Tolažilna razprava za samotarje v Indiji, razdeljena na sto poglavij o prenašanju skušnjav

Sv. Janez s Karpatosa (prev. Jasna Hrovat)

Nekateri, ki prihajajo s prošnjami k zemeljskim kraljem in polagajo prednje kot dar le pomladanske cvetice, večkrat ne le niso zavrnjeni, temveč prejmejo še kake dodatne darove; tako sem zdaj tudi jaz, kot ste mi naložili, iz raznih virov zbral in prinesel stotico lepih besedil za »vas, ki imate domovino v nebesih«[1] – naj vam ugaja in naj v zameno prejmem od vas dar molitev.

1. Kakor je neskončno velik Kralj vsega, ne začetka ne konca ni njegovemu kraljestvu, tako je s toliko večjo[2] nagrado povrnjena vnema tistim, ki so se odločili truditi se Zanj in za kreposti. Časti sedanjega življenja, kakor koli že sijajne, se s sedanjim življenjem končajo; tiste, ki jih Bog podeli vrednim, pa so dane v nepropadljivosti in ostanejo za vedno.

2. Blaženi David, ki je zložil hvalnico[3] vsega stvarstva Bogu, je omenil angele in vse nevidne moči, spustil pa se je tudi vse do zemlje – ni izpustil ne zveri, ne živine, ne ptic, ne laznine; s to hvalnico torej meni, da se klanjajo Njemu, ki je (vse) naredil, kajti On hoče, da vse, kar je ustvaril, daje podobno hvalo.[4] Kako bi torej samotar,[5] ki se lahko primerja zlatu iz Ofirja,[6] mogel medlo ali leno peti hvalo Bogu?

3. Kakor je ogenj zajel grm,[7] a ga ni sežgal, tako tudi tistim, ki so prejeli dar brezstrastnosti, nič ne vznemirja ne mesa ne uma; ne škoduje jim vročina telesa, čeprav je telo zelo težko in silno vroče. Gospodov glas je namreč prekinil naravni plamen[8] – kajti volja in beseda Boga sta razstavili, kar je po naravi združeno.

4. Luna, ki raste in se spet manjša, je podoba stanja[9] človeka, ki dela zdaj dobro, zdaj greši, nato pa se po pokori spet vrne v čisto življenje. Um tistega, ki greši, se torej ne uniči, kakor menijo nekateri izmed vas. Kakor se ne zmanjša telo lune, temveč le svetloba, si človek spet pridobi svoj sijaj prek pokore, kakor se tudi luna po tem, ko se je  pomanjšala, ponovno obda s svetlobo. Kdor namreč veruje v Kristusa, »bo živel, tudi če umre«,[10] in spoznal bo, da »sem jaz, Gospod, govoril in bom storil«.[11]

5. Če popustiš in te premaga roj sovražnih[12] podob, ki se v razumu dvignejo proti tebi, vedi, da se je začasno oddaljila od tebe Božja milost in da te je pravična sodba predala tvoji padli usodi. Bori se torej, da te ne bi zaradi tvoje malomarnosti zapustila milost – niti za en sam trenutek. Če pa si dovolj močan, da ne zdrsneš, da prestopiš okop sovražnih misli in se ubraniš umazanih napadov sovražnikov, ki izhajajo iz njihove domiselnosti, se dobro zavedaj, da je to dar, ki ti je podeljen od zgoraj. Apostol namreč pravi: »Ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj«,[13] je pridobila to zmago in me dvignila nad pregrešna razmišljanja, ki me napadajo, in me rešila krivičnega človeka,[14] se pravi satana, in starega človeka.[15] In tako, dvignjen na krilu Duha in osvobojen telesa, sem se mogel dvigniti nad demone, ki so me lovili in ki se polastijo človeškega uma s pomočjo užitkaželjnosti, ki jo nasilno in silovito vzbujajo. Ko me je torej izpeljal iz egiptovske dežele, to se pravi,  pogubljenja duše v svetu, ko se je boril z nevidno roko zame in potolkel Amaleka,[16]  mi je Gospod tako dal upati, da bo tudi ostale rodove brezbožnih strasti iztrebil izpred našega obličja. On, Gospod, naš Bog, nam bo dal »modrost in moč«;[17] nekateri so sicer prejeli modrost, ne pa moči Duha, da bi premagali sovražnike. On bo dvignil tvojo glavo nad tvoje sovražnike,[18] in dal ti bo peruti kakor golobove, da boš odletel in počival pri Bogu.[19] »Tvoje roke bo naredil kakor bronast lok«,[20] čvrste in izurjene, silnega te bo izkazal proti tvojemu nasprotniku, pod tvoje noge bo spravil vse, ki se postavljajo proti tebi.[21] Gospodu torej pripiši milost čistosti, ker te ni izročil v roke želja tvojega mesa in krvi ter pogubnim in nečistim duhovom, ki nadlegujejo meso in kri, ampak te je varoval s svojo desnico. Sezidaj mu torej oltar kakor Mojzes, potem ko je premagal Amaleka.[22]  »Zato te bom hvalil in slavil, Gospod, in pel hvalo tvojemu imenu«,[23] poveličeval tvoje moči, kajti »pogube rešuje(š) moje življenje«,[24] iztrgal si me iz zank in mrež mnogoobličnega zla, ki me je obdajalo.

6. Zli duhovi nam oživljajo in obnavljajo umazane strasti, povečujejo jih in množijo. Preiskovanja Božje besede, še zlasti če jih spremlja prelivanje solza, mrtvijo strasti, tudi že zastarane, in jih odstranjajo. Po malem spreminjajo v nedejavnost pogubna in grešna dejanja duše in telesa, če se le  ne naveličamo z molitvijo in upanjem neutrudno in brez sramu ostajati v Gospodu.

7. Zakaj Kristus  dopolnjuje hvalo iz ust vernih, ki so »v hudobiji otroški«?[25] Vsekakor zato, ker s pomočjo petja hvalnic uničuje »sovražnika in maščevalca«,[26] ki (nas) zelo nasilno obvladuje – namreč sovražnika kreposti in maščevalca, (ki maščuje) hudobije, hudiča.  Torej tudi mi odstranjujemo in uničujemo sovražnikove spletke, ko hvalimo Gospodarja s preprostostjo srca. On je namreč »v polnosti svoje slave odstranil« boje in »nasprotnike«,[27] ki so se bojevali proti nam.

8. Če je nekdo – v prispodobi rečeno – prezgodaj rojen otrok, je rečeno, da se polovica njegovega mesa použije zdaj, druga polovica pa v prihodnjem veku. Vsak bo namreč spoznal sadove svoje poti.

9. Samotarju je potreben kar najboljši post; ne sme dopustiti, da ga prevarajo strasti, ampak mora vedno gojiti strogo mirovanje v tišini.

10. Demoni, ki sovražijo naše duše, podtaknejo nekaterim (namen), da nam izrazijo kakšno prazno pohvalo; tako nas navedejo, da zaradi nje medlimo.  Če se zdaj, napihnjeni z mnenjem o sebi, vdamo še slavohlepju, se nasprotnikom ni treba truditi, da nas ujamejo.

11. Raje sprejmi (dejanje) tistega, ki te sramoti, kakor tega, ki te hvali, saj je pisano, da se ta nič ne razlikuje od preklinjevalca.[28]

12. Kadar si prizadevaš za krepost postenja, pa zaradi slabotnosti ne uspeš, se s  skrušenostjo v srcu obrni k Njemu, ki skrbi in sodi vse. Če se boš tako vedno izkazal ponižnega pred Gospodom, se ne boš nikoli povzdigoval pred nobenim človekom. 

13. Sovražnik, ki ve, da je molitev nepremagljivo orožje proti njemu, in si prizadeva, da bi nas odvrnil od molitve, vnaša v nas željo po svetnih vedah,[29] ki smo se jim že odrekli, in nas nagovarja, naj se ukvarjamo z njimi. Ne bodimo mu poslušni, da ne bomo zašli s svojega lastnega polja in namesto smokev in grozdja želi trnje in osat.[30] Pisano je namreč, da je »modrost tega sveta pri Bogu norost«.[31]

14. Pisano je: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo«[32] – ne le za del ljudstva; in »vsa zemlja pada pred teboj na kolena in ti prepeva«[33] – ne le del zemlje. Prepevanje pa ni (značilno) za tiste, ki žalujejo, ampak za tiste, ki se veseljo. Ker je torej to tako, ne obupajmo, ampak pojdimo radostni skozi sedanje življenje, imejmo v mislih ono veselje in radost življenja. Vendar veselju pridružimo strah pred Gospodom, kakor pravi (Pismo):  »Veselite se v Gospodu s trepetom!«[34] Tudi Marija in ženske, ki so bile z njo, so s strahom in velikim veseljem stekle od groba;[35] morda bomo tudi mi nekoč s strahom in veseljem izšli iz umsko spoznavnega groba. Čudilo bi me namreč, če bi (se to zgodilo) brez strahu, kajti nihče ni brez greha, še Mojzes ne, niti apostol Peter. Toda obenem ljubezen, ki je pri takih (ljudeh) zmagovita, izžene strah v času odhoda (iz življenja).[36]

15. Če človek, podvržen strastem,  z vsem srcem in ponižno veruje, prejme milostni dar brezstrastja, kot ti o tem pričuje Pismo; pravi namreč: »Danes boš  z menoj v raju!«[37] in »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru«[38] blaženosti brezstrastja, in kar je še takih (izrekov): »Ob setvi bo zorelo grozdje«[39] in »Zgodi se vama po vajini veri!«[40]

16. Kadar silovito nasprotujemo strastem, nas demoni še bolj nadlegujejo s sramotnimi mislimi; tedaj se še bolj oprimo na vero v Gospoda in imejmo še trdnejše upanje na obljubljene večne dobrine, ki si nam jih demoni z zavistjo prizadevajo iztrgati in odtujiti. Če namreč te dobrine ne bi bile tako zelo velike, mar bi demoni s tako žgočo nevoščljivostjo nastopali proti nam in neprestano streljali z umazanimi mislimi? S tem mislijo utešiti svojo besnost in nas z neznosnim in pogostim nadlegovanjem prignati do obupa.

17. Nekateri opredeljujejo udejanjanje (kreposti) kot najresničnejše spoznanje. Torej si prizadevajte z deli pokazati tako svojo vero kot spoznanje. Kdor se namreč nespametno zanaša le na spoznanje, naj sliši, da »izpovedujejo, da Boga poznajo, toda z dejanji ga zanikajo«.[41]

18. Kakor se dogaja večino časa ob praznikih in svetem bogoslužju, in še zlasti ko namerava kdo pristopiti k mistični mizi,[42] tedaj si demoni prizadevajo s sramotnimi predstavami in (nočnim) izlivom semena umazati asketa. Toda niti s tem ne bodo zlomili in onemogočili njega, ki je vajen vse prenesti stanovitno in plemenito. Naj se grbavci ne ponašajo pred nami, kakor bi bili vzravnani.

19. Sovražniki spodkopavajo značaj in prizadevnost s tem, da z raznovrstnimi in nedopovedljivimi skušnjavami[43] bijejo dušo. Vendar se tebi iz teh mnogih in nepopisnih stisk plete venec in v slabotnostih se utrjuje Kristusova moč;[44] v najtemnejših položajih po navadi vzcveti milost Svetega Duha. »Iskrenim zasije luč v temi«[45] – če namreč do konca trdno »ohranimo zaupnost in ponos, ki ga daje upanje«.[46]

20. Nič tako hitro ne uniči kreposti kakor norčevanje, šale in prazno govorjenje. Spet pa nič tako ne obnovi propadajoče duše in ji pomaga bližati se Bogu kakor strahospoštovanje do Boga, prava pozornost in neprestano premišljevanje Božjih izrekov, oborožitev z molitvijo in prizadevno iskanje koristi, ki jo prinaša bedenje.

21. Najpotrebnejše in obenem koristno za dušo je stanovitno prenesti vsako stisko, najsi jo povzročijo ljudje ali demoni. Vedeti moramo zagotovo, da smo deležni trpljenja povsem toliko, kolikor zaslužimo, in da ne smemo kriviti prav nikogar drugega razen sebe. Kdor namreč drugega krivi za lastne bridkosti, je popolnoma izgubil (čut za) pravično sodobo o tem, kaj je primerno.

22. Pride čas, ko se človek zaradi pomnoženih preizkušenj[47] odmakne od sedeža na desni, kljub svoji vnemi se izmakne urejenemu redu, ker je uničena vsa njegova modrost in sposobnost. To pa zato, kakor pravi Pismo, da se mi ne bi zanašali sami nase, da se »ne bi ponašal Izrael, rekoč: ‘Moja roka me je rešila’«.[48]  Upaj marveč, da se povrneš v prejšnje pravo stanje, ko po Božjem ukazu odpade od tebe in je pregnan hudič, ki nas sili vse gledati in poslušati s strastjo in nas žene v greh. Ko otopi naš um, kakor (bi ga ovil) z gostim oblakom, stori tudi, da se naše meso občuti kot neznosna teža in breme. Tudi vrojeno mišljenje, ki je preprosto in nerazvito kakor pri novorojenem otroku, spremeni v večplastno in zelo izkušeno v vsakovrstnih grehih, ker ga zastrupi in popači z omahljivostjo.

23. Kako nekaj velikega je človek, ki raste v notranjosti in postaja vedno večji  v krepostih! Toda  čeprav je tako velik, se še vedno boji greha – kakor se slon boji miši –, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanja drugim.[49]

24. Ne bo le ob bližajočem se koncu sveta hudič govoril (drznih) besed zoper Najvišjega,[50] temveč se tudi zdaj dogaja, da po naših (slabih) mislih pošilja v samo nebo težka bogokletja in sramoti samega Najvišjega in njegovo stvarstvo ter svete Kristusove skrivnosti. Toda mi se, trdno na skali spoznanja, ne bojmo tega in se ne čudimo drznosti maščevalnega zlobneža. Vedno bolj goreči v veri in molitvi dobivamo pomoč od zgoraj in se tako upremo sovražniku.

25. Bojevito in predrzno sramoteč pristopa sovražnik k duši, ki odhaja iz tega življenja, postane sovražen in strašen tožnik njenih grehov. Toda bogoljubna in zelo verna duša ima tedaj možnost, da se ne prestraši njegovih groženj in napadov, čeprav so jo prej pogosto ranili grehi, temveč da okrepljena v Gospodu in na krilih veselja, opogumljena z vodstvom svetih moči[51] in obdana z lučjo vere z veliko zaupnostjo glasno odgovarja nazaj mrzkemu hudiču: »Kaj imamo s teboj,[52] sovražnik Boga? Kaj imamo s teboj, ubežnik iz nebes in hudobni služabnik? Nimaš ti oblasti nad nami; Kristus, Božji sin, ima namreč oblast nad nami in nad vsem; proti njemu smo grešili, pred  njim se bomo zagovarjali, kot jamstvo njegovega usmiljenja do nas in odrešenja  imamo njegov dragoceni križ. Ti pa beži daleč od nas, pogubitelj! Ničesar nimaš (skupnega) s  Kristusovimi služabniki!« Ko duša pogumno to govori, hudič obrne hrbet s tožečimi kriki, ker se ne more upirati Kristusovemu imenu. Duša se nato od zgoraj spusti na sovražnika in ga napade z udarci kakor jastreb[53] krokarja. Potem jo bodo, razveseljeno, Božji angeli odpeljali na kraj, ki ji je dodeljen glede na njeno notranje stanje.

26. Včasih tudi kakšna majhna skušnjava z (Božjim) dopuščanjem ovira gorečega vernika na poti napredka, kakor nam dokazuje prilep,[54] drobna ribica, ki prepreči nadaljnjo plovbo težko naloženi tovorni ladji, ko se oprime gredlja in ostane nanj pritrjena. Spomni se vsekakor (Apostola), ki pravi: »Zato smo hoteli priti k vam – vsaj jaz, Pavel, več kot enkrat –, a satan nam je to preprečil.«[55] Toda to naj te ne vznemiri; raje se upri, potrpežljivo vztrajaj in prejel boš (Božjo) milost.

27. Če se kdo, sicer uspešen na poti kreposti, zaradi malomarnosti odvrne od tega, kar ga odlikuje, se obrnejo proti njemu sinovi zlega Vzhoda – Amalečani in zlasti Midjanci,[56] (ki pomenijo) nečisto silo, s svojimi kamelami, to je strastnimi mislimi, ki jim ni števila, in mu pokončajo »vse pridelke zemlje«,[57] se pravi, (sad) res dobrega načina delovanja in zadržanja. Tedaj postane Izrael siromašen, popolnoma mu upade pogum ter je prisiljen vpiti h Gospodu. Takrat je iz nebes poslana dobra misel, kakor Gideonu,  ki je rekel z veliko vero in ponižnostjo: »Moja rodbina je najponižnejša v Manaseju,«[58]  da se je lahko postavil nasproti tolikim množicam z neznatno (močjo) tristotih mož[59] in čudežno slavil zmago proti sovražnikom, ker se je ob njem bojevala Milost.

28. Ne boš mogel »stopati čez gada in baziliska«,[60] če ne boš z mnogimi klici na pomoč Boga omehčal[61] in ti bo poslal  angele, ki te bodo branili in te nosili na svojih rokah in dvigali nad blatne kaluže, (ki umažejo) mišljenje.

29. Če kdo, ki se močno bori, omaga, naj nikakor ne obupa in se ne vda, temveč naj, opirajoč se na Izaijeve besede, vstane in se razveseli in tako zapoje: »Čeprav mogočni, boste poraženi, o zli demoni; četudi ponovno postanete močni, boste poraženi, in četudi naredite načrt, ga bo uničil Gospod, kajti z nami je Bog.«[62] Bog »podpira vse, ki padajo«,[63] in  povzroči muke našim sovražnikom, takoj ko se spokorimo.

30. Nemogoče je, da tisti, ki je vzgajan s preizkušnjami,[64] ne bi občutil žalosti, vendar so potem taki, ki so obdelovali zemljo truda in stiske v srcih, napolnjeni z velikim veseljem, sladkimi solzami in božanskimi mislimi.

31. Četudi je Izak hotel (blagosloviti) in si Ezau želel blagoslova, sta zgrešila (pravi namen).[65] Bog namreč izkaže milost, blagoslovi in mazili z Duhom – ne nujno tistega, ki bi ga mi hoteli, ampak tistega, ki ga je  določil za (svojo) službo, preden ga je ustvaril. Nikar se torej ne vznemirimo ali ne bodimo zavistni, ko bomo videli, da  nekateri pomilovanja vredni in najneznatnejši bratje napredujejo v kreposti. Slišal si, kaj govori Gospod: »Daj prostor temu, da se bo povzel više!«[66] Toliko bolj občudujem sodnika, ki modro in na skritem razsodi: onemu najneznatnejšemu iz ozadja da prednost in vodstvo, nas pa, ki (mislimo, da) smo pred onim zaradi dolgotrajne askeze, postavi na konec. »Sicer pa naj vsak živi tako, kakor mu je odmeril Gospod.«[67]  Kakor je pisano: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.«[68]

32. Nikoli ne privoli, če ti nekdo, ki ti je dolžan pokorščino, reče: »Daj mi možnost in čas, da presodim glede tega ali onega dela kreposti, in ga tako uspešno izvršim.« Kdor tako govori, očitno izvršuje svojo voljo in zavrača obljube nadvse koristne pokorščine.

33. Muke telesa[69] in duše, kakor boš videl, bodo izginile s časom ali po Božjem povelju, pa če so še tako velike; Kristusovo usmiljenje pa nikoli ne poide; kajti  »Gospodovo usmiljenje je od vekomaj do vekomaj za tiste, ki se ga bojijo«.[70]

34. Kraljevi zakladi bodo polni zlata, umi resničnih samotarjev pa bodo napolnjeni s spoznanjem.

35. Včasih je učitelj s skušnjavami[71] pahnjen v sramoto – v duhovno korist drugih. »Mi smo namreč,« pravi (Apostol), »v nečasti in zaničevani, s trnom (v telesu),[72] slabotni, vi pa  ste postali slavni in močni v Kristusu.«[73]

36. Izvir in podlaga pokvarjenosti, ki jo povzroči meso, je strastna misel;  tisti, ki se je (prej) pregrešil, jo iz duše izžene s čuječnostjo in pokoro. Boljše je namreč, »da ste žalostni«, da bi bila izgnana »iz vaše srede«[74] zla in brezbožna misel, ki vas je spodbudila, da ste storili to (grešno) delo. Žalost torej nasprotuje duhu pokvarjenosti.

37. Kdo bo tistemu, ki ga tare čut nevrednosti in nezmožnosti za dosego kreposti, oznanil, da bo videl Jezusa?  Ne le v prihodnosti, temveč da bo (On)  že zdaj prišel k njemu »z močjo in veliko slavo«[75] – če doseže brezstrastje. Čeprav mu je duša, kakor Sari, že ostarela in jalova, lahko proti pričakovanju rodi sina pravičnosti in reče: »Bog mi je pripravil smeh,«[76] se pravi, nadvse veliko milost mi je dal – po mnogih letih, preživetih v žalosti zaradi mnogih strasti; ali kakor je podal drug razlagalec: »Nežnost mi je izkazal Bog, kajti ‘kakor orlu se obnavlja moja mladost’«,[77]  postarana prej v grehih in sramotnih strasteh. Zdaj sem se znova rodil, pomladil in omehčal, jaz, ki sem bil še pred nedavnim otrdel v snovnosti. Zdaj že jasno vidim stvari v svetu z naravno in enostavno preprostostjo, spet pridobljeno po velikem Božjem usmiljenju. Moje meso, kakor meso Sirca Naamana, je spet postalo kakor meso novorojenih otrok, ker sem se umil v Jordanu spoznanja.[78] Spet sem enovit[79], po Božji milosti osvobojen kačinega naklepa in trume mnogoterih skušnjavskih in snovnih zlih misli, ki sem si jih pridobil po nenaravni poti.

38. Zamisli si, da ti Gospod govori: »Za nekaj časa sem ti odvzel ta ali oni milostni dar, s katerim si nameraval doseči gotovost v svojem umu in tako najti mir. Namesto tega, kot nadomestilo, sem ti dal  drug milostni dar. Ti pa misliš le na odvzeti (dar) in ne opaziš darovanega namesto onega, nesrečen si in se žalostiš, ranjen v bridkosti. Toda veseli me, da se žalostiš zaradi (tega, kar je prišlo od) mene. Užalostim te namreč v tvojo korist, da bi te rešil, ne pa pogubil, saj te imam za svojega sina.«

39. Recimo, da si si ukazal, da ne boš jedel ribe, in nato opaziš, da ti je sovražnik neprestano vsiljeval željo po ribi; in ti si spet čutil noro željo po prepovedanem. Tako naj bi se poučil o tem, kar simbolizira Adamov dogodek. Slišal je: »Samo s tega določenega drevesa ne jej!«[80] a je pohitel s silnim poželenjem  prav k temu, namreč edinemu prepovedanemu.

40. Nekoga Bog odrešuje prek spoznanja, spet drugega pa prek nepokvarjenosti in prostosti od vsake hudobije. Vedeti moraš namreč, da »Bog ne bo zavrnil tistega, ki je brez hudobije«.[81]

41. Tiste, ki se bolj goreče posvetijo molitvi, razdirajo strašne in divje skušnjave.[82]

42. Če si se sklenil odeti v brezstrastje, ne bodi malomaren, ampak si ga prizadevaj z vso močjo doseči. »Vzdihujemo namreč in si želimo kar povrh obleči svoje bivališče, ki je iz nebes, tako da bi življenje použilo« ne le telesno, po koncu vekov, ampak kot aro že tu v umu »to, kar je umrljivo«.[83] »Smrt je použita v zmagi«[84] – in vsi Egipčani,  ki se poganjajo za nami in nas trpinčijo,[85] bodo použiti v valovih moči, ki nam bo poslana iz nebes.

43. Če pozabiš, kar je rečeno: »Bojim se, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim,«[86] in: »Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade!«[87] in še: »Ti, ki si duhoven, pazi sam nase, da ne boš tudi ti skušan!«[88] In če se ne spominjaš več Salomonove zablode in nepostavnosti, potem ko je prejel tolikšno milost,[89] in  izročiš pozabi  tudi nepričakovano zatajitev vélikega Petra, boš zaupal svojemu spoznanju in se bahal s svojim načinom življenja in dolgotrajno strogo askezo – in vdal se boš napuhu. Nikakor ne bodi malomaren, ampak se raje boj, vse do zadnjega diha, tudi če bi dosegel Mojzesova leta, ter moli, rekoč: »Gospod, ne zavrzi me v času moje starosti; ko gre moja moč h koncu, me ne zapusti! O Bog, o moj Odrešenik, tebi velja moja hvalnica za vedno.«[90]

44. Gospod ti govori kakor Mateju: »Hodi za menoj!«[91] Ko torej z vnemo in velikim hrepenenjem slediš Gospodarju, a (se zgodi, da) z nogo zadeneš ob kak kamen[92] strasti in padeš nepredvideno v greh, ali če večkrat, ne da bi hotel, naletiš na blatne močvare in zdrsneš vanje ter padeš – kolikorkrat torej se zgodi, da padeš in ti trpi telo, tolikokrat vstani in z enako vnemo sledi svojemu Gospodu, dokler ne dospeš do Njega. »Tako sem v svetišču« svojih misli »zrl vate, da bi videl tvojo« odrešujočo »moč in tvojo slavo in v tvojem imenu bom vzdigoval svoje roke« in bom sprejet v varstvo; imel se bom za »nasičenega z mastjo in tolščo in radovala se bodo moja usta, ko bodo pela tvojo hvalo«.[93] Velika stvar je zame, da se imenujem kristjan, kakor mi govori Gospod po Izaiju: »Velika stvar je zate, da se imenuješ moj služabnik.«[94]

45. Nekje pravi (Pismo), da bo Oče »dajal dobro tem, ki ga prosijo«.[95] Nekje spet, da bo »dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo«.[96] Po teh besedah spoznamo, da tisti, ki prosijo Boga, okrepljeni s takšnim razumevanjem, ne dosežejo le odpuščanja prestopkov, temveč so jim dani tudi  nebeški milostni darovi. Kajti Gospod ni obljubil teh dobrin pravičnim, ampak grešnikom. »Če torej vi, ki ste hudobni,« pravi, »znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«[97] Prosi torej, vztrajno in ne da bi dvomil, čeprav si skromen (pri naporih za dosego) svetega načina življenja in slaboten, in boš prejel velike stvari, veliko več kot zaslužiš glede na svoje zasluge.

46. Kako naj se nekdo, ki nima vere ali ima le slabotno vero, prepriča, da mravlji zrastejo krila ali da neka gosenica postane metulj ali da se prav mnogo drugih neverjetnih stvari dogaja v stvarstvu, da bi se tako otresel bolezni nevere in brezupa ter nato dobil krila in kakor drevo vzbrstel v svetem spoznanju? »Jaz sem namreč tisti,« govori (Gospod), »ki dajem suhemu lesu, da vzbrsti, in oživljam suhe kosti.«[98]

47. Nikoli se ne smemo popolnoma iztrošiti s skrbmi zaradi telesnih potreb, temveč z vso dušo zaupajmo Bogu, kakor je nekoč govoril neki dober mož: »Zaupajte se Bogu in vse vam bo zaupano.« Ali kakor piše blaženi apostol Peter: »Bodite torej pametni in čuječi v molitvi; vso svojo skrb preložite na Boga, saj On skrbi za vas.«[99] Če pa še vedno dvomiš in ne zaupaš, da Mu je res mar in poskrbi zate, poglej pajka in pomisli, koliko se človek razlikuje od pajka. Pravim ti, nič ni slabotnejšega in bolj nemočnega od pajka. Ta nima nobenega imetja, ne potuje preko morij, ne zapleta se v pravdanja, ne jezi se, ne dela si zalog; v popolni krotkosti in zmernosti ter skrajnem in tihem miru preživlja svoje življenje;[100] ne zapleta se v zadeve drugih, skrbi le za svoje stvari, svoje delo opravlja tiho in nevznemirjeno. Tistim, ki ljubijo brezdelje, tako rekoč sporoča: »Nihče, ki noče delati, naj  tudi ne je.«[101] Tako molčeč je, da presega Pitagora, ki ga Grki občudujejo bolj kot vse filozofe zaradi nadzora, ki ga je imel nad jezikom. Toda čeprav Pitagora ni govoril z vsemi, se je vendar včasih skrivaj pogovarjal z ljudmi, ki so mu bili najljubši. Večkrat je tudi bikom in orlom iz častihlepja izrekel  kakšne nespametne in nesmiselne reči. Vina se je popolnoma vzdržal, pil je le vodo. Pajek pa prekaša Pitagorovo vzdržnost glede jezika s svojim izjemnim in skrajnim brezglasjem, prezira pa poleg pitja vina tudi pitje vode. V takšni tišini torej prebiva, skromni in ponižni pajek, nikoli ne gre ven in ne blodi okrog, kakor bi se mu zazdelo, ne trudi in ne muči se neuspešno. Gospod, ki biva na višavah in se ozira na ponižne (nič ni namreč ponižnejšega od pajka), pa svojo previdnost izteza vse do njega, dan za dnem pošilja hrano v bližino njegovega malega bivališča in poskrbi, da padejo žuželke v njegovo mrežo.

48. Toda nekdo, ki je suženj požrešnosti, bi lahko rekel: »Jaz zelo veliko pojem, zato imam velike stroške in se moram vpletati v premnoge posvetne posle.« Toda ta naj pomisli na velike kite, ki se hranijo v Atlantskem oceanu. Bog jih obilno hrani in nikoli ne izkusijo lakote, čeprav vsaka taka žival pogoltne več rib, kakor bi jih moglo gosto naseljeno mesto pojesti na dan. »Vsa ta bitja,« pravi (Pismo), »čakajo nate, da jim daš hrano ob pravem času.«[102] Bog torej hrani tiste, ki veliko pojejo, in tiste, ki se hranijo skromno. Ko je to slišal, kdor ima razširjeno in prostorno drobovje, naj v bodoče vso svojo vero položi v Boga in naj se otrese vsake posvetne vznemirjenosti in osvobodi um skrbi, in naj ne bo »neveren, ampak veren«.[103]

49. Če hočemo zares ugajati Bogu, mu ponudimo um, gol, ki ga ne vleče navzdol nič, kar pripada temu veku, ne spretnost, ne mišljenje, ne razumna namera, ne opravičevanje, četudi smo poučeni v vsej svetni modrosti. Bog se namreč odvrne od tistih, ki pridejo k njemu domišljavo in nahranjeni in napihnjeni s pohlepom po prazni slavi. Dobro so namreč nekateri razlagalci pokazali, da je  prazna domišljavost »živinsko krmilo«  in »(prazna) sapa«.

50. Kako naj premagamo grešnost, ki se je že zasidrala? Potrebna je sila. Mož se silno trudi, je rečeno, in tako se s silo izogne pogubi, ko skuša vedno dvigovati svoje misli k svetosti. S silo odvrniti silo ne nasprotuje zakonom. Če torej v kakem vnetem prizadevanju uporabimo silo, čeprav še tako slabotno, lahko nato pričakujemo pomoč, ki bo prišla iz višav, medtem ko »ostajamo v Jeruzalemu«,[104] to se pravi, če ostajamo v nenehni molitvi in drugih krepostih, bo nekoč prišla močna sila, nikakor tako slabotna kot sila, ki jo lahko mi izvajamo. Ta sila se ne da opisati s človeškimi[105] ustnicami, je veliko močnejša in premaga tudi najslabši značaj in največje zlo demonov, premaga tako slaba[106] nagnjenja naših duš kot  nespodobne vzgibe telesa. »Nastal je,« pravi (Pismo), »z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar,«[107] da s silo izžene zlo, ki nas venomer sili k slabemu.[108]

51. Sovražnik leži v zasedi kakor lev v svojem brlogu in nam nastavlja skrivne mreže in zanke – nečiste in brezbožne misli. Vendar mu bomo tudi mi, če le ne dremljemo, lahko nastavili silnejše in strašnejše mreže, zanke in zasede: molitev in petje psalmov, bedenje in ponižnost, služenje bližnjim, usmiljenje in zahvala, pazljivo poslušanje Božje besede, (vse to) postane sovražniku zaseda, mreža in jama, šibe in vrv in zanke.

52. Ko je bil Tespijec David že zelo v letih, se je zahvalil Bogu, ki ga je izbral, in rekel tole o končni dopolnitvi blagoslova: »Zdaj je tvoj služabnik našel svoje srce, da ti moli tole molitev.«[109] To pa je rekel, da mi spoznamo, da je potrebno veliko boja in časa za molitev, da s težavo dosežemo stanje nevznemirjenega razmišljanja, neko drugo nebeško notranjost srca, kjer prebiva Kristus, kakor pravi Apostol: »Ali ne spoznavate, da Jezus Kristus biva v vas?«[110]

53. Če nam je Kristus postal pravičnost in modrost in še kar sledi,[111] je jasno, da je tudi počitek. Pravi namreč: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.«[112] Lepo torej pravi, da je sobota, se pravi počitek, za človeka. Samo v njem, v Kristusu, bo človeški rod našel počitek.

54. Kakor obstaja čaša padca in kelih srda,[113] tako obstaja tudi čaša slabotnosti, ki nam jo Gospod odvzame ob primernem času in jo da v roke naših sovražnikov, tako da nismo več mi, temveč demoni tisti, ki so slabotni in padejo.

55. Kakor so glede zunanjih opravil (različni poklici): menjalci denarja, tkalci, ptičarji, vojaki, stavbarji, tako je tudi v notranjosti; tudi v razmišljanju so namreč kockarji, zastrupljevalci, pirati, lovci, skrunilci, morilci in tako naprej. Nekaterim se je treba takoj ubraniti z molitvijo, še zlasti skruniteljem, da ne oskrunijo svetega kraja in onečastijo človeka, ki je Božji.

56. Gospoda ne oropamo le z jezikom v želji, da bi nas rešil, kakor razbojnik, ki je vpil s križa,[114] ampak tudi z mislijo. Krvotočna žena, pravi (Pismo), je namreč govorila le v sebi: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena.«[115] Tudi Abrahamov služabnik je v mislih govoril Bogu o Rebeki.[116]

57.  Greh je tisti, ki žene bliže k Bogu tistega, ki se skesa, ko se ta zave njegovega smradu, bridke teže in blaznosti. Tistega, ki se noče obrniti h kesanju, pa ne žene k Bogu, še trdneje ga drži in zveže z nerazvezljivimi vezmi, sam po sebi ustvarja še hujše in močnejše strasti, ki vodijo v pogubo.

58. Varuj se strupov Jezabele, [117] ki so predvsem  misli nadutosti in prazne slave. Premagaš jih lahko z Božjo milostjo, če zaničuješ svojo dušo in jo bolj malo ceniš, se vržeš pred Gospoda in kličeš, naj ti pomaga, ter spoznaš, da so vsi milostni darovi iz nebes, kajti pisano je:[118] »Nihče si ne more prisvojiti ničesar, če mu ni dano iz nebes.«[119]

59. Postava pravi: »Če so dokazali (lastniku) in ga ne uniči, naj plača.«[120] To je (tako, kot) če se ti med obedom pojavi častihlepna misel in hočeš spregovoriti ob nepravem času. Potem pa ti angelske misli dokazujejo nasprotno, namreč naj zatreš misel na prazno in neprimerno govoričenje. Če pa je tedaj ne zatreš in ne umolkneš, (kot bi bilo) dobro, ampak ji zaradi svojega napuha in domišljavosti dovoliš, da pride na dan, moraš nato plačati kazen. Globa bo morda velik greh, ki ga boš zagrešil, ali kake težke telesne bolečine ali hude težave, ki ti jih bodo povzročali bratje, ali kazen v prihodnjem veku. Dajali bomo namreč odgovor za prazno in domišljavo besedo zaradi nevzgojenega jezika.[121] Zato je treba budno paziti na svoj jezik.

60. O tistih, ki so v skušnjavi zaradi užitkov, jeze, hlepenja po prazni slavi in podobnem, beremo, da jih žge sonce podnevi in luna ponoči.[122] Moli torej, naj te pokriva Božji osvežujoči oblak, da se umakneš žgočemu plamenu sovražnikov.

61. Nikoli ne postani zaupen s podaniki pijanosti in sužnji požrtij niti s tistimi, ki ti hočejo pripovedovati nespodobnosti, čeprav so že sivolasi in že dolgo živijo samotarsko življenje, da te ne bi, v skladu s Pismom, prekrila umazanija in bi se dal zapeljati nečistim in po srcu neobrezanim.[123]

62. Peter je najprej sprejel ključe, nato pa je bilo dopuščeno, da je padel v greh zatajitve,[124] tako da se je s padcem spametoval. Tako se tudi ti ne čudi, če boš potem, ko si prejel ključe spoznanja, zapadel različnim (slabim) mislim. Slávi marveč Gospoda, ki je edini moder; s takimi pripetljaji brzda (domišljavo) mnenje, porojeno zaradi napredka v spoznanju Božjega. Preizkušnje postanejo namreč uzda, ki more po Božji previdnosti obrzdati človeški napuh.

63. Če nam Gospod pogosto odvzame  dobrine, kakor (je odvzel) Jobu bogastvo – »Gospod je dal, Gospod je vzel«[125] –, tako nam bodo gotovo tudi nesreče, ki jih je Večni poslal nad nas, odstranjene. »Dobro in hudo,« pravi (Pismo), »oboje je od Gospoda.«[126] On, ki nam je poslal nesreče, nam bo dal tudi večno veselje v večni slavi. »Kakor sem bedel nad vami,« govori Gospod, »da bi vas ugonobil in onesrečil, tako vas bom tudi postavil in ne podrl, vas zasadil in ne izruval.«[127]  Naj molči torej tisti znani pregovor: »Komur slabo, temu pač ni dobrega.« Kajti Gospod, ki je na slabše obrnil stvari, jih lahko gotovo spet nepričakovano spremeni v večji sijaj.

64. Če nekdo  siloviteje in odločneje ali z vzdržnostjo ali z molitvijo ali s kakršnokoli drugo krepostjo nastopi proti demonom, mu bodo v povračilo zadali globlje rane. Končno se znajde v stanju brezupa, ko v svoji duši zazna sodbo umsko zaznavne smrti[128] in pride do tega, da reče: »Kdo me bo rešil telesa te smrti? Kajti prisiljen sem se proti svoji volji podvreči zakonom nasprotnega.«[129]

65. Ni bilo kar tako vnaprej zapisano, da so nekateri govorili: »Vstanite, pojdimo k ljudstvu, ki živi z gotovostjo v upanju ter miru in tišini.«[130] In spet: »Dajte, pojdimo in jim govorimo z jezikom, ki vara um, in jih obrnimo k sebi, proč od resnice.«[131] Ti strašljivi demoni po svoji navadi brusijo meče skušnjav proti tistim, ki so izbrali življenje v miru in tišini, in to skozi celo njihovo življenje. Še bolj besnijo proti bolj pobožnim in bogovdanim, z neznosnimi napadi jih silijo v grešna dejanja, da bi tako morda le zmogli te, ki se bojujejo, odvrniti od vere v Kristusa, od molitve in veselega upanja. Toda mi, kakor pravi David, »ne odstopimo od tebe, dokler nam ne izkažeš milosti«[132] in se ne oddaljijo od nas ti, ki nas požirajo. Ne odstopimo od tebe, dokler ne ukažeš oditi njim, ki nas skušajo, ter znova zaživimo zaradi svoje potrpežljivosti in stanovitnega brezstrastja. Kajti »človekovo življenje je preizkušnja«[133] in On, ki razsoja pri bojih, pogosto dovoli, da (človek) za določen čas pade pod noge nasprotnikov. Lastnost hrabre in plemenite duše je, da ne obupa v nesrečah.

66. Če toliko premore demon, da človeka tudi proti njegovi volji spremeni in odvede proti njegovi izgubi po naravi danega stanja dobrosti, koliko več premore angel, ki po določenem času po Božjem ukazu spremeni na boljše vse človekovo stanje. Če je strahovito mrzel severni veter tako močan, da je mehkobo vode spremenil v trdoto kamna, česa torej ne bi zmogel nadvse topel južni veter? Če si skrajno mrzel zrak lahko vse ukloni in podredi, kajti »kdo more obstati pred njegovim mrazom«,[134] kako si ne bi torej toplota vsega podvrgla? Kaj bo namreč obstalo pred obličjem toplote?[135] Verujmo torej, da bo to mrzlo in črno oglje našega razmišljanja prej ali slej postalo toplo in bleščeče v objemu Božjega ognja.

67. V zvezi s tem (omenimo), da obstaja neko stanje, položeno v nas kot priča in znak brezstrastja, dobljenega po Jožefu, ki se skriva  v nas. Skladno s tem naš um, ki je izšel iz Egipta, odloži bremena strasti in košaro sramotnega suženjstva; sliši jezik, ki ga ne pozna,[136] ne več jezika demonov, umazanega, ki uničuje pravo mišljenje, temveč svet jezik angelov, ki prinaša luč in um odvrača od telesnega k netelesnemu – jezik, razsvetljujoč dušo, ki ga sprejme.

68. Poslušal sem nekatere brate, ki so bili nenehno telesno slabotni in se niso mogli postiti; rekli so mi: »Kako lahko brez postenja preženemo hudiča in strasti?« Takim je treba reči: »Ne le z odpovedjo hrani, ampak tudi s klicanjem iz vsega srca lahko uničite in preženete vse slabo in napeljevanja k slabemu, kajti pisano je: ‘V svoji stiski so vpili h Gospodu in rešil jih je.’«[137] Pisano je tudi: »Iz trebuha podzemlja sem vpil, uslišal si moj glas. A potegnil si moje življenje iz jame.«[138]Torej »dokler ne preide nepostavnost« – se pravi nadlegovanje greha –, »bom vpil k Bogu, Najvišjemu,« pravi Pismo,[139] dokler mi ne bo darovana  njegova mogočna dobrotljivost in bo uničen z njegovo oblastjo napad greha, ter izbrisane podobe[140]  strastnih misli. Brez podob se bodo pokazale slabosti, ki smo jih prej gledali kot polne podob.[141] Če torej še nisi prejel milostnega daru samoobvladovanja, vedi, da te hoče Gospod uslišati prek molitve in upanja. Ko si torej spoznal Gospodovo odločitev, ne obupaj nad nezmožnostjo askeze, ampak si raje prizadevaj odgnati sovražnika z molitvijo in hvaležno potrpežljivostjo. Če vas torej misli o slabotnosti in bedi preganjajo iz mesta postenja, bežite v drugo (mesto), se pravi v molitev in zahvaljevanje.[142]

69. Faraon je prosil in rekel: »Naj mi odvzame Bog to smrt!«[143] in bil je uslišan. In podobno so demoni prosili Gospoda, naj jih ne pošlje v brezno, in ugodil je prošnji.[144] Koliko bolj bo uslišan kristjan, ki prosi, naj bo osvobojen umsko zaznavne smrti!

70. Nekaj časa je lahko človek z (Božjo) milostjo razsvetljen in pomirjen, po umiku te milosti pa zapade v zmedenost in zaradi tega godrnja; ne trudi se, da bi s ponižno prošnjo za pomoč spet pridobil gotovost glede odrešenja, ampak izgubi potrpljenje in obupuje. Podoben je beraču, ki prejme vbogajme iz palače, a se jezi, ker ni (bil povabljen), naj vstopi in obeduje s kraljem.

71. »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati,«[145] kakor tudi blagor tistim, ki po umiku milosti ne najdejo tolažbe v samih sebi, ko vidijo le vrsto stisk in globoko temo, a ne obupajo, temveč se okrepijo z vero v prepričanju, da vidijo Nevidnega, in res pogumno vztrajajo.

72. Ponižnost, ki je ob svojem času po Božji milosti iz nebes podeljena tistim, ki so jo iskali z mnogimi boji, žalostjo in solzami, je neprimerno močnejša in večja od ponižanja, ki pozneje nastopi pri  tistih, ki so odpadli od kreposti. Vredni so je le resnično popolni možje, ki niso več poškodovani od  greha.

73. Ko je hudič zapustil Gospoda, so prišli angeli in mu stregli.[146] Vedeti moramo torej, da ni pisano, da so bili angeli  z njim, medtem ko je bil skušan. Tako se tudi takrat, ko smo mi skušani, Božji angeli za nekaj časa nekoliko oddaljijo. Ko se tisti, ki nas skušajo, oddaljijo, pa pridejo k nam in nam pomagajo z božansko preudarnostjo, (dajejo nam) trdnost, razsvetljenje, obžalovanje, spodbudo, potrpežljivost, veselje in vse, kar rešuje, krepi in obnavlja izmučeno dušo. Rečeno je bilo namreč Natanaelu: »Videl boš angele hoditi gor in dol nad Sinom človekovim«,[147] to se pravi, na človeški rod se bo obilno izlila pomoč angelov.

74. Imej v mislih tistega vélikega duhovnika, na čigar desni je stal satan, da bi nasprotoval vsaki njegovi dobri misli, besedi in dejanju.[148] Tako ne boš osupnil nad stvarmi, ki se zgodijo.

75. Menih mora razumeti, kaj pomeni slabotnost, kakor je rečeno: »Usmili se me, ker sem slaboten!«[149] In razumeti mora, kaj (pomeni) odpad od Boga, kajti to je bolezen hudiča in njegovih angelov.

76. Kakor je nemogoče prijeti železo v ognju, prav tako vnete molitve utrdijo um za boj proti sovražniku. Zato si (demoni) z vso močjo prizadevajo vnesti lenobo v našo pripravljenost za molitev, ker vedo, da jim molitev (postavlja) zasedo, um pa (stori) nepremagljiv.

77. David je izkazal naklonjenost tistim, ki so šli z njim iz Ciklaga nad tujce, čeprav so bili nekateri tako onemogli, da so ostali ob potoku Besorju. Po zmagi nad divjaki tujega rodu[150]  se je vrnil k njim, in ko je slišal druge (vojake) govoriti, da ti ne smejo dobiti deleža od plena, jih je nadvse plemeniti David zagovarjal, ko je videl, da so osramočeni in ničesar ne rečejo. Govoril je: »Ostali so zadaj, da bi čuvali prtljago, zato jim pripada enak delež kot hrabrim bojevnikom.«[151] Razumi torej, kot da brat, ki je v začetku pokazal gorečnost, nato pa omagal, čuva prtljago odrešenja, to je vero, kesanje, ponižnost in jok, vztrajnost, upanje, potrpljenje in podobno; ta slabotni na ta način ostaja in čuva ter vztraja v pričakovanju Kristusa, tako da upravičeno dobi večno nagrado.

78. »Leviti in duhovniki« se imenujejo tisti, ki se povsem predajo Bogu, in to v udejanjanju (kreposti) in zrenju.[152] »Živina levitov« pa se pravi tistim, ki ne zmorejo zasledovati strasti, hrepenijo pa po kreposti in jo skušajo po svoji moči doseči; neprestano si jo želijo, a je pogosto ne dosežejo, ker so oslabljeni zaradi zla. Upravičeno pa je (pričakovati), da je ob primernem trenutku ta milostni dar brezstrastja podeljen tudi njim, in to samo zaradi človekoljubnosti Boga, kajti »hrepenenje ubogih je uslišal Gospod«.[153]

79. Sramotne reči, ki nam jih sovražnik vidno ali nevidno zadaja, pogosto zaznamo in vidimo. Muk in bolečin, ki jih on pretrpi od nas, ko nam kdaj uspe udejanjati kreposti ali se kesamo zaradi prestopkov ali potrpimo in vzdržimo v nezgodah ali molimo in se trudimo z drugimi stvarmi, nad katerimi se on srdi, se jih boji in ga žalostijo in mučijo, vsega tega po (Božji) previdnostni ureditvi ne vidimo, da se ne bi prevzeli. »Pravično je namreč,« pravi (Pismo), »da Bog povrne s stisko tistim, ki vas stiskajo.«[154]

80. Če štor (padlega drevesa), postaran v zemlji in kamenju, »začuti vodo, spet požene veje kakor mladika«.[155]  Tako smo lahko tudi mi prebujeni z močjo Svetega Duha in zacvetimo z nepokvarljivostjo, ki smo jo prejeli po naravi, ter prinašamo sad, čeprav smo zapadli v starega človeka.

81. Duši, ki je potrta zaradi ogromnega roja grehov in skušnjav in govori: »Naše upanje je splahnelo, uničeni smo!«[156] odgovarja Gospod, ki ne zavrača našega odrešenja: »Živeli boste in spoznali, da sem jaz Gospod.«[157] Duši, ki dvomi, da bi kdaj s pomočjo velike kreposti rodila Kristusa, je rečeno: »Sveti Duh bo prišel nadte.«[158] Ob navzočnosti Svetega Duha pa ne išči več (logiškega) sosledja, ne zakona narave ne navade. Sveti Duh, ki ga častimo, je vsemogočen in osupljivo daje bivati temu, česar v tebi ni bilo. Tudi um, ki je bil prej poražen, stori zmagovit. Tolažnik, ki z usmiljenjem prihaja nad nas od zgoraj, »je nad vsem«,[159] in te dviga nad vse naravne vzgibe in demonske strasti.

82.  Bojuj se, da ohraniš v vodilnem delu (svoje duše) neomadeževano svetlobo. Če začneš gledati s strastjo, pomeni, da te je Gospod pustil v temi in odvzel uzdo tvojemu obličju;[160] luči tvojih oči ni več pri tebi.[161] Toda čeprav se to zgodi, se ne utrudi, ne odnehaj, ampak  prosi z besedami svetega Davida: »Pošlji svojo luč in svojo resnico meni potrtemu, rešenje mojega obličja in moj Bog!«[162] Kajti »pošlješ svoj dih in (bitja) so ustvarjena, in prenoviš obličje zemlje«.[163]

83. Blažen, kdor nenasitno jé in pije molitve in psalme, tukaj in zdaj, ponoči in podnevi, ter se krepi v poveličanem branju Pisma. Tako ukvarjanje bo namreč dalo duši nezmanjšano veselje v prihodnjem veku.

84.  Z vso močjo se varuj, da ne padeš. Ni namreč podobno močnemu borcu, da pade. Če pa se že zgodi, da padeš, se takoj postavi na noge in se dobro bojuj. Četudi se to tisočkrat zgodi, ker se je odtegnila Milost, naj bo tisočkrat tako – se pravi, da vstaneš –, vse do konca tvojega življenja. Pisano je namreč: »Če sedemkrat pade pravični – se pravi skozi vse življenje –, bo sedemkrat vstal.«[164] Vse dokler trdno držiš orožje meniške obleke s solzami in prošnjami za Božjo pomoč, boš prištet k tistim, ki stojijo vzravnano, čeprav si mnogokrat padel; dokler ostaneš samotar, sprejmi udarce kot hraber vojak od prednje vrste napadalcev; tako te bo Bog pohvalil, da se niti ob takih udarcih nisi hotel vdati ali zbežati. Če pa zapustiš meniško življenje, boš zadet v hrbet kot ubežnik in strahopetec, ki je zapustil bojne vrste in izgubil zaupnost z Bogom.

85. Hujše kakor grešiti je izgubiti upanje. Izdajalec Juda je bil malodušen in neizkušen v bojevanju, zato je obupal, in ko ga je napadel sovražnik, se je obesil.[165] Peter pa, trdna skala, je sicer izkusil strašen padec, a kot izkušen bojevnik ni omagal niti žalostno obupal, ampak se je postavil na noge in s strtim in ponižanim srcem pretakal bridke solze.[166]  In takoj ko je to videl naš sovražnik, je – kakor bi ga žgali silni plameni – odskočil in s strašnim tuljenjem zbežal daleč stran.

86. Zlasti proti tem trem stvarem mora menih bíti neizprosen boj: proti požrešnosti, jalovi domišljavosti in »sli po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje«.[167]

87. Neki izraelski kralj je premagal rod jamskih prebivalcev in drugih barbarov »s psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi«, z Davidovimi besedami in glasbili. Tudi ti imaš divje jamske prebivalce, demone, ki so vstopili v tvoje čute in ude in mučijo in žgejo tvoje meso. Storijo, da te obvladuje strast, ter tako gledaš, poslušaš, vohaš, govoriš nespodobne besede, oči se polnijo s prešuštvom, navznoter in navzven si poln neurejenosti kakor Babilon. Potrudi se torej tudi ti, da z veliko vero ter »s psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi«[168] popolnoma uničiš jamske prebivalce, ki delajo zlo.

88. Kakor je Gospod hotel rešiti človeka s pomočjo človeka, tako si tudi satan prizadeva s pomočjo človeka pogubiti človeka. Zato se ne smeš družiti z nekom, ki je prezirljiv, slabonameren, ki ne pazi na jezik, da ne boš kaznovan skupaj z njim. Še v bližini pravičnega boš težko dosegel odrešenje. Če pa kdo ne pazi nase in se druži z malopridnežem, se bo nato prav tako nalezel gobavosti in bo uničen. Komu se bo pač smilil nekdo, ki se veselo približa kači? Beži torej pred tistimi, ki ne nadzorujejo jezika, pred prepirljivci in tistimi, katerih notranji in zunanji udje so vznemirjeni.

89. Kdor se hoče imenovati pameten in preudaren ter Božji prijatelj, naj si prizadeva, da bi svojo dušo izročil Gospodu takšno, kakršno je prejel od njega, čisto, nepoškodovano, popolnoma brez madeža, in da bi zato prejel venec v nebesih in bi ga blagrovali angeli.

90. Ena dobra beseda je prej pokvarjenega razbojnika storila čistega in svetega ter ga privedla v raj;[169] in ena neprimerna beseda je Mojzesu zaprla pot v obljubljeno deželo.[170] Nikar ne mislimo torej, da je blebetavost majhna bolezen. Opravljivci in blebetavci se namreč sami izključujejo iz nebeškega kraljestva. Tudi če ima blebetavi mož uspeh tukaj, tam ga ne bo imel, temveč se bo spotaknil in zlo ga bo pahnilo v pogubo.[171] Lepo je namreč rekel neki moder mož: »Bolje je pasti z višine na tla kakor pasti z jezikom.« Treba je torej verjeti apostolu Jakobu, ki piše, da »mora biti vsak človek hiter za poslušanje in počasen za govorjenje«. [172]

91. Da nas ne bi prevarali in zanesli čuti glede praznih stvari, je dobro, da smo pozorni na besede njega, ki govori: »Pojdi, moje ljudstvo, v hram« svojega srca, ki je skrit vsakemu čutno zaznavnemu pojmovanju,  v to bivališče brez podob, razsvetljeno z brezstrastjem in obsenčeno s sveto milostjo. »Zakleni svoja vrata« pred vsem vidnim, »skrij se za kratek čas« – kratek čas je namreč vse človeško življenje –, in zatem govôri: »dokler ne preide Gospodova jeza«.[173] Ali kakor nekdo drug pravi: »dokler ne preide nepostavnost«.[174] Ta Gospodova jeza in nepostavnost so torej najbrž demoni, strasti in grehi, kakor govori Izaija Bogu: »Glej, ti si se srdil in mi smo grešili.«[175] Človek ubeži taki jezi, če je v srcu neprestano zbran v molitvi in se močno trudi ostati v svojem svetišču. »Povleci,« pravi (Job), »modrost najgloblje v svojo notranjost,«[176]  kajti »vsa slava kraljeve hčere je znotraj«.[177] Trudi se torej, dokler ne prideš v Božje svetišče – »na dedno goro,« pravi (Pismo), »na kraj, ki si ga pripravil, Gospod, svetišče, ki so ga postavile tvoje roke.«[178]

92. Kdor se hoče resnično odpovedati svetu, naj posnema blaženega preroka Elizeja, ki v veliki in goreči ljubezni do Boga ni ničesar zadržal zase.[179] Vse, kar ima, naj torej razdeli potrebnim in tako nosi Gospodov križ ter odločno hiti proti prostovoljni smrti; tako bo gostil večno kraljestvo.

93. Ko boš doumel, da je Amorejec v tebi »močan kakor hrast«, goreče prosi Gospoda, »naj uniči zgoraj njegov sad«, to se pravi grešno delovanje, »in spodaj njegove korenine«, to se pravi nečiste misli, in da »prežene Amorejca izpred tvojega obličja«.[180]

94. Ne sme vas čuditi, če vidite, da tisti, ki sami ne zmorejo bivati v miru in tišini, zasmehujejo mir,[181] ki ste ga vi dosegli; raje jim odvrnite s psalmi – a brez misli na maščevanje. S še večjo pokorščino Bogu se jim uprite, kličite in slavite: »Le Bogu bodi pokorna, moja duša!«[182] »Za mojo ljubezen me obtožujejo, jaz pa molim«[183] – za svoje ozdravljenje in za njihovo.

95. Če na morju ne piha silen veter, ne nastane valovanje; in če v nas ne prebiva demon, strasti ne mučijo ne duše ne telesa.

96. Če vedno čutiš toploto molitve in Božje milosti, ti govori Božje Pismo kakor tistemu, ki si je nadel orožje luči:[184] »Tvoja obleka je topla.«[185] Tvoji sovražniki pa »se oblačijo z zasramovanjem«[186] in s peklensko temo.

97. Ko se spominjaš svojih prestopkov, si ne pomišljaj tolči se po prsih. S takimi udarci boš vdrl v svoje zakrknjeno srce in našel rudnik cestninarjevega zlata[187] ter se zelo veselil tega skritega zaklada.

98. Naj ogenj molitev, ki dvigajo k boljšim resničnostim, zmeraj gori na oltarju tvoje duše, ko premišljuješ izreke Duha.

99. Če si vedno prizadevaš imeti noge obute v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru,[188] boš vedno gradil tako svojo kot svojega bližnjega hišo. Če pa si lahkomiseln,  bo (demon) nevidno pljunil vate in v skladu s postavo boš podedoval ime tistega, ki ima sezute sandale.[189]

100. Če je, kakor pravi Janez, »Bog ljubezen«, potem »kdor ljubi, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem«.[190] Kdor pa sovraži bližnjega, je ločen od ljubezni – očitno je sovraštvo tisto, ki ločuje. Kdor torej sovraži tega, ki je istega rodu, je ločen od Boga, kajti »kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog v njem«. Njemu slava in  moč na veke. Amen.

 

 



[1]          Flp 3,20.

[2]          Nameč večjo, kot jo lahko da zemeljski kralj.

[3]          Prim. Ps 104.

[4]          Db. prispevek, gr. eisphorá.

[5]          Ali: menih; gr. monachós; tako tudi v nadaljevanju.

[6]          Prim. 1 Kr 10,11.

[7]          Prim. 2 Mz 3,2.

[8]          Prim. Ps 29,7.

[9]          Gr.  katástasis.

[10]        Jn 11,25.

[11]        Ezk 17,24.

[12]        Različica sramotnih.

[13]        1 Kor 15,10.

[14]        Prim. Ps 18,48 LXX.

[15]        Prim. Rim 6,6.

[16]        Prim. 2 Mz 17,8-16.

[17]        Dan 2,23.

[18]        Prim. Ps 27,6.

[19]        Prim. Ps 55,7.

[20]        Ps 17,35 LXX.

[21]        Prim. Ps 18,39-40.

[22]        Prim. 2 Mz 17,15.

[23]        Ps 19,50.

[24]        Ps 103,5.

[25]        1 Kor 14,20; prim. Mt 21,16.

[26]        Ps 8,3.

[27]        2 Mz 15,7 LXX.

[28]        Prg 27,14 LXX.

[29]        Db. po helenskih/grških besedah; gr. tôn hellenikôn lógon.

[30]        Prim. 1 Mz 3,18; Heb 6,8.

[31]        1 Kor 3,19.

[32]        Lk 2,10.

[33]        Ps 66,4.

[34]        Prim. Ps 2,11.

[35]        Prim. Mt 28,8.

[36]        Prim. 1 Jn 4,18.

[37]        Lk 23,43.

[38]        Lk 7,50.

[39]        Am 9,13 LXX.

[40]        Mt 9,29; v gr. ista oblika za dvojino in množino (Zgodi se vam …).

[41]        Tit 1,16.

[42]        Tj. k oltarju in svetemu obhajilu.

[43]        skušnjavami: v gr. samo en izraz peirasmós, ki pomeni tako skušnjavo (npr. v očenašu) kot preizkušnjo; v tem prevodu je uporabljen tisti slov. izraz, ki se zdi primernejši glede na sobesedilo.

[44]        Prim. 2 Kor 12,9.

[45]        Ps 112,4.

[46]        Heb 3,6.

[47]        preizkušenj: gl. op. 43.

[48]        Sod 7,2.

[49]          Prim. 1 Kor 9,27.

[50]        Prim. Dan 7,25.

[51]        Tj. angelov.

[52]        Db. Kaj je tebi in nam.

[53]        Db. ptič, imenovan hitrokrili; gr. ho legómenos oxýpteryx.

[54]        Gr. echeneís.

[55]        1 Tes 2,18.

[56]        Prim. Sod 7,12: »Midjanci, Amalečani in vsi sinovi Vzhoda … njihovim kamelam ni bilo števila.«

[57]        Sod 6,4.

[58]        Sod 6,15.

[59]        Db. s tristo slabotnimi ljudmi; prim. Sod 7,7sl.

[60]        Ps 90,13 LXX.

[61]        Db. osramotil; storil, da povesi oči.

[62]        Prim. Iz 8,9-10.

[63]        Ps 145,14.

[64]        Tj. ki ga Bog vzgaja (t. i. teološki pasiv) s preizkušnjami/skušnjavami.

[65]        Prim. 1 Mz 27.

[66]        Prim. Lk 14,9.

[67]        1 Kor 7,17.

[68]        Gal 5,25.

[69]        Db. mesa.

[70]        Ps 103,17.

[71]        Ali: preizkušnjami; gl. op. 43.

[72]        Db. s trnom.

[73]        Prim. 1 Kor 4,10; 2 Kor 12,7.

[74]        Prim. 1 Kor 5,2.

[75]        Mt 24,30.

[76]        1 Mz 21,6.

[77]        Ps. 103,5 (= ‘tvoja mladost’).

[78]        Prim. 2 Kr 5,14.

[79]            enovit db. edino-načinski.

[80]        Db. s … predmeta; gr. ek … prágmatos; prim. 1 Mz 2,17.

[81]        Job 8,20 LXX.

[82]        Ali: preizkušnje; gl. op. 43.

[83]        2 Kor 5,2.4.

[84]        1 Kor 5,54.

[85]        Prim. 2 Mz 14,21sl.

[86]        1 Kor 9,27.

[87]        1 Kor 10,12.

[88]        Prim. Gal 6,1.

[89]        Prim. 1 Kr 11,1-8.

[90]        Prim. Ps 71,6.9.

[91]        Mt 9,9.

[92]        Ps 91,12; Mt 4,6.

[93]        Ps 63, 3.5-6.

[94]        Iz 49,6 LXX.

[95]        Mt 7,11.

[96]        Lk 11,13.

[97]        Lk 11,13.

[98]        Prim. Ezk 17,24; 37,1-14.

[99]        1 Pt 4,7; 5,7.

[100]      Gr. hesychía.

[101]      2 Tes 3,10.

[102]      Ps 104,27.

[103]      Jn 20,27.

[104]      Prim. Lk 24,49.

[105]      Db. mesenimi.

[106]      Db. slabša; gr.cheîron.

[107]      Apd 2,2.

[108]      Db. slabšemu; gr. tò cheîron.

[109]      2 Kr (= 2 Sam) 7,27 LXX.

[110]      2 Kor 13,5.

[111]      1 Kor 1,30.

[112]      Mt 11,28.

[113]      Iz 51,17 LXX.

[114]      Prim. Lk 23,42.

[115]      Mt 9,21.

[116]      Prim. 1 Mz 24,12sl.

[117]      Prim. 4 Kr (=2 Sam) 9,22 LXX.

[118]      Db. govori.

[119]      Jn 3,27.

[120]      Če namreč ne pokonča bika, ki napada druge bike; prim. 2 Mz 21,36 LXX.

[121]      Prim. Mt 12,36.

[122]      Prim. Ps 121,6.

[123]      Prim. Apd 7,51.

[124]      Prim. Mt 16,19; 26,34.75.

[125]      Job 1,21.

[126]      Sir 11,14.

[127]      Prim. Jer 31,28; 24,6.

[128]      Gr. toû noetoû thanátou.

[129]      Prim. Rim 7,23-24.

[130]      Prim. Sod 18,27.

[131]        Iz 7,6 LXX.

[132]      Prim. Ps 123,2.

[133]      Job 7,1 LXX.

[134]      Ps 147,17.

[135]      Prim. Sir 43,3.

[136]      Prim. Ps 81,5-6 LXX.

[137]      Ps 107,6.

[138]      Jon 2,2.7.

[139]      Ps 57,1-2 LXX.

[140]      Ali: maliki; gr. eídola.

[141]           brez podob … polne podob; ali: brez malikov … polne malikov.

[142]      Gr. eucharistía; torej je možen pomen: udeležba pri sveti daritvi.

[143]      Prim. 2 Mz 10,17.

[144]      Prim. Lk 8,31-32.

[145]      Jn 20,29.

[146]      Prim. Mt 4,11.

[147]      Jn 1,51.

[148]      Prim. Zah 3,1.

[149]      Ali: onemogel; Ps 6,2.

[150]      Gr. bárbaroi.

[151]      Prim. 1 Sam 9-10.21-25.

[152]      Db. praksi in teoriji; prim. 4 Mz 3,41.

[153]      Ps 9,38 LXX (= Ps 10,17).

[154]      2 Tes 1,6.

[155]      Prim. Job 14,9.

[156]      Ezk 37,11.

[157]      Ezk 37,6.

[158]      Lk 1,35.

[159]      Prim. Jn 3,31.

[160]      Tj. uzdo, s katero te je vodil.

[161]      Prim. Ps 38,11.

[162]      Prim. Ps 43,2-3.

[163]      Ps 104,30.

[164]      Prg 24,16.

[165]      Prim. Mt 27,5.

[166]      Prim. Mt 26,70-75.

[167]      Kol 3,5.

[168]      Ef 5,19.

[169]      Prim. Lk 23,42-43.

[170]      Prim. 4 Mz 20,12.

[171]      Prim. Ps 139,12 LXX.

[172]      Jak 1,19.

[173]      Iz 26,20.

[174]      Ps 56,2 LXX.

[175]      Iz 64,4.

[176]      Iz 28,18 LXX.

[177]      Ps 44,14 LXX.

[178]      2 Mz 15,17.

[179]      Prim. 1 Kr 19,21.

[180]      Am 2,9 LXX.

[181]      Gr. hesychía.

[182]      Ps 61,6 LXX.

[183]      109,4.

[184]      Prim. Rim 13,12.

[185]      Job 37,17.

[186]      Ps 109,29.

[187]      Prim. Lk 18,13.

[188]      Prim. Ef 6,15.

[189]      Prim. 5 Mz 25,9-10 (»… naj njegova svakinja stopi k njemu …, mu sezuje sandale in mu pljune v obraz. … in reče: ‘Tako naj se stori možu, ki noče zidati hiše svojemu bratu.’«).

[190]      1 Jn 4,16.