Nikodemov uvod: Niketas Stetat

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Nadvse sveti Niketas, duhovnik samostana Studion, imenovan tudi Stethatos, je živel okrog leta 1030.  Bil je najpristnejši učenec Simeona Novega Teologa. Ta ga je uvedel v številne skrivnostne nauke duhovne filozofije. Niketas je sebe izblikoval tako skladno s krepostmi Simeona, svojega učitelja, da se je zdel naravnost njegova druga podoba: v svoji duši je tako rekoč preseval dobrooblične odseve učiteljevih milostnih darov in naukov. Sam se je z neumornimi napori posvečal filozofskemu branju (Svetega) Pisma in zbral številna, nadvse lepa uzrtja (noémata). Obstajajo pa tudi reči, ki se jih ni le naučil, temveč jih je utrpel, v izkušnji in blaženem utrpevanju (páthos), in na osnovi  vsega tega naredil svoj razum tako rekoč noseč z božanskimi in nadnaravnimi mislimi.   Rodil je visoke in nadvse modre sadove naporov; kdor koli hoče, po svojih močeh o tem presodi na osnovi (tu) predstavljenih treh njegovih stotic. Vso resnico bi povedali, če bi rekli, da so te stotice natančno vodilo praktike in neblodnjavega spoznanja ter dovršitev nadvse bogoobličnega življenja; na sploh so nadvse bogata zakladnica etične in alegorične (književne) zvrsti (idéa).  Kako visoke so po uzrtjih! Kako vzvišen je njihov izraz po lepoti besedne izoblikovanosti! Težko bi odgovorili na vprašanje,[1] ali se tolikšna milost v duše njihovih bralcev izliva zaradi pomena (noûs), ki ga vsebujejo, ali pa zaradi vzvišenosti njihovega izrazja.




[1] Težko bi odgovorili na vprašanje db. Brezpotno (áporon) je.