo, da so bili rešeni vezi, drugi pa, da so tudi ujeli tiste, ki so se proti njim bojevali.
  12. Moč motrenja se mora uravnavati po moči dejavne askeze (praktiké). Sicer se ji lahko primeri podobno kot ladji, katere jadra se med seboj ne skladajo: izpostavi se nevarnosti, kateri je ob sili vetrov izpostavljena zaradi nesorazmerja jader –  ali pa ne bo prenesla udara vetrov/duhov (pneúmata), saj so jadra premajhna za takšno ladjo .
  13. Misli si, da so pobožne misli veslači umskozaznavne ladje, medtem ko so razburljivost in želja, volja in svobodna odločitev – tj. življenjske moči duše – kakor vesla. Dejavni asket (praktikós)  vse to vedno potrebuje, ne pa tudi motrilec. V času molitve se namreč ta poslovi od vsega in sebe postavi za krmilo razpoznavanja.  Vso noč bedi v motrenju in daruje hvalnice Njemu, ki vse stvari drži skupaj v sovisnosti.  In včasih se loti tudi kakšne ljubezenske pesmi ter jo kot urok prepeva svoji duši, ko se ozira na visoke valove morja in njegova burna gibanja, saj ga presunja strah pred Božjimi sodbami in pravičnimi uredbami.
  14. Kdor se glede delovanja in motrenja odloči za nekakšno vmesnost, ne pluje niti zgolj z vesli, kakor (včasih) mornarji, niti v celoti z umskozaznavnimi jadri, ampak s pomočjo obojega udejanja, kar je koristno za dobro plovbo. Z veseljem prenaša napore delovanja zaradi zmernosti motrenja; z veseljem nosi tudi smisle (lógoi), podarjene v motrenju, ker mu pomaga delovanje.
  15. Motrilec zato, ker ima naravo, ki teče skupaj z duhovno odločenostjo (gnóme), pluje brez napora, kot da bi ga nosil tok. Dejavnega asketa, ki odkriva navezanost (schésis),[62] nasprotujočo njegovi odločitvi, pa zaliva silno valovje misli – in zaradi teže je v nevarnosti, da skoraj povsem obupa.
  16. Po navadi zemlja, ki ni dobro obdelana, ne obrodi obilnega in čistega semenja tistemu, ki je sejal. Tudi tisti, ki se posveča asketski dejavnosti, ne bo videl obilnega in čistega sadu molitve, če se asketski dejavnosti ne posveča skrbno in brez domišljijskih predstav.[63]
  17. Razum, ki je zglajen z neprekinjenimi sledmi molitve, je podoben zemlji, po kateri se pogosto hodi. Slednja bo gladka za sprejetje nežnih nog, prvi pa za sprejetje čistih molitev.
  18. Pri snovnih stvareh ima um misel za svojo sodelavko; pri nesnovnih resničnostih pa jo bo imel, če se ji ne odreče, kot kaznujoči trn (prim. 2 Kor 14,7).
  19. Dejavni asket (praktikós) ima na svojem srcu med molitvijo zagrinjalo, namreč spoznanje čutnozaznavnih stvari: tega zagrinjala ne more odgrniti zaradi navezanosti (na stvari) (schésis). Samo motrilec lahko delno vidi Božje veličastvo z odgrnjenim obličjem – ker ni na nič navezan (dià tò áscheton).
  20. Molitev, združena z duhovnim motrenjem, je obljubljena dežela. V njej tečeta mleko in med, namreč spoznanje Božji besed (lógoi) glede previdnosti in sodbe. Molitev, združena z nekim naravnim motrenjem (physiké), je Egipt, v katerem se molivcem zbuja spomin na bolj grobe želje. Preprosta molitev pa je mana v puščavi, ki zaradi svoje enoobličnosti za tiste, ki niso vzdržljivi, vključuje obljubljene dobrine, ki si jih ti želijo, medtem ko tistim, ki vztrajajo pri takšni uborni hrani, naklanja boljše okušanje, ki ostaja.
  21. (Asketsko) delovanje, združeno z motrenjem, bomo razumeli[64] kot telo z vodilnim duhom, brez motrenja pa kot meso, združeno z duhom odločanja.
  22. V duši, dovzetni za smisel, je čutna zaznava dvorišče, razum tempelj, um pa svečenik. Um stoji na dvorišču, ko ga oblegajo neprimerne misli. V templju je, ko ga oblegajo primerne misli. Brez obeh vrst misli pa je tisti, ki je spoznan za vrednega vstopiti v Božje svetišče.
  23. Žalovanje, žalostinka in kriki se najdejo v hiše dejavne veščine (praktiké) zaradi (asketskega) napora; glas radosti in hvale zaradi spoznanja pa se sliši v hiši motrilske veščine (theoretiké).
  24. Praktik se želi ločiti od telesa zaradi (asketskih) muk in se združiti s Kristusom; motrilec pa bi raje ostal v mesu zaradi veselja, ki ga prejema iz molitve, in zaradi koristi, ki jo (iz tega) črpa njegov bližnji.
  25. Pri bolj mislečih ljudeh gre motrenje pred delovanjem, pri bolj grobih pa delovanje pred motenjem. Oboje se končuje v enem dobrem cilju. Hitreje pa ga bodo uzrli tisti, pri katerih gre motenje pred delovanjem.
  26. Raj je motrenje umskozaznavnih resničnosti. Vanj spoznavalec z molitvijo stopa kot v lastno hišo. Dejavni asket (praktikós) pa se bo izkazal kot mimoidoči, ki si želi pokukati noter, a mu to ni dovoljeno, ker se pregrada dviga višje od njegove duhovne višine.
  27. Telesne strasti so podobne zverem, duševne strasti pa pticam. Prvim dejavni asket prepeči dostop do mislečega vinograda z ograjo, drugim pa tega več ne more preprečiti, če se ne znajde v duhovnem motrenju in če si ne prizadeva z vsemi močmi za stražo notranjosti.
  28. Dejavni asket ne more postati boljši od nravne spodobnosti, če se kot očak Abraham tudi sam ne znajde zunaj naravnega zakona – kot »zunaj lastne dežele« – in zunaj razsežnosti življenja, ki ga obvladuje navezanost (na stvari) – kot »zunaj svojega sorodstva« (prim. 1 Mz 12,1). Tako bo tudi on kot nekakšen pečat prejel odvzetje užitka, ki je povezan s spočenjanjem.[65] Zagrinjalo, ki na tem užitku leži vse od (našega) rojstva, nam ne dopušča, da bi prejeli popolno svobodo.
  29. Niti žrebiček spomladi ne zdrži, da bi ostal v jaslih in jedel, kar je v njih, niti pravkar odrasli um ne more dolgo vztrajati v ožini molitve. Raje se zgleduje po žrebičku in odide na širjavo naravnega motrenja, ki jo odkrije v prepevanju psalmov, in se posveča branju.
  30. Dejavna askeza (praktiké) ima svoje življenjske moči kakor ledja, ki so prepasana s postom in bedenjem; motrilska krepost pa postavlja svoje spoznavalske moči kot prižgane svetilke z molkom in molitvijo. Askeza ima – s postom in bedenjem – za vzgojitelja misel, motrilna krepost pa – z molkom in molitvijo –  za vodnika k Ženinu  notranji logos.
  31. Nepopolnemu umu ni dovoljeno vstopiti v vinograd molitve, vinograd poln sadov; kakor ubožcu, ki paberkuje ostanke trgatve, mu je dovoljeno vstopiti samo – in še to komajda – v gole odmeve psalmov.
  32. Kakor ne morejo vsi, ki pridejo, da bi se pogovorili s kraljem, z njim jesti kosila, tako tudi ne morejo vsi, ki so dospeli do sreče molitve, doseči motrenja,[66] do katerega se pride po molitvi.
  33. Uzda za razburjenje je molk ob pravem času; uzda za poželenje je zmerna hrana; uzda za nezadržno misel pa je enostavčna[67] molitev.
  34. Nekdo se potopi v spodnjo (morsko) globočino zaradi čutnozaznavnega bisera, drug pa se potopi v spoznavalsko globočino zaradi umskozaznavnega bisera, da bi ga prinesel na dan. A oba bosta zgrešila to, kar iščeta, če prvi ne bo slekel obleke, drugi pa čutne zaznave.
  35. Um, ki se v molitvi znajde znotraj svojega razuma, bo kot ženin, ki se z nevesto pogovarja v zakonski spalnici. Tisti, ki mu ni dovoljeno vstopiti, pa stoji zunaj, stoka in kriči: »Kdo me bo odvedel v mesto, obdano z obzidjem? Kdo me bo vodil?« (Ps 59,11 LXX). (Toda ne bo prejel odgovora,) dokler se med molitvijo ozira na ničevosti in lažne norosti.
  36. Kakršna se zdi grlu hrana brez soli, takšna bo po mnenju uma molitev, ki se ji posvečamo brez skrušenosti.
  37. Duša, ki se še žene za molitvijo, je podobna nosečnici, ki trpi porodne bolečine; tista duša, ki je molitev dosegla, pa je podobna porodnici, ki je polna veselja zaradi rojstva.
  38. Nekoč je Amorejec, ki je prebival na hribu, prišel in zadajal rane tistim, ki so si hoteli izsiliti prehod (prim. 5 Mz 1,44). Zdaj pa zla pozaba (léthe) preganja tiste, ki se poizkušajo povzpeti do najvišje molitve preprostosti, preden so se očistili.
  39. Demoni po naravi zelo sovražijo čisto molitev. Ne prestraši jih množica psalmov – kakor tudi zunanjih sovražnikov ne vojska v maršu –, temveč sozvočje trojega: uma z logosom in logosa s čutno zaznavo.
  40. Gola molitev bo kakor kruh, ki krepi molivce; molitev, združena z nekim motrenjem, jih bo hranila kot olje. Brezoblična molitev pa bo kot dobrodišeče vino: tisti, ki ga pijejo, nenasitno utrpevajo izstop iz sebe (exístantai).
  41. Pravijo, da divji osel zasmehuje gosto naseljeno mesto in da nihče ne zmore ukrotiti samoroga. Um pa, ki je zakraljeval nad naravo in nad protinaravnimi mislimi,  zasmehuje ničevost misli. Ko moli, ne more nad njim gospodovati nobena od stvari iz območja čutne zaznave.
  42. Kdor proti psom maha s palico, jih zdraži proti samemu sebi; demone pa zdraži, kdor si prizadeva za čisto molitev.
  43. Kdor se (duhovno) bojuje, mora svojo čutno zaznavo skrčiti v enolično hrano, svoj um pa mora skrčiti v enostavčno molitev. Ko ga namreč strasti na ta način ne bodo več zadrževale, bo lahko prišel do točke, ko ga bo med molitvijo Gospod ugrabil k sebi.
  44. Ko molijo ljudje, ki so navezani na užitke, imajo – ker so pač snovni – misli, ki jih vlečejo sem ter tja kot nekakšne žabe. Tisti, katerih strasti so zmerne, imajo motrenja, ki jih razveseljujejo kot slavčki, ki skačejo z enega vrha veje na drugega, namreč zaradi raznoterega prehajanja njihovih motrenj. Brezstrastnim ljudem pa sta med molitvijo navzoča  tišina in veliko mirovanje brez misli in uzrtij.[68]
  45. Nekoč je Mojzesova (sestra) Mirjam, ko je videla padec sovražnikov, dvignila tamburin in predpela pevkam zmagoslavne pesmi (prim. 2 Mz 15,20-21); zdaj pa se dvigne najboljša izmed kreposti, ljubezen, da hvali dušo, ki je premagala strasti. Pri tem uporablja kitharo – kot nekakšno motrenje –, kitharo, ki so jo nekoč izdelali, da bi (ustvarili) preobilje lepote –  in ne neha radostna hvaliti Boga s krepostmi, ki so v njeni družbi.
  46. Ko se zaradi nepreslednosti molitve psalmski izreki spustijo v molivčevo srce, tedaj tudi sama zemlja, ker je dobra, začne sama od sebe rojevati: motrenje netelesnih resničnosti kot vrtnico, sijoča telesa kot lilije, raznoterost in težavno uzrtljivost Božjih sodb pa kot vijolico.
  47. Plamen, ki se ujame v les (hýle), postane lučonosen; duša, ki se osvobodi snovi (hýle), postane bogonosna.  Prvi se po naravi dviga,  vse dokler ni použit, druga pa se dviga vse do dopolnitve hrepenenja po Bogu.[69]
  48. Duša, ki popolnoma zanika sámo sebe in se povsem iztegne v molitev, se ne more znajti (spet) spodaj, kadar želi, saj se nahaja nad stvarstvom.[70] (To zmore šele tedaj,) ko se zdi prav Tistemu, ki vse naše zadeve uravnava pretehtano in s (pravo) mero.
  49. Ko je iz duše izgnana duhovna naveličanost in se iz razuma otrese hudobija, tedaj postane um gol zaradi (svoje) preprostosti in neizumetničenega življenja ter prepeva Bogu novo pesem – brez vsakega pokrivala , s katerim bi skrival svojo sramoto. Zahvaljuje se s tem, da radostno prepeva spev, s katerim proslavlja posvetitveni praznik prvih sadov prihodnjega življenja.
  50. Ko duša, ki moli, začenja utrpevati bolj božanska delovanja, tedaj tudi sama – kot nevesta v Visoki pesmi – svojim vrstnicam govori takole: »Moj ljubi je potisnil roko skozi lino in moje naročje je zaradi njega vztrepetalo« (Vp 5,4).
  51. Ko se vojak vrne iz vojne, se znebi teže orožja. Prav tako se asket, ki se posveča dejavnemu življenju, znebi misli, ko dospe do motrenja. Prvi namreč nima potrebe po orožju, če ni vojne, drugi pa ne potrebuje misli, če se ne umika pred stvarmi iz območja čutne zaznave.
  52. Dejavni asketi motrijo telesa skladno z njihovim položajem (thésis), motrilci pa jih motrijo takšna, kakršna so po naravi (phýsis). Smisle (lógoi) obojih pa vidijo le spoznavalci (gnostikoí).
  53. V smislih teles se spoznavajo netelesne resničnosti; v netelesnih resničnostih pa nadbitnostni Smisel (Lógos). Vsaka zavzeta duša hiti, da bi v Njem prišla do počitka.
  54. Smisli netelesnih resničnosti so kot kosti zakriti s čutnozaznavnimi stvarmi, da jih ne bi videl nihče izmed tistih, ki niso izstopili iz navezanosti na čutnozaznave stvari.
  55. Vojak, ki je končal z vojno, odloži orožje. Prav tako motrilec odloži misli, ko doseže počitek pri Gospodu.
  56. Vojskovodja, ki v vojni ostane brez bojnega plena, je nejevoljen. Prav tako je nejevoljen dejaven asket (praktikós), ki ostane brez duhovnega motrenja.
  57. Srna, ki jo ugrizne zver, teče k telesnim izvirom voda. Duša pa, ki je ranjena z najslajšo puščico molitve, teče k izvirom nesnovnih resničnosti.
  58. Snovno oko ne more videti zrna žita, dejavni uma pa ne svoje narave, če zrna ne oluščimo iz lupine in če se dejavni um ne sleče navezanosti (na stvari) – navezanosti, ki ga zakriva.
  59. Zvezde se skrijejo ob sončnem vzhodu. In misli se razpršijo, ko se um vrne v svoje lastno kraljestvo.
  60. Na koncu dejavne askeze je videti, da so duhovna motrenja, razlita naokrog po umu, kot neki žarki sonca, ki prodirajo iz obzorja in udarjajo v um od zunaj, ker so mu pač lastna in ga objemajo zaradi (njegove)[71] čistosti.
  61. Ko se motrilni um zaradi prisil narave nagne od zgoraj (dol) in sestopi iz nebes, lahko izreka takšne besede, kakršne je izrekel tisti, ki je dejal: »Kaj je bolj čudovitega od Božje lepote? Katera misel je prijetnejša od Božjega veličastva? Katero hrepenenje je tako ostro in neznosno kot hrepenenje, ki ga je Bog naklonil duši, očiščeni od vsega zla – duši, ki iz (duhovnega) stanja, v katerem se nahaja, govori: ‘jaz sem ranjena z ljubeznijo’ (Vp 2,5 LXX)?«
  62. Izrekati besede »Moje srce se je segrelo v meni in v mojem premišljevanju se je vnel ogenj« (Ps 38,4 LXX) je lastno njemu, ki si prizadeva[72] slediti Bogu prek molitve in ne želi videti »človeškega dne«.
  63. Naj dejavna duša, potem ko je odložila zlo, kakor (Nevesta) v Visoki pesmi govori zlobnim demonom in mislim, ki jo silijo, naj znova gleda ničevosti in lažne blaznosti: »Odložila sem svoj plašč, zakaj bi ga znova oblekla? Umila sem si noge, zakaj bi jih umazala?« (Vp 5,3).
  64. Duši, ki jo Bog ljubi in si drzne Njemu govoriti, so lastne naslednje besede: »Naznani mi, lepi/dobri Pastir, kje paseš svoje ovce? Kje daješ spati svoji jagnjetom opoldan? (Naznani mi,) da jim bom sledila in se znašla kot obdana z ograjo v čredah tvojih tovarišev« (Vp 1,7).
  65. Duša, ki se posveča dejavni askezi[73] in skuša odkriti smisel (lógos) molitve, a ne more, tudi sama kriči naslednje besede Visoke pesmi: »Iskala sem na svojem ležišču v nočeh Njega, ki sem ga vzljubila, a ga nisem našla; poklicala sem ga, a me ni poslušal. Vendar bom vstala in s še silovitejšo molitvijo krožila v mestu po širokih ulicah in trgih in bom iskala Njega, ki sem ga vzljubila (Vp 3,1-2). Morda Ga bom našla, saj je navzoč v tem vesolju – in se bom nasičevana z Njim, ki je zunaj vesolja, ko mi bo dal videti svoje veličastvo« (prim. Ps 17,15).
  66. Ko vsej duši zaradi veselja, ki je lastno molitvi, začenjajo teči solze, tedaj si tudi sama drzne glasno govoriti kakor nevesta svojemu Ženinu: »Naj sestopi moj Ljubi v svoj vrt. In naj od mojih solza kot od sadov jé tolažbo, za katero sem se mučila« (prim. Vp 4,16).
  67. Ko se duša, ki se posveča dejavni askezi, začne čuditi Stvarniku na osnovi veličine in lepote ustvarjenih bitij in se začne naslajati v užitku, ki ga ta bitja naklanjajo, tedaj tudi sama vsa iz sebe kriči: »Kako si postal čudovit, Ženin, raj svojega Očeta! Cvet polja in njegova cedra, ki je kot libanonske cedre! Želela sem v njeno senco in sem tja sedla – in zagledala sem sadež, ki je bil sladek v mojem grlu« (Vp 2,1-3 LXX).
  68. Če je tisti, ki v svoj dom sprejema kralje, slaven in ugleden ter se izpolnjuje z vsem veseljem, koliko bolj to velja za dušo, ki je sprejela Kralja kraljev – skladno z njegovo nevarljivo obljubo –, potem ko se je očistila? A tudi takšna duša se mora zelo strahospoštljivo zavarovati: ven mora vreči vse, kar bi lahko motilo Njegov počitek, noter pa mora prinesti vse, kar je Njemu všeč.
  69. Kdor pričakuje, da ga bo kralj poklical k sebi jutri – za kaj drugega bo skrbel razen za to, da bo premišljeval besede, ki bi lahko bile kralju všeč? Duša, ki se bo tega (nasveta) držala, se ne bo pojavila nepripravljena pred onstranskim sodiščem.
  70. Blagor duši, ki pričakuje, da bo njen Gospod prišel danes, in ima za nič ves napor dneva in ves napor noči, ker (je prepričana), da se bo On pojavil takoj ob zori.
  71. Bog vidi vse, Boga pa vidijo tisti, ki ničesar ne zrejo v molitvi. Tiste, ki Boga vidijo, Bog tudi usliši. Tisti, ki niso uslišani, pa ga ne vidijo. Blagor tistemu, ki veruje, da ga Bog gleda; njegova noga ne bo omahnila in Bogu bo vedno všeč.[74]
  72. Dobrine kraljestva, ki je v nas, ne pozna oko, ki je zaljubljeno v (zemeljsko) lepoto, niti jih ni slišal sluh, ki ljubi čast, in niso stopile v srce, ki je prazno Svetega Duha (prim. 1 Kor 2,9). Te dobrine so namreč ara prihodnjih dobrin, ki bodo dane pravičnim v prihodnjem Božjem kraljestvu. Kdor pa ne uživa v prvih dobrinah, ki so sadovi Duha (prim. Gal 5,22), ne more dospeti do uživanja teh drugih.
  73. Misli dejavnih asketov so podobne jelenom. Kakor so jeleni včasih zgoraj v gorah zaradi strahu pred lovci, včasih pa spodaj v globelih zaradi svojega hrepenenja,[75] tako velja tudi glede misli: zaradi svoje ubogosti ne morejo biti vedno v duhovnem motrenju. Tudi ne morejo biti vedno v naravnem motrenju, saj se ne ženejo vedno za spokojnostjo. Misli motrilcev pa prezirajo  pritlehna motrenja.
  74. Padajoča rosa opija brazde zemlje. Trajne naravnanosti (diathéseis) duše v molitvi pa so (s solzami) navlaženi stoki, ki se dvigajo iz srca.
  75. Bogstva, ki ga umsko uziramo kot trojstvenega,[76] nihče ne bo uzrl v motrenju, če se ni dvignil nad snovno dvojstvo in njemu bližnjo enost (monás); tudi ne bo postal višji od te (enosti), če svojega uma v umevanih resničnostih ne bo naredil enovitega.
  76. Ni tako težko zaobrniti toka reke, da ne bo tekel navzdol, kot je težko obrzdati tok uma, da se ne bi razpršil med vidnimi stvarmi in bi ga um tedaj, ko hoče, osredotočil na zgornje in njemu sorodne resničnosti. To velja ne glede na dejstvo, da je drugo skladno z naravo, prvo pa je proti njej.
  77. Tiste, ki očiščujejo svoj um in ga odpošljejo med vidne reči, prevzema tolikšno čudenje in se izpolnjujejo s tolikšno srečo, da ne morejo sprejeti vase nobene izmed zemeljskih stvari, četudi se nanje izlije naenkrat vse, za kar si ljudje prizadevajo. [77]
  78. Za izjemno čudenje zadostujejo že tako imenovani »nravni zakoni«. Če jih umsko dojemamo, jih odkrivamo kot livade, polne čudovitega cvetja: s temi čistimi rožami brizga sladkost duhovne gostije kot iz nebeškega nektarja.
  79. Med cvetovi livad – cvetovi, vlažnimi od rose – čebele letijo okrog kraljice roja.  Dušo pa, ki je nenehno v stanju skrušenosti, umevajoče Moči obkrožajo, kot bi bile njeni sorodniki, in se skupaj z njo trudijo za tisto,  kar ji leži na srcu.
  80. V vidnem svetu vidimo človeka kot nekakšen drug svet. V umevanem svetu pa je misel znanilka neba zemlje in vsega, kar je vmes. Misel je namreč tolmačka uma in čutne zaznave ter vsega, kar sodi k zaznavi. Brez tega bi oba svetova ostala nema.
  81. Ujetnik, ki je po določenem času osvobojen, ne odide s tako velikim veseljem kot um, ki je osvobojen navezanosti in odide »z radostno nogo« k nebeškim resničnostim kot sebi sorodnim.
  82. Psalm bo tistemu, ki ne moli s pozornostjo, temveč raztreseno,  veljal za barbarskega. Tudi on sam bo psalmu veljal za barbara. Demoni pa bodo njega in psalm imeli za blazneža.
  83. Obstaja razlika med »tistimi, ki jim je bil svet križan« in »tistimi, ki so bili križani svetu« (Gal 6,14). Žeblja prvih sta post in bedenje, žeblja drugih pa neposedovanje in zaničevanost.[78]
  84. Nihče ne more moliti na čist način, če ga obvladuje strast ljubezni do (zemeljske) lepote in časti. S to strastjo so namreč povezane navezanosti in lastne so ji ničeve misli:[79] te navezanosti in misli se okrog takega človeka spletejo kot vezi  in ga vlečejo navzdol kot zvezanega ptiča, ko skuša z umom vzleteti v času molitve.
  85. Ni mogoče, da bi se um v času molitve umiril, če si ni pridobil samoobvladovanja in ljubezni. Samoobvladovanje se namreč bojuje za to, da odpravi sovraštvo, ki se iz telesa dviga proti duši, ljubezen pa se bojuje za to, da bi zaradi Boga odpravila sovraštvo do bližnjega. Če to dvoje uspe, potem se v človeka, ki je dosegel takšen mir, naseli »mir, ki presega vsak um« (Flp, 4,7), in mu obljublja, da bo v njem prebival.
  86. Kdor se bojuje, da bi vstopil v Božje kraljestvo, mora prekipevati v delih pravičnosti: v miloščini, ko daje od svojega pomanjkanja, in v naporih zaradi miru, ko (ljudem) odgovarja s potrpežljivostjo v Gospodu.
  87. Niti tisti, ki mu zaradi brezbrižnosti manjka krepost, niti tisti, ki zaradi domišljavosti misli, da je kreposti prepoln, se ne bosta znašla v pristanu brezstrastja. Niti prvi niti drugi namreč ne bosta uživala dobrin, ki jih naklanja pravičnost: ta bi zanju morala biti vmesnost med pomanjkanjem in (namišljenim) presežkom.
  88. Zemlja ne more obogatiti tistega, ki jo obdeluje, če mu ne pomnoži semenja, ampak mu ga le vrne v enaki meri ali malo doda. Če vnema, ki vodi k Bogu,  v dejavnem asketu (praktikós)  ni močnejša od njegove lastne odločitve, ga njegovi dosežki ne morejo narediti pravičnega.
  89. Vsi, ki ne ljubijo bližnjega, ga ne morejo tudi sovražiti. Vsi, ki ga ne sovražijo, ga ne morejo tudi ljubiti. Nekaj je biti ljubosumen na njegovo napredovanje, nekaj drugega pa je ne[80] ovirati ga v tem napredovanju. Najvišja stopnja hudobije pa je v naslednjem: ne samo biti nejevoljen zaradi odlik bližnjega, temveč obrekovati tiste dobrine (kalá), ki so mu lastne, kot da ne bi bile dobrine.
  90. Obstaja razlika med telesnimi in duševnimi strastmi. Obstaja tudi razlika med naravnimi in protinaravnimi strastmi. Kdor odriva ene, ne da bi poskrbel za druge, je podoben človeku, ki zgradi visoko in z drevesi gosto poraslo ograjo proti zverem, a se veseli nad tem, da ptice zobljejo grozde iz miselnozaznavnega (logikón) vinograda, ker so (jim ti grozdi) vsenaokrog jasno vidni.
  91. Duša se sprva znajde v domišljijski predstavi zla, potem v želji po njem, nato v užitku ali žalosti, potem na enak način v čutni zaznavi, naposled pa v vidnem ali nevidnem dotiku. V vsem tem (dogajanju) misli sledijo druga drugi, razen v prvem vzgibu: če tega ne sprejmemo, bo vse zlo, ki mu sledi, ostalo nedejavno.
  92. Tiste ljudi, ki se približujejo brezstrastju, vznemirjajo samo domišljijske predstave. Tiste, ki so zmerni v strasteh, vznemirjajo želje. Tisti, ki napačno uporabljajo to, kar jim je nujno potrebno, a so pri tem žalostni, zlo tudi čutno zaznavajo.  Dotikajo pa se zla tisti, ki se z njim družijo, ne da bi jih to žalostilo.
  93. Užitek se naseli v vse telesne ude, vendar je videti, da ne nadleguje vseh na enak način. V nekaterih nadleguje želelni del duše, v drugih razburljivi, spet v drugih miselni del – in sicer (prvega) prek požrešnosti, (drugega) prek jezljivosti, (tretjega pa) prek hudobije, ki je vzrok vseh nepobožnih strasti.
  94. Treba je odpreti čutila kot mestna vrata. Vendar pa v tem odpiranju zaradi nujno potrebnega ne smemo dovoliti vstopa ljudstvom, ki hočejo vojne in postajajo vzroki za boj.
  95. Užitek je mati želje, jezljivost je mati razburjenja, hudobija pa mati ljubosumja. Nima miru z najnižjimi podložniki, kdor se ne bojuje z vladarji. Tudi ne more priti v pristan umirjenih strasti,[81] kdor je nasilen v izpolnjevanju zapovedi.
  96. Tisti ljudje, ki odbijajo sugestije, ne dopuščajo mislim, da bi vstopale v miselnozaznavni vinograd kakor zveri in tu povzročile uničenje. Tisti, ki se s sugestijami sicer družijo, a v njih ne uživajo, jih preprosto puščajo, da vstopajo, a jim ne dovolijo, da bi se dotaknile česarkoli, kar sodi k miselnozaznavnemu vinogradu. Tisti, ki se z užitkom družijo s strastmi prek misli, pa so prispodobljeni ljudem, ki pustijo merjasca, da pride na polje in znotraj ograje, vendar mu ne dovolijo, da bi se do sitega najedel grozdov vinograda – a potem odkrijejo, da je močnejši od njih, saj se pogosto izkaže, da so (svobodno) pristali na strasti (en synkatathései … tôn pathôn).
  97. Kdor mora marljivo skrbeti za ograjo samoobvladovanja, še ni prišel do preprostosti. (Pismo) namreč pravi: »Kdor je popoln, si ne prizadeva za samoobvladovanje« – to prizadevanje je lastno  tistemu, ki se še bojuje (prim. 1 Kor 9,25). Podoben je nekomu, ki ima vinograd ali polje, ki nista sredi številnih drugih vinogradov ali polj, ampak zakotna. Zato potrebujeta mnogo straženja in treznoumja.  Vinograd tistega, ki je prišel do preprostosti, pa postane povsem nedotakljiv – kakor da bi bil last kralja ali kakšnega drugega strašnega (oblastnika), ki vlada skupaj s kraljem in že s svojim imenom spravi v trepet tatove in mimoidoče, ki jih mika kraja.
  98. Mnogi se povzpnejo na križ trpljenja, malo pa jih sprejme njegove žeblje. Mnogi so namreč poslušni naporom in stiskam, ki si jih prostovoljno izberejo, tistim naporom in stiskam, ki pridejo neprostovoljno, pa so poslušni le tisti, ki so povsem umrli svetu in počitku, ki ga ta ponuja.
  99. Mnogi so slekli (skoraj) vse obleke iz kože, zadnjo, namreč obleko domišljavosti, pa le tisti, ki so se z gnusom odvrnili od njene matere, samovšečnosti.
  100. Kdor je sicer deležen pohvale ljudi in telesnega počitka, a (v sebi) ne sprejema niti prve niti drugega, je slekel zadnje oblačilo, domišljavost, in je tako že tukaj postal vreden obleči sijaj z nebes: bivališče, ki ga je iskal z mnogimi vzdihovanji.
  101. Nekaj je delovanje, nekaj drugega pa tisto, kar je udejanjeno. To drugo kaže na izvršeni greh, prvo pa le na navezanost na užitke, ki sicer deluje v notranjosti, ne pa tudi navzven: podobno je tistim ljudem, ki se sicer ne premaknejo z lastne zemlje, a tistim, ki nad njimi vladajo, kot davek plačujejo to, kar je tem najbolj pri srcu.
  102. Če nad užitki vlada okus, ni mogoče, da mu ne bi sledile tudi druge zaznave, četudi se zdi, da so se telesni deli pod trebuhom že pomirili, npr. pri bolj mrzlokrvnih ljudeh, kakršni so starci, ki  zaradi svoje izčrpanosti  niso več podvrženi (spolni) razvnetosti. Toda jalova ženska, ki prešuštvuje, ne bo veljala za čisto zato, ker ne rodi otroka.  Lahko bi rekli, da  je čist vsak človek, ki ga strast ne razvnema v njegovi notranjosti  in ga ne zapeljuje vid.
  103. Kakšen je želelni del duše, se izkaže pri hrani, oblikah in zvokih. Naj ga očarajo ali pa se dogaja drugače, ob tem se odkrije, kakšen je – s spoznanjem, videnjem in slišanjem. Vse to namreč uporablja ali zlorablja – ali pa se nahaja vmes med rabo in zlorabo.
  104. Misli, ki jih ne vodi strah, bodo zmedene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Če pa jih spremlja –  ali pred njimi hodi  – strah, bodo lepo urejene in znotraj dobro upravljane staje.
  105. Strah je sin vere in pastir zapovedi. Kdor si ne pridobi vere, matere strahu, ne bo spoznan za vrednega, da bi se pokazal kot ovca na Gospodovem pašniku.
  106. Nekateri imajo le začetke dobrin (kalá), drugi njihove srede, tretji pa tudi njihove konce. Brez koncev smo podobni navadnemu vojaku ali častniku, ki se na dotakne svoje plače. Zato eden zgolj varuje svojo hišo pred tistimi, ki jo ogrožajo, drugi pa nima položaja, ki mu pripada v očeh tistih, s katerimi se bo bojeval.
  107. Tisti, ki nas, čeprav smo nepopolni, spodbujajo, naj se družimo[82] z užitki goltanca, ravnajo podobno kot ljudje, ki bi nam velevali, naj zadajamo svojemu zdravju udarce, ki smo jih že prestali, ali naj si zaradi naslade praskamo kraste ali naj jemo to, kar bo razvnelo našo vročico, ali naj zgradimo svoj vinograd, pri tem pa pustimo, da vanj kot divji merjasec prenikne skrb za meso, tako da požre naše misli kot grozdje. Ni jih treba poslušati niti se ne smemo upogniti pred silovitimi prilizovanji, pa naj prihajajo od ljudi ali od naših strasti. Utrditi moramo ograjo s samoobvladovanjem, dokler divje zveri, tj. strasti mesa, ne nehajo rjoveti in se ničeve misli ne nehajo spuščati kot ptice, da bi opustošile vinograd – namreč našo dušo, ki se razcveta[83] z motrenji v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Njegovo je veličastvo na veke. Amen.

 

Prevedla Ksenja Geister (2.  in  3. del )  in Gorazd Kocijančič (1. in 4. del in prevodna redakcija ter poenotenje 2. in 3. dela)

 

[1]                     dobrega db. dobrih/lepih stvari.

[2]                     se izreka db. izhaja.

[3]                     Dobrina ali: Lepota  (tò kalón).

[4]                     se navzame db. se najde (kot).

[5]                     izraža ali: izoblikuje, utrjuje; slovnično nejasni stavek J. Touraiile razume kot »v njem (tj. tistem, ki utrpeva strasti) zgnete/izoblikuje (pétrit) svojo lastno nekrepost«.

[6]                     najpomembnejše ali: najočitnejše.

[7]                     stanovitnost  ali: vzdržljivost (hypomoné).

[8]                     načine db. razcepe.

[9]                     začnejo zaznavati db. se znajdejo v zaznavi/občutju (aísthesis).

[10]                   dobrem db. dobrih/lepih rečeh (kalá).

[11]                   povzroča db. kaže.

[12]                   slabem db. nasprotnih rečeh.

[13]                   zbirajo tudi vse druge kreposti db. zbira tudi vsa druga krepost.

[14]                   opore ali: trdnjave.

[15]                   gibov db. udov.

[16]                   naveličanost db. presitost (kóros).

[17]                   lastno db. prisotno; »gospostvo« prevajam gr. exousía, ki pomeni tudi svobodo, prostost, oblast.

[18]                   brez tega, kar jim pripada ali: brez svojih akcidenc (symbebekóta); ni jasno, ali avtor izraz tu uporablja kot aristotelski terminus technicus.

[19]                    Ps 121,8.

[20]                   Prva se izreka o dotiku, druga o ostalih čutnih zaznavah, zadnja pa o sovražnem  (duhovnem) stanju: izreka o (kategoreîtai) lahko razumemo tudi v pomenu »obsoja«, torej: Prvo obsoja dotik, drugo ostale čutne zaznave, zadnjo pa nasprotno  (duhovno) stanje/naravnanost (diáthesis).

[21]                   suženjstvu kot svobodi: konjektura G. Kocijančič; besedilo ima ‘bolj svobodi kot sužnosti’.

[22]                   nravno nepomembnih reči db. srednjih; vmesnih (tà mésa); stoiški terminus technicus.

[23]                   brezstrastnosti gr. apátheia, kar praviloma prevajamo brezstrastje, tu slovenim z besedo ženskega spola zaradi nadaljnje povezave z ženskim likom Vp.

[24]                   rečmi, ki so za molitev stranskega pomena db. njenimi stvarmi okrog scene; angl. prevaja kar »telesnimi rečmi«, J. Touraille »okrog bivališč molitve«.

[25]                   nima vere db. ni veren/zvest.

[26]                   zaupnosti ali: domačnosti, sorodnosti (oikeiótes).

[27]                   more biti prijatelj db. imeti prijateljstva.

[28]                   Spričevalo db. pričevanje, lahko tudi mučeništvo (martýrion).

[29]                   enostavčno ali: enobesedno, gr. monológistos.

[30]                   Če ni človeka, ki ne bi v molitvi izkusil ponižanja db. Če ni iz molitve nihče neponižan.

[31]                   na zunaj bahavo predrzen ali: se predrzno zanaša na zunanje reči.

[32]                   tekle po obrazu db. zalile lica obraza.

[33]                   njej … njene ali: njem (sc. ključu) … njegove. V izvirniku sta namreč tako ključ kot molitev ženskega spola, tako da ni jasno, na kaj se zaimki nanašajo.

[34]                   zaupnosti (z Bogom) gr. parrhesía, db. svobode govora.

[35]                   višjih db. boljših.

[36]                   njegovo telo db. njegov kip (andriás).

[37]                   molitvena postava tj. molitve, ki si jih predpišemo kot vsakodnevno obvezo.

[38]                   na področju db. v deželi.

[39]                   vsem db. vsemi.

[40]                   prostosti gr. scholé, prim. Platon, TP.

[41]                   ki se nanašajo nanjo db. okrog nje.

[42]                   revščino, ki ji je podvrženo db. okrog njega.

[43]                   ustvarjenih bitij db. nastalih.

[44]                   govoricah db. slišanju; sluhu.

[45]                   občuti db. ima.

[46]                   pogovoru o nravnosti db. nravnem/etičnem pogovoru.

[47]                   s svojimi žarki ne more prodreti v zaprto hišo db. svoje žarke naredi tuje zaprti hiši.

[48]                   vekih ali: svetovih (aiónes).

[49]                   enovitem tj. meniškem, samotarskem – avtor z rabo drugačnega pridevnika poudarja usmerjenost meniha na Eno.

[50]                   dvojnostnem tj. zakonskem, vendar abstraktni pridevnik meri tudi na dvojstvo, razdvojenost kot temeljno lastnost materije; prim. platonski pojem aóristos dyás, neomejeno dvojstvo.

[51]                   netelesni umi db. umi, goli teles.

[52]                   na razliko med moškim in žensko db. moško in žensko.

[53]                   spremljajo db. udarjajo ob, (se) mečejo proti, gr. parabállein.

[54]                   vmesno tj. napredujočo (v primerjavi z molitvijo začetnikov).

[55]                   filozofskimi db. filozofirajočimi, modrost ljubečimi.

[56]                   barvo db. bledozelenost; prim. Ps 67(68),14.

[57]                   čistost ali: premišljenost, gr. sophrosýne.

[58]                   dobro db. lepe/dobre (stvari) (kalá).

[59]                   telesnimi rečmi db. telesi.

[60]                   na kaj so usmerjeni db. proti čemu gledajo.

[61]                   vrata … dvoriščih: metaforika meri na zgradbo Templja.

[62]                   navezanost (schésis), J. Touraille to prevaja kar kot  »naravno stanje«.

[63]                   brez domišljijskih predstav db. brez fantazije.

[64]                   bomo razumeli db. bo mišljeno; razumljeno – osebek trpnika je lahko tudi Bog, torej: »bo v Božji očeh«.

[65]                   Aluzija na obrezo.

[66]                   doseči motrenja db. biti videni v motrenju.

[67]                   enostavčna ali: enobesedna (monológistos).

[68]                   veliko mirovanje brez misli in uzrtij db. veliko mirovanje iz/od (ek) misli in uzrtij; J. Touraille prevaja  kar »mirovanje misli in uzrtij« .

[69]                   hrepenenja po Bogu db. božanskega erosa.

[70]                   nad stvarstvom ali: na samem vrhu stvarstva (ánothen tês ktíseos), v tem pomenu prevaja  J. Touraille.

[71]                   (njegove) ali morda: (svoje).

[72]                   si prizadeva: konjektura G. Kocijančič (kopiôntos za me kopiôntos). Če pustimo besedil atenske izdaje, bi morali razumeti v pomenu »ki se ne utrudi«.

[73]                   Duša, ki se posveča dejavni askezi db. Praktična duša.

[74]                   in Bogu bo vedno všeč ali: ne da bi to bila Božja volja, db. brez Njegovega ugajanja.

[75]                   svojega hrepenenja, ki je v njih db. hrepenenja v njih.

[76]                   kot trojstvenega db. v Trojici.

[77]                   si ljudje prizadevajo ali: se ljudje med seboj bojujejo.

[78]                   zaničevanost ali: samoizničenje.

[79]                   ničeve misli db. misli ničevosti  (mataiótes).

[80]                  ne: angleški prevod tu izpušča nikalnico, ki je v izvirniku,  verjetno zaradi domneve, da gre za napako prepisovalca.

[81]                   umirjenih strasti db. zmerno-strastja, metriopátheia, stoiški pojem.

[82]                   se družimo db. gremo skupaj.

[83]                   se razcveta: prevajam po konjekturi atenske izdaje; besedilo ima »se uravnava«.