Nikodemov uvod: Peter Damaščan

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Naš sveti oče Peter, ki je bil postavljen za škofa Damaska, je živel pod vladavino Konstantina Kopronima, okrog leta 770. Najprej se je posvečal samotarskemu in odmaknjenemu življenju in živel v takšnem uboštvu, da ni imel niti ene svoje knjige, kakor pričuje sam o sebi. Od drugih si je izposojal knjige Stare in Nove zaveze, velikih cerkvenih učiteljev in na sploh vseh treznoumnih in bogonosnih očetov. Postal je takšen ljubitelj (asketskih) naporov, da je noč in dan premišljeval Gospodovo Postavo in so ga zalivali tokovi, ki pritekajo iz nje. Videti je bil kot drevo, ki je resnično – skladno z besedami psalma – visokoraslo in nebeško, zasajeno ob razpotju vodá Duha. Razlika je le v tem, da prvo (drevo) svoj sad obrodi samo ob enem času, za drugega pa to ne velja, ampak vedno, v vseh časih nepojenljivo in nezmanjšljivo cveti in obrodi duhovne sadove, lepe na pogled, sladke za okus, blagega vonja za voh: sadove, ki so prava gostija za vse zaznave telesa in duše, in sicer zaradi  nesmrtnih in blagodehtečih osrečevanj, ki iz njih pritekajo.   Peter je namreč v življenju obrodil mnogo velikih sadov zaradi svojih asketskih naporov; še več sadov in še večje pa je obrodil v smrti, ko se je ovenčal s krono mučeništva. Ker je namreč  spodbijal krivoversko herezijo Arabcev in manihejcev, mu je Valid, sin Isima, voditelja Arabcev, dal odsekati jezik in ga je izgnal v blaženo Arabijo; tu je Peter – potem ko je (čudežno znova) jasno govoril in opravljal bogoslužje – umrl. Nadvse številne in velike sadove pa Peter v izobilju obrodi tudi po svoji smrti,  saj nam je – kot nekakšno očetovsko in neodtujljivo dediščino – zapustil tole resnično vse-lepo in vse-krepostno knjigo, ki jo je napisal z ubranostjo in z milino/milostjo, ki je tako velika, da je ni mogoče izreči: knjigo, ki je  skupno in nadvse duši-koristno prizadevanje za vse kreposti, zakladnica motrenj, medsebojna povezava (systoichía) duhovnih milostnih darov, Helikon[1] božanskih blagrov, domače ognjišče telesnih (asketskih) dejavnosti, nadvse pretanjena anatomija posameznih strasti, rog asketske Amalteje,[2] kamra božanskega spoznanja in modrosti ter – če naj rečem na kratko – povzetek svetega treznoumja.

Ker se torej zavedamo te (svoje) sorodnosti s pričujočo knjigo in vemo, da marsikaj prispeva k namenu, ki smo si ga zadali, smo presodili, da jo je nadvse potrebno ubrano prilagoditi. Nekdo bi lahko v šali rekel: prilagoditi jo je treba kot krog krogu, veliko filokalijo še večji Filokaliji, bolj zgoščeno širši.  Ni se nam namreč zdelo primerno, da bi od božanskega zbora svetih treznoumnežev ločili, kakor smo ravnokar rekli, pisalno tablico s tolikšno količino duhovnih sadov (celo sama knjiga bi proti nam na ves glas kričala, da smo brez izkušnje lepote, saj ne bi prenesla svoje razdruženosti od očetov, ki so ji znani in ljubi, tudi če bi se kaj takega zgodilo), in da bi na ta način pohabili delo, ki nujno zahteva ubranost glasov, ter bi tako navsezadnje brate prikrajšali za tolikšno korist. Dodajanje dobrega namreč po svoji naravi pomeni tudi večjo dobrodelnost. Če torej kdo zmore v svoji želji privzeti krila duhovne golobice, ki jo je nekoč iskal David, a je ni našel, naj marljivo prelistava to knjigo. V njej bo namreč čudovito našel na eni strani povsem posrebreno krilo (asketskega) delovanja,  na drugi strani pa zlatooblično krilo motrenja. In z obema bo, dvignjen nad vse zemeljsko, vzletel proti eterični višavi,  in v zgornjih gnezdih bo, gnezdeč kot lepa golobica, počival v nebeški blaženosti.


[1]                     Helikon tj. sveta gora.

[2]                     Amalteje tj. izobilja.