Svetloba od zunaj

Miljana Cunta

 Globoko vdihniti večer

 

Globoko vdihniti večer,

da ostane pri življenju

vélika izguba.

Da se dvigne, se razširi

sredi niča

kot mogočno drevo:

za senco, v zavetje

in v razmejitev.

Odslej boš varna

na zbiti zemlji smrti:

reka ne preplavi več

tvojih vrtov,

sonce ne izsuši več

tvojega pridelka.

Vse bo uspevalo

kot po čudežnem naključju.

Ti boš prihajala in odhajala,

lepa Demetra,

vsepovsod doma,

kjer dih podzemlja

za hip stali spomin.

Nekdo pleza po silnem deblu

tvojega molka, a to nisem jaz.

Jaz sem tista, ki ostaja,

s smešno vero v besede,

na drugi strani hladnega zidu,

svetlega v mesečini

najinega slovesa −

čakajoč, da zraste tudi zame,

veličastno pravočasno

jasnina bolečine. 


 

Zadnja bližina

 

Pridi, ljuba,

zgradili smo ti zadnjo hišo.

V njej je ravno prav prostora

za vrnitev.

Stopnice smo zamenjali

za vzpetino tvojega otroštva,

klet je vinograd

za spust v pozabo.

K tebi pridemo

vsakič drugi ljudje,

z imeni tvojih staršev, starih staršev

in pozabljenih ljubimcev,

vedro pomlajeni

zaigramo v potujočem cirkusu.

Koliko živali

pripeljemo s seboj,

da z njimi spregovoriš

v jeziku začetkov!

Ne, ne bo ti več treba

kuhati kave in peči piškotov,

zadržimo se na vhodu,

notri je mraz

in nimamo pravih oblačil.

Radi bi, a od tod ne vidimo

rojstva, topli dih živali

ne seže do nas. Čudežno

daleč stojimo, a ne boj se,

še vedno smo tu,

lahko sežemo k tebi

vsak hip − če bi hoteli,

če bi uzrli besedo

za zadnjo bližino.

Prav gotovo bi bilo hiše

dovolj za vse.


 

Z gradu. Zvečer

 

Dlan na dlan na dlan

se prižiga

v noči dan. 

Po uličicah, trgih

rožljanje vilic, smeh

in za vogali starih hiš −

poljubi.

Kačasta tišina reka 

vreže črna

vselej vmes.

 

Čez

stoletja hrepenenj

glas od tebe

je dotik,

ki ustavi tek.

 

Dolgo

preden se spustiva. 

 

 

Ti, ki te ljubi moja duša, povej mi …

Visoka pesem 1,7

 

Si ti otrok,

ki grabiš sol

iz vsemirja

morskih globin?

Si ti?

 

Si ti molitev,

ki pogrezaš nizko proč

od konca

dno?

Si ti?

 

Si ti pod zadnjim dnom

žarenje,

ki pod tvojimi dlanmi

se prehiteva utrip?

Si ti?

 

Si ti vrnitev na gladino

telesa,

ko med včeraj in med jutri

zatipam svoj obraz?

Si ti

 

ta jaz,

ki me je našel

v pokleku izročitve?

Si

 

tudi ko te ni,

od začetkov

ljubljeni?

 

 

Kaj čuvaš, čuvajček?

 

Kaj čuvaš, čuvajček,

v blatnih škornjih

na belini papirja?

 

Muckice mijavkajo

na robovih strani,

usmili se nedolžnih.

 

Ljubimci trgajo

stara oblačila,

da se znova rodijo.

 

Prikazni se slačijo,

grdota je priokus

pozabljenih sanj.

 

Kaj čuvaš, čuvajček,

nihče ne vstopi,

ki ni bil tu rojen.

Nihče ne odide,

če ni že prej prišel.

 

Težki škornji

se pogrezajo

skoz sneg

v brezdanje.

 

Obvarovano

je snežinkica,

raztopi se

na jeziku.


 

Med nami rečeno

 

Med nami rečeno

leži po tleh kot fino zmleti prah,

ki se motno dvigne pred obraz,

ko si želimo priti bližje.

 

Našli smo zasilni izhod.

Skozenj tihotapimo

vse nežne kretnje, v drugi,

izostreni kraj.

 

A med tem mižimo, z zasutimi očmi

smo spet otroci med predolgimi prepiri,

ponižani ob brezsramju zla.

 

Ker kjer stojimo, zima

okameni korak,

ujet požene v razpokana tla.

 

In tihotapci so že drugi,

poraženci pa mi.

 

Drugje se diha morje.

Skoz oslepele šipe

razločevanj svetloba,

ki prihaja od zunaj

– med nami rečeno –,

sije koder hoče.