Nikodemov uvod: Teognost

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Ne znamo natančno povedati, ali je sveti Teognost, oče pričujočih poglavij, bil Aleksandrinec in ekseget, ki ga omenja Fotij (Branje 106, str. 151), ali pa kdo drug, niti tega ne, v katerem času je živel. Če pa se drevo spoznava po njegovem sadežu, je sodil med tiste, ki so prešli tako dejavnost kot motrenje,  in zaradi čistosti življenja je v njem prebivala milost Duha. Njegov um, razsvetljen z razsvetlitvami Duha,  katerim je po naravi lastno razodevanje vseh stvari, je – kot nekakšen glasbeni  instrument, navdihnjen z  Njegovimi oživljajočimi sapami – zapel pričujoča poglavja kot v vsem harmoničen in svet napev. Teognost  prek milosti, ki je navzoča v teh poglavjih, in prek duhovnih uzrtij  očara sluh in razum bralcev ter jih spodbuja k praktični vnemi za pravilno delovanje. S svojimi poglavji razlaga izredni način praktike in nezmotljivo uči vzpon motrenja. Iz njih se lahko natančno poučimo, kdo je tisti, ki je deležen časti svečeništva – in kakšen mora biti.  Na splošno to delo tistim, ki se – skupaj z njegovim avtorjem – posvečajo asketskim naporom, naklanja veliko nravno korist in odrešilno treznoumje.