Aleksander Wat (psevdonim Aleksandra Chwata, 1900–1967) je eden izmed klasikov poljske poezije 20. stoletja. V njegovi bogati, slogovno raznovrstni poeziji je poleg vpliva židovskih in motivov iz evropskega kulturnega izročila ter pesnikove izjemne erudicije našlo odraz tudi njegovo tragično, viharno življenje: rojen v židovski družini z bogato hasidsko tradicijo je vstopil v poljsko literaturo kot eden izmed vodilnih predstavnikov poljskega futurizma s pesnitvijo v prozi Jaz na eni strani in jaz na drugi strani svoje mopsoželezne pečke (1919). Drugo svetovno vojno je preživel v sovjetskih zaporih in v izgnanstvu v Kazahstanu. V sovjetskih letih se je spreobrnil v katoliško vero. Po vojni je leta 1957 izdal pesniško zbirko Pesmi, s katero je tako rekoč ponovno rodil kot pesnik, in leta 1962 so ji sledile Sredozemske pesmi. V zadnjih letih pred smrtjo je zaradi zdravljenja živel v glavnem v Franciji. Posmrtno, leta 1968, je izšla še zbirka Temna luč. Aleksander Wat je pisal tudi prozo: leta 1927 je izdal zbirko novel Brezposelni Lucifer, v zapuščini so ostali esejistični Svet na kavlju in pod ključem in Dnevniki brez samoglasnikov ter nedokončani roman Lothov beg, ko je leta 1964 gostoval na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju, pa je na magnetofonski trak posnel še Moje stoletje (1977), obsežne pogovore s Czesławom Miłoszem o svoji izkušnji s stalinizmom. Wata so izjemno cenili pesniki sodobniki: Czesław Miłosz je prevedel dva v Ameriki izdana izbora Watovih pesmi (Mediterranean Poems, 1977, in With the Skin, 1989, soprevajalec L. Nathan), Tomas Venclova pa mu je posvetil znanstveno monografijo Aleksander Wat, Življenje in umetnost ikonoklasta (Aleksander Wat, Life and Art of an Iconoclast, 1996).

Temna luč

Platon nas je ukazal izgnati
iz Mesta, v katerem vlada Modrost.
V novem Stolpu iz (človeških) kosti
danes Astrolog pretresa
konjunkcijo zvezd z Marsom ter
z Oekonomio bed in grdobij.
Mrači se in Minerva
pošilja svoje sove v Preročišče.
Platon me je ukazal izgnati
v noč brez Svetlih filozofov.
Rože srečo dehtijo,
oblak toplo diši po dežju,
v tišini slišim svoje korake,
grem, pa ne vem kam?
Platon me je ukazal izgnati
iz mesta, v katerem vlada Mora.

Pesniku … »bi (…) rekli, da takšnega moža pri nas v polisu ni in da tudi vanj ne sme priti. Poslali bi ga v drug polis (…), sami pa bi zaradi koristi uporabljali strožjega in manj prijetnega pesnika ter pripovedovalca bajk, ki bi za nas posnemal način govora razumnega (človeka), in bi to, kar bi govoril, uskladil s tistimi vzorci, ki smo jih postavili za zakon na začetku, ko smo se lotili vzgoje vojakov.«

Platon, Država III, 398a–b*

[6. novembra 1963]

 

Odi

I

Romi in Simonu

my charms are all o’erthrown

Shakespeare, Vihar

Priznam ti:

Prikladno ti je plavati sredi amfibolij, stari krmar z razklanim marmorjem čela,

z očesom pordečelim na nočnih bdenjih; amfibolije misli in pokopališke rože asfodeli so zate kakor dve sestrici, med katerima ti ni treba izbirati, ker sta ti obe vdani, Prospero.

Ko se boš vrnil v Palačo, boš začrtal pentagram heksameter skandirajoč čarovni.

Toda tukaj, tukaj se varuj steblovja bičkov, steblovja se, ko plavaš tu, varuj, ko buta v dahu vetrca iznad Tirenskega morja daje zven mislim, zveni, ko misli.

Tudi mladik se varuj, varuj se deklic hčera družine papirusa, ko perejo belo perje temnih senc v alfejskem potoku, o mraku.

In ptičev se boj: ptice-čebele, v hiton okovane bodičast, ptiča-metulja in ptiča-pajka, kadar trepetaje v odletu v violinskem ključu izpreda iz mrtvega prostranstva zapredek niti pajčevine; ptice-ribe in ptice-kuščarice.

Vse to je v ozadju, zavoljo lastnega miru kličeš. To sem že videl, misliš v sanjah, na japonskem lesorezu, ker menda ne pri Boschu?

In kličeš Mirando. In Ariela. Ko Miranda ne pride, in tudi Ariel ne:

Edinole Ti, s temnim glasom, Anadiomena, črna, Ti stojiš neizprosna, stolp iz čistega zlata pri vsakem ustju Delte

rek in nas z enim trenom vek spremeniš v bleščeči prah, v pepel, ki se vrti v plesu v aziji poševnih puščic sonca, preden bo iznenada ugasnilo.

Miranda je odplula, Ariel izginil, svoboden, Prospero je ostal sam na otoku (ležečem tu v okolici Ortigije-Sirakuz).

 

II

Janu Lebensteinu

In za čim naj se razgledujem v puščavski diaspori vaših mest?

ko me je že zgrabil za vrat in me več ne izpusti in me prisiljuje k nadušljivemu drncu tja, kjer se moje oči več ne bodo odtrgale od neizprosnega Očesa, na vse veke.

Kje bom spet našel znake naših nomadskih taborov, kje naše vodnjake, naše

poti in razpotja, naša mestna vrata in mesta, naša preročišča, sramotilne stebre?

Kaj je ostalo od Ura, od Babilona, in kaj od Niniv?

Pesek je zasipal njihov divji sijaj, bogove so prekrile kraste v kostnicah muzejev,

njihovi zdavnaj v prah spremenjeni prebivalci pa vibrirajo v peskih, na vse veke.

Ostalo je samo razdraženo hrepenenje mojega srca,

v vidnem svetu galuta pa – o, sramota! – neprekinjeno izročilo: v smrdljivih zagatah vaših rue de Beausire krdela nečistnic reproducirajo v vsakem pokolenju, one edine – o, sramota! – stare civilizacije;

samo tu je preživel nestarajoči se obraz babilonske vlačuge,

gestikulacije svečenic Gospe iz Biblosa, na voglih biblijska prostitutka, in če bi stopil prednjo razžrti Medijec, oborožen s tulom in bronastimi puščicami, ga bo odpeljala v hotelsko vežo tako, kot to počne s kramarjem izza vogala.

Torej v tej puščavi galuta, v kateri odmiram, dan za dnem,

sem obtičal

– o, sramota! –

v smrdljivi krčmi, sredi zvodnikov in kurb

in v njihovi priskutni soseščini igram sebe v svojem mestu,

Ninivah,

v času svojega preroka

Jone.

 

 

V Bulonjskem gozdu

Ob petih si je Jahve s staro roko pomel oči in odšel v gozd na svoj jutranji sprehod. Že so prve amazonke jahale v hodu med drevjem, naprej pa, za gozdom živahni mlekar zvoni in pušča pred vrati steklenice. »Ponižne kakor Ruta pri Boazovih zgaranih nogah« … Kje je Boaz, kje pa steklenice? – primerjava je butasta, toda Jahve s ponižnostjo vse izravnava.

»Kje si, Adam!«

je Jahve klical na vsakem razpotju. Toda nihče ni od nikoder odgovarjal. Amazonke so se pomikale naprej, brezglasno kakor na dan stvarjenja filma, samo drnec konj je trdo kakor s kladivi udarjal njihov tempo in ritme. »Koga naj odženem v izgnanstvo? na koga, na koga le naj vržem kletev?!« je meditiral Jahve in z užitkom zajemal v pljuča svežino jutra, ko se je potikal med tihim drevjem Bulonjskega gozda, in z železno okovano palico jezno pribil k tlom belouško – oh! On ne prenaša plazilcev. Pa jih je sam ustvaril … »Ne ptičice mar? ne žabice li – brezoki izrastek zmašen iz klena lista zelenega?!«

Ko je šel mimo golega para

metekov, prepletenega v toplem potoku sanj, si je zakril sramežljive oči s krhko dlanjo, izginjajočo v rožnati svetlobi, ki se je ravno cedila s sonca, to je že vstalo. Arhangeli so čakali na znak, in njihove sablje iz nerjavečega jekla.

 

V Bulonjskem gozdu, maj 1962

 

Moje srce

Oli

 

Dejal sem svojemu srcu: o srce bomba, o rdeča bomba, ki me tako dolgo, tako dolgo me nočeš raztreščiti!

Primerjal sem srce z lokomotivo želja, z ognjenim vozom, ki me bo, kakor nekdaj Elijo, nekoč ugrabil v nebo.

Poimenoval sem ga baterija ganotij, cvetlični lonček ljubezni, mlinček muk, beraška malha nežnosti, mali zvon želja, hranilniček poljubov, sicer pa z vsakim imenom vsake reči na zemlji in na nebu.

V trenutkih zanosa sem mu govoril: o vaza trpljenja, ali: spužva, ki izsesavaš trpljenje, ali pa še drugače: hlev poželenj.

Dokler nisem neke polnoči spoznal njegove prave narave. To je bilo ne spomnim se več katerega aprila 1923. leta med żurawio 26 in Marszałkowsko. Ko sem tistikrat pogledal srce skozi oko, kot skozi ključavnico

sem zagledal:

Moje srce je kompas, ki vedno kaže na O.

 

Preobrazbe

Lani sem ob običajni večerni uri sedel v Ziemianki z odličnim pesnikom Stanisławom Bruczem (»Ni meglenih Londonov, London je samo eden«), in pogovarjala sva se, kot po navadi, o poeziji, o umetnosti, o najinih kolegih.

Iznenada sem ostrmel! Pri sosednji mizici – pri kateri je sedel in od katere (tega se dobro spomnim) ni odšel Antoni Słonimski – sem zdaj videl drug obraz, nenavaden! ne obraz – ocean trpljenja, nebo krotkosti, zvezdo modrosti, noč dobrote! To je bil neverjetno utrujen, stoletja star vzhodni obraz Žida, katerega krotkost, katerega utrujenost in brezmejna dobrota so me slepile in me neizmerno pretresale.

Osupel – (saj sem vendar vse predobro pomnil še pred sekundo nasmihajoči se od tam mili, zabavni, narejeni obraz Słonimskega) – ne zavedajoč se lastnih gibov, sem vstal in iztegnil roko k njemu.

Stisnil mi jo je, rahlo sklonil glavo in se predstavil:

»Ahasver, večni Žid.«

***

Pepela mojih bratov je tolikšno prgišče
da gre v upognjeno dlan.
En sam pihljaj, pa se bo razpršil
kakor mavrica. Zaveze. V zraku,
ki ga mi, tu spodaj, preklinjamo.

***

Kako dolgo boš še zdržalo
moje ubogo telo?
Jezus je tvoj Bog
trpeče človeško telo.
Vsa moč je v tebi
slabo človeško telo.
Ves gnoj je v tebi
sveto človeško telo.
Vsa nežnost gre tebi
okrutno človeško telo.
Kako dolgo boš še zdržalo
moje staro telo?
Dan ti je up vstajenja
blagoslovljeno človeško telo,
v večno veselje
veseli se telo,
bolečine. Večne.

***

Ker veš, da so namenjene tebi,
sprejmi tri krone.

Železna ti čelo žge. Po njej svinčena
odpira rano.

Tidve poznaš. Čisto za konec
si pusti novo, trnovo.

[Pariz, december 1966]

***

Na pobočju najogromnejše gore
so stlačeni z glavo pri glavi
klicali k svojemu Stvarniku:

Mi ne moremo živeti!
Potujemo
prešuštvujemo
igramo golf
trebuhu strežemo
mehurčke spuščamo
vdovam krademo in sirotam
brata ubijamo
spimo
pozabljamo –
vse to ne hasne nič:
živeti ne moremo.

In so dvigali k nebu pesti
nebo pa je bilo brez madeža.

 

V vagonu

V vagonu, ki hiti na jug,
sta dve starki, borita se s spancem,
delita si jajce. Rumene drobtinice
stresata na kolena. Na spotenih šipah
rožnoprsta zarja. Ne pove več veliko
njunim starim očem poginulega krapa.
Nedaleč stran je hušnil mimo gaj. Od reke
je po kolmežu zadišalo. Biti
na travniku krava.

***

Če naj ima izraz »obstaja« kakršen koli smisel,
potem se mora nanašati na kaj, k čemur se je mogoče povračati.
Vendar povratka ni. Vse je enkratno,
in preden je »obstajati« začelo, je že tudi nehalo »obstajati«
(pozor: »začelo«, »nehalo« sta enako neosnovana),
godi se onkraj časa – če se tukaj sme uporabiti
»godi se«.
Vsled tega
se spet vrnimo k esenci. Kajti z njo smo bolj gotovi.
Kajti njo tvorimo sami. Ona ni odvisna
niti od tega, ali »je«, niti od tega, ali »je ni«.

Kako dobro se je povračati k starim, zaničevanim načelom!
(NB: Pogovoren je pomen tega »vrnimo se«.
Tako se je na primer vrnil
Odisej k Penelopi, k njej, ki pozna skrivnost:
da je treba tkati in parati. In spet tkati in parati. )

 

Pesnikovo otroštvo

Melos mu je šepetala na uho izraze,
katerih pomena ni razumel.
Prepletajoč po dva po tri
mu je venčala čelo
s trnjem.

Srce pojila z grenkobo.
Dokler ni v slabosti nabreklo izbruhnilo s krčem
veselja
nedeljenega z nikomer
z nikomer
z nikomer.

To je bilo žalostno otroštvo.
Zvoki, spomini, sanje,
v katerih je vedno lebdel za pedenj nad zemljo.
Dokler ni padel.
Padec otroka …
Levitacija pesnika …