Zoper krivoverstva

Irenej Lyonski

Prevod in uvod Benjamin Bevc

Za razumevanje krščanstva je temeljnega pomena pojem izročila ali tradicije. V začetku krščanstva namreč stoji oseba-dogodek Jezusa Kristusa, vsa nadaljnja zgodovina pa je zaznamovana s predajanjem te odrešilne izkušnje iz roda v rod. Tako v Prvem pismu Korinčanom, napisanem okoli leta 54, apostol Pavel pravi: »Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil[1] Pavel korintsko skupnost spominja na izročilo, ki jim ga je ustno predal. To ustno izročilo prve krščanske skupnosti je bilo sčasoma zapisano in zbrano v zbirki spisov, ki jo imenujemo »Nova zaveza«. Kljub kodifikaciji izročila nikakor ne moremo zožiti na novozavezne spise: evangeljsko izročilo vedno ostaja vezano na skupnost Cerkve, ki je nosilka tega izročila.

Prvi poglobljen teološki razmislek o pomenu krščanskega izročila je nastal v Galiji v drugi polovici 2. stoletja ob soočenju z gnostiki. Irenej Lyonski (ok. 135–200) v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva najprej predstavi gnostične nauke, nato pa skuša pokazati njihovo protislovnost, maloverjetnost in njihov občasno mitološki značaj. Toda ker so gnostiki pri razlaganju svojih naukov uporabljali izbrane svetopisemske odlomke, želi Irenej ovreči tudi njihovo razlago Pisem in predstaviti kriterije za pravoverno razumevanje teh besedil. Tako v začetku tretje knjige Zoper krivoverstva, od koder je vzet naslednji odlomek, lyonski škof odgovarja na vprašanje: Kje lahko zagotovo najdemo resnico evangelija? Irenejev razmislek gre v dve smeri: po eni strani poudarja vsebino izročila, po drugi strani pa njegove nosilce. Izročilo namreč ne obstaja samo zase, ampak je tesno povezano s prenašalci: zvestoba izročilu je odvisna od zvestobe prenašalcev.

Vse izročilo, tako ustno kot pisno, prihaja od apostolov, poudarja Irenej: »Gospod vsega je svojim apostolom dal oblast evangelija in po njih smo tudi spoznali resnico, to je nauk Božjega Sina. […] Ta evangelij so najprej oznanjali, pozneje pa so nam ga po Božji volji izročili v Pismih kot temelj in steber naše vere.«[2] Nova zaveza izraža temelje vere, a še vedno ostaja znotraj živega apostolskega izročila in jo je potrebno razlagati v njegovi luči. To izročilo Irenej imenuje tudi »pravilo vere« ali »pravilo resnice«[3] in je njegov glavni argument zoper gnostike: pravilo vere ovrača gnostično razlaganje Pisem. Za Ireneja so Pisma sicer temeljnega pomena, a hkrati prestavljajo »le« zapis ustnega izročila, ki načeloma lahko zadostuje za prenašanje vere: nepismeni barbari imajo namreč »brez lista in črnila v svojih srcih po Duhu zapisano odrešenje in skrbno ohranjajo staro izročilo.«[4]

Toda kaj se zgodi z apostolskim izročilom, ko umrejo njegovi prvi oznanjevalci in prenašalci, apostoli? Ker so apostoli »vsi skupaj in vsak posamezen izmed njih imeli Božji evangelij«,[5] se apostolsko izročilo ohranja v vsaki Cerkvi, ki so jo ustanovili apostoli, in to po nasledstvu škofov, katerim so apostoli zaupali skrb za krajevne Cerkve. Med njimi posebno mesto pripada rimski Cerkvi, ki sta jo ustanovila Peter in Pavel, in zato Irenej prvi poda seznam dotedanjih rimskih škofov.

Na Irenejevo pojmovanje izročila je nedvomno vplivala polemika z gnostiki. Ti naj bi edini poznali »skrito« izročilo, ki ne prihaja ne od apostolov – »apostoli so namreč Gospodovim besedam primešali predpise postave«[6] – ne od Jezusa, ki tudi ni imel popolnega spoznanja. Nasproti ezoteričnemu izročilu, ki so ga gnostiki predajali drug drugemu, Irenej postavlja izročilo Cerkve, ki je uradno vzpostavljeno in zgodovinsko preverljivo. Kljub polemičnemu značaju njegove teologije pa je očitno, da pojma tradicije ni prevzel od gnostikov. Izrazna moč, ki preveva naslednji odlomek, kaže na zavest lyonskega škofa, da njegov prikaz dinamike izročanja ne prinaša novega nauka, ampak le izraža to, kar je tudi sam prejel.

 

Irenej Lyonski

Zoper krivoverstva, Tretja knjiga 3.1–5.3[7]

Kako je Cerkev od apostolov prejela evangelij

Gospod vsega je svojim apostolom dal oblast evangelija[8] in po njih smo tudi spoznali resnico, to je nauk Božjega Sina. Njim je Gospod dejal: Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zavrača, zavrača mene in tistega, ki me je poslal.[9] 1.1 Nismo namreč po drugih spoznali ojkonomije[10] našega odrešenja, ampak po tistih, po katerih je evangelij prišel do nas. Ta evangelij so (apostoli) najprej oznanjali, pozneje pa so nam ga po Božji volji izročili v Pismih kot temelj in steber naše vere.[11]

Ni namreč prav, če rečemo, da so oznanjali prej, kot so imeli popolno spoznanje, kakor si nekateri drznejo reči in se hvalijo, da so popravljavci apostolov. Kajti potem ko je naš Gospod vstal od mrtvih in so bili apostoli ob prihodu Svetega Duha[12] odeti v moč z višave,[13] so bil napolnjeni z gotovostjo o vsem[14] in so imeli popolno spoznanje; šli so do koncev zemlje,[15] prinašali veselo novico o dobrih rečeh,[16] ki nam prihajajo od Boga, ter ljudem oznanjali nebeški mir.[17] Vsi skupaj in vsak posamezen izmed njih so imeli Božji evangelij.[18]

Tako je Matej med Hebrejci v njihovem jeziku tudi izdal evangeljski zapis, in to v času, ko sta Peter in Pavel v Rimu oznanjala evangelij in ustanovila Cerkev. Po njuni smrti nam je Marko, Petrov učenec in prevajalec, v zapisani obliki izročil to, kar je oznanjal Peter. Tudi Luka, Pavlov spremljevalec, je v knjigi shranil evangelij, ki ga je oznanjal Pavel.[19] Pozneje je tudi Janez, Gospodov učenec, ki je bil naslonjen na njegove prsi,[20] izdal evangelij, ko je bival v Efezu v Aziji.[21]

1.2 Vsi ti so nam izročili enega Boga, stvarnika neba in zemlje, ki so ga oznanjali postava in preroki, ter enega Kristusa, Božjega Sina. Če kdo z njimi ne soglaša, zavrača Gospodove tovariše,[22] zavrača samega Gospoda, in končno zavrača tudi Očeta[23] ter je samega sebe obsodil,[24] ker se upira[25] in nasprotuje svojemu odrešenju – prav to pa delajo vsi krivoverci.

 

Krivoverci ne priznavajo ne Pisem ne izročila

2.1 Ko Pisma dokazujejo njihovo zmoto, (krivoverci) začnejo obtoževati Pisma sama, češ da nimajo prav in so brez veljave, češ da je njihova govorica dvoumna in da tisti, ki ne poznajo izročila, na njihovi osnovi ne morejo najti resnice. Te namreč ni izročil po črkah, ampak po živem glasu, zato je tudi Pavel dejal: O modrosti pa govorimo med popolnimi, pa ne o modrosti tega veka.[26] In za to modrost vsak izmed njih pravi, da je tista, ki jo je on sam našel – seveda gre za izmišljotino. Tako je po njihovem prepričanju primerno (dignum), da je resnica včasih pri Valentinu, včasih pa pri Markionu, včasih pri Kerintu, nato pa spet pri Bazilidu ali katerem drugem razpravljavcu, ki ni mogel povedati ničesar odrešilnega.[27] Vsakdo izmed njih je namreč tako zelo izprijen, da sprevrača pravilo resnice[28] in se ne sramuje oznanjati samega sebe.[29]

2.2 Kadar pa se, nasprotno, sklicujemo na tisto izročilo, ki je od apostolov in se po nasledstvu starešin ohranja v Cerkvah, oni nasprotujejo izročilu in trdijo, da so oni, ki so modrejši ne samo od starešin, ampak tudi od apostolov, našli čisto resnico: apostoli so namreč Gospodovim besedam primešali predpise postave; in ne samo apostoli, ampak tudi Gospod sam je govoril besede, ki so prihajale zdaj od Demiurga, zdaj od Sredine, včasih pa od Vrhovne moči; sami pa – (tako trdijo) – na nedvomen, neomadeževan in nepopačen način poznajo skrito skrivnost.[30] Tako nadvse brezsramno sramotijo svojega Stvarnika. Na koncu torej ne soglašajo ne s Pismi ne z izročilom.

2.3 Proti takšnim se moramo bojevati, preljubi. Izmuzljivi so kakor kače in skušajo pobegniti od vsepovsod, zato se jim moramo vsepovsod upreti, da nekatere od njih odbijemo in jih osramočene privedemo do spreobrnjenja k resnici. Kajti čeprav ni lahko spametovati duše, ki jo je osvojila zabloda, vendarle ni povsem nemogoče, da zabloda zbeži, kadar se jih nasproti postavi resnico.

 

Apostolsko izročilo Cerkve

3.1 Izročilo apostolov, ki se je razširilo (manifestatam) po vsem svetu, lahko v vsej Cerkvi vidijo vsi, ki želijo videti resnico (vera). Naštejemo lahko tiste, ki so jih apostoli v Cerkvah postavili za škofe ter njihove naslednike vse do naših dni. Ti niso učili ne poznali nič takšnega, kar oni nespametno blebetajo. Če bi namreč apostoli poznali skrite skrivnosti, o katerih bi posebej in na skrivaj učili popolne, bi jih najbrž izročili predvsem tistim, katerim so zaupali tudi Cerkve same. Želeli so namreč, da so zares popolni in v vsem brezgrajni[31] tisti, ki so jih pustili za naslednike in jim izročili svoje lastno učiteljsko mesto; če bi ti pravilno ravnali, bi nastala velika korist, če pa bi zašli, bi nastala silno velika nesreča.

3.2 Toda ker bi bilo predolgo v tej knjigi našteti nasledstva v vseh Cerkvah, omenimo le zelo veliko, zelo starodavno in vsem poznano Cerkev, ki sta jo v Rimu ustanovila in osnovala dva preslavna apostola Peter in Pavel.[32] Ko bomo pokazali, da izročilo, ki ga ima od apostolov, ter vera, ki jo oznanja ljudem,[33] po nasledstvu škofov prihaja vse do nas, bomo osramotili vse, ki se na kakršen koli način zbirajo ločeno, bodisi zaradi samoljubja bodisi zaradi praznega slavohlepja bodisi zaradi zaslepljenosti in slabe presoje. S to Cerkvijo mora zaradi njenega odličnejšega izvora soglašati vsa Cerkev – se pravi verniki od vsepovsod. V njej se je namreč za ljudi od vsepovsod vedno ohranilo izročilo apostolov.

3.3 Ko sta torej blažena apostola ustanovila in uredila Cerkev, sta Linu izročila službo škofovanja; tega Lina omenja Pavel v pismih Timoteju.[34] Njega nasledi Anaklet. Za njim, na tretjem mestu po apostolih, škofovstvo pripade Klementu. Ta je videl sama apostola in se srečeval z njima; oznanilo apostolov je še zvenelo v njegovih ušesih in njuno izročilo je še imel pred očmi, in to ne sam: tedaj so namreč živeli še mnogi, ki sta jih učila apostola. Ko je pod tem Klementom med brati v Korintu prišlo do nemajhnega upora, je rimska Cerkev poslala[35] zelo vplivno Pismo Korinčanom,[36] jih spravila v miru, obnovila njihovo vero in jim oznanila izročilo, ki ga je nedavno prejela od apostolov: enega Boga, vsemogočnega, stvarnika neba in zemlje,[37] oblikovalca človeka,[38] njega, ki je povzročil potop,[39] poklical Abrahama,[40] izpeljal ljudstvo iz egiptovske dežele,[41] govoril z Mojzesom,[42] dal postavo,[43] poslal preroke[44] ter pripravil ogenj hudiču in njegovim angelom.[45] Da Cerkve oznanjajo, da je ta (Bog) Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, se lahko iz tega spisa poučijo tisti, ki to želijo; prav tako lahko spoznajo apostolsko izročilo Cerkve, saj je to pismo starejše od teh, ki sedaj zmotno učijo in si izmišljujejo drugega boga nad Demiurgom in Stvarnikom vsega, kar obstaja. Tega Klementa nasledi Evarist, Evarista pa Aleksander; nato je kot šesti po apostolih postavljen Ksist, za njim pa Telesfor, ki je tudi preslavno pričeval (martyrium fecit); nato Higin, zatem Pij, potem pa Anicet. Aniceta je nasledil Soter, sedaj pa ima, na dvanajstem mestu za apostoloma, nalogo škofovanja Elevter. V tem redu in nasledstvu je izročilo, ki v Cerkvi (izhaja) od apostolov, ter oznanilo resnice prišlo do nas. To je zelo celosten dokaz, da se je ena in ista oživljajoča vera v Cerkvi od apostolov do danes ohranjala in izročala v resnici.

3.4 (Omenimo lahko) tudi Polikarpa: ne samo, da je bil učenec apostolov in je živel z mnogimi, ki so videli našega Gospoda, ampak so ga apostoli postavili tudi za škofa v Aziji, (in sicer) v Cerkvi, ki je v Smirni. Njega smo tudi mi videli v naši zgodnji mladosti. Dolgo časa je živel in zelo star je zapustil to življenje, potem ko je preslavno in nadvse odlično pričeval.[46] Vedno je učil to, kar se je naučil od apostolov in kar tudi Cerkev izroča[47] in kar je edino resnično. O tem pričujejo vse Cerkve v Aziji in Polikarpovi nasledniki do danes. On je bil mnogo verodostojnejši in zanesljivejši pričevalec resnice kot pa Valentin, Markion in drugi, ki imajo sprevržena prepričanja. Ko je pod Anicetom prišel v Rim, je mnoge od prej omenjenih krivovercev spreobrnil k Božji Cerkvi, ko je oznanjal, da je od apostolov prejel to eno in edino resnico, prav tisto, ki jo izroča Cerkev.[48] Nekateri so ga slišali (pripovedovati), da se je Janez, Gospodov učenec, v Efezu šel kopat, toda ko je znotraj zagledal Kerinta, je planil iz kopališča, ne da bi se okopal, rekoč: »Bežimo, da se kopališče ne zruši, kajti notri je Kerint, sovražnik resnice!« In tudi sam Polikarp je, ko mu je nekoč Markion prišel pred oči in dejal: »Priznaj nas!«, odgovoril: »Priznam te za prvorojenca Satana.« Tolikšna je bila opreznost apostolov in njihovih učencev, da niso imeli nič skupnega, celo besede ne, s kom izmed ponarejevalcev resnice. Tako je dejal tudi Pavel: Človeka, ki povzroča ločine (haereticum), se po prvem in drugem svarilu ogiblji, saj veš, da je izprijen, če je tak, in da se je sam obsodil.[49] Obstaja tudi zelo pomembno Polikarpovo pismo, napisano za Filipljane, iz katerega se lahko tisti, ki to želijo in ki skrbijo za svoje odrešenje, poučijo o značaju njegove vere in oznanilu resnice.[50] Dodajmo še, da je tudi Cerkev v Efezu, ki jo je ustanovil Pavel, Janez pa je tam prebival vse do Trajanovega časa, resnična priča izročila apostolov.

4.1 Ker je torej toliko dokazov, ni potrebno pri drugih še naprej iskati resnice, ki se jo zlahka prejme od Cerkve, saj so apostoli kot v nekakšni bogati shrambi v njej celovito zbrali vse, kar je povezano z resnico, da bi vsakdo, ki bi želel, vzel iz nje pijačo življenja.[51] Ta resnica je namreč vhod v življenje, vsi ostali pa so tatovi in roparji.[52] Zato se jih je potrebno ogibati,[53] z največjo vnemo pa ljubiti to, kar je povezano s Cerkvijo, in se okleniti izročila resnice. Kako torej? Če bi obstajal spor o kakšnem majhnem vprašanju, ali se ne bi morali zateči k najstarejšim Cerkvam, v katerih so bivali apostoli, in od njih o tem vprašanju vzeti za svoje, kar je gotovo in zares zanesljivo? In če nam apostoli ne bi zapustili Pisem, ali ne bi morali slediti redu izročila, ki so ga izročili tistim, katerim so zaupali Cerkve?

4.2 Temu redu pritrjujejo mnogi narodi barbarov, ki verujejo v Kristusa. Brez lista in črnila[54] imajo v svojih srcih[55] po Duhu zapisano odrešenje in skrbno ohranjajo staro izročilo, verujejo v enega Boga, graditelja neba in zemlje in vsega, kar je v njih,[56] ter v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je zaradi neizmerne ljubezni[57] do svoje ustvarjenine sprejel (sustinuit) rojstvo iz Device, sam po sebi zedinil človeka z Bogom, trpel pod Poncijem Pilatom, vstal, bil sprejet v slavo[58] in bo v slavi prišel[59] kot odrešenik tistih, ki bodo rešeni, in sodnik tistih, ki bodo sojeni, ter bo v večni ogenj poslal[60] ponarejevalce resnice ter zaničevalce svojega Očeta in svojega prihoda. Ti, ki so brez črk sprejeli to vero, so, glede na našo govorico, barbari, toda glede na miselnost, običaje in način življenja so zaradi vere nadvse modri in ugajajo Bogu, živijo v vsej pravičnosti, čistosti in modrosti. Če bi jim kdo oznanil to, česar so se domislili krivoverci, in bi jih nagovoril v njihovi lastni govorici, bi si takoj zatisnili ušesa, zbežali daleč stran in ne bi prenašali, da poslušajo bogokleten govor. Tako zaradi starega izročila apostolov ne prenesejo niti misli na kakšno od njihovih izmišljotin (portentiloquium).

 

Novost krivoverstev

Kajti pri njih ni bilo ne zbora ne osnovanega nauka: 4.3 pred Valentinom namreč ni bilo Valentinovih učencev in tudi pred Markionom ni bilo Markionovih učencev. Seveda tudi ostali, ki imajo pogubna prepričanja (maligni sensus) in smo jih zgoraj našteli, niso obstajali pred začetniki in iznajditelji svoje sprevrženosti. Valentin je namreč prišel v Rim pod Higinom, dosegel vrhunec pod Pijem in ostal vse do Aniceta. Kerdon, Markionov predhodnik, je tudi (deloval) pod Higinom, ki je bil osmi škof; večkrat je prišel v Cerkev in izpovedal vero, a slednjič je prišlo do tega: ker je zdaj skrivoma učil, zdaj izpovedoval vero, so ga ovrgli ti, ki jih je narobe učil, bil pa je tudi odrezan iz skupnosti bratov.[61] Markion, ki ga je nasledil, je dosegel svoj višek pod Anicetom, ki je bil deseti škof. Glede vseh ostalih, ki se imenujejo gnostiki, smo pokazali, da izhajajo od Simonovega učenca Menandra.[62] Vsakdo izmed njih se je glede na prepričanje, ki ga je privzel, izkazal kot oče in začetnik tega prepričanja. Vsi ti so se mnogo pozneje, ko so časi Cerkve že dosegli svojo sredino, vzdignili v svojem odpadništvu.

 

Kristus in apostoli so oznanjali v skladu z resnico in ne v skladu s pričakovanji svojih poslušalcev

5.1 Takšno je torej izročilo, ki v Cerkvi izhaja od apostolov in se nadaljuje do nas. Zdaj pa preidimo k dokazu iz Pisem tistih apostolov, ki so zapisali evangelij; na osnovi teh (Pisem) so zapisali prepričanje o Bogu[63] in pokazali, da je naš Gospod Jezus Kristus resnica[64] in v njem ni laži.[65] Tako je že David, ko je prerokoval njegovo rojstvo iz Device in vstajenje od mrtvih, dejal: Resnica je pognala iz zemlje.[66] In tudi apostoli, ki so učenci Resnice, so zunaj vsake laži, saj laž nima ničesar skupnega z resnico, kakor tudi tema nima ničesar skupnega z lučjo,[67] ampak navzočnost ene izključuje drugo. Ker je torej Resnica, naš Gospod ni lagal; zato tistega, za katerega je vedel, da je sad Padca, nikakor ne bi priznal za Boga in Gospoda vsega, za vélikega Kralja in svojega Očeta;[68] on, ki je popoln, ne bi priznal nepopolnega; on, ki je duhoven, ne bi priznal duševnega; on, ki je v Polnosti, ne bi priznal tistega, ki je izven Polnosti. Tudi njegovi učenci niso nikogar drugega imenovali Boga ali klicali Gospoda razen njega, ki je resnično Bog in Gospod vsega. Ti puhli sofisti pa pravijo, da so apostoli hinavsko izoblikovali nauk glede na sposobnost poslušalcev in odgovore glede na domneve spraševalcev; s slepimi so se pogovarjali glede na njihovo slepoto, z obolelimi glede na njihovo bolezen, z zablodelimi glede na njihovo zablodo; tistim, ki so mislili, da je Demiurg edini Bog, so oznanili prav to; tistim pa, ki morejo dojeti neimenljivega Očeta, so v prilikah in ugankah izrazili neizrekljivo skrivnost. Tako Gospod in apostoli niso oznanili (edidisse) nauka v skladu z resnico samo, ampak v hinavščini in kakor je vsakdo dojemal.

5.2 Vendar to ni značilno ne za tiste, ki ozdravljajo, ne za tiste, ki oživljajo, ampak bolj za tiste, ki obtežujejo in povečujejo nevednost (poslušalcev). Postava se bo izkazala za mnogo resničnejšo od njih, saj imenuje prekletega vsakega, ki zapelje slepega na poti.[69] Kajti apostoli, ki so bili poslani, da najdejo zablodele, da povrnejo slepim vid in da ozdravijo bolne, nikakor niso govorili z njimi glede na njihovo trenutno mnenje, ampak glede na to, kar je potrebno, da se izkaže resnica. Nihče namreč ne bi ravnal prav, če bi slepe, ki so že skorajda zdrsnili v prepad, spodbujal, naj nadaljujejo po tej nadvse nevarni poti, češ da je prava in da bodo srečno prispeli. Kateri zdravnik, ki želi ozdraviti bolnika, pa se ravna po bolnikovih željah in ne po tem, kar je v skladu z zdravilstvom? Da je Gospod prišel kot zdravnik bolnih, sam pričuje, ko pravi: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.[70] Kako se bodo torej okrepili tisti, ki so bolni? In kako se bodo spreobrnili grešniki? Ali tako, da vztrajajo v teh istih (držah)? Ali pa, nasprotno, tako, da sprejmejo veliko spremembo in se vrnejo k prejšnjemu načinu bivanja, s katerim so pritegnili nase nemajhno bolezen in mnoge grehe? Nevednost, mater vsega tega, pa se uniči (evacuare) s spoznanjem. Torej je Gospod svojim učencem prinašal spoznanje, s katerim je tudi ozdravljal bolne in grešnike odvračal od greha. Ni jim namreč govoril glede na njihova predhodna mnenja niti ni odgovarjal glede na domneve spraševalcev, ampak v skladu z odrešilnim naukom, brez hinavščine in ne glede na osebo.[71]

5.3 Na to kažejo tudi Gospodove besede; on je namreč tistim, ki so bili iz obreze, dokazoval, da je Mesija (Christum), ki so ga oznanjali preroki, Božji Sin; se pravi, da je samega sebe razodeval kot tistega, ki ljudem obnavlja svobodo in podeljuje dediščino nepropadljivosti. Pa tudi apostoli so pogane učili, naj zapustijo ničev[72] les in kamenje,[73] ki so jih imeli za bogove, ter častijo resničnega Boga, ki je osnoval in naredil ves človeški rod ter ga po svojem stvarstvu hranil, pomnožil, utrdil in mu podelil bivanje ter dal, da pričakuje njegovega Sina[74] Jezusa Kristusa, ki nas je s svojo krvjo odkupil od odpadništva,[75] da bi bili tudi mi posvečeno ljudstvo,[76] – dal, da pričakuje njega, ki se bo z Očetovo močjo[77] spustil z neba[78] in bo tudi sodil vse ter dobre stvari, ki so od Boga, dal tistim, ki se držijo njegovih zapovedi.[79] On, ki se je pojavil v poslednjih časih kot vzvišeni vogelni kamen,[80] je v eno zbral in zedinil tiste, ki so bili daleč, in tiste, ki so bili blizu,[81] se pravi obrezo in neobrezo, razširil Jafetov prostor in ga naselil v Semovi hiši.[82]

 



[1] 1 Kor 11,23; prim. 1 Kor 15,3.

[2] Zoper krivoverstva 3.1.1.

[3] Prim. op. 28.

[4] Zoper krivoverstva 3.4.2.

[5] Ibid. 3.1.1.

[6] Ibid. 3.2.2.

[7] Prevod je narejen po kritični izdaji Adelina Rousseauja: Irénée de Lyon, Contre les hérésies: Livre III, Sources chrétiennes 210 in 211 (Pariz: Cerf, 1974); mednaslovi so izdajateljevi. V nekaj letih bo pri založbi KUD Logos izšel integralen slovenski prevod tega Irenejevega dela. Pripravljajo ga Jan Ciglenečki, Gašper Kvartič in Benjamin Bevc.

[8] Prim. Mt 28,18–19; Mr 16,15.

[9] Lk 10,16.

[10] Grška beseda οἰκονομία izvorno označuje upravljanje domače hiše in posestva; od tod tudi naša beseda »ekonomija«. Irenej in za njim drugi cerkveni očetje pa so s tem izrazom označevali Božje »upravljanje« s svetom oziroma Božje načrte s svetom, ki gredo od stvarjenja sveta in človeka do Kristusovega učlovečenja in dovršitve sveta. V tem pomenu je beseda rabljena že v devteropavlinskih pismih (Ef 3,2.9; Kol 1,25). Beseda »ojkonomija« se postopoma uveljavlja tudi v slovenskem teološkem izrazoslovju, toda za razliko od mnogih drugih jezikov, v katerih se izraz »ekonomija« uporablja tako v gospodarskem kot teološkem okolju, se pri nas ista grška beseda sloveni na dva načina.

[11] Prim. 1 Tim 3,15.

[12] Prim. Apd 1,8.

[13] Prim. Lk 24,49.

[14] Lat. de omnibus adimpleti sunt. Izdaja Sources chrétiennes poudarja, da je za pravilno razumevanje tega mesta potrebno upoštevati vpliv Prvega Klementovega pisma Korinčanom 42,3. Da je bilo Klementovo pismo, ki ga Irenej sam omenja v nadaljevanju (Zoper krivoverstva 3.3.3), pomemben vir za začetek tretje knjige Zoper krivoverstva, dokazuje tudi Natalino Spaccapelo, »Clemente Romano fonte di Ireneo?« v: Consonantia salutis. Studi su Ireneo di Lione, ur. Enrico Cattaneo in Luigi Longobardo (Trapani: Il pozzo di Giacobbe, 2005), 61–79.

[15] Prim. Ps 18,5; Rim 10,18; Apd 1,8.

[16] Prim. Iz 52,7; Rim 10,15.

[17] Prim. Lk 2,13–14.

[18] Prim. Rim 1,1; 15,16; 2 Kor 11,7; 1 Tes 2,2.8.9; 1 Pt 4,17.

[19] Prim. Gal 2,2; 1 Tes 2,9.

[20] Prim. Jn 13,23; 21,20.

[21] Irenej je najstarejša priča obstoja štirih kanoničnih evangelijev. Ker v odlomku ni zaznati polemičnega tona, lahko domnevamo, da ne gre za Irenejevo iznajdbo, ampak za že dodobra uveljavljeno izročilo. Vrstni red, v katerem našteva evangelije, je za nas običajen: Mt, Mr, Lk, Jn. V Zoper krivoverstva 3.11.8 zaradi tetramorfa najdemo zaporedje Jn, Lk, Mt, Mr, sicer pa Irenej evangelije večinoma našteva v zaporedju Mt, Lk, Mr, Jn (Zoper krivoverstva 3.9.1–3.11.6, 3.11.7, 4.6.1). Takšno je bilo najbrž zaporedje evangelijev v kodeksu, ki ga uporabljal.

[22] Prim. Heb 3,14.

[23] Prim. Lk 10,16.

[24] Prim. Tit 3,11.

[25] Prim. 2 Tim 2,25.

[26] 1 Kor 2,6.

[27] Valentin, Markion, Kerint, Bazilid in Kerdon, ki ga Irenej omenja v nadaljevanju (Zoper krivoverstva 3.4.2), so pomembni predstavniki krščanskega gnosticizma iz konca 1. in začetka 2. stol. Irenej jih podrobno predstavi v Zoper krivoverstva 1.23.1–1.27.4.

[28] Pravilo resnice (lat. regula veritatis), ki ga Irenej večkrat omenja (Zoper krivoverstva 1.9.4, 1.22.1, 2.27.2, 2.28.1, 3.11.1, 3.12.6, 3.15.1, 4.35.4), je zametek kasnejših veroizpovedi, ki so se oblikovale od 3. stol. naprej. Gre za raznovrstne kratke obrazce, ki povzemajo vero Cerkve. Tako Irenej včasih uporablja dvodelne obrazce, ki omenjajo enega Boga in enega Kristusa, včasih pa trodelne formule, ki izpovedujejo vero v Očeta, Sina in Duha. Ker je v Zoper krivoverstva 1.9.4 omenjeno, da se »pravilo resnice« izroča pri krstu, lahko sklepamo, da je »pravilo resnice« sopomenka za »pravilo vere«, o katerem Irenej govori v Prikazu apostolskega oznanila 3 in 6–7.

[29] Prim. 2 Kor 4,5.

[30] Prim. Ef 3,9; Kol 1,26.

[31] Prim. 1 Tim 3,2.

[32] Kakšna je zgodovinska vrednost Irenejevega seznama rimskih škofov? Po eni strani zaključni pozdravi v Pavlovem Pismu Rimljanom, poslanem med leti 56 in 58, kažejo, da je v prvih desetletjih krščanstva v Rimu obstajalo več hišnih Cerkva. Po drugi strani se sodobni raziskovalci strinjajo, da je monarhično škofovstvo (en sam škof na čelu skupnosti) v rimski Cerkvi nedvomno izpričano konec 2. stol., v času papeža Viktorja (ok. 189–199). V vmesnem obdobju je po zgledu judovskih sinagog rimsko Cerkev najverjetneje vodil zbor starešin (οἱ πρεσβύτεροι). O tem priča več starokrščanskih spisov rimskega nastanka: tako Prvo Klementovo pismo Korinčanom iz konca 1. stol. kot tudi nekoliko mlajši Hermasov Pastir nikoli ne omenjata škofa v ednini, ampak vedno v množini; prav tako je v obeh spisih škofovska služba (ἐπισκοπή) tesno povezana z zborom starešin (prim. Prvo Klementovo pismo Korinčanom 42.4, 44.1–5, 47.6, 57.1; Pastir, Videnja 2.4.3, 3.5.1, Prispodobe 9.27.2). V tem pogledu je zanimivo, da Irenej v pismu papežu Viktorinu, ki ga je ohranil Evzebij (Cerkvena zgodovina 5.24.15) imenuje Viktorjeve predhodnike »duhovnike«. Po mnenju Manlia Simonettija, »Roma cristiana tra vescovi e presbiteri,« Vetera Christianorum 43 (2006), 5–17, je Irenejev seznam rimskih škofov nastal iz apologetskih razlogov: nasproti skrivnemu izročilu gnostikov, ki naj bi vsebovalo nauk, ki ga je Jezus po vstajenju razodel maloštevilnim učencem, Irenej postavlja katoliško izročilo, ki je vsem na očeh in vsebuje nauk, ki ga je Jezus javno oznanjal svojim učencem. Simonetti trdi, da je Irenej po zgledu gnostikov želel izoblikovati poimenski seznam naslednikov apostolov, ki zagotavljajo pravovernost učenja. Ker bi bilo s tega vidika sklicevanje na zbor starešin manj učinkovito, se Irenej sklicuje na apostolsko nasledstvo škofov, ki poleg tega sega celo do samih apostolov Petra in Pavla. Simonetti domneva, da so bili »škofje« z Irenejevega seznama ugledni člani rimske cerkvene skupnosti in so najbrž pripadali zboru starešin.

[33] Prim. Rim 1,8.

[34] Prim. 2 Tim 4,21.

[35] Tako gr. frag.; lat. besedilo: napisala.

[36] Prvo Klementovo pismo Korinčanom je najverjetneje nastalo v letih 96–98 po Kr. Slovenski prevod je objavljen v: Spisi apostolskih očetov (Celje: Mohorjeva družba, 1996), 65–107.

[37] Prim. 1 Mz 1,1.

[38] Prim. 1 Mz 2,7.

[39] Prim. 1 Mz 6,17.

[40] Prim. 1 Mz 12,1.

[41] Prim. 2 Mz 3,10.

[42] Prim. 2 Mz 3,4sl.

[43] Prim. 2 Mz 20,1sl.

[44] Prim. Iz 6,8; Jer 1,7; Ezk 2,3.

[45] Prim. Mt 25,41.

[46] O zadnjih Polikarpovih trenutkih govori spis Polikarpovo mučeništvo; slovenski prevod najdemo v: Franc Ksaver Lukman, Kristusovi pričevalci. Martyres Christi (Celje: Mohorjeva družba, 1983), 52–62.

[47] Tako gr. fragment; lat. besedilo: in kar je tudi izročil Cerkvi.

[48] Tako gr. fragment; lat. besedilo: resnico, ki jo je tudi izročil Cerkvi.

[49] Tit 3,10–11. Besede in drugem (svarilu) manjkajo v lat. prevodu, v izvirniku pa so verjetno bile, saj jih Irenej navaja v Zoper krivoverstva 1.16.3.

[50] Polikarpovo Pismo Filipljanom je edino ohranjeno Polikarpovo delo; slovenski prevod je objavljen v: Spisi apostolskih očetov (Celje: Mohorjeva družba, 1996), 179–192.

[51] Prim. Raz 22,17.

[52] Jn 10,8; prim. Jn 10,1.9.

[53] Prim. Tit 3,10.

[54] Prim. 2 Jn 12.

[55] Prim. 2 Kor 3,3.

[56] Prim. 2 Mz 20,11; Ps 145,6; Apd 4,24; 14,15.

[57] Prim. Ef 3,19.

[58] Prim. 1 Tim 3,13.

[59] Prim. Mt 16,27; 24,30; 25,31.

[60] Prim. Mt 25,41.

[61] Negotov prevod.

[62] Prim. Zoper krivoverstva 1.23.1–5.

[63] Lat. ex quibus conscripserunt de Deo sententiam. Izdaja Sources chrétiennes predlaga, da se predlog ex, ki je jasno izpričan v rokopisih, zamenja z in. So apostoli v Pismih (se pravi v Novi zavezi) zapisali svoje prepričanje o Bogu, kot predlaga izdaja Sources chrétiennes, ali pa so apostoli zapisali svoje prepričanje o Bogu na osnovi Pisem (se pravi Stare zaveze), kot predlaga rokopisno izročilo? Pri Ireneju beseda Pisma (gr. γραφαί, lat. Scripturae) lahko označuje celoto Svetega pisma, a največkrat označuje samó Staro zavezo. Tako je tudi na tem mestu: Irenej, ki pogosto dokazuje na osnovi Pisem (se pravi Stare zaveze), poudarja, da sledi istim hermenevtičnim načelom, kot so jih uporabljali apostoli, evangelisti in Gospod sam. Prim. Bernard Sesboüé, »La preuve par les Ecritures chez Saint Irénée,« Nouvelle Revue Théologique 103 (1981): 872–887.

[64] Prim. Jn 14,6; 1 Jn 5,6.

[65] Prim. 1 Pt 2,22; 1 Jn 2,21.27.

[66] Prim. Ps 84,12.

[67] Prim. 2 Kor 6,14.

[68] Prim. Mt 5,34–35; 11,25.

[69] Prim. 5 Mz 27,18.

[70] Lk 5,31–32.

[71] Prim. 1 Pt 1,17.

[72] Prim. Apd 14,15.

[73] Prim. Iz 37,19; Mdr 14,21.

[74] Prim. 1 Tes 1,10.

[75] Prim. Raz 5,9; 1 Pt 1,18.

[76] Prim. Heb 13,12; 1 Pt 2,9.

[77] Prim. Mt 24,30.

[78] Prim. 1 Tes 4,16.

[79] Prim. Jn 15,10.

[80] Prim. 1 Pt 2,6; Ef 2,20.

[81] Prim. Ef 2,17.

[82] Prim. 1 Mz 9,27. Za Ireneja sta Noetova sinova Sem in Jafet podobi izvoljenega ljudstva in poganskih narodov; prim. Prikaz apostolskega oznanila 21 in Zoper krivoverstva 5.34.2.