Nikodemov uvod: Nikefor Samotar

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Nikefor, naš nadvse sveti oče, je dovršil tek asketskih bojev na gori svetega imena, gori Atos. Na vrhuncu svojega življenja je bil malo pred letom 1340. Postal je (duhovni) voditelj Gregorja Solunskega in ga je uvajal v skrivnosti visokih naukov asketske filozofije, kakor ta sam nekje pričuje o Nikeforju.  V brezskrbni tišini je postal prost za samega sebe, prek že uresničene zedinjenosti samega sebe pa se je neizrekljivo  zedinil tudi z Nadsvetnim in Najvišjim izmed vsega želenega. Zato je v srcu blaženo utrpel resnično bivajoče razsvetljenje milosti. Na osnovi tega je bil torej ta blaženi mož najprej sam bogato izpolnjen z neposnemljivim posnetkom[1] poboženja in pobožujočega daru, potem pa ga je očetovsko in nezavistno dal v deležnost tudi nam prek pričujočega kratkega dela, če pač hočemo postati vredni enakih darov kot on. V njem je zbral izreke, ki  v življenjepisih svetih  govorijo o  treznoumju, pozornosti in molitvi. Sam od sebe pa jim je dodal nepredstavljivo lepo metodo, ki je resnično naravna in poznavalska (epistemoniké): metodo zbiranja uma v srcu prek vdihovanja skozi nos in sočasnega klicanja Gospoda Jezusa; s tem je za vse, ki se hočejo zveličati, utrdil nadvse natančno pravilo svetega treznoumja in lestvico čiste in neraztresene molitve ter dobrin, ki iz nje izvirajo. Nikefor jo je prvi – kot nekakšen novi Becalél (2 Ezr 10,30) – ustvaril z graditeljsko veščino Duha.

Povzpnite se torej, povzpnite, vsi ki želite v sebi naseliti Kristusa in se hočete preobraziti v podobo Svetega Duha, »iz veličastva v veličastvo« (2 Kor 3,18), in posledično doseči poboženje[2] ter postati vredni[3] svetle dediščine zveličanih!

 


[1] neposnemljivim posnetkom gr. amímeton mímema, izraz Dionzija Areopagita (2 pismo?), ki ga je navajal tudi Gregor Palamas, tu verjetno označuje paradoksno dejstvo, da je poboženje sicer dejansko priličenje Bogu, da pa je vedno čisti dar Božje milosti in ne sad človeškega prizadevanja za bogobodobnost. Pri Palamasu posnemanje (mímesis) označuje upodabljanje po Kristusu, hojo za Kristusom, ki vodi do deležnosti (metoché)  v večnih Božjih »energijah« (dejavnostih), ločenih od večno skrite in nedoumljive – radikalno »neposnemljive« – Božje bitnosti.

[2] doseči poboženje db. biti bogotvorjeni (theourgethênai).

[3] postati vredni: v gr. teološki pasiv, ki označuje, da je Bog avtor tega, da postanemo vredni ali smo spoznani za vredne.