Pripoved ruskega romarja

Anon. (prev. Janez Zupet)

Pripoved ruskega romarja (*)

(*) Besedilo objavljamo s prijaznim dovoljenjem založbe Ognjišče.

 

Prva Pripoved

 

Po milosti Božji kristjan, po delih velik grešnik, po poklicu brezdomen romar najnižjega stanu potujem od kraja do kraja. Moje imetje: na hrbtu bisaga s suhim kruhom in pod pazduho Sveto pismo, to je vse. Štiriindvajseto nedeljo po binkoštih sem šel v cerkev k bogoslužju, da bi molil; brali so pismo Tesaloničanom, odlomek1, kjer je rečeno: “Neprenehoma molite 71 Tes 5,17/. Ta beseda se mi je globoko vtisnila v dušo in spraševal sem se, kako je mogoče neprenehoma moliti, ko se mora vendar vsakdo ukvarjati še z marsičem drugim, če se hoče preživljati. Iskal sem po Svetem pismu in v njem na svoje oči videl prav to, kar sem slišal: da je treba neprenehoma moliti, ob vsaki priložnosti moliti v duhu /prim. Ef 6,18/, na vsakem kraju moliti in vzdigovati čiste roke /prim. 1 Tim 2,8 /. Premišljal sem in premišljal, pa nisem vedel, kako bi rešil to vprašanje.

“Kaj naj napravim?” sem si rekel, “kje bi našel koga, ki bi mi razložil te besede? Šel bom v cerkve, ki slovijo po dobrih pridigarjih, morda bom tam naletel na pojasnilo.” In sem se odpravil. Slišal sem veliko dobrih pridig o molitvi. Vendar so le na splošno govorile o molitvi: kaj je molitev, zakaj je potrebno moliti, kateri so sadovi molitve. A kako priti do resnične molitve – tega ni povedal nobeden. Slišal sem pridigo o molitvi v duhu in o stalni molitvi; vendar nisem zvedel, kako tako molitev dosežeš. Poslušanje pridig me torej ni zadovoljilo. Zato sem nehal hoditi k pridigam in sem se odločil, da z Božjo pomočjo poiščem učenega in izkušenega moža, ki mi bo pojasnil to skrivnost, ki me je tako neznansko privlačevala.

Dolgo sem hodil; prebiral sem Sveto pismo in se spraševal, kje bi bil kak duhovni učitelj ali moder in izkušen voditelj. Nekoč so mi rekli, da v neki vasi že dolgo živi silno pobožen gospod: v hiši ima kapelo, nikamor ne gre in nenehno moli ali bere duhovne knjige. Ko sem to slišal, nisem le šel, ampak tekel v tisto vas; prišel sem tja in se oglasil pri tistem gospodu.

“Kaj vas je pripeljalo k meni?” me je vprašal.

“Slišal sem, da ste pobožen in moder mož; zato vas za Božjo voljo prosim, da mi razložite, kaj pomeni apostolova beseda: neprenehoma molite in kako je mogoče tako moliti. To bi rad dognal, pa se mi ne posreči.”

Gospod je molčal, me pozorno pogledal in rekel: “Stalna, notranja molitev je nenehno prizadevanje človekovega duha, da bi bil v stiku z Bogom. Če hočemo napredovati v tej dobrodejni vaji, je treba zelo pogosto prositi Gospoda, naj nas nauči neprenehoma moliti. Moli več in bolj goreče; molitev sama ti bo razodela, kako more postati stalna. Za to je potrebno veliko časa.”

Po teh besedah je ukazal, naj mi postrežejo, mi dal nekaj za na pot in me odslovil. Vendar mi ni bil ničesar razložil.

Spet sem krenil na pot; premišljeval sem, bral, tuhtal in preudarjal, kar mi je bil rekel gospod, in vendar nisem mogel razumeti; a tako sem si želel, da bi to dognal, da cele noči nisem spal. Ko sem prehodil dvesto vrst2, sem prišel v veliko gubernijsko mesto. Tam sem videl samostan. V krčmi so mi rekli, da je predstojnik samostana pobožen, ljubezniv in gostoljuben. Šel sem k njemu. Sprejel me je prijazno, me posadil za mizo in mi ponudil jedi.

“Sveti oče,” sem rekel, “nisem potreben hrane, pač pa bi vas prosil za duhoven pouk: Kako se zveličaš?”

“Kako se zveličaš? Živi po zapovedih, moli in boš zveličan!” “Slišal sem, da je potrebno moliti neprenehoma, vendar ne vem, kako lahko nenehno moliš, in tudi ne morem razumeti, kaj pomeni stalna molitev. Prosim vas, oče, da mi to razložite.”

“Ne vem, brat, kako naj ti razložim. Čakaj! Imam knjižico, kjer je to razloženo.” In prinesel mi je Duhovni pouk notranjega človeka svetega škofa Dimitrija3. “Na, beri na tej strani!”

Začel sem brati: “Apostolove besede: neprenehoma molite se nanašajo na molitev razuma; razum je namreč lahko vedno za topljen v Boga in nenehno moli.” “Razložite mi, kako je lahko razum vedno zatopljen v Boga, ne da bi se raztresal, in nenehno moli.”

“To je zelo težko, če ti Bog ne nakloni tega daru,” je rekel predstojnik.

Vendar ni ničesar razložil.

Noč sem prebil pri njem, zjutraj sem se mu zahvalil za gostoljubje in se spet odpravil na pot, ne da bi prav vedel, kam. Potrt sem bil, ker nisem razumel, in za tolažbo sem prebiral Sveto pismo. Tako sem pet dni hodil po glavni cesti; končno sem proti večeru srečal starčka, ki je bil po vsem videzu redovnik.

Na moje vprašanje je odgovoril, da je menih in da je samostan, v katerem živi z nekaj brati, deset vrst oddaljen od glavne ceste; povabil me je, naj se ustavim pri njih.

“Pri nas,” mi je rekel, “sprejemamo romarje, jih prenočimo in jim v gostišču postrežemo.”

Ni me dosti vleklo tja in sem mu rekel: “Moj mir ni odvisen od stanovanja, temveč od duhovnega pouka; ne iščem hrane, dovolj suhega kruha imam v bisagi.”

“Kakšen pouk pa iščeš in kaj želiš dognati? Pridi, pridi k nam, dragi brat, pri nas so izkušeni starci4, ki te lahko duhovno vodijo in te usmerijo na pravo pot v luči Božje besede in nauka svetih očetov.”

“Glejte, oče, pred kakim letom sem bil pri bogoslužju in slišal sem tole apostolovo naročilo: neprenehoma molite! Ker nisem vedel, kako naj razumem to besedo, sem začel prebirati Sveto pismo. In tudi tam sem na več mestih našel Božjo zapoved, da moramo moliti neprenehoma, vedno, ob vsaki priložnosti, na vsakem kraju, ne le med vsakdanjimi opravili, ne samo v budnosti, ampak tudi v spanju: Spim, a moje srce bedi ‘Vp 5,2’. To me je zelo začudilo in nisem mogel razumeti, kako se da to uresničiti in po kateri poti to dosežeš; silna želja in radovednost sta se prebudili v meni: ne podnevi ne ponoči nisem teh besed izgubil spred oči. Zato sem začel hoditi v cerkve -slišal sem pridige o molitvi; a zaman sem jih poslušal: sploh nisem zvedel, kako moreš nenehno moliti; zmeraj so govorili o pripravi na molitev ali o njenih sadovih, ne da bi te poučili, kako lahko nenehno moliš in kaj pomeni taka molitev. Pogosto sem prebiral Sveto pismo in tudi v njem našel, kar sem bil slišal; nikakor pa ne pridem do spoznanja, ki si ga želim. In od tedaj sem negotov in nemiren.” Starec se je prekrižal in spregovoril: “Zahvali Boga, ljubi brat, da ti je razodel to neznansko privlačnost stalne notranje molitve. Spoznaj v tem Božji klic in se pomiri ob misli, da si dobro prestal preizkušnjo, ali je tvoja volja v soglasju z Božjo besedo; dano ti je bilo razumeti, da ne modrost tega sveta ne prazna želja po spoznanju ne pripeljeta do nebeške luči – stalne notranje molitve – ampak le uboštvo duha in dejavno izkustvo v preprostosti srca.

Zato ni čudno, da nisi slišal nič globokega o delu molitve in da nisi mogel zvedeti, kako prideš do te stalne dejavnosti. Resda veliko pridigajo o molitvi in na voljo je lepo število novejših knjig o tem, vendar vse sodbe njihovih piscev temeljijo na razumskem razglabljanju, na pojmih naravnega razuma, ne pa na dejavnem izkustvu; govorijo več o tem, kar je povezano z molitvijo, kakor o samem njenem bistvu. Eden zelo dobro razlaga, zakaj je potrebno moliti; drugi govori o moči in dobrodejnih učinkih molitve; tretji o pogojih, ki so nujni za dobro molitev, se pravi o gorečnosti, pozornosti, o toplini srca, čistosti duha, ponižnosti, o skesanosti, ki je potrebna, če naj bo molitev dobra. A kaj je molitev in kako se naučiš moliti -na ta vprašanja, ki so vendar bistvena in temeljna, pa zelo redko najdeš odgovor pri današnjih pridigarjih; ta je namreč težji kakor vse njihove razlage in zahteva ne šolsko znanje, temveč mistično spoznanje. Kar je še veliko bolj žalostno, pa je, da tu začetniška in prazna modrost vodi do tega, da Boga meriš s človeškim merilom. Mnogi so v hudi zmoti, ko mislijo, da pripravljalna sredstva in dobra dela rojevajo molitev, medtem ko je v resnici molitev vir dejanj in kreposti. Motijo se, ko imajo sadove ali posledice molitve za sredstva, ki jo omogočajo, in s tem zmanjšujejo njeno moč. To je v pravem nasprotju s Svetim pismom, kajti apostol Pavel pravi o molitvi: Predvsem poskrbi, da boste molili /I Tim 2,1/.

Tako apostol postavlja molitev nad vse: Predvsem poskrbi, da boste molili. Veliko dobrih del se zahteva od kristjana, to-da dejanje molitve je nad vsemi drugimi, saj brez tega ne more napraviti nič dobrega. Brez pogostne molitve ne moremo najti poti h Gospodu, spoznati Resnice, križati telesa z njegovimi strastmi in poželenji vred, biti v srcu razsvetljen s Kristusovo lučjo in se zveličavno združiti z njim. Pogostne pravim, kajti popolnost in pravilnost naše molitve nista odvisni od nas, kakor spet pravi apostol Pavel: Ne vemo,kaj je treba prositi/Rim8,26/. Samopogostnost je torej v naši moči kot sredstvo, da dosežemo čistost molitve, ki je mati vsega duhovnega dobrega. Pridobi si mater in imel boš potomstvo, pravi sveti Izak Sirski*, ko uči, da si moraš najprej usvojiti molitev, da boš mogel uresničevati vse kreposti. Vendar slabo poznajo ta vprašanja in malo govorijo o njih tisti, ki niso seznanjeni z ravnanjem in s skrivnostnim naukom svetih očetov.”

Med takim pogovorom sva neopazno prišla do samostana. Da se ne bi ločil od tega modrega starca in bi čim prej potešil svoje hrepenenje, sem mu brž rekel: “Prosim vas, spoštovani oče, razložite mi, kaj je stalna molitev in kako se je moreš naučiti: vidim, da imate o njej globoko in zanesljivo izkustvo.”  

Starec je ljubeznivo ugodil moji prošnji in me povabil k sebi: “Pridi k meni, dal ti bom knjigo svetih očetov, ki ti bo dobro pojasnila, kaj je molitev, in te z Božjo pomočjo naučila moliti.”

Stopila sva v njegovo celico in starec mi je rekel: “Notranja in stalna Jezusova molitev je nenehno, nepretrgano klicanje Jezusovega imena z ustnicami, s srcem in z umom v zavesti njegove navzočnosti na vsakem kraju, v vsakem času, celo v spanju. Izraža se s temile besedami: Gospod Jezus Kristus, usmili se me! Kdor se navadi na to klicanje, občuti veliko tolažbo in potrebo, da stalno izreka to molitev; čez nekaj časa ne more več živeti brez nje in kar sama od sebe teče v njem. Ali zdaj razumeš, kaj je nenehna molitev?”

“Zelo dobro razumem, oče! Zdaj me za Božjo voljo poučite, kako jo dosežem,” sem vzkliknil ves vesel. “Kako se naučiš moliti, bova videla v tej knjigi. Imenuje se Filokalija5. Vsebuje celoten in podroben nauk o stalni notranji molitvi, ki ga razlaga petindvajset svetih očetov; je tako koristna in tako popolna, da velja za nepogrešljiv vodnik po duhovnem življenju, in kot pravi blaženi Nikefor*, vodi v zveličanje brez truda in bolečine.” “Mar je potem vzvišenejša kakor Sveto pismo?” sem vprašal.

“Ne, ni ne vzvišenejša ne svetejša kakor Sveto pismo, vendar vsebuje jasne razlage vsega, kar v Svetem pismu ostaja skrivnostno zaradi slabosti našega duha, čigar pregled ne seže do takih višin. Naj povem v prispodobi: Sonce je veličastna, bleščeča in sijajna zvezda; vendar je ne moreš gledati z golim očesom. Tega kralja nebesnih teles moreš gledati in njegove plameneče žarke prenašati le s pomočjo umetnega stekla, neskončno manjšega in motnejšega od Sonca. Sveto pismo je torej to sijoče Sonce, Filokalija pa ta kos stekla. Poslušaj zdaj, prebral ti bom, kako se uvedeš v stalno notranjo molitev.”

Starec je odprl Filokalijo, izbral odlomek svetega Simeona Novega teologa* in začel:

“Usedi se v tišini in samoti, skloni glavo, zapri oči; dihaj bolj nalahno, v domišljiji poglej v svoje srce, prepelji svojo pamet, se pravi svojo misel, iz glave v srce. Med dihanjem tiho ali samo v duhu govori: ‘Gospod Jezus Kristus, usmili se me’. Trudi se, da bi odgnal vsako raztresenost, bodi potrpežljiv in pogosto ponovi to vajo.”

Potem mi je starec razložil vse to z zgledom in v Filokaliji sva se brala besede svetega Gregorja Sinajskega* in blaženih Kalista in Ignacija*. Vse, kar sva brala, mi je starec razlagal s svojimi besedami. Pažljivo in navdušeno sem poslušal in se trudil, da bi vse te besede kar se da natančno ohranil v spominu. Tako sva prebila vso noč in šla k jutranjicam, ne da bi kaj spala.

Ob slovesu me je starec blagoslovit in mi rekel, naj se med učenjem molitve vrnem k njemu in se s preprostim srcem in odkrito spovem, ker ni dobro, če se brez voditelja poglabljaš v duhovnost.

V cerkvi sem čutil v sebi veliko gorečnost, ki me je vlekla k marljivemu učenju stalne notranje molitve, in prosil sem Boga, naj mi pri tem pomaga. Potem sem pomislil, da se bom težko šel k starcu spovedat ali ga prosit za nasvet: v samostanskem gostišču ne bom mogel ostati več kakor tri dni, v soseščini pa ni kje stanovati… K sreči sem zvedel, da je štiri vrste stran neka vas. Tja sem šel iskat prostor zase in na moje veselje mi je bil Bog naklonjen. Pri nekem kmetu sem se zaposlil kot čuvaj, domenila sva se, da bom poletje preživel čisto sam v kolibi na koncu vrta. Hvala Bogu, sem našel miren kotiček. Tu sem zdaj živel in se začel vaditi v notranji molitvi, kakor mi je bil pokazal starec.

Večkrat sem ga obiskal.

Ves teden sem se v samoti svojega vrta uvajal v notranjo molitev in se natanko držal starčevih nasvetov. Sprva je vse kazalo, da gre dobro. Potem pa sem občutil veliko pezo, lenobo, dolgočasje, nepremagljiva zaspanost in razmišljenost sta se zgrnili name kakor oblak. Ves žalosten sem šel k starcu in mu razložil svoje stanje. Ljubeznivo me je sprejel in mi rekel: “Ljubi brat, ta boj bije s teboj svet teme, ničesar se nam-reč bolj ne boji kakor molitve srca. Poskuša te motiti in ti zagnusiti molitev. A sovražnik dela le po volji in dopustitvi Boga, kolikor je za nas potrebno. Nedvomno mora biti tvoja ponižnost še postavljena na preizkušnjo: prezgodaj je še, da bi z izredno gorečnostjo prišel do samega praga srca, kajti s tem bi tvegal, da padeš v duhovno lakomnost. Prebral ti bom, kaj o tem pravi Filokalija.”

 

Starec je iskal po naukih meniha Nikefora in bral: “Če kljub prizadevanju ne moreš stopiti v območje srca, kakor sem ti priporočil, naredi, kar ti pravim, in z Božjo pomočjo boš našel, kar iščeš.

Veš, da je razum vsakega človeka v njegovih prsih … Temu razumu torej odvzemi vsako misel (to zmoreš, če hočeš) in izrekaj: ‘Gospod Jezus Kristus, usmili se me.’ Trudi se, da bos s tem notranjim vzklikanjem preglasil vsako drugo misel, in polagoma ti bo to zagotovo odprlo prag srca, tako uči izkušnja.”

“Vidiš, kaj glede tega učijo sveti očetje,” mi je rekel starec. “Zato moraš zaupno sprejeti to naročilo in izrekati Jezu-sovo molitev, kolikorkrat le moreš. Tukaj imaš molek6, s katerim bos, za začetek, zmolil tri tisoč vzklikov na dan. Stoje ali sede, leže ali na poti nenehno govori: Gospod Jezus Kristus, usmili se me! tiho in počasi. Izreci natančno tri tisoč vzklikov na dan, nobenega več nobenega manj. Tako bos dosegel stalno dejavnost srca.”

Z veseljem sem sprejel ta starčeva navodila in se vrnil domov. Natančno in zvesto sem se oprijel tega, kar mi je naročil. Dva dni sem imel nekaj težav, potem je to postalo tako lahko, da sem, kadar nisem molil, čutil kar potrebo po molitvi, ki je tekla z lahkoto in sama od sebe brez vsakršnega siljenja, kot je bilo potrebno na začetku.

To sem povedal starcu, ki mi je ukazal, naj molim šest tisoč vzklikov na dan, in mi rekel: “Bodi miren in potrudi se le, da se boš zvesto držal števila vzklikov, ki ti je predpisano: Bog ti bo milostljiv.”

Ves teden sem prebil v svoji samotni koči in vsak dan zmolil šest tisoč vzklikov, ne da bi se brigal za kaj dru-gega in ne da bi se moral spopadati z raztresenostjo; skušal sem le natančno izpolniti starčevo naročilo. In kaj se je zgodilo? Tako dobro sem se privadil na molitev, da sem, če sem se za kratek hip ustavil, čutil neko praznino, kot da bi bil nekaj izgubil; kakor hitro sem nadaljeval z molitvijo, sem bil spet lahkoten in srečen. Če bi koga srečal, mi ne bi bilo več do pogovora, želel sem si le samote in molitve; tako sem se je po enem tednu navadil.

Starec, ki me ni bil videl že deset dni, je sam prišel k meni, da bi slišal, kaj je novega; povedal sem mu, kako je z menoj. Poslušal me je, nato pa rekel: “Navadil si se na molitev. Vidiš, zdaj moraš to navado ohraniti in jo utrjevati: ne izgubljaj časa in z Božjo pomočjo skleni, da boš zmolil dvanajst tisoč vzklikov na dan; ostani v samoti, vstajaj malo prej, spat hodi malo kasneje in dvakrat na mesec prihajaj k meni.” Storil sem, kakor mi je bil starec ukazal, in prvi dan se mi je komaj posrečilo zmoliti mojih dvanajst tisoč vzklikov, ki sem jih končal pozno zvečer. Naslednji dan sem to opravil lažje in z veseljem. Sprva sem občutil nekaj utrujenosti, nekakšno otrdelost jezika in odrevenelost v čeljustih, vendar nič neprijetnega; zatem me je rahlo bolelo nebo, nato palec na levi roki, ki je prebiral jagode na molku, roka do komolca pa se mi je razgrela, kar je povzročilo čudovit občutek. In to me je samo spodbujalo, da sem še bolje molil. Tako sem pet dni zvesto izrekal dvanajst tisoč vzklikov in obenem z navado sem pridobil tudi veselje in smisel za molitev.

Nekega jutra navsezgodaj me je tako rekoč prebudila molitev. Začel sem z jutranjo molitvijo, a jezik se mi je ob njej zapletal in zaželel sem si Jezusove molitve. Komaj sem jo začel, že sem postal ves srečen, ustnice so se mi premi-kale same od sebe in brez napora. Ves dan sem preživel v veselju. Bil sem kakor odrezan od vsega in počutil sem se kakor na nekem drugem svetu. Brez težav sem končal svojih dvanajst tisoč vzklikov pred koncem dneva. Zelo rad bi nadaljeval, a si nisem upal prekoračiti števila, ki mi ga je določil starec. Naslednje dni sem še naprej z lahkoto klical ime Jezusa Kristusa, ne da bi se kdaj naveličal. Šel sem na obisk k starcu in mu vse to podrobno pripovedoval. Ko sem končal, mi je rekel: “Hvala Bogu, da hrepeniš po molitvi in jo moreš opravljati brez napora. To je naravna posledica vaje in stalnega opravljanja, podobno kakor se stroj, katerega vztrajnik nekaj časa poganjaš, nato še dolgo vrti: a če hočeš njegovo vrtenje podaljšati, ga moraš mazati in ga od časa do časa spet pognati.

Zdaj vidiš, s kakšnimi čudovitimi zmožnostmi je človekoljubni Bog obdari! našo čutno naravo; tudi si spoznal izjemne občutke, ki se lahko porodijo čelo v grešni duši, v neočiščeni naravi, ki je še ne razsvetljuje milost. A kakšno srečo, veselje in zanos občuti človek, ko mu Gospod blagovoli razodeti spontano duhovno molitev in očisti njegovo dušo strasti! To je neizrazljivo stanje in razodetje te skrivnosti je predokus nebeške blaženosti. To je dar, ki ga prejmejo tisti, ki iščejo Gospoda v preprostosti srca, prekipevajočega od ljubezni!

Odslej ti dovoljujem, da moliš, kolikor hočeš, skušaj posvetiti ves svoj čas molitvi in klici Jezusovo ime, ne da bi štel kolikokrat, ponižno se izročaj Božji volji in upaj na njegovo pomoč; ne bo te zapustil in bo naravna val tvojo pot.”

Ubogal sem ga in vse poletje preživel v nenehnem opravljanju Jezusove molitve in bil popolnoma miren. V spanju sem nekajkrat sanjal, da molim. In podnevi, kadar je naneslo, da sem srečal ljudi, so se mi zdeli tako ljubi, kot bi bili moji najbližji sorodniki. Vendar nisem ostajal z njimi. Razmišljenost se je odselila in mislil sem le na molitev; tudi moj razum se je začel nagibati k njej in jo poslušati, moje srce pa je včasih samo od sebe občutilo nekakšno gorkoto in veliko veselje. Kadar me je pot zanesla v cerkev, se mi je dolgo samostansko bogoslužje zdelo kratko in me ni več dolgočasilo kakor nekdaj. Samotna koča se mi je zdela sijajna palača in nisem vedel, kako bi se zahvalil Bogu, da mi je, meni ubogemu grešniku, poslal starca, da me je tako blagodejno poučil.

Toda nisem bil dolgo deležen vodstva svojega ljubega in modrega starca – konec poletja je umri. Od njega sem se poslovil s solzami, in ko sem se mu zahvalil za očetovski pouk, sem ga prosil, naj mi pusti kot blagoslov molek, s katerim je zmeraj molil. Tako sem ostal sam. Poletje se je končevalo, spravljali so poljske pridelke. Nisem imel več kje bivati. Kmet me je odslovil, mi dal dva rublja za plačo, mi za pot napolnil bisago s kruhom in spet sem nastopil svoje popotno življenje; vendar nisem bil več v stiski kakor nekoč. Klicanje imena Jezusa Kristusa me je razveseljevalo na poti in vsi ljudje so bili dobri do mene; podoba je bila, ko da so me vsi vzljubili.

Nekega dne sem se vprašal, kaj naj storim z rubljema, katera mi je bil dal kmet. Kaj z njima? Čakaj! Nimam več starca, nikogar, ki bi me vodil; kupil bom Filokalijo in se iz nje učil notranje molitve. Pokrižal sem se in v molitvi nadaljeval pot. Prišel sem v veliko gubernijsko mesto in začel iskati po trgovinah Filokalijo; res sem jo našel, a trgovec je hotel zanjo tri rublje, jaz pa sem imel samo dva; zaman sem barantal, cene ni hotel spustiti; končno mi je rekel: “Pojdi v tistole cerkev in prosi zakristana; ima star primerek te knjige, morda ti ga bo dal za dva rublja.”

Sel sem tja in res kupil za dva rublja zelo staro in zdelano Filokalijo; silno sem je bil vesel. Za silo sem jo skrpal, prešil s platnom in jo dal v bisago poleg Svetega pisma.

In tako sedaj romam in nenehno molim Jezusovo molitev, ki mi je dražja in ljubša ko vse na svetu. Včasih prehodim na dan več kakor sedemdeset vrst in sploh ne čutim, da hodim; čutim samo, da molim. Ko me zateče hud mraz, molim še bolj pozorno in kmalu se ogrejem. Če lakota postane prehuda, pogosteje izrekam ime Jezusa Kristusa in pozabim, da sem bil lačen. Če se čutim bolnega in me boli hrbet ali noge, se še bolj zberem v molitvi in ne čutim več bolečine. Kadar me kdo razžali, mislim le na dobrodejno Jezusovo molitev; jeza ali prizadetost takoj izgine in pozabim vse. Postal sem malo čuden. Nič me ne briga, nič me ne zaposluje, nič zunanjega me ne priteguje, zmerom bi bil rad na samem; samo eno potrebo imam, na katero sem se navadil: neprenehoma moliti, in kadar molim, postanem ves vesel. Bog ve, kaj se dogaja z mano. Seveda so to le čutni vtisi ali, kakor je rekel starec, naravna posledica ali učinek pridobljene navade; ne upam pa si še začeti z vajo v duhovni molitvi srca, preveč nevreden in neumen sem. Čakam uro, ko bo Bog hotel, in upam v molitev svojega pokojnega starca.

Nisem torej še prišel do spontane7 in stalne duhovne molitve v srcu; a hvala Bogu, zdaj jasno razumem, kaj pomeni apostolova beseda, ki sem jo nekdaj slišal:

“Neprenehoma molite!”

 

 

(1)    Dobesedno: odlomek 273. Na Vzhodu imajo svetopisemske odlomke, ki jih berejo pri bogoslužju, razvrščene po številkah.

(2)    Vrsta je ruska dolžinska mera (1,067 km).

(3)    * Glavni podatki o cerkvenih in svetih očetih, omenjenih v tej knjigi, so navedeni v Dodatku. Na to bo opozarjala zvezdica (*).

(4)    Starec je izkušen (starejši) menih, mož askeze in molitve, ki ga mladi menihi ali laiki izberejo za duhovnega voditelja. Prim. opis starca Zosima v Bratih Karamazovih.

(5)    Filokalija je zbirka asketičnih del cerkvenih očetov in učiteljev duhovnega življenja, ki jo je sestavil atoški menih Hagiorit. Grški izvirnik je izšel 1782 v Benetkah s polnim naslovom Philokalia ton hieron neptikon, kar bi mogli prevesti: Ljubezen do lepega (življenja) po nauku svetih in treznih mož. Skoraj istočasno je starec Pajsij Veličkovski (1722 – 1794) oskrbel cerkvenoslovanski prevod Filokalije z naslovom Dobroljubije, ki je izšel 1793. Druga izdaja te med menihi zelo priljubljene knjige je izšla 1822. Cerkvenoslovanska izdaja se nekoliko razlikuje od grške (po vrstnem redu in samem besedilu); pripomogla je k veliki prenovi redovništva. To knjigo je nosil s seboj tudi naš ruski romar. Ruski prevod je izšel med 1877 in 1889 v petih zvezkih, pripravil pa ga je tambovski in pozneje vladimirski škof Teofan (svetno ime Jurij Govorov).

(6)    Pravoslavni molek se od našega rožnega venca razlikuje po tem, da ima deset desetk, jagode pa so navadno narejene iz svilenih niti.

(7)    Dobesedno: samodejne.

 

Druga pripoved

Dolgo sem potoval po vsemogočih krajih, spremljala me je Jezusova molitev, ki me je krepila in tolažila na vseh poteh, o vsaki priložnosti in ob vsakem srečanju. Končno sem začutil, da bi bilo dobro, če bi se kje ustavil, kjer bi se še bolj predal samoti in se poglabljal v Filokalijo, ki sem jo lahko prebiral samo zvečer, ko sem se ulegel, ali med opoldanskim počitkom; zelo sem si želel, da bi se dolgo zatapljal vanjo in z vero črpal iz nje pravi nauk o zveličanju duše z molitvijo srca. Da bi potešil to željo, pa se žal nisem mogel priglasiti k nobenemu ročnemu delu, ker že od otroštva nisem mogel uporabljati leve roke; ker se torej nisem mogel nikjer stalno zaposliti, sem se napotil proti sibirskim krajem k Svetemu Inocencu* v Irkutsk v prepričanju, da bom v sibirskih planjavah in gozdovih našel več tišine in se bom lažje posvetil branju in molitvi. Tako sem krenil tja in neprenehoma molil.

Čez nekaj časa sem čutil, da mi molitev kar sama prehaja v srce, ali bolje, da je moje srce, ki je redno bilo, začelo nekako samo od sebe izgovarjati svete besede ob vsakem utripu, na primer: 1. Gospod, 2. Jezus, 3. Kristus in tako naprej. Nehal sem premikati ustnice in napeto poslušal, kaj je govorilo srce; skušal sem tudi pogledati vanj, pri Čemer sem se spomnil, kako prijetno je to – po besedah mojega rajnega starca. Nato sem občutil v srcu rahlo bolečino, v duhu pa tako ljubezen do Jezusa Kristusa, da se mi je zdelo, da bi mu, če bi ga bil videl, padel k nogam, jih objel in mu jih umival s solzami ter se mu zahvaljeval za tolažbo, ki mi jo daje s svojim imenom, v svoji dobroti in ljubezni do mene, nevrednega in grešnega bitja, ki ga je ustvaril.

Kmalu sem začutil v srcu blagodejno toplino, ki se je razlila na vse prsi.

To me je še posebej nagnilo k pozornemu branju Filokalije, ker sem hotel ob njej preveriti te občutke in se še poglobiti v notranjo molitev srca; bal sem se namreč, da bi brez tega preverjanja sam sebe slepil, ko bi naravno delovanje imel za delovanje milosti, in bi postal ošaben, misleč, da sem hitro usvojil to molitev – na kar me je opozarjal moj pokojni starec. Zato sem hodil predvsem ponoči, dneve pa sem preživljal v branju Filokalije sede v gozdu pod drevjem. Ah, koliko novega, globokega in nepoznanega sem odkril ob tem branju! Pri tem opravilu sem okušal tolikšno blaženost, kakor si je doslej sploh nisem mogel predstavljati. Seveda nekaterih odlomkov moja omejena pamet še ni razumela, toda učinki molitve srca so mi pojasnjevali, česar nisem razumel; vrh tega sem včasih videl v sanjah svojega rajnega starca, ki mi je marsikaj razložil in vedno bolj nagibal mojo nespametno dušo k ponižnosti. Dva poletna meseca sem preživel v tej popolni sreči. Potoval sem zlasti po gozdovih in poljskih poteh; ko sem prišel v kako vas, sem prosil za torbo kruha in za pest soli, z vodo sem si napolnil čutaro in spet prehodil sto vrst.

 

Roparja napadeta romarja

Gotovo zaradi grehov moje zakrknjene duše ali pa zato, ker je bilo to v prid mojemu duhovnemu življenju, so proti koncu poletja nastopile preizkušnje. Takole je bilo: ko sem nekega večera dospel na glavno cesto, sem v mraku srečal dva človeka, ki sta bila videti vojaka; od mene sta zahtevala denar. Ko sem jima rekel, da nimam niti ficka, mi nista hotela verjeti in sta osorno vpila: “Lažeš! Romarji naberejo veliko denarja!” Eden se je zadrl: “Kaj se bova prepirala z njim!” in me je z gorjačo udaril po glavi; padel sem nezavesten.

Ne vem, koliko časa sem tako ležal, a ko sem se zavedel, sem videl, da sem v gozdu ob cesti; bil sem ves raztrgan in moja bisaga je izginila; ostala sta le konca nosilne vrvce. Hvala Bogu mi nista odnesla potnega lista, ki sem ga hranil v stari kapi, da sem ga lahko hitro pokazal, kadar je bilo treba. Spravil sem se na noge in bridko jokal – ne toliko zaradi bolečine, pač pa zaradi mojih knjig, Svetega pisma in Filokalije, ki sta bili v ukradeni bisagi. Ves dan, vso noč sem žaloval in jokal. Kje je moje Sveto pismo, ki sem ga bral od malega in ga imel vedno s seboj? Kje je moja Filokalija, iz katere sem črpal pouk in tolažbo? Nesrečnež sem izgubil edini zaklad svojega življenja, preden sem se mogel nasititi iz njega. Rajši bi bil umri, kakor živel tako brez duhovne hrane. Nikdar več ju ne bom mogel kupiti!

Dva dni sem komaj hodil, tako sem bil potrt; tretji dan sem se ves izčrpan zgrudil ob grm in zaspal. V sanjah se znajdem v samostanu, v celici mojega starca, in mu tožim o svoji žalosti. Starec me potolaži in reče: “To naj ti bo nauk o odpovedi zemeljskim stvarem, da boš svobodneje hodil proti nebesom. Ta preizkušnja ti je bila poslana, da ne bi padel v duhovno naslado. Bog hoče, da se kristjan odpove svoji volji in vsaki navezanosti nanjo, da se more v celem izročiti Božji volji. Vse, kar Bog dela, dela v človekov blagor in zveličanje. Hoče, da bi se vsi ljudje zveličali /1 Tim 2,4/. Zato izberi pogum in verjemi, da bo Gospod ob skušnjavi tudi pomagal, da jo boste premagali /1 Kor 10,13/. Kmalu boš prejel večjo tolažbo, kakor je vsa tvoja bolečina.”

Ob teh besedah sem se prebudil, v telesu sem čutil nove moči, v duši pa kot nekakšno zarjo in novo spokojnost. “Gospodova volja naj se zgodi!” sem rekel. Vstal sem, se pokrižal in krenil. Molitev je spet delovala v mojem srcu kakor prej in tri dni sem mirno hodil. Nenadoma naletim na cesti na kolono kaznjencev z vojaškim spremstvom. Ko so prišli bliže, sem opazil človeka, ki sta me bila oropala, in ker sta hodila ob kraju kolone, sem se jima vrgel k nogam in ju rotil, naj mi povesta, kje sta moji knjigi. Sprva sta se delala, kakor da me ne poznata, nato pa je eden od njiju rekel: “Če nama boš kaj dal, ti bova povedala, kje sta tvoji knjigi. Hočeva en rubelj.”

Prisegel sem, da jima ga bom gotovo dal, tudi če bi moral zanj prosjačiti. “Če hočeta, vama  zastavim svoj potni list.” Povedala sta mi, da sta moji knjigi na vozovih z drugimi ukradenimi predmeti, ki so jima jih zasegli. “Kako pa ju bom dobil?” “Prosi stotnika, ki nas spremlja.” Tekel sem k stotniku in mu podrobno razložil zadevo. Med pogovorom me je vprašal, če znam brati Sveto pismo. “Ne samo brati,” sem rekel, “tudi pisati; na Svetem pismu boste videli napis, ki dokazuje, da je knjiga moja; tule na potnem listu pa je moje ime in priimek.” Stotnik mi je rekel: “Ta lopova sta vojaška ubežnika, živela sta v neki koči in ropala mimoidoče. Včeraj ju je ujel spreten kočijaž, ko sta mu hotela odpeljati trojko. Prav rad ti izročim knjigi, če sta vmes; vendar moraš z nami do postaje, le štiri vrste je do tja: ne morem ustavljati cele kolone zaradi tebe.”

Ves vesel sem hodil ob stotnikovem konju in kramljal z njim. Videl sem, da je pošten in dober človek in da ni več ravno mlad. Vprašal me je, kdo sem, od kod prihajam in kam grem. Odgovoril sem mu čisto po pravici; in tako smo prišli do postaje. Šel je po moji knjigi in mi ju izročil, rekoč: “Kam boš šel zdaj? Znočilo se je že. Lahko prenočiš pri meni v veži.” Res sem ostal pri njem. Bil sem tako srečen, da sem spet dobil knjigi, da nisem vedel, kako bi se zahvalil Bogu; tako sem ju stiskal k srcu, da me je prijel krč v roke. Solze sreče so mi tekle iz oči in srce mi je bílo v blaženem veselju.

Stotnik me je pogledal in rekel: “Vidi se, da rad bereš Sveto pismo.” Tako sem bil vesel, da nisem mogel odgovoriti niti besede. Samo jokal sem.

Nadaljeval je: “Tudi jaz, brat, vsak dan skrbno prebiram evangelij.” Pri tem si je odpel uniformo in potegnil iz nje majhen kijevski Evangelij1 s srebrnimi platnicami. “Sedi in povedal ti bom od kod ta navada. Hej! Prinesite nama večerjo!”

 

Stotnikova zgodba

Sedla sva za mizo. Stotnik je začel pripovedovati: “Že od mladega sem služil v vojski, a nikoli v garniziji. Dobro sem opravljal službo in predstojniki so me imeli za vzornega zastavnika. Vendar sem bil mlad in moji prijatelji tudi; na žalost sem začel piti in se tako predal pijači, da sem zbolel; kadar nisem pil, sem bil vzoren častnik, ko pa sem se opil, sem moral za šest tednov v posteljo. Dolgo so me prenašali, nazadnje pa so me zaradi grobih besed, s katerimi sem v pijanosti sramotil svojega predstojnika, degradirali in me obsodili na triletno službo v garniziji; če se ne bi odpovedal pijači, so mi zagrozili še s hujšimi kaznimi. Kljub vsemu prizadevanju in kljub zdravljenju se v tem žalostnem stanju nisem mogel znebiti svoje strasti in odločili so se, da me pošljejo v kazenski bataljon. Ko sem to zvedel, sem bil ves obupan. Nekega dne sem sedel v kasarni in premišljeval o vsem tem. Pa se prikaže menih, ki je zbiral miloščino za novo cerkev. Vsak je dal, kar je mogel. Ko je prišel do mene, me je vprašal:

“Zakaj si tako žalosten?”

Malo sem se pomenil z njim in mu povedal o svoji nesreči. Menih je sočustvoval z menoj in mi rekel:

“Isto se je zgodilo mojemu bratu; takole se je izvlekel:

Njegov spovednik mu je dal Evangelij in mu ukazal, naj prebere poglavje iz njega, vsakič ko se mu zahotelo piti; in če se mu bo spet zahotelo, mora prebrati naslednje poglavje. Moj brat se je ravnal po tem nasvetu in kmalu je pivska strast izginila. Že petnajst let ni pokusil opojne pijače. Stori isto in kmalu boš videl, da pomaga. Imam Evangelij, če hočeš, ti ga bom prinesel.” Tedaj sem mu rekel: “Kako naj mi pomaga tvoj Evangelij, če me niti moj trud niti zdravljenje nista mogla odvrniti od tega?” (Tako sem govoril, ker nisem nikoli bral Evangelija).

“Ne govori tako,” je odvrnil menih. “Zagotavljam ti, da ti bo koristilo.” Naslednji dan mi je menih res prinesel tale Evangelij. Odprl sem ga, ga gledal, prebral nekaj stavkov in mu rekel: “Ne maram tega; ničesar ne razumem; nisem vajen brati cerkvenoslovanščine.”

Menih me je še naprej spodbujal, češ da je v samih evangeljskih besedah dobrodejna moč; kajti Bog sam je izrekel te besede, ki so v njem zapisane.” Nič hudega, če ne razumeš, samo pozorno beri. Neki svetnik je rekel: Če ti ne razumeš Božje besede, pa hudi duhovi razumejo, kar bereš, in trepetajo /prim. Jak 2,19); in prav gotovo je tudi sla po pijači delo hudobnih duhov. In še to ti bom rekel: Janez Zlatousti* piše, da celo kraj, kjer je shranjen Evangelij, zbuja strah duhovom teme in ovira njihove nakane.”

Ne spominjam se več dobro – mislim, da sem temu menihu dal nekaj – vzel sem njegov Evangelij in ga s svojimi rečmi stlačil v kovček; čisto sem pozabil nanj. Čez nekaj časa me je spet zažejalo po pijači; umiral sem od sle po njej in sem odprl kovček, da bi vzel iz njega denar in pohitel v pivnico. Zagledal sem Evangelij in se takoj spomnil vsega, kar mi je bil rekel menih; odprl sem ga in začel brati prvo poglavje po Mateju. Bral sem do konca, ne da bi kaj razumel; vendar sem se spomnil, kaj mi je bil rekel menih: nič ne de, če ne razumeš, samo pozorno beri. No, sem si rekel, poskusimo še eno poglavje. Prebrano se mi je zdelo jasnejše. Dajmo še tretje: komaj sem ga začel, se je zaslišal zvonec, ki je klical k večernemu počitku. Ni bilo več mogoče iti iz kasarne; tako sem ostal brez pijače.

Ko sem se naslednje jutro odpravljal po žganje, sem si rekel: Kaj če bi prebral poglavje iz Evangelija? Poskusimo! Prebral sem in nisem šel. Spet drugič me je zažejalo po alkoholu, pa sem začel brati in sem se čutil potešenega. To mi je dalo poguma, in vsakič ko se mi je zbudila sla, sem se zatekel k poglavju Evangelija. Čim bolj je mineval čas, tem lažje je šlo. Ko sem končal vse štiri evangelije, je moja strast po vinu povsem izginila; prav uprlo se mi je. In zdaj je prav dvajset let, kar se nisem več dotaknil opojne pijače.

Vsi so bili osupnili, da sem se tako spremenil; čez tri leta sem bil znova sprejet med častnike, napredoval sem in postal stotnik. Poročil sem se, dobil sem odlično ženo; pridobila sva si nekaj imetja in zdaj, hvala Bogu, kar gre; pomagava revnim, kolikor moreva, in sprejemava romarje. Imam sina, ki je že častnik, priden fant je.

Veš, po svoji ozdravitvi sem se zaobljubil, da bom vse življenje vsak dan prebral enega izmed štirih evangelijev v celoti, in to brez izjeme. Tako tudi delam. Kadar sem obložen z delom in sem zelo utrujen, se uležem in prosim ženo ali sina, da bereta Evangelij zraven mene, tako se držim svojega pravila. Iz hvaležnosti in v Božjo slavo sem dal preobleči ta Evangelij v čisto srebro in ga vedno nosim na prsih.” Z veseljem sem poslušal to stotnikovo pripoved in mu rekel:

“Poznal sem podoben primer: v naši vaši je bil v tovarni odličen delavec, zelo spreten v svojem poklicu; a na žalost je pil in to pogosto. Neki pobožen človek mu je svetoval, naj vsakič, ko ga zažeja po žganju, zmoli triintrideset Jezusovih molitev v čast presveti Trojici in triintridesetim letom Jezusovega zemeljskega življenja. Tako je delal in kmalu je nehal piti. A to še ni vse: čez tri leta je šel v samostan.”

“In kaj je več vredno,” je vprašal stotnik, “Jezusova molitev ali Evangelij?”

“To je eno in isto,” sem odgovoril. “Evangelij je kakor Jezusova molitev, kajti Božje ime Jezusa Kristusa vključuje vse evangeljske resnice. Sveti očetje pravijo, da je Jezusova molitev povzetek vsega Evangelija.” Potem sva molila; stotnik je začel brati Markov evangelij od začetka in jaz sem ga poslušal in molil v srcu. Stotnik je končal z branjem ob dveh zjutraj in šla sva spat.

Po svoji navadi sem vstal zgodaj zjutraj; vsi so še spali; brž ko se je začelo svitati, sem se zatopil v svojo drago Filokalijo. S kakšnim veseljem sem jo odprl! Zdelo se mi je, kakor da sem po dolgi odsotnosti spet našel očeta ali prijatelja, ki je vstal od mrtvih. Objel sem jo in se zahvaljeval Bogu, da mi jo je vrnil; začel sem prebirati Teolepta iz Filadefije* v drugem delu Filokalije. Bil sem začuden, ko sem videl, da predlaga, da se hkrati predaš trem vrstam dejavnosti: ko sediš pri mizi, pravi, dajaj telesu hrano, ušesu berilo in duhu molitev. A spomin na blagodejen prejšnji večer mi je praktično pojasnil to misel. Tedaj sem doumel skrivnost razlike med srcem in umom.

Ko se je stotnik zbudil, sem se mu šel zahvalit za dobroto in se poslovit od njega. Nalil mi je čaja, mi dal rubelj in ločila sva se. Ves vesel sem nadaljeval svojo pot.

Ko sem prehodil vrsto, sem se spomnil, da sem obljubil vojakoma rubelj in zdaj sem ga imel. Ali jima ga moram dati ali ne? Po eni strani, sem si rekel, sta te pretepla in oropala, tudi ti ne moreta nič žalega napraviti, ker sta ujeta. Po drugi strani pa se spomnim, kaj je zapisano v Svetem pismu:

Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti /Rim 12,20/. In Jezus Kristus sam pravi:

Ljubite svoje sovražnike /Mt 5,44/ in še Če ti hoče kdo vzeti obleko, mu pusti še plašč /Mt 5,40/. To me je prepričalo in sem se vrnil. Na postajo sem prišel, ko se je kolona ravno pripravljala na odhod. Stekel sem k hudodelcema in jima izročil svoj rubelj, rekoč: “Molita in spokorita se;

Jezus Kristus je prijatelj ljudi. Ne bo vaju zapustil.”

Po teh besedah sem se oddaljil in nadaljeval pot v drugo smer.

 

Samota

Ko sem prehodil petdeset vrst po glavni cesti, sem zavil na samotnejše podeželske poti, prikladnejše za branje. Dolgo sem hodil po gozdovih; od časa do časa sem šel skozi majhno vas. Večkrat sem ves dan prebil v gozdu in prebiral Filokalijo; iz nje sem črpal presenetljiva in globoka spoznanja. Moje srce je gorelo od želje, da bi se združilo z Bogom po notranji molitvi, ki sem se je trudoma učil in jo preverjal v Filokaliji; obenem sem bil žalosten, da nisem našel kakega zavetišča, kjer bi se mogel v miru in nepretrgano predajati branju.

V tistem času sem prebiral tudi Sveto pismo in čutil sem, da ga začenjam bolje razumevati; v njem sem našel manj temnih mest.

Sveti očetje imajo prav, ko pravijo, da je Filokalija ključ do skrivnosti, zakopanih v Svetem pismu. Pod njenim vodstvom sem začenjal razumevati skriti pomen Božje besede; odkrival sem, kaj je notranji človek, skrit v globini srca, kaj prava molitev, molitev v duhu, kaj nebeško kraljestvo v nas, kaj goreča prošnja Svetega Duha; doumel sem pomen besed: Vi ste v meni; daj mi svoje srce; obleči Kristusa; svatba Duha v naših srcih; klicanje Aba, Oče, in še veliko drugih. Kadar sem obenem molil v globini srca, se mi je vse, kar me je obdajalo, prikazovalo v očarljivi podobi: drevesa, rastline, ptiči, zemlja, zrak, svetloba, zdelo se mi je, da mi vse govori, da obstaja zaradi človeka, da vse pričuje za Božjo ljubezen do človeka; vse je molilo, vse je prepevalo slavo Bogu! Tako sem razumel tisto, kar Filokalija imenuje “spoznanje govorice stvarstva”, in videl sem, kako se je mogoče pogovarjati z Božjim stvarstvom.  

 

Gozdarjeva zgodba

Dolgo sem tako potoval. Končno sem prispel v tako samotne kraje, da tri dni nisem videl nobene vasi. Zmanjkalo mi je kruha in vznemirjala me je misel, da bom umri od lakote. Brž ko sem začel moliti v srcu, je moj nemir izginil, vdal sem se v Božjo voljo, postal vesel in miren. Ko sem napravil še nekaj korakov po poti skozi ogromen gozd, sem pred sabo opazil psa čuvaja, ki je prihajal iz gozda; poklical sem ga in je prišel, ves prijazen, da ga pobožam. Razveselil sem se in si rekel: Kako dober je Bog! Gotovo se v tem gozdu pase čreda in je to pastirjev pes ali pa morda kak lovec sledi divjačino; vsekakor bom lahko prosil kruha, saj že dva dni nisem jedel, ali pa bom zvedel, če ni v bližini kakšna vas. Ko me je pes obkrožil in videl, da nimam ničesar v torbi, jo je pobrisal v gozd po isti stezici, s katere je priskakal na pot. Šel sem za njim; po kakih dvesto metrih sem med drevjem opazil psa v luknji, iz katere je molil glavo in lajal.

Videl sem, da se izza debelega debla približuje suh in bled kmet srednjih let. Vprašal me je, kako sem zašel tja. Vprašal sem ga, kaj počne na tako samotnem kraju. Izmenjala sva si nekaj prijaznih besed. Kmet me je povabil v svojo kočo in mi razložil, da je gozdni čuvaj in nadzira ta gozd, ki ga bo treba posekati. Ponudil mi je kruha in soli in med nama se je razpletel pogovor.

“Zavidam ti to samotarsko življenje,” sem mu rekel; “jaz pa se stalno potikam okrog in prihajam v stik z naj-različnejšimi ljudmi.”

“Če želiš,” mi je rekel, “prav lahko živiš tukaj; tamle je stara koča, ki jo je uporabljal prejšnji čuvaj; zob časa jo je že malo načel, a čez poletje jo je mogoče uporabljati. Imaš potni list. Kruha je dovolj za oba, vsak teden mi ga prinesejo iz vasi, tamle pa je studenec, ki nikoli ne presahne. Brat, jaz že deset let jem samo kruh in pijem vodo. Škoda, da bo jeseni, ko bodo dela na polju končana, prišlo sem dvesto sekačev posekat ta gozd; tu ne bom imel več kaj početi pa tudi tebi ne bodo pustili ostati.”

Ob teh besedah me je navdalo takšno veselje, da bi se mu najraje vrgel k nogam. Nisem vedel, kako naj se zahvalim Bogu za njegovo dobroto do mene.

Vse, kar sem si želel in za kar sem se gnal, zdaj nenadoma prejemam. Do srede jeseni je se štiri mesece in v tem času lahko izkoristim tišino in mir, da se s pomočjo Filokalije naučim stalne molitve v srcu. Tako sem se odločil, da se nastanim v omenjeni koči. Še naprej sva se pogovarjala in ta preprosti brat mi je pripovedoval o svojem življenju in o svojih nazorih. “V moji vasi,” je rekel, “nisem bil zadnji; imel sem poklic, barval sem blago, rdeče in modro; kar dobro sem shajal, vendar ni šlo brez greha: varal sem svoje stranke in preklinjal ob vsaki priložnosti; bil sem prostaški, pil in se prepiral.

V naši vasi je bil star cerkveni pevec, ki je imel staro, zelo staro knjigo o poslednji sodbi2. Večkrat je prihajal k pravoslavnim vernikom in jim bral; za to so mu dali nekaj denarja; prihajal je tudi k meni. Največkrat sem mu dal deset kopejk in šilce žganja pa je bral, dokler niso zapeli petelini. Nekoč sem delal in ga poslušal, bral je odlomek o peklenskih mukah in o vstajenju mrtvih, kako bo Bog prišel sodit, kako bodo angeli trobili na trobente, kakšen ogenj, kakšna vrela smola bo in kako bodo črvi požirali grešnike. Hipoma me je prevzel grozen strah in sem si rekel: Ne bom ušel mukam! Ne, na vsak način moram rešiti svojo dušo, morda se mi posreči odkupiti svoje grehe. Dolgo sem razmišljal in sem sklenil, da pustim svoj poklic; prodal sem hišo, in ker sem živel sam, sem postal gozdni čuvaj, za plačo sem zahteval samo kruh, obleko in sveče, da jih lahko prižgem med molitvami.

Že več kot deset let živim tu. Hranim se samo enkrat na dan in to le s kruhom in z vodo. Vsako noč vstanem ob prvem petelinjem petju in do svita klečim in se priklanjam do tal; ko molim, prižgem sedem sveč pred ikonami. Ko podnevi hodim po gozdu, nosim na golih ramenih dva puda3 težke verige. Ne preklinjam, ne pijem ne piva ne zganja, ne prepiram se z nikomer; žena in deklet sem se vedno ogibal.

V začetku sem bil bolj zadovoljen s takšnim življenjem, sčasoma pa so me začele napadati misli, ki jih ne morem odgnati. Bog ve, če bom zadostil za svoje grehe, čeprav je to življenje zelo težko? Ali pa je sploh res, kar piše v tisti knjigi? Kako more človek vstati od mrtvih? Nekateri so umrli pred sto in več leti, celo njihov prah je izginil. In kdo ve, ali bo pekel ali ne? Saj se še nikoli nihče ni vrnil z drugega sveta; ko človek umrje, strohni in ni več sledu o njem. Nemara so to knjigo napisali popi ali oblastniki, da bi nam bedakom pognali strah v kosti in bi bili bolj pokorni? Tako živimo tu na zemlji v stiskah in brez tolažbe, na drugem svetu pa ne bo ničesar! Čemu potem vse to? Ali ni boljše, da si vsaj na zemlji kaj privoščiš? Te misli mi ne dajo miru,” je dodal, “in bojim se, da se bom spet lotil prejšnjega poklica.”

Zelo se mi je smilil in sem si mislil: Pravijo, da samo učenjaki in izobraženci postanejo svobodomisleci in ne verjamejo v nič, a glej v kakšno nevero zaidejo naši bratje, preprosti kmetje! Gotovo ima kraljestvo teme dostop do vseh in morda še lažje napade preproste. Biti moraš kar se da pozoren in se proti sovražniku utrjevati z Božjo besedo. Da bi malo pomagal temu bratu in ga utrdil v veri, sem potegnil iz bisage Filokalijo in jo odprl pri 109. poglavju blaženega Hezihija*. Prebral sem ga in mu razložil, da se človek ne odvrne od greha le iz strahu pred kaznijo, kajti duša se more osvoboditi grešnih misli samo z budnostjo duha in čistostjo srca. Vse to pa dosežeš z notranjo molitvijo. “Če nekdo krene na pot askeze ne le iz strahu pred peklenskimi mukami, temveč tudi iz hrepenenja po nebeškem kraljestvu,” sem dodal, “primerjajo sveti očetje njegovo delo z delom najemnika. Bog pa hoče, da prihajamo k njemu kot sinovi; hoče, da nas ljubezen in gorečnost silita, da živimo pošteno in da uživamo popolno združenje z njim v duši in v srcu4. Lahko se še tako izčrpavaš, si nalagaš še tolikšne telesne preizkušnje in junaštva: če nimaš stalno Boga v mislih in Tezusove molitve v srcu, ne boš nikoli varen pred zlemi rnislimi; vedno ob najmanjši priložnosti boš nagnjen h grehu. Zato, brat, začni moliti neprenehoma Jezusovo molitev; to ti v tej samoti ne bo težko; kmalu boš okusil njeno blagodejnost. Brezbožne misli bodo izginile; razumel boš, kako morejo umrli vstajati od mrtvih, in poslednja sodba se ti bo prikazala takšna, kot v resnici je. In v tvojem srcu bo tolikšno olajšanje in veselje, da se boš samo čudil; ne boš več zamorjen ali v dvomih zaradi svojega spokornega življenja!” Nato sem mu po svojih najboljših močeh razložil, kako naj moli Jezusovo molitev po Božji zapovedi in naukih svetih očetov. Kazalo je, da se strinja s tem in da se je pomiril. Potem sem se poslovil od njega in odšel v staro kočo, ki mi jo je pokazal.

 

Trud za duhovnost

Moj Bog, kakšno veselje, kakšno tolažbo, kakšen užitek sem občutil, ko sem prestopil prag te luknje, ali bolje rečeno: tega groba! Zdela se mi je kakor veličastna palača, polna radosti. S solzami veselja sem se zahvaljeval Bogu in si rekel: Zdaj bom v tem miru in pokoju moral resno delati in prositi Gospoda, da mi razsvetli duha. Tako sem začel zelo pozorno prebirati Filokalijo od začetka do konca. Kmalu sem končal svoje branje in se ovedel modrosti, svetosti in globine te knjige. A ker obravnava stevilne teme, nisem mogel vsega razumeti niti se osrediniti samo na nauk o notranji molitvi in priti do spontane in trajne molitve v srcu. Vendar me je silno žejalo po njej, kot tudi zapoveduje Bog po apostolu:

Hrepenite po večjih darovih /I Kor 12,31 / pa tudi: Duha ne ugašajte /I Tes 5,19/! Naj sem še toliko premišljeval, nisem vedel, kaj naj napravim. Nimam dovolj bistrega uma ne zmožnosti razumevanja in nikogar, ki bi mi pomagal. Bom pa Gospoda nadlegoval z molitvami in mi bo morda razsvetlil duha! Tako sem ves dan molil, ne da bi se za trenutek ustavil; utrudil sem se in zaspal; v snu se znajdem v celici svojega starca, ki mi razlaga Filokalijo: ta sveta knjiga je polna velike modrosti. To je skrivnostna zakladnica naukov o skritih Božjih načrtih. Ni dostopna na vsakem kraju in vsakomur; pač pa vsebuje navodila po meri vsakogar: globoka za globoke duhove in preprosta za preproste. Zato vi preprosti ljudje ne smete brati odlomkov svetih očetov po zaporedju, kakršno je v tej knjigi. Ta razvrstitev se ravna po teologiji; tisti pa, ki ni poučen in se želi naučiti notranje molitve v Filokaliji, se mora držati tegale reda: 1. – najprej naj prebere knjigo meniha Nikefora* (v drugem delu);

  1. – knjigo Gregorja Sinajskega* v celoti, ražen kratkih poglavij.
  2. – vse tri oblike molitve Simeona Novega teologa* in njegovo razpravo o veri; in
  3. Kalistovo in Ignacijevo* knjigo.

V teh besedilih najdeš celoten nauk o notranji molitvi srca, ki je vsakomur razumljiv.

Če pa hočeš še jasnejši pouk o molitvi, poišči v četrtem delu knjige zgoščen vzorec molitve carigrajskega patriarha Kalista.

Držeč v roki Filokalijo sem iskal omenjeni odlomek, a ga nisem mogel najti. Starec je obrnil nekaj strani in mi rekel: Tule je, ti ga bom označil! Pobral je oglje s tal in potegnil črto ob robu strani, kjer je bil omenjeni odlomek. Pozorno sem poslušal vse starčeve besede in si jih skušal globoko in natančno vtisniti v spomin.

Zbudil sem se, in ker se še ni zdanilo, sem še naprej ležal in se spominjal vsega, kar sem bil videl v snu, ter ponavljal, kar mi je bil rekel starec. Potem sem začel premišljevati: Bog ve, ali se mi je prikazala duša mojega rajnega starca ali so bile to moje lastne misli, saj pogosto in dolgo mislim na Filokalijo in na starca! Vstal sem in si nisem bil na jasnem; začelo se je daniti. Naenkrat zagledam na kamnu, ki mi je rabil za mizo, Filokalijo, odprto na strani, ki jo je bil pokazal starec in je bila označena s črto z ogljem, prav tako kakor v snu; celo oglje je še bilo ob knjigi. Bil sem pretresen, kajti spomnil sem se, da prejšnji večer knjige ni bilo tam; zaprto sem bil položil poleg sebe, preden sem zaspal, in spomnil sem se tudi, da ni bilo nobenega znaka na tisti strani. Ta dogodek me je prepričal o resničnosti prikazovanj pa tudi o svetosti spomina na mojega starca. Tako sem spet začel brati Filokalijo po nakazanem redu. Prebral sem enkrat pa še drugič in to branje je razplamtelo mojo gorečnost in željo, da bi dejansko izkusil vse, kar sem bral. Jasno sem spoznal smisel notranje molitve, načine, kako jo dosežeš, in njene učinke; spoznal sem, kako razveseljuje dušo in srce in kako lahko razločiš, ali ta sreča prihaja od Boga, iz narave ali pa je slepilo.

Predvsem sem skušal odkriti lego srca – po nauku svetega Simeona Novega teologa. Zaprl sem oči, usmeril pogled proti srcu in si ga skušal predstavljati takšno, kakršno je v levem delu prsi, ter napeto poslušal njegovo bitje. To vajo sem sprva delal pol ure, po večkrat na dan; na začetku sem videl samo temo; kmalu pa se je prikazalo moje srce in čutil sem njegov globok utrip; nato se mi je posrečilo vpeljati v srce Jezusovo molitev in jo izpeljati iz njega – v ritmu dihanja, kakor učijo sveti Gregor Sinajski pa Kalist in Ignacij: ko sem v duhu gledal v svoje srce, sem vdihoval zrak, ga držal v prsih in govoril: Gospod Jezus Kristus, izdihoval pa sem besede: usmili se me. Sprva sem se vadil uro ali dve, nato sem se temu opravilu posvečal čedalje pogosteje in nazadnje sem v tem preživel skoraj ves dan. Kadar sem se čutil obremenjenega, utrujenega ali nemirnega, sem takoj prebral v Filokaliji odlomke, ki govorijo o dejavnosti srca, in gorečnost in želja po molitvi sta se spet porodili v meni. Po treh tednih sem občutil bolečino v srcu, potem prijetno toplino pa tolažbo in mir. To mi je dalo več moči za vajo v molitvi, s katero so bile povezane vse moje misli, in začutil sem veliko veselje. Od tistega časa sem kdaj pa kdaj doživljal razne nove občutke v srcu in v duhu. Včasih je v mojem srcu kar kipelo in občutil sem tolikšno lahkotnost, svobodo in veselje, da sem bil kakor spremenjen in ves prevzet Včasih sem čutil gorečo ljubezen do Jezusa Kristusa in do vsega Božjega stvarstva. Včasih so mi same od sebe tekle solze iz hvaležnosti Gospodu, ki se je usmilil mene trdovratnega grešnika. Včasih se je moj omejeni um tako razsvetlil, da sem jasno razumel, Česar si nekdaj ne bi mogel niti predstavljati. Včasih se je blaga gorkota iz mojega srca razlila v vse moje bitje in sem ginjen povsod občutil Gospodovo navzočnost. Včasih sem občutil silno in globoko veselje, ko sem klical ime Jezusa Kristusa, in razumel sem, kaj pomeni njegova beseda: Božje kraljestvo je v vas /prim.Lk 17,21/.

Sredi teh blagodejnih tolažb sem opazil, da se učinki molitve srca kažejo v treh oblikah: v duhu, v čustvih in v razodevanjih. V duhu na primer občutiš milino Božje ljubezni, notranji mir, očaranost duha, čistost misli, sijaj podobe Boga; v čustvih prijetno toplino srca, silno ugodje po vsem telesu, prekipevajoče veselje v srcu, lahkotnost in življenjsko čilost, neobčutljivost za bolezni ali boleči-ne; v razodevanjih pa razsvetljenje razuma, razumeva-nje Svetega pisma, dojemanje govorice stvarstva, osvobojenost od praznih skrbi, doživljanje slasti notranjega življenja, gotovost o Božji bližini in njegovi ljubezni do nas.

Po petih samotnih mesecih v tem trudu in v tej sreči sem se tako dobro navadil na molitev srca, da sem jo molil neprenehoma in sem na koncu čutil, da poteka sama od sebe brez kakšnega mojega prizadevanja;v mojem duhu in v mojem srcu se je rojevala ne le v budnem stanju, temveč celo v snu in se ni niti za trenutek pretrgala. Moja duša se je zahvaljevala Gospodu in moje srce se je radovalo v nenehnem veselju.

Prišel je čas sečnje, drvarji so se zbrali in moral sem zapustili svoje tiho bivališče. Zahvalil sem se gozdnemu čuvaju, zmolil molitev in poljubil ta kotiček zemlje, kjer mi je Gospod blagovolil izkazati svojo dobroto: del sem si bisago na rame in krenil na pot. Hodil sem zelo dolgo in prehodil veliko sveta, preden sem dospel v Irkutsk. Samodejna molitev srca je bila moja tolažba na vsej poti, nikoli me ni nehala razveseljevati, čeprav v različnih stopnjah; nikjer in nikoli me ni motila, nič je ni moglo oslabiti. Če delam, molitev sama deluje v mojem srcu in delo mi gre hitreje od rok; če kaj pozorno poslušam ali berem, molitev ne preneha, in hkrati občutim eno in drugo, ko da bi bil podvojen in ko da bi bili v mojem telesu dve duši. Moj Bog, kako skrivnosten je človek!…

 

Volk naskoči

Kako velika so tvoja dela, Gospod, vse si naredi] z modrostjo /Ps 104,24/. Na svoji poti sem srečal marsikaj izrednega. Če bi moral o vsem pripovedovati, bi potreboval več dni. Na primer tole: nekega zimskega večera sem sam prečkal gozd in hotel čimprej priti do dve vrsti oddaljene vasi, ki sem jo že opazil. Nenadoma je skočil name velik volk. V roki sem držal volnen molek svojega starca (vedno sem ga imel s seboj). S tem molkom sem udaril po volku. In kaj se je zgodilo? Molek se mi je izmuznil iz rok in se ovil zveri okoli vratu. Volk je pobegnil in se skakaje čez robidovje z zadnjimi tacami zapletel v trnje, molek pa se je zapletel za vejo suhega drevesa; volk se je na vso moč otepal, a se ni mogel rešiti, ker ga je molek stiskal za vrat. Verno sem se pokrižal in šel reševat volka; bal sem se namreč, da bo izpulil molek in zbežal s tem dragocenim predmetom. Prav ko sem se približal in prijel za molek, ga je volk pretrgal in brez sledu izginil. Zahvalil sem se Gospodu in med obujanjem spominov na svojega pokojnega starca srečno prispel v vas; šel sem v gostišče prosit prenočišče. Stopil sem v sobo. Dva popotnika sta sedela za mizo v kotu, eden že starejši, drugi srednjih let in krepak, oba po vsem videzu boljšega stanu. Pila sta čaj. Kmeta, ki je čuval njuna konja, sem vprašal, kdo sta. Razložil mi je, da je starejši učitelj, drugi pa pisar: oba pa sta plemiškega rodu. “Peljem ju na semenj, dvajset vrst od tod.” Ko sem se malo odpočil, sem prosil gospodinjo za sukanec in iglo. Približal sem se sveči in začel šivati svoj molek. Pisar me je premeril in rekel: “Pošteno si se moral priklanjati, da si si pretrgal molek!” “Saj ga nisem jaz uničil, ampak volk…” “Kaj tudi volkovi molijo,” je smeje rekel pisar.

Podrobno sem jima povedal, kaj se je zgodilo, in razložil, kako dragocen je zame ta molek. Pisar se je spet zasmejal in rekel:

“Vi lahkoverneži vidite povsod čudež! Kaj je skrivnostnega v tem? Ti si mu pač nekaj vrgel, ustrašil se je in pobegnil; psi in volkovi se tega vedno bojijo, in zaplesti se s tacami v gozdu res ni težko. Na svetu se marsikaj zgodi – pa naj bo zato vse čudežno?”

Tedaj ga je začel učitelj pregovarjati: “Ne govorite tako, gospod! V teh vprašanjih niste doma … Sam vidim v zgodbi tega kmeta dvojno skrivnost, čustveno in duhovno…” “Kako to?” je vprašal pisar. “Takole: Čeprav nimate najvišje izobrazbe, ste se pri šolskem verouku gotovo učili sveto zgodovino v obliki vprašanj in odgovorov. Spomnite se: ko je bil prvi človek, Adam, v stanju nedolžnosti, so mu bile vse živali podložne; s strahom so se mu bližale in on jim je dajal imena. Starec, ki mu je pripadal ta molek, je bil svet; in kaj je svetost? Nič drugega kakor vrnitev iz grešnosti v stanje nedolžnosti prvega človeka – v moči prizadevanja in kreposti. Duša posvečuje telo. Molek je bil stalno v roki svetnika; ob stalnem stiku z njegovimi rokami in ob njegovem izžarevanju je ta predmet prežela sveta moč, moč nedolžnosti prvega človeka. To je skrivnost duhovne narave!… To moč po naravi občutijo vse živali, zlasti po vohu: kajti nos je bistven organ zaznavanja pri živalih. To pa je skrivnost čutne narave…”

“Za vas učenjake obstajajo samo tovrstne moči in modrosti; mi pa vidimo stvari preprosteje: natočiš kozarček in ga srkneš – to ti da moči,” je dejal pisar in stopil k točilni mizi.

“To je vaša stvar,” je odgovoril učitelj, “prosim vas, da nama v tem primeru dovolite nekoliko učeno razpravljanje.”

Učiteljeve besede so mi bile všeč; pomaknil sem se k njemu in mu rekel: “Vam smem povedati še kaj o svojem starcu?”

Razložil sem mu, kako se mi je prikazal v spanju, me poučil in občrtal besedilo v Filokaliji. Učitelj je pozorno poslušal to pripoved. Pisar, ki je bil zleknjen na klopi, pa je zagodrnjal: “Pa res postaneš norec, če stalno buljiš v Biblijo. Samo tegale poglejte! Le kateri zlodej ti bo šel ponoči mazat po knjigah! Sam si v spanju odrinil bukve, da so padle na tla in se zamazale v pepelu … V tem je tvoj čudež! Oh, ti bedaki; ne manjka se jih!”

Ko je pisar to odmomljal, se je obrnil k zidu in zaspal.

Tedaj sem se nagnil k učitelju in rekel: “Če hočete, vam bom pokazal knjigo, kjer je lepo zaznamovano, ne pa zamazano s pepelom.”

Potegnil sem iz bisage Filokalijo in mu jo pokazal rekoč: “Čudim se, da more breztelesna duša vzeti oglje in pisati.”

Učitelj je pogledal znamenja v knjigi in rekel: “To je skrivnost duhov. Ti bom razložil. Ko se duhovi prikažejo človeku v telesni obliki, si privzamejo in obli-kujejo svoje vidno telo iz svetlobe in zraka in pri tem uporabljajo prvine, iz katerih je bilo sestavljeno njihovo umrljivo telo. In ker je zrak gibek, more duša, ki se vanj odene, delovati, pisati ali prijeti predmete. A kakšna knjiga je pravzaprav to? Daj, da vidim.”

Odprl jo je in naletel na govor in razpravo Simeona Novega teologa.

“A, to je očitno teološka knjiga. Ne poznam je…” “Ta knjiga, prijatelj, vsebuje skoraj izključno nauk o notranji molitvi srca v imenu Jezusa Kristusa; podrobno ga tu razlaga petindvajset svetih očetov.”

“O, notranja molitev! Vem, kaj je to,” je rekel učitelj… Sklonil sem se nizko predenj in ga prosil, naj mi pove nekaj besed o notranji molitvi.

“Prav, v Novi zavezi je rečeno, da sta človek in vse stvarstvo ne po svoji volji podvržena ničevosti in da vse nestrpno hrepeni po svobodi Božjih otrok. To skrivnostno teženje stvarstva, to hrepenenje, ki je dušam vrojeno, je notranja molitev. Ne moreš se je naučiti, ker je v vseh in v vsem!…”

“A kako jo pridobiš, odkriješ in občutiš v srcu? Kako se je zaveš in jo prostovoljno sprejmeš, kako dosežeš, da dejavno deluje ter razveseljuje, razsvetljuje in rešuje dušo?” sem vprašal.

“Ne vem, ali teološke razprave govore o tem,” je odgovoril učitelj. “A prav tu je vse to popisano,” sem vzkliknil… Učitelj je vzel svinčnik, zabeležil naslov Filokalije in rekel: “Zagotovo bom naročil to knjigo v Tobolsku in si jo ogledal.” Tako sva se poslovila.

Ko sem odhajal, sem se zahvalil Bogu za pogovor z učiteljem in prosil Gospoda, naj poskrbi, da bo pisar kdaj prebral Filokalijo in dojel njen smisel v svoj dušni blagor.

 

Vaško dekle

Spet nekoč sem spomladi prišel v neki trg in se ustavil pri duhovniku. Bil je imeniten človek in je živel sam. Pri njem sem preživel tri dni. V tem času me je preskušal in mi rekel: “Ostani vendar pri meni, dal ti bom plačo; potrebujem zanesljivega človeka. Opazil si, da zidajo novo cerkev iz kamna poleg stare, ki je lesena. Ne morem najti vestne-ga človeka, da bi nadzoroval delavce in sedel v kapeli, kjer se zbirajo darovi za zidavo; vidim, da bi bil ti zmožen za to in da bi ti to življenje zelo prijalo; lahko bi sam v kapeli molil, saj je v njej poseben prostor, kjer bi se mogel muditi. Ostani, prosim te, vsaj dotlej, dokler ne bo postavljena nova cerkev.”

Dolgo sem se branil, nazadnje pa sem se moral ukloniti duhovnikovemu prigovarjanju. Ostal sem torej čez poletje do jeseni in se nastanil v kapeli. Sprva sem imel precej miru in sem se lahko vadil v molitvi, a zlasti za praznike je prihajalo veliko ljudi, eni molit, drugi zehat, spet drugi, da kaj izmaknejo iz pušice. In ker sem včasih bral Sveto pismo ali Filokalijo, so nekateri obiskovalci navezovali pogovor z mano, drugi pa so me prosili, naj jim kaj preberem.

Čez nekaj časa sem opazil, da pogosto prihaja v kapelo neko dekle z vaši in dolgo moli. Prisluhnil sem njenemu mrmranju in odkril, da moli čudne molitve, nekatere so bile čisto zmaličene. Vprašal sem jo: “Kdo te je naučil tega?”

Rekla mi je, da njena mati, ki je pravoslavka, medtem ko je njen oče razkolnik, iz ločine, ki ne priznava duhovnikov5. Spričo tega žalostnega položaja sem ji svetoval, naj molitve pravilno moli, po izročilu svete Cerkve: naučil sem jo očenaš in zdravamarijo. Na koncu sem ji rekel: “Moli predvsem Jezusovo molitev; ta nas bolj približa Bogu kakor vse druge molitve in tako bos rešila svojo dušo.”

Dekle me je pozorno poslušalo in se preprosto držalo mojih nasvetov. In kaj se je zgodilo? Čez nekaj časa mi je sporočila, da se je navadila Jezusove molitve in da čuti željo, da jo nenehno ponavlja, če le mogoče; ko je molila, je občutila prijetnost in nazadnje veselje, obenem z željo po nadaljnji molitvi. Razveselil sem se tega in ji svetoval, naj še naprej moli vedno več in kliče ime Jezusa Kristusa.

Približal se je konec poletja; veliko obiskovalcev kapele je prihajalo k meni, ne več samo zato, da so me prosili za nasvet ali za branje, marveč da so mi pripovedovali o svoji domači bridkosti in celo, da bi zvedeli, kako najti izgubljene predmete; očitno so me nekateri izmed njih imeli za čarovnika. Končno je nekega dne priteklo omenjeno dekle vsa nesrečna vprašat, kaj naj stori. Njen oče jo je hotel proti njeni volji poročiti z nekim razkolnikom iste ločine kakor sam, porodi pa naj bi ju navaden kmet. “To naj bo zakonita poroka?” je vzkliknila; “to je navadno priležništvo!

Zbežala bom, kamorkoli že!” Rekel sem ji: “Kam pa boš zbežala? Povsod te lahko najdejo. Danes se nikjer ne moreš skriti brez dokumentov, zlahka bodo prišli do tebe; rajši goreče prosi Boga, da bi po svojih potih razveljavil sklep tvojega očeta in bi obvaroval tvojo dušo greha in krivoverstva. To bo boljše kakor tvoja misel na beg.” Čas je mineval, hrup in raztresenost sta me vedno bolj morila. Končno je bilo poletje mimo; odločil sem se, da bom zapustil kapelo in nadaljeval potovanje kakor prej. Šel sem k duhovniku in mu rekel: “Oče, vi poznate mojo naravnanost. Potrebujem miru, da se ukvarjam z molitvijo, tu pa me vse moti in raztresa. Izpolnil sem, kar ste me bili prosili, ostal sem celo poletje: sedaj me odpustite in blagoslovite mojo samotno pot.” Duhovnik me ni hotel odpustiti in me je prepričeval: “Le kaj te lahko to ovira pri molitvi? Nobenega drugega dela nimaš, kakor da sediš v kapeli, in kruh ti je zagotovljen. Noč in dan lahko tu moliš; živi z Bogom! Zmožen si in koristen pri nas, ne govoriš neumnosti z obiskovalci, zvest si in pošten in zagotavljaš dohodke Božji Cerkvi. To je v Gospodovih očeh boljše kakor tvoja samotna molitev. Zakaj naj bi bil vedno sam? Z ljudmi moliš veliko bolj veselo. Bog ni ustvaril človeka zato, da bi bil osamljen, ampak da bi vsak pomagal svojemu bližnjemu in bi drug drugega vodili k zveličanju, vsak po svojih močeh. Poglej svetnike in cerkvene učitelje, bili so dan in noč dejavni in skrbeli za Cerkev, povsod so pridigali in niso živeli v samoti in se skrivali pred brati.”

“Vsak prejme od Boga ustrezen dar, oče; mnogi so pridigali množicam in mnogi so živeli v samoti. Vsakdo je ravnal v skladu s svojo naravnanostjo in verjel, da je to pot zveličanja, ki jo kaže sam Bog. A kako boste razložili, da je toliko svetnikov odložilo vsa cerkvena odlikovanja in časti in zbežalo v samoto, da bi ne bili skušani v svetu. Sveti Izak Sirski* je tako zapustil svoje vernike in blaženi Atanazij Atoški je odšel iz svojega samostana: ti ljudje so imeli ta mesta za preveč zapeljiva in so v resnici verjeli Jezusovi besedi: Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi /Mt 16,26/? “Ampak to so bili veliki svetniki!” je odvrnil duhovnik. “Če so se svetniki tako skrbno varovali stika z ljudmi,” sem odgovoril, “bi se ga morali tembolj nesrečni grešniki!”

Končno sem se poslovil od tega dobrega duhovnika in ljubeznivo sva se ločila.

Po desetih vrstah sem se za čez noč ustavil v neki vaši. Tam je bil neki kmet na smrt bolan. Njegovim domačim sem svetoval, naj mu omogočijo sveto obhajilo. In res so navsezgodaj šli po duhovnika v trg. Ostal sem, da se poklonim pred Najsvetejšim in pomolim pred tem velikim zakramentom. Sedel sem na klopi pred hišo in čakal duhovnika. Naenkrat zagledam, da teče proti meni dekle, ki sem jo videval moliti v kapeli. “Kako si prišla sem?” sem ji rekel. “Pri nas je bilo vse pripravljeno za mojo poroko z raz-kolnikom, pa sem zbežala.” Potem se mi je vrgla k nogam in moledovala: “Oh, usmili se me, vzemi me s sabo in me pelji v kak samostan; nočem se poročiti, živela bom v samostanu in molila Jezusovo molitev. Tebe bodo poslušali in me sprejeli.”

“Draga moja,” sem rekel, “kam naj te peljem? Tu ne poznam nobenega samostana in kako naj te vzamem s sabo brez potnega Usta? Nikjer se ne boš mogla ustaviti. Takoj te bodo odkrili; od vedli te bodo domov in kaznovali za potepuštvo. Raje se vrni domov in moli k Bogu; in če se nočeš poročiti, se delaj bolno. Temu se reče pobožno pretvarjanje; tako sta ravnali sveta Klemenova mati in blažena Marina*, ki se je zveličala v moškem samostanu, in mnoge druge.”

Ko sva tako govorila, sva zagledala štiri kmete na zapravljivčku, ki so dirjali naravnost proti nama. Zgrabili so dekle, jo dali na voz in eden izmed njih jo je odpeljal; drugi trije so mi zvezali roke in me od vedli v trg, kjer sem bil preživel poletje. Na vsa moja pojasnjevanja so kriče odgovarjali:

“Ti pobožnjak, ti borno že pokazali, kaj se pravi zapeljevati dekleta!”

Proti večeru so me vtaknili v zapor, mi deli železje na noge in me zaprli, da bi me zjutraj sodili. Ko je duhovnik zvedel, da sem v ječi, me je prišel obiskat; prinesel mi je večerjo, me tolažil in mi obljubil, da me bo branil in kot spovednik izjavil, da nimam nagnjenj, ki mi jih pripisu-jejo. Malo se je zadržal pri meni, potem pa odšel.

Ko se je znočilo, se je v trgu ustavil okrožni policijski inšpektor; obvestili so ga o zadevi. Ukazal je, naj se skliče sodni zbor in naj me privedejo pred sodišče. Ko so me privedli, smo stoje čakali. Nenadoma je prišel inšpektor, že zelo razgret; kar s kapo na glavi se je usedel za mizo in se zadrl: “No, Epifan, ali je ta mlada oseba, tvoja hči, kaj odnesla od doma?”

“Ničesar, gospod!”

“Je napravila kakšno neumnost s tem bedakom?”

“Ne, gospod!”

“Potem je zadeva pri kraju, razsojamo: S svojo hčerjo se domeni, kakor veš in znaš; tega junaka pa borno jutri podučili, pošteno kaznovali in ga nagnali, da se ne bo več tu prikazal. Tako!”

Po teh besedah je inšpektor vstal in odšel spat; mene pa so odvedli v ječo. Naslednje jutro sta navsezgodaj prišla dva policista, stotnik in desetar, me prebičala in spustila, odšel sem in se zahvaljeval Gospodu, ki mi je dal, da sem mogel trpeti za njegovo ime. To me je potolažilo in me še bolj spodbudilo k molitvi.

Vsi ti dogodki me sploh niso užalostili; bilo je, ko da se tičejo nekoga drugega in sem bil jaz samo gledalec; tudi bičanje sem znal prenesti; molitev, ki mi je razveseljevala srce, mi ni dopuščala, da bi mislil kaj drugega.

Po štirih vrstah sem srečal mater tistega dekleta, ki se je vračala s trga. Ustavila se je in mi rekla: “Naš ženin nas je pustil na cedilu. Razjezil se je nad Akulko6, ker je zbežala pred njim.”

Potem mi je dala kruha pa kolač in sem nadaljeval pot.

Vreme je bilo suho in nisem maral prenočevati v vasi; opazil sem dve kopi sena v gozdu in tam sem si uredil prenočišče. Zaspal sem in začel sanjati, da hodim po cesti in prebiram poglavja svetega Antona Velikega* v Filokaliji. Naenkrat se mi pridruži starec in mi reče: “Nekaj drugega moraš brati,” in mi pokaže petintrideseto poglavje Janeza Karpatskega*, kjer piše: ‘Včasih učenec pade v nečast in trpi preskušnje za tiste, ki jim je duhovno pomagal.’ Pokazal mi je tudi enainštirideseto poglavje, kjer je rečeno: ‘Vsi tisti, ki se bolj goreče predajajo molitvi, so plen strašnih in izčrpavajočih skušnjav/ Potem mi je rekel:

“Bodi pogumen in ne bodi potrt! Spomni se apostolove besede: Tisti,ki je v vas, je večji od onega v svetu /1 Jn 4,4/. Zdaj si iz izkušnje spoznal, da ni skušnjave, ki bi presegala človekove moči. Kajti Bog bo ob skušnjavi tudi pomagal, da jo boste premagali / 1Kor 10,13/. Prav upanje v Gospodovo pomoč je podpiralo svetnike, ki so ne le preživeli svoje življenje v molitvi, tem več so skušali iz ljubezni poučevati in razsvetljevati tudi druge. Sveti Gregor Solunski / Palamas/* pravi glede tega: ‘Ni dovolj, da nenehno molimo v imenu Jezusu Kristusa po Božji zapovedi, ampak moramo ta nauk predložiti vsem, menihom in laikom, izobraženim in preprostim, možem, ženam ali otrokom, da bi prebudili v njih gorečnost po notranji molitvi/ Blaženi Kalist Telikudas* se izraza enako: ‘Duhovne dejavnosti (se pravi notranje molitve), kontemplativnega spoznanja in načinov povzdignjenja duše ne smemo ohranjati zase, ampak jih moramo v pisni ali govorni obliki posredovati naprej v splošni blagor in iz ljubezni do vseh. Tudi Božja beseda pravi, da je brat, ki mu pomaga brat, močnejši od utrujenega mesta /prim. Prg 18,19/. Moramo le na vso moč bežati pred nečimrnostjo in bedeti nad tem, da dobrega semena Božjega nauka ne odnese veter/

Ko sem se zbudil, sem čutil v srcu veliko veselje in v duši novo moč. In sem nadaljeval svojo pot.

 

Čudovite ozdravitve

Dolgo zatem se mi je zgodilo še nekaj. Če hočete, vam bom povedal. Nekega dne, 24. marca, sem začutil neustavljivo željo, da na dan, ki je posvečen Materi Božji v spomin na Gospodovo oznanjenje, prejmem sveto obhajilo. Vprašal sem, če je blizu kakšna cerkev: povedali so mi, da je ena trideset vrst od tam.

Preostali del dneva in vso noč sem hodil, da bi prišel na jutranjice. Vreme je bilo zelo slabo, zdaj sneg zdaj dež, povrh pa še močan veter in mraz. Med potjo sem moral čez neki potok; ko sem napravil nekaj korakov, se je mi led pod nogami udri in sem se znašel do pasu v vodi. Ves premočen sem prišel na jutranjice, bil pri njih in pri maši, med katero mi je Bog dal prejeti obhajilo.

Da bi ta dan preživel v miru, brez vsega, kar bi motilo duhovno veselje, sem prosil cerkovnika, da me do naslednjega dne pusti v svoji čuvajnici. Ves tisti dan sem preživel v neizrekljivem veselju in v srčnem miru; ležal sem na klopi v tisti nezakurjeni hiški, ko da bi počival v Abrahamovem naročju: molitev je močno delovala. Ljubezen do Jezusa Kristusa in do Matere Božje mi je preplavljala srce v blagih valovih in utapljala dušo v tolažljivo prevzetost. Ko se je znočilo, sem nemadoma začutil silno bolečino v nogah in spomnil sem se, da so bile mokre. A zavrnil sem raztresenost in se spet potopil v molitev, pa nisem več čutil bolečin. Ko sem zjutraj hotel vstati, nisem več mogel premakniti nog. Bile so brez moči in mehke kot stenj; cerkovnik me je s silo spravil s klopi in tako sem ostal dva dni, ne da bi se ganil. Tretji dan me je cerkovnik nagnal iz kolibe, češ: “Če bos tukaj umri, bom moral še tekati in se ukvarjati s tabo.” Posrečilo se mi je, da sem se na rokah zavlekel do cerkvene lope, kjer sem obležal. Tam sem ostal kaka dva dni.

Ljudje, ki so hodili mimo, niso pokazali najmanjšega zanimanja ne zame ne za moje prošnje.

Slednjič se mi je približal neki kmet in začel pomenek. Čez nekaj časa je rekel:

“Kaj mi boš dal, če te ozdravim? Imel sem prav isto reč in vem za zdravilo.”

“Ničesar nimam, da bi ti dal,” sem mu odgovoril.

“Kaj pa imaš v bisagi?”

“Samo suh kruh in knjige.”

“Boš pa delal pri meni eno poletje, če te bom ozdravil.” “Tudi delati ne morem. Vidiš, da imam samo eno zdravo roko.”

“Kaj pa potem znaš delati?”

“Nič, samo brati in pisati.”

“O, pisati! Boš učil pisati mojega fanta, zna že malo brati, jaz bi pa rad, da bi tudi pisal. Vendar so učitelji dragi: dvajset rubljev, da te naučijo.”

Privolil sem torej in s cerkovnikovo pomočjo me je prepeljal na svojo kmetijo, kjer so me spravili v staro kopalnico na koncu dvorišča. Potem me je začel zdraviti: na poljih, po dvoriščih in gnojiščih je nabral polno starih kravjih, ptičjih in drugih kosti; umil jih je, s kamnom zdrobil na kosce in jih stre-sel v velik lonec; pokril ga je s pokrovko, ki je imela luk-nji, in poveznil na posodo, ki jo je bil zakopal v zemljo. Spodnji del lonca je skrbno premazal z debelo plastjo gline in ga obložil s poleni ter kuril več kot štiriindvajset ur. Ko je dodajal polena, je govoril: “Iz vsega tega bo nastala kostna smola.”

Naslednji dan je izkopal posodo, v katero se je bilo skozi odprtino v pokrovki nateklo približno liter goste, rdečkaste in oljnate tekočine, ki je dišala po svežem mesu; kosti, ki so ostale v loncu in so bile črne in nagnite, so bile sedaj tako bele in prosojne kakor bisernina ali biseri. Petkrat na dan sem si natrl noge s to tekočino. In kaj se je zgodilo? Naslednji dan sem čutil, da morem premikati prste; tretji dan sem mogel skrčiti noge, peti dan pa sem bil že pokonci in sem hodil po dvorišču, naslonjen na palico. V enem tednu so bile noge spet zdrave. Zahvalil sem se Bogu za to in rekel sam pri sebi: Božja modrost se kaže v njegovih ustvarjenih bitjih! Posušene ali nagnite kosti, ki so že skoraj postale prst, ohranjajo v sebi življenjsko moč, barvo in vonj; s svojim delovanjem morejo živim telesom tako rekoč vrniti življenje! To je poroštvo prihodnjega vstajenja. O da bi bil mogel to pokazati gozdnemu čuvaju, pri katerem sem živel in ki je dvomil o vstajenju telesa! Ko sem tako ozdravel, sem se začel ukvarjati z dečkom. Za vzorec sem napisal Jezusovo molitev in mu jo dal prepisati; pokazal sem mu, kako naj lepo oblikuje črke. To je bilo zame zelo ugodno, kajti čez dan je stregel oskrbniku in je prihajal k meni le tedaj, ko je ta spal, se pravi zgodaj zjutraj. Otrok je bil bister in kmalu je pisal skoraj pravilno.

Ko je oskrbnik videl, da piše, ga je vprašal: “Kdo pa te je naučil?”

Otrok je rekel, da romar s suho roko, ki živi pri njih v stari kopalnici. Oskrbnik, zvedav človek – bil je Poljak – me je prišel obiskat in me našel pri branju Filokalije. Malo je pokramljal z menoj in rekel: “Kaj pa bereš?”

Pokazal sem mu knjigo.

“O, Filokalijol” je rekel. “To knjigo sem videl pri našem župniku, ko sem živel v Vilni. A slišal sem, da so v njej čudni recepti in napotki za molitev, ki so si jih izmislili grški menihi po zgledu indijskih in bunarskih fanatikov: sede se napenjajo, in ko se jim posreči, da jih v srcu malo poščegeče, že mislijo, da je to naravno občutje molitve, ki jim jo podarja Bog. Moliti moramo preprosto, če naj izpolnimo svojo dolžnost do Boga; ko vstane-mo, moramo odmoliti očenaš, kakor ga uči Kristus; to zadošča za ves dan. Če pa ves čas isto ponavljaš, lahko še znoriš in si skvariš srce.” “Ne govorite tako o tej sveti knjigi, dragi gospod. Niso je napisali preprosti grški menihi, temveč stare in svete osebnosti, ki jih časti tudi vaša Cerkev, na primer Anton Veliki, Makarij Veliki*, Marko Asket*, Janez Zlatousti in drugi. Indijski in bunarski menihi so si sposodili od njih samo način molitve srca, vendar so ga skrivili in skvarili, kakor mi je pripovedoval moj starec. V Filokaliji so vsi nauki o notranji molitvi povzeti iz Božje besede, iz Svetega pisma, v katerem je Jezus Kristus, ki je ukazal moliti očenaš, tudi potrdil, da je treba moliti neprenehoma, ko je rekel: Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo /Mt 12,37/; pazite, čujte in molite/Mr 13,33/; vi boste v meni in jaz v vas /Jn 15,4/. In ko sveti očetje navajajo pričevanje kralja Davida v psalmih: Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod /Ps 34,9/, v razlagi povejo, da mora kristjan napraviti vse, da bi spoznal slad-kost molitve, nenehno mora iskati v njej tolažbo in se ne srne zadovoljiti s tem, da enkrat odmoli očenaš. Čakajte, vam bom prebral, kaj sveti očetje pravijo o tistih, ki se ne poskušajo vaditi v dobrodejni molitvi srca. Pravijo, da zagrešijo trojni greh, kajti 1. – nasprotujejo Svetemu pismu; 2. – ne priznavajo, da obstaja višje in popolnejše dušno stanje: ker se zadovoljijo z zunanjimi krepostmi, se ne zmenijo za lakoto in žejo po pravičnosti in se oropajo blaženosti v Bogu; 3. – ko se zanašajo na svoje zunanje kreposti, pogosto podležejo samozadovoljstvu in nečimrnosti.”

“Tu bereš nekaj previsokega,” pravi oskrbnik, “a kako naj mi laiki hodimo po taki poti?”

“Čakajte, vam bom prebral, kako so se tudi dobri laiki naučili nenehne molitve.”

V Filokaliji sem poiskal razpravo Simeona Novega teologa* o mladem Juriju in začel brati: Oskrbniku je bilo to všeč in mi je rekel: “Daj mi to knjigo in v prostem času jo bom prebiral.” “Lahko vam jo dam za en dan, več pa ne, ker jo stalno prebiram in ne morem brez nje.” “A lahko mi vsaj prepišeš ta odlomek; ti bom plačal.” “Ne potrebujem vašega denarja, a prepisal ga bom z veseljem; upam, da vam bo Bog dal gorečnosti za molitev.”

Takoj sem prepisal odlomek, ki sem ga bil prebral. Prebral ga je svoji ženi in obema se je zdel lep. Od tistega dne sta me vsakega toliko časa poklicala. Prihajal sem s Filokalijo; bral sem, onadva pa sta poslušala in pila čaj. Nekega dne sta me pridržala na večerji. Oskrbnikova žena, ljubezniva stara gospa, je sedela z nami in jedla pečeno ribo. Nenadoma se ji je zataknila koščica v grlu; kljub vsem naporom je nismo mogli osvoboditi. Zelo jo je bolelo in čez dve uri je morala iti leč. Poslali so po zdravnika trideset vrst daleč, jaz pa sem se vrnil domov ves žalosten. Ponoči, ko sem rahlo spal, sem nenadoma zaslišal glas svojega starca, ne da bi koga videl; glas mi je rekel: “Tvoj gospodar te je ozdravil, ali ti ne moreš ničesar napraviti za oskrbnico? Bog nam je zapovedal sočustvovati z nadlogami bližnjega.”

“Z veseljem bi pomagal, a kako? Ne poznam nobenega zdravila.” “Tole moraš napraviti: vedno je imela silen odpor do ricinusovega olja, že ko ga zaduha, ji gre na bruhanje; daj ji torej žličko ricinusovega olja, bruhala bo, koščica bo šla ven, olje bo ublažilo rano v grlu in bo ozdravela.” “Kako pa jo bom pripravil do tega, da ga bo spila, ko se ji tako upira?”

“Prosi oskrbnika, naj ji drži glavo, in kar na silo ji vlij tekočino v usta.” Prebudil sem se in tekel k oskrbniku in mu vse podrobno povedal. Rekel mi je: “Kaj bo to olje! Vročino ima že, blede se ji in njen vrat je ves otečen. A poskusimo lahko še zmeraj; če olje ne bo pomagalo, vsaj škodovalo ne bo.”

Nalil je ricinusovega olja v kozarček in posrečilo se nama je, da ga je pogoltnila. Takoj je začela bruhati in izbruhala koščico z malo krvi; počutila se je bolje in je globoko zaspala.

Drugo jutro sem šel gledat, kaj je novega, in jo našel z možem pri pitju čaja; čudila sta se ozdravljenju in še posebej temu, kdo mi je v snu povedal, da ima odpor do ricinusovega olja, saj tega nista nikomur pripovedovala. Tedaj je prišel zdravnik: oskrbnica mu je pripovedovala, kako je bila ozdravljena, jaz pa, kako mi je kmet ozdravil noge. Zdravnik je dejal: “Ta dva primera nista presenetljiva: v obeh primerih je delovala naravna sila, vendar si ju bom zabeležil za spomin; potegnil je svinčnik iz žepa in zapisal nekaj besed v beležko.

Kmalu se je razširil glas, da sem vedeževalec, ozdravljavec in čarodej; od vsepovsod so se prihajali zdravit, prinašali so mi darila in me začeli častiti kakor svetnika. Čez en teden sem se zamislil nad vsem tem in se zbal, da bom podlegel nečimrnosti in raztresenosti. Naslednjo noč sem skrivaj odšel iz vasi.

 

Prihod v Irkutsk

 

Tako sem spet nadaljeval samotno pot in se čutil tako lahkega, ko da bi mi gora padla z ramen. Molitev me je čedalje bolj tolažila; včasih mi je srce prekipevalo od brezmejne ljubezni do Jezusa Kristusa in od tega čudovitega kipenja so se blagodejni valovi širili v vse moje bitje. Podoba Jezusa Kristusa je bila tako dobro vtisnjena v mojega duha, da se mi je zdelo, ko sem premišljeval evangeljske dogodke, da jih gledam pred očmi. Bil sem ganjen in sem jokal od veselja, včasih pa sem čutil v srcu tako srečo, da je ne znam opisati. Včasih sem ostal tri dni daleč od vsakega človeškega bivališča in ves prevzet sem se čutil na zemlji sam, ubog grešnik pred sočutnim in človekoljubnim Bogom. Ta samota je še večala srečo in slast molitve je bila v njej še bolj občutna kakor v stiku z ljudmi.

Naposled sem prispel v Irkutsk. Ko sem počastil svete moči (relikvije) svetega Inocenca*, sem se vprašal, kam bi šel poslej. Nisem se maral dolgo zadrževati v mestu, ker je bilo zelo obljudeno. Hodil sem po ulici in razmišljal. Naletel sem na tamkajšnjega trgovca, ki me je ustavil in rekel:

“Si romar? Zakaj ne prideš k meni?”

Prišla sva v njegovo bogato hišo. Vprašal me je, kdo sem, in pripovedoval sem mu o svojem potovanju. Tedaj mi je rekel:

“Ti bi moral romati v starodavni Jeruzalem. Tam je svetost, ki je nikjer ni enake!”

“Z veseljem bi šel,” sem mu odgovoril, “a nimam s čim plačati vožnje po morju, ki je zelo draga.”

“Lahko ti nakažem eno možnost,” je rekel trgovec; “lani sem poslal tja nekega starega prijatelja.” Padel sem mu k nogam in mi je rekel:

“Poslušaj, dal ti bom pismo za mojega sina, ki je v Odesi in trguje s Carigradom; ima ladje, prepeljal te bo do Carigrada, od tam pa ti bodo njegovi nameščenci plačali pot do Jeruzalema. To ni tako drago.” Ob teh besedah sem bi vesel, zelo sem se zahvalil temu dobrotniku, zlasti pa sem se zahvalil Bogu, ki je pokazal tako očetovsko ljubezen do mene trdovratnega grešnika, ki ne stori nič dobrega ne njemu ne drugim in nekoristno je kruh drugega.

Ostal sem tri dni pri tem velikodušnem trgovcu. Dal mi je pismo za sina in zdaj grem v Odeso v upanju, da bom prišel do svetega mesta Jeruzalema. Vendar ne vem, ali mi bo Gospod dovolil poklekniti pred njegov oživljajoči grob.

 

(1)    V kijevski Pečerskaji lavri (samostanu) je bila slovita tiskarna.

(2)    Očitno gre za govor Efrema Sirskega, kjer je ta sodba prikazana posebno dramatično.

(3)    Stara ruska utežna mera (16,38 kg).

(4)    Podobno razlago najdemo v Mojzesovem življenju svetega Gregorja iz Nise.

(5)    Reforma ruskega patriarha Nikona (1625 – 1658) je pripeljala do razkola znotraj ruske pravoslavne Cerkve. Razkolniki, tj. tisti, ki ne priznavajo reforme, se imenujejo tudi staroverci, delijo   pa se na dve skupini: na popovce, ki priznavajo hierarhično duhovništvo, in na bezpopovce, ki le-tega ne priznavajo.

(6)    Pomanjševalnica od Akulina oz. Acylina; gre za mučenko iz Fenicije (3. stol.), katere god obhaja grška Cerkev 13. junija.

 

Tretja pripoved

Pred odhodom iz Irkutska sem se vrnil k svojemu spovedniku, s katerim sem se bil pogovarjal, in mu rekel: “Zdaj odhajam v Jeruzalem; prišel sem se poslovit od vas in se vam zahvalit za vašo krščansko ljubezen do mene, ubogega romarja. Rekel mi je: “Bog naj blagoslovi tvojo pot! A zakaj mi nisi ničesar povedal o sebi, kdo si in od kod prihajaš? Slišal sem veliko zgodb s tvojih potovanj; rad pa bi zvedel, kakšnega rodu si in kako si živel dotlej, ko si začel svoje popotno življenje.” 

“O tem vam bom z veseljem pripovedoval,” sem mu rekel. “To ni dolga zgodba.”

 

Romarjevo življenje

Rojen sem v neki vasi v orjolski guberniji. Po smrti staršev sva ostala dva, moj starejši brat in jaz. On je imel deset let, jaz pa sem bil v tretjem letu. Ded naju je vzel k sebi, da bi naju vzgojil; to je bil častitljiv in premožen starec, imel je krčmo ob glavni cesti, in ker je bil zelo dober, se je veliko potnikov ustavljalo pri njem. Prišla sva torej živet k njemu; moj brat je bil zelo živ, ves čas je tekal po vaši, jaz pa sem raje ostajal pri dedu. Ob praznikih naju je peljal v cerkev in doma je večkrat prebiral Sveto pismo, tole, ki ga imam s seboj. Moj brat je zrasel in začel piti. Imel sem sedem let; nekega dne sem ležal z njim na peči, porinil me je in sem padel s peči. Poškodoval sem si levo roko in odtlej mi ne služi več, posušila se je.

Ko je ded videl, da ne bom zmožen za delo na polju, se je odločil, da me nauči brati, in ker nismo imeli abecednika, je uporabljal tole Sveto pismo; kazal mi je črke in mi velel, naj črkujem besede, potem pa izpisujem črke. Tako sem se, s ponavljanjem za njim, končno naučil brati. Pozneje, ko ni več prav dobro videl, sem mu moral brati naglas, on pa me je popravljal. Pri nas se je dostikrat ustavil notar. Imel je lepo pisavo in rad sem ga gledal, kako piše. Sam od sebe sem začel sestavljati besede po njegovem zgledu, on pa mi je kazal, mi dajal papir, črnilo in šilil peresa. Tako sem se naučil tudi pisati. Ded je bil s tem zadovoljen in mi je rekel: “Bog ti je naklonil, da znaš brati in pisati. Zahvali se Gospodu in pogosteje moli.”

Hodil sem v cerkev k vsakemu bogoslužju in tudi doma smo pogosto molili; naučili so me molitvice: Usmili se me,Gospod! in ded in babica sta se priklanjala do tal ali pa klečala. Tako sem izpolnil sedemnajst let, tedaj je babica umrla. Ded mi je rekel: “Zdaj smo brez gospodinje v hiši, kako naj shajamo brez ženske? Tvoj starejši brat ni za nobeno rabo, oženil te bom.”

Odklonil sem zaradi svoje invalidnosti, ded pa je vztrajal in poročili so me z dobrim in resnim dekletom. Imela je dvajset let. Minilo je leto in ded je zbolel na smrt. Poklical me je, se poslovil od mene in rekel: “Prepuščam ti hišo in vse, kar imam; živi, kakor se spodobi, nikogar ne goljufaj, predvsem pa moli Boga; od Njega prihaja vse. Upaj samo v Boga, hodi v cerkev, beri Sveto pismo in spominjaj se nas v svojih molitvah. Tu imaš tisoč rubljev, hrani jih, ne zapravljaj jih, a ne bodi skop, dajaj beračem in Božjim cerkvam.”

Umri je in sem ga pokopal. Moj brat je bil nevoščljiv, da sem podedoval krčmo; začel se je jeziti name in hudič ga je imel toliko v oblasti, da me je hotel celo ubiti. Neke noči, ko smo spali in ni bilo potnikov, je vdrl v shrambo, vzel ves denar, ki je bil skrit v skrinji, in zanetil ogenj. Zbudila sva se, ko je bila vsa hiša v plamenih in imela sva samo še čas, da sva skočila skozi okno in si rešila golo življenje.

Pod blazino sva imela Sveto pismo in ga odnesla s sabo. Gledala sva, kako gori hiša, in si rekla: “Hvala Bogu, rešila sva Sveto pismo, tako se bova mogla vsaj tolažiti v nesreči.” Tako je vse najino imetje zgorelo in moj brat je izginil iz tistega kraja. Kasneje se je pijan hvalil in zvedela sva, da je on odnesel denar in zažgal hišo.

 

Ostala sva gola in brez vsega, prava berača; zadolžila sva se in si postavila majhno kolibo in živela kakor bajtarja. Moja žena je bila brez tekmice v predenju, tkanju in šivanju. Prevzemala je naročila pri ljudeh in garala noč in dan, da me je preživljala. Zaradi svoje roke nisem mogel narediti niti preprostih opank. Najpogosteje je ona predla ali tkala, jaz pa sem sedel poleg nje in bral Sveto pismo, poslušala je in včasih zajokala. Kadar sem jo vprašal: “Zakaj jočeš? Saj se, hvala Bogu, kar prebijava,” je odgovarjala: “Ganjena sem, ker je v Svetem pismu tako dobro napisano.” Spominjala sva se tudi dedovega priporočila, pogosto sva se postila, vsako jutro sva brala himno Akathistos1, zvečer pa sva napravila do tisoč priklonov pred ikonama, da ne bi padla v skušnjavo. Tako sva mirno živela dve leti. A kar je čudno; sploh nisva poznala notranje molitve v srcu, še slišala nisva o njej, molila sva z jezikom, se brezsmiselno sklanjala in vendar sva si želela molitve, tista dolga zunanja molitev se nama ni zdela težka, z veseljem sva jo opravljala. Nedvomno je imel prav tisti učitelj, ki mi je nekoč rekel, da znotraj človeka obstaja skrivnostna molitev, za katero niti sam ne ve, kako poteka, vendar vsakogar nagiblje, da moli tako, kakor more in kakor zna.

Po dveh letih takega življenja je moja žena dobila hudo vročino in deveti dan, potem ko je prejela obhajilo, je umrla. Ostal sem sam, čisto sam, in ničesar nisem mogel delati; preostalo mi je samo, da grem beračit po svetu, vendar me je bilo sram prositi miloščino; vrh tega sem bil tako nesrečen, ko sem mislil na svojo ženo, da nisem vedel, kam naj grem. Ko sem stopil v kolibo in videl eno njenih oblek ali ruto, sem začel ihteti in omedlel. Tako žalosten sem bil, da nisem več vzdržal doma; zato sem prodal kolibo za dvajset rubljev in razdelil revežem svoje in ženine obleke. Zaradi moje invalidnosti so mi dali stalen potni list, vzel sem svoje drago Sveto pismo s se-boj in šel, kamor so me vodile oči. Ko sem prišel do glavne ceste, sem se vprašal: Kam naj grem? Najprej bom šel v Kijev, poklonil se bom Božjim svetnikom in jih poprosil, da mi pomagajo v nesreči. Kakor hitro sem se tako odločil, sem se počutil bolje in v Kijev sem prišel potolažen. Že trinajst let hodim brez postanka; obiskal sem veliko cerkva in samostanov, zdaj pa hodim predvsem po stepah in poljih. Ne vem, ali mi bo Gospod dal priti do svetega Jeruzalema. Če je to Božja volja, bi bil morda čas, da tam pokopljejo moje grešne kosti.”

“In koliko si star?” “Triintrideset let.” “Kristusova leta!”

(1) Himna v Čast Mariji, ki se poje “ne-sede”. Obsega 24 kitic po grškem abecednem redu, med katere so vstavljene litanije. Sestavljena je bila za praznik Oznanjenja in slavi skrivnosti Gospodovega oznanjenja in učlovečenja. Ta himna velja za najlepšo, najglobljo in najstarejšo marijansko hvalnico.

 

Četrta pripoved

Zame je Božja bližina sreča, v Gospodu imam svoje zavetje /Ps 73,28/

“Prav ima pregovor,” sem rekel, ko sem spet prišel k svojemu spovedniku: ‘”Človek obrača, Bog obrne.’ Mislil sem, da bom že danes odpotoval v sveto mesto Jeruzalem, a zgodilo se je drugače: povsem nepričakovan dogodek me bo zadržal tu še dva ali tri dni. Nisem si mogel kaj, da ne bi prišel k vam, vam to sporočil in vas prosi! za nasvet glede tega. Tole se mi je pripetilo.

Poslovil sem se od vseh in z Božjo pomočjo krenil na pot; na robu mesta sem pri vratih zadnje hiše opazil znanega človeka, nekdanjega romarja, ki ga nisem videl že tri leta. Pozdravila sva se in vprašal me je, kam grem.

Odgovoril sem mu: ‘Če Bog da, v stari Jeruzalem.’

‘Kot nalašč,’ je dejal,’ imam odličnega sopotnika zate.’ ‘Prav lepa hvala!’ sem mu odvrnil. ‘Ali ne veš, da nikoli ne jemljem s sabo sopotnika in da vedno hodim sam?’ ‘Vem, a poslušaj vendar; prepričan sem, da boš s tem zelo zadovoljen. Njemu bo lepo s teboj in tebi z njim. Oče lastnika te hiše, kjer sem zaposlen kot delavec, se je zaobljubil, da bo šel v Jeruzalem; ne boš imel težav z njim. Tukajšnji trgovec je, dober starec in povrh čisto gluh. Če še tako kričiš, te ne sliši; kadar hočeš kaj vprašati, mu moraš napisati na kos papirja. Stalno molči in med potjo ti ne bo delal preglavic. Ti pa boš zanj nepogrešljiv. Njegov sin mu daje konja in voz, ki ju bo v Odesi prodal. Starec hoče iti peš, na voz pa mu bodo dali prtljago in nekaj darov za Božji grob. Tudi ti boš lahko naložil nanj svojo bisago… Premisli zdaj! Misliš, da lahko pustimo na pot gluhega starca popolnoma samega? Povsod smo iskali vodiča, vendar so vsi zelo dragi pa še nevarno je prepustiti neznancu, ker ima denar in dragocenosti. Sprejmi, brat, to bo zelo dobro; sprejmi v Božjo slavo in iz ljubezni do bližnjega. Jaz pa bom porok zate in gospodarji bodo silno veseli; dobri ljudje so in zelo radi me imajo. Že dve leti sem pri njih.’

Po tem pogovoru pred vrati me je peljal noter h gospodarju in videl sem, da je to spoštovanja vredna družina; sprejel sem njihov predlog. Odločili smo se, da odpotujemo dva dni po božiču, če Bog da, potem ko se borno udeležili svetega bogoslužja.

Taki nepričakovani dogodki se pripetijo na življenjski poti! A po naših dejanjih in namerah vedno deluje Bog in njegova previdnost, kakor je pisano: Bog je namreč, ki po svojem blagohotnem načrtu zbuja v vas hotenje in delovanje” /Flp2,13/. Moj spovednik mi je rekel: “Od srca sem vesel, preljubi brat, da mi je Gospod dal, da te še enkrat vidim. In ker si prost, te bom malo pridržal, da mi boš pripovedoval o nekaterih srečanjih na svojem potovanju. Z veseljem sem namreč poslušal tvoje prejšnje pripovedi.”

“To bom z veseljem napravil,” sem odgovoril in začel pripovedovati: “Veliko lepega in hudega sem doživel; vsega človek ne more pripovedovati, marsikaj mi je tudi ušlo iz spomina, ker sem predvsem skušal ohraniti v spominu tisto, kar je mojo leno dušo navajalo k molitvi; vsega drugega sem se redko spominjal, ali bolje rečeno, trudil sem se, da bi pozabil preteklost v skladu z naukom apostola Pavla, ki pravi: Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju /Flp 3,13/. In moj blaženi starec mi je rekel, da ovire za molitev lahko pridejo z desne ali leve, se pravi, če sovražnik ne more odvrniti duše z praznimi mislimi ali z grešnimi predstavami, oživi v spominu poučne ali lepe misli, da bi odtrgal duha od molitve, ki je ne trpi. Temu se reče odvrnitev z desne: duša, ki ne mara pogovora z Bogom, se začne z užitkom pogovarjati s seboj ali z ustvarjenimi bitji. Zato me je tudi poučil, da se med molitvijo ne smeš zaustavljati tudi ob najlepši in najvzvišenejši misli: in če na koncu dneva opaziš, da si porabil več časa za premišljevanje ali poučne pogovore kakor za pravo in čisto molitev, moraš to imeti za nespamet ali za sebično duhovno pohlepnost, kar velja zlasti za začetnike, za katere mora biti čas, porabljen za molitev, daljši od časa, ki ga posvetijo drugim pobožnim dejavnostim. 

Vendar ne moreš vsega pozabiti. Nekatere stvari se vtisnejo tako globoko v spomin, da ostanejo žive, tudi če jih ne priklicujemo v zavest, kakor na primer spomin na tisto pobožno družino, kjer mi je Bog dal preživeti nekaj dni.

 

Pravoslavna družina

Ko sem potoval po tobolski guberniji, sem preživel en dan v nekem mestecu. S kruhom sem bil pri koncu, zato sem stopil v neko hišo, da bi poprosil zanj. Gospodar mi je rekel: “V pravem trenutku si prišel, žena je pravkar vzela kruh iz peči, vzemi ta topli hlebec in moli za nas.” Zahvalil sem se mu, in ko sem deval kruh v bisago, me je videla gospodinja:

“Kakšno revno torbo imaš, vsa je raztrgana, dala ti bom drugo!” In mi je dala dobro in trdno torbo. Iz dna srca sem se ji zahvalil in odšel. Pri izhodu iz mesta sem v neki trgovinici prosil soli in trgovec mi jo je dal celo vrečko. Srečen sem bil in se zahvalil Bogu, ki me je nagnil, da sem se obrnil na tako dobre ljudi.

Zdaj sem dober za ves teden, sem si rekel. Lahko bom spal brez skrbi.

Slavi, moja duša, Gospoda?

Prehodil sem pet vrst iz mesta, ko sem opazil ne posebno bogato vas z leseno cerkvijo, majhno, a zunaj lepo poslikano in okrašeno. Pot je šla tik ob njej in zaželel sem si, da bi malo pomolil pred Božjim hramom. Stopil sem v lopo in molil. Na travniku ob cerkvi sta se igrala dva otroka, stara kakih pet ali šest let. Mislil sem si, da sta gotovo duhovnikova otroka, čeravno sta bila zelo skrb-no oblečena. Ko sem odmolil, sem odšel.

Nisem še naredil deset korakov, ko sem zaslišal za sabo klice:

 

“Dragi berač! Dragi berač!”

Tista otroka – fantek in deklica – sta klicala in tekala za menoj; ustavil sem se, in ko sta pritekla k meni, sta me prijela za roko.

“Pojdimo k mami, rada ima berače.”

“Nisem berač, ampak popotnik.”

“Zakaj pa nosiš torbo?”

“V njej imam kruh za na pot.”

“Vseeno pojdi z nama, mama ti bo dala denar za na pot.” “Kje pa je vajina mama?” sem vprašal.

“Tamle za cerkvijo, onkraj dreves.”

Peljala sta me v čudovit vrt, sredi katerega sem zagledal gosposko hišo; stopili smo v vežo. Kako snažno in urejeno je bilo vse! Takoj je prihitela gospa.

“Kako srečna sem! Od kod te Bog pošilja k nam? Sedi, dragi!”

Sama mi je odvzela torbo, jo dala na mizo in me posadila na izredno mehak stol.

“Hočeš jesti? Bi morda čaj? Ničesar ne potrebuješ?” “Ponižno se vam zahvalim,” sem odgovoril. “Torbo imam polno hrane, čaj sicer pijem, a kot kmet ga nisem vajen; vaša ljubeznivost in prijaznost sta mi dragocenejši kakor obed; prosil bom Boga, naj vas blagoslovi za to evangeljsko gostoljubje.” Pri teh besedah sem čutil močno željo, da se poglobim vase. Molitev je vrela v svojem srcu in potreboval sem miru in tišine, da bi se ta plamen, ki je zagorel sam od sebe, lahko razvnel in da bi skril pred ljudmi zunanja znamenja molitve: solze, vzdihe, gibe obraza in ustnic.

Zato sem vstal in rekel:

“Oprostite mi, ampak moram iti. Gospod Jezus Kristus naj bo z vami in vašima ljubkima otrokoma.”

“Oh ne, Bog ne daj, da bi odšel, ne dovolim ti. Moj mož se zvečer vrne iz mesta, je sodnik na okrožnem sodišču. Tako vesel bo, da te bo videl! V vsakem romarju vidi Božjega poslanca. Razen tega je jutri nedelja, z nami bos šel k bogoslužju in kar nam bo Bog poslal, bomo skupaj pojedli. Pri nas za praznike zmeraj sprejmemo do trideset beračev, Kristusovih bratov. In se ničesar mi nisi povedal o sebi, ne od kod prihajaš ne kam greš! Pripoveduj mi o tem, rada poslušam tiste, ki častijo Gospoda. Otroka, nesita romarjevo torbo v sobo z ikonami, tam bo čez noč.”

Ob teh besedah sem osupnil in si rekel:

“Je to človeško bitje ali prikazen?”

Tako sem ostal in čakal gospoda. Na kratko sem pripovedoval o svojem potovanju in rekel, da grem v Irkutsk.

Totem,” je rekla gospa,” moraš pa iti skozi Tobolsk, tam moja mati živi kot redovnica, kot samotarka. Dali ti borno pismo in te bo sprejela. Pogosto prihajajo k njej po duhovne nasvete; lahko ji boš nesel tudi knjigo Janeza Klimaka*, ki smo jo naročili zanjo v Moskvi. Kako se vse lepo ureja!”

Končno je prišel čas kosila in sedli smo za mizo. Prišle so še štiri gospe, ki so se usedle z nami. Po prvi jedi je ena izmed njih vstala, se poklonila pred ikono, pred nami in šla po naslednjo; za tretjo jed je enako vstala še druga. Ko sem to videl, sem se obrnil h gospodinji: “Lahko vprašam, ali so te gospe vaše sorodnice?” “Da, to so moje sestre, ta je kuharica, ta kočijaževa žena, ta postrežnica, ta pa moja sobarica; vse so poročene, nobenega dekleta nimamo v vsej hiši.”

Ko sem to videl in slišal, sem še bolj osupnil in se zahvaljeval Bogu, ki me je pripeljal k tako pobožnim ljudem. Čutil sem, da molitveni žar v mojem srcu narašča, zato sem si želel samote; vstal sem in rekel gospe: “Morate se po kosilu odpočiti, jaz pa sem tako navajen, da se razhodim, da se bom šel sprehajat na vrt.” “Ne, nimam navade počivati,” je rekla gospa. “S tabo bom šla na vrt in mi boš pripovedoval kaj poučnega. Če boš šel sam, te otroka ne bosta pustila v miru; ne bosta te izpustila, ker

imata zelo rada berače, Kristusove brate, in romarje.” Ni bilo kaj storiti, šla sva skupaj na vrt.

Da bi lažje ohranil molk, sem se priklonil gospe in rekel: “Prosim vas, mati, v Božjem imenu, ali že dolgo tako sveto živite? Pripovedujte mi, kako ste dosegli to stopnjo dobrote.”

“Zelo preprosto,” je rekla, “moja mati je pravnukinja svetega Jozafata*, čigar svete moči častijo v Belgorodu. Tam smo imeli veliko hišo, katere eno krilo je imel v najemu siromašen plemič. Nenadoma je umri, kmalu za njim pa je po porodu umrla še njegova žena. Novorojenček je bil popolna sirota. Moja mati ga je vzela k sebi, naslednje leto pa sem se jaz rodila. Odraščala sva skupaj, imela sva iste učitelje in bila sva kakor brat in sestra. Ko je moj oče umri, je mati odšla iz mesta in se nastanila z nama v tej vaši. Ko sva odrasla, me je mati poročila s svojim posvojencem, nama podarila posestvo in se odločila, da odide v samostan. Ko nama je dala blagoslov, nama je priporočila, naj živiva kot kristjana, moliva k Bogu iz vsega srca in izpolnjujeva predvsem najvažnejšo zapoved, ljubezen do bližnjega, s tem da pomagava revnim, Kristusovim bratom, vzgajava obroke v strahu Božjem in ravnava s služinčadjo kakor z brati. Tako živiva že deset let v tej samoti in se skušava ravnati po materinih nasvetih. Imava zavetišče za berače, trenutno jih je nad deset, slabotnih ali bolnih; če hočeš, jih bova šla jutri obiskat.”

 

Ko je nehala pripovedovati, sem jo vprašal:

“Kje pa je ta knjiga Janeza Klimaka, ki jo hočete poslati materi?”

“Vrniva se v hišo, ti jo bom pokazala.”

Komaj sva začela brati, ko je prišel gospod. Krščansko sva se objela kakor brata, peljal me je v svojo sobo in rekel: “Pridi, brat, v mojo pisarno, blagoslovi mojo celico. Mislim, da te je dolgočasila (pokazal je na ženo). Brž ko najde kakega romarja ali bolnika, je tako srečna, da ga ne pusti več ne podnevi ne ponoči; to je stara navada v njeni družini.” Stopila sva v pisarno. Koliko knjig pa čudovite ikone in križ v naravni velikosti, pred katerim je bil položen Evangelij! Pokrižal sem se in rekel:

“Vi, gospod, imate doma Božji raj. Tule je Gospod Jezus Kristus, njegova prečastita Mati in njegovi sveti služabniki; tule pa so njihove besede in njihovi živi in

nesmrtni nauki; gotovo pogosto uživate, ko se pogovarjate z njimi.” “Res,” je rekel gospod, “zelo rad berem.” “Kakšne knjige pa imate?” sem vprašal.

“Imam veliko duhovnih knjig: tule je Menolog2, dela Janeza Zlatoustega, Bazilija Velikega*, veliko filozofskih in teoloških del in številne pridige sodobnih pridigarjev.

Ta knjižnica me je stala pet tisoč rubljev.”

“Imate morda kakšno knjigo o molitvi?” sem vprašal. “Zelo rad imam knjige o molitvi. Tole je najnovejša knjiga, delo nekega petrograjskega duhovnika.”

Gospod je vzel s police razlago očenaša in začela sva brati. Kmalu je prišla gospa, prinesla je čaj, otroka pa sta nosila srebrno košarico, polno neke vrste peciva, kakršnega nisem še nikoli jedel. Gospod mi je vzel knjigo, jo dal gospe in rekel:

“Brala nama bo, zelo dobro bere, vmes pa se bomo okrepčali.” Gospa je začela brati. Ko sem poslušal, sem čutil, da mi v srcu vstaja molitev; bolj ko je brala, bolj se je molitev razvijala in me razveseljevala. Naenkrat sem videl, kakor da je šinila prek sobe neka postava, kot da bi bil moj pokojni starec. Naredil sem gib, a da bi ga prikril, sem rekel:

“Oprostite, zadremal sem.”

Tisti hip sem imel vtis, da je starčev duh prodrl v mojega duha in ga razsvetlil, v sebi sem čutil neko veliko jasnost in številne misli o molitvi. Ker sem se pokrižal in se trudil, da bi pregnal te misli, je gospa nehala brati in gospod me je vprašal, če mi je bilo všeč. Razpletel se je pogovor. “To mi je zelo všeč,” sem rekel; “očenaš je res vzvišenejši in dragocenejši kakor vse zapisane molitve, kar jih imamo; saj nas jo je naučil sam Gospod Jezus Kristus. Razlaga, ki ste jo brali, je zelo dobra, vendar je povsem obrnjena h kristjanovemu dejavnemu življenju, medtem ko sem pri svetih očetih bral razlago, ki je predvsem mistična in naravnana h kontemplaciji.” “Pri katerih očetih si našel to?”

“Pri Maksimu Spoznavalcu* na primer in v Filokaliji pri Petru

Damaščanu*.”

“Se spominjaš tega? Ponovi nam, če moreš.” “Gotovo. Začetek molitve: Oče naš, ki si v nebesih; v knjigi, ki ste jo brali, je rečeno, da te besede pomenijo, da moramo bratovsko ljubiti svojega bližnjega, ker smo vsi otroci istega Očeta. To je čisto prav, a očetje temu dodajajo bolj duhovno razlago: pravijo, da moramo ob izgovarjanju teh besed povzdigniti duha k nebeškemu Očetu in se spomniti dolžnosti, da smo vsak trenutek v Božji navzočnosti. Besede Posvečeno bodi tvoje ime knjiga pojasnjuje: potrudimo se, da Gospodovega imena ne borno izgovarjali v prazno; mistični razlagalci pa vidijo v tem prošnjo za notranjo molitev srca, se pravi: da bo Božje ime posvečeno, je potrebno, da se vtisne v srce in da po nenehni molitvi posvečuje in razsvetljuje vsa občutja, vse moči duše.

Besede Pridi k nam tvoje kraljestvo sveti očetje razlagajo: v naša srca naj pride notranji mir, spokojnost in duhovno veselje. Knjiga razlaga, da besede Daj nam danes naš vsakdanji kruh merijo na potrebe našega telesnega življenja in na dolžnosti, da pomagamo bližnjemu. Maksimu Spoznavalcu pa vsakdanji kruh pomeni nebeški kruh, ki hrani dušo, se pravi Božjo besedo in združitev duše z Bogom po kontemplaciji in nenehni notranji molitvi srca.”

“Oh, notranja molitev je težko dosegljiva, za tiste, ki živijo v svetu, je skoraj nemogoča,” je vzkliknil gospod. “Še navadne molitve ne moremo marljivo opravljati brez Gospodove pomoči.”

“Ne govorite tako, gospod! Če bi ta naloga presegala človekove moči, je Bog ne bi bil zapovedal vsem. Moč se v slabosti spopolnjuje /2 Kor 12,9/ in sveti očetje nam dajejo na voljo sredstva, ki olajšujejo pot k notranji molitvi.”

“Še nikoli nisem bral kaj izčrpnejšega o tem,” je rekel gospod. “Če hočete, vam bom prebral odlomke iz Filokalije.” Vzel sem Filokalijo, poiskal odlomek iz Petra Damaščana v tretjem delu, na strani 48, in sem bral: “Bolj kakor na dihanje se moramo navajati na klicanje Gospodovega imena v vsakem času, na vsakem kraju in ob vsaki priložnosti. Apostol pravi: neprenehoma molite; s tem uči, da se moramo Boga spominjati v vsakem času, na vsakem kraju in pri vsem. Če kaj izdeluješ, moraš misliti na stvarnika vsega, kar biva; če vidiš svetlobo, se spomni na tistega, ki ti jo je dal; če opazuješ nebo, zemljo, morje in vse, kar je v njih in na njih, občuduj in slavi tistega, ki jih je ustvaril; če se odevaš v obleko, misli na tistega, od katerega jo imaš, in se zahvaljuj njemu, ki bedi nad tvojim življenjem. Skratka, vse, kar počneš, naj te nagiba k slavljenju Boga, tako boš molil neprenehoma in tvoja duša bo vedno vesela. – Vidite, kako je to preprosto, lahko in dosegljivo vsem tistim, ki imajo vsaj malo človeškega čutenja.”

To besedilo jima je bilo zelo všeč. Gospod me je navdušeno objel, se mi zahvalil, pogledal mojo Filokalijo in rekel: “To knjigo moram kupiti; naročil jo bom v Petrogradu; da si bom bolje zapomnil ta odlomek, ki si ga prebral, ga bom pa takoj prepisal: narekuj mi!” In ga je brž lepo in hitro prepisal. Potem je vzkliknil: “Moj Bog! Saj imam vendar ikono svetega Damaščana (verjetno je bil to sveti Janez Damaščan*).” Odprl je okvir in pritrdil pod ikono list, ki ga je popisal, rekoč: “Živa beseda Božjega služabnika, postavljena pod njegovo podobo, me bo pogosto spominjala, da bom udejanjal ta zveličavni nasvet.”

Potem smo šli večerjat. Spet so bili vsi, moški in ženske, pri mizi obenem z nami. Kakšen zbran molk in kakšen mir med obedom! Po večerji smo vsi, tudi otroci, molili in prosili so me, naj preberem hvalnico predobremu Jezusu.

Služinčad je šla počivat, mi trije pa smo ostali v sobi. Teda j mi je gospa prinesla belo srajco in nogavice. Globoko sem se priklonil in rekel: “Gospa, nogavic ne morem vzeti, nikoli jih nisem nosil, mi vedno uporabljamo povoje.”

Hitro je prinesla staro bluzo iz finega rumenega blaga in jo razrezala v povoje. Gospod pa je ugotovil, da so moji čevlji zanič, in mi je prinesel čisto nov par galoš.

“Pojdi v tole sobo,” mi je rekel; “nikogar ni notri, in si preobleci perilo.” Šel sem se preobleč in se vrnil k njima. Posadila sta me na stol in me začela preobuvat, gospod mi je namestil povoje, gospa pa mi je obula čevlje. Sprva nisem pustil, a sta me posedla in rekla:

“Sedi in molči, Kristus je umil noge svojih učencev.” Nisem se mogel upirati in sem začel jokati; in tudi onadva sta jokala.

Potem je gospa odšla k otrokoma, da bi zaspala, z gospodom pa sva šla na vrt, da bi v uti malo pokramljala. Dolgo sva čula. Ležala sva in kramljala.

Naenkrat se mi je približal in rekel:

“Čisto po pravici mi povej, kdo si. Očitno si imenitnega rodu in se le delaš nevedneža. Odlično bereš in pišeš, misliš in govoriš pravilno; gotovo nisi bil deležen kmečke vzgoje.”

“Popolnoma iskreno sem govoril z vami in vašo gospo, čisto po pravici sem pripovedoval o svojem rodu in nikoli nisem mislil lagati in vas varati. Čemu neki? Kar govorim, ne prihaja od mene, marveč od mojega modrega pokojnega starca ali od svetih očetov, pri katerih sem to bral; in notranje molitve, ki bolj kot vse drugo razsvetljujejo mojo nevednost, nisem sam pridobil; v mojem srcu se je porodila po Božjem usmiljenju in po zaslugi starčevega pouka. To more vsakdo doseči; dovolj je, da se v večji tišini potopi v svoje srce in malo bolj kliče ime Jezusa Kristusa, in že odkrije notranjo svetlobo, vse postane jasno in v tej jasnosti se razkrijejo nekatere skrivnosti Božjega kraljestva. Velika skrivnost je že, ko človek odkrije to zmožnost, da se vrne vase, da se resnično spozna in da milo joka nad svojim padcem in nad svojo sprevrženo voljo. Ni posebno težko zdravo misliti in govoriti z ljudmi, to je mogoče, kajti duh in srce sta obstajala pred človekovo učenostjo in modrostjo. Duha moremo vedno razvijati z znanjem ali z izkustvom; kjer pa ni razuma, nobeno izobraževanje ne bo nič zaleglo. Težava je v tem, da smo daleč od samih sebe in da se prav malo želimo sebi približati, stalno bežimo, da se ne bi soočili s sabo, rajši imamo nepomembnosti kakor resnico in mislimo: rad bi imel duhovno življenje in se ukvarjal z molitvijo, vendar nimam časa za to, opravila in skrbi mi preprečujejo, da bi se temu zares predal. A kaj je pomembnejše in potrebnejše: večno življenje posvečene duše ali minljivo telesno življenje, za katero se tako narezamo?Tako ljudje postanejo bodisi modri ali pa neumni.” “Oprosti, brat, nisem govoril iz gole radovednosti, ampak iz dobrohotnosti in iz krščanskega čuta pa tudi zato, ker sem pred dvema letoma srečal zelo zanimiv primer.

Nekega dne je prišel k nam star berač, ves oslabel; imel je potni list osvobojenega vojaka in je bil tako ubog, da je hodil skoraj nag; govoril je malo in povsem kakor kmet. Sprejeli smo ga v zavetišče; čez pet dni je zbolel, preselili so ga v hišico in z ženo sva se posvetila izključno njemu. Ko je bilo očitno, da bo umrl, ga je naš duhovnik spovedal, obhajal in mazilil. Na predvečer smrti je vstal, me poprosil za papir in pero ter zahteval, da vrata ostanejo zaprta in da nihče ne vstopi, med tem ko bo pisal oporoko, ki naj jo posredujem njegovemu sinu v Petrogradu. Osupnil sem, ko sem videl, da odlično piše in da so njegovi stavki popolnoma pravilni, lepi in zelo ljubeznivi. Jutri ti bom pokazal to oporoko, ohranjeno imam v prepisu. Ob vsem tem sem bil zelo začuden; radovednost me je gnala, da sem ga prosil, naj mi razkrije svoj rod in svoje življenje. S prisego me je zavezal, da pred njegovo smrtjo nikomur ne črhnem o tem in v Božjo slavo mi je povedal tole: ‘Bil sem knez in zelo bogat; živel sem nadvse razsipno, blesteče in razkošno. Žena mi je umrla in živel sem s sinom, ki je bil stotnik v gardi. Ko sem se nekega večera odpravljal na velik ples, sem se razjezil na sobarja; neobvladano sem ga udaril po glavi in ukazal, naj ga odpeljejo v vas. To se je zgodilo zvečer, drugo jutro pa je služabnik umrl za možgansko kapjo. Vendar temu nisem pripisoval velikega pomena in čeprav sem obžaloval svojo nasilnost, sem na zadevo popolnoma pozabil. Čez šest tednov se mi je sobar začel prikazovati v snu; vsako noč me je prihajal nadlegovat in mi nenehno očital: Brezvestnež, umoril si me! Potem sem ga videl tudi buden. Prikazovanje je postajalo čedalje pogostejše in nazadnje mi je bil skoraj stalno pred očrni. Obenem z njim sem končno videval še druge mrtvece, može, ki sem jih bil hudo razžalil, ženske, ki sem jih bil zapeljal. Vsi so mi venomer očitali in mi niso dali miru, tako da nisem mogel več spati ne jesti ne česarkoli početi; bil sem na koncu moči in sama kost in koža. Prizadevanja najboljših zdravnikov niso nič zalegla. Odšel sem se zdravit v tujino, toda po šestih mesecih zdravljenja ne le da se mi ni obrnilo na bolje, temveč se strašne prikazni niso nehale množiti. Pripeljali so me nazaj bolj mrtvega kakor živega; moja duša je bila, se preden se je ločila od telesa, v polnosti deležna peklenskih muk; od takrat sem verjel v pekel in spoznal, da obstaja.

Sredi teh muk sem slednjič priznal svoje podlosti, skesal sem se, se spovedal, osvobodil vso svojo služinčad in se zaobljubil, da bom preostali del življenja preživel v najhujših naporih in se odel v beraško obleko, da bi bil najponižnejši služabnik ljudi najnižjega stanu. Brž ko sem se trdno odločil za to, so se prikazni nehale. Moja sprava z Bogom mi je vlivala tolikšno veselje, tolikšen občutek tolažbe, da se ne da povedati. Takrat sem tudi iz izkušenj spoznal, kaj je raj in kako se Božje kraljestvo razkriva v naših srcih. Kmalu sem bil čisto zdrav, svoj načrt sem izpeljal in s potnim listom nekega starega vojaka sem skrivoma odšel iz svojega rojstnega kraja. Zdaj že petnajst let tavam po Sibiriji. Včasih sem se ponudil kmetom za dela po svojih močeh, včasih sem beračil v Kristusovem imenu. Ah, kakšno srečo sem okušal sredi odpovedovanja!

Kakšno blaženost, kakšen mir vesti! To lahko dojame samo tisti, ki ga je Božje usmiljenje izvleklo iz pekla bolečin in ga prestavilo v Božji raj.’ Zatem mi je izročil oporoko, da bi jo poslal njegovemu sinu, in naslednji dan je umrl.

Imam njen prepis, tu v Svetem pismu, ki ga nosim v torbi. Če jo želite prebrati, vam jo bom pokazal. Tule je!” Razgrnil sem papir in bral:

V imenu preslavne Trojice, Očeta in Sina in Svetega Duha.

Predragi sin!

Že petnajst let nisi videl svojega očeta, vendar je v svoji skritosti včasih sprejemal novice o tebi in gojil do tebe očetovsko ljubezen. Prav ta ljubezen ga sili, da ti posije te zadnje besede, da bi te poučile v življenju.

Veš, koliko sem pretrpel, da bi odkupil svoje grešno in lahkoživo življenje; ne veš pa za srečo, ki so mi jo v skritem in beraškem življenju prinesli sadovi kesanja.

Umiram spokojno pri svojem – in tvojem – dobrotniku, saj se morajo dobrote, izkazane očetu, tika ti tudi ljubečega sina. Pokaži mu hvaležnost, kolikor je v tvoji moči.

Zapuščam ti svoj očetovski blagoslov in te spodbujam, da se spominjaš Boga in si poslušen svoji vesti: bodi dober, trezen in moder; lepo ravnaj s svojimi podrejenimi, ne zaničuj beračev in romarjev: spominjaj se, da sta le pomanjkanje in beraško življenje naklonila tvojemu očetu dušni mir.

Ko prosim Boga, da ti podeli svojo milost, mirno zapiram oči v upanju na večno življenje po usmiljenju Odrešenika ljudi, Jezusa Kristusa.

 

Tako sva se pogovarjala s tem dobrim gospodom. Tedaj sem mu rekel: “Mislim, da imate pogosto skrbi in težave s svojim zavetiščem. Mnogi naši bratje postanejo romarji le zato, ker nimajo kaj početi, ali iz lenobe in se potepajo po cestah, kakor sem večkrat videl.” “Ne, taki so bili prav redki,” je odgovoril gospod. “Večinoma so prihajali pravi romarji. A kadar niso videti posebno resni, smo se bolj prijazni z njimi in jih obdržimo nekaj časa v gostišču. V stiku z našimi reveži, Kristusovimi brati, se pogosto popravijo in odidejo s ponižnim in blagim srcem. Še pred nedavnim sem imel tak primer. Neki trgovec iz našega mesta je padel tako nizko, da so ga izgnali s palico in mu nihče ni hotel dati niti koščka kruha. Bil je pijanec, nasilnež, prepirljivec, vrh tega pa je še kradel. Nekega dne ga je lakota prignala k nam; prosil je kruha in žganja, ker je zelo rad pil. Prijazno smo ga sprejeli in mu rekli: ‘Ostani pri nas, dobil boš žganja, kolikor ga želiš, a pod enim pogojem: ko se boš napil, boš šel ležat, in če boš napravil najmanjši škandal, te bomo ne samo za zmerom odslovili, ampak bom zahteval od policijskega načelnika, da te zapre zaradi potepuštva.’

Privolil je in ostal pri nas. Dober teden je res pil, kolikor je hotel; vendar v skladu s svojo obljubo: ker se je bal, da mu borno odtegnili pijačo, je šel leč v posteljo ali pa se tiho vzleknil na koncu vrta. Ko se je streznil, so mu naši bratje iz zavetišča prigovarjali in ga spodbujali, naj se vsaj malo zadrži. Tako je začel malo manj piti in v treh mesecih je postal povsem trezen. Zdaj nekje dela in ne je več tujega kruha. Predvčerajšnjim se mi je prišel zahvalit.”

Kakšna modrost v tem ravnanju, ki ga vodi ljubezen! sem pomislil in vzkliknil:

“Slavljen Bog, čigar usmiljenje je na delu v vašem domu!”

Po vseh teh pogovorih sva malo zadremala, ko pa sva zaslišala zvon, ki je vabil k jutranjemu bogoslužju, sva šla v cerkev, kjer je bila že gospa z otrokoma. Bil sem pri jutranjicah in pri sveti daritvi. Z gospodom in njegovim sinčkom smo bili blizu oltarja, gospa in mala gospodična pa sta stali ob ikonostasu, da sta videli povzdigovanje svetih darov. Moj Bog, kako so vsi molili in kakšne solze veselja so jim vrele iz oči! Njihovi obrazi so bili tako ožarjeni, da sem jih komaj lahko gledal in sem začel jokati.

Po končanem bogoslužju so gospodarji, duhovnik, služinčad in vsi berači skupaj sedli za mizo; bilo je kakih štirideset beračev, bolnikov, oslabelih in otrok. Kakšna tišina in kakšen mir okoli te mize! Zbral sem pogum in tiho rekel gospodu:

“V samostanih berejo med obedom življenjepise svetnikov; tudi vi bi jih lahko, saj imate celotno Življenje svetnikov.”

Gospod se je obrnil h gospe in rekel: “Res, Maša; to moramo uvesti. Odlično bo za nas vse. Jaz bom bral pri prvem obedu, potem boš ti, nato duhovnik in naši bratje, vsi, ki znajo.”

Duhovnik je nehal jesti in rekel: “Poslušal bi z veseljem, a da bi bral – za božjo voljo! Niti trenutek nisem prost. Komaj odidem domov, že ne vem, kje se me glava drži, toliko poslov in skrbi imam; zdaj je treba to zdaj ono; kup otrok, živina na polju, ves dan mi gre za te neumnosti in niti minute nimam za branje ali učenje. Vse, kar sem se naučil v bogoslovju, sem že zdavnaj pozabil.”

Ob teh besedah sem vzkipel, a gospa me je prijela za roko in mi rekla: “Oče govori tako iz ponižnosti, vedno se ponižuje, vendar je odličen in pobožen človek; že dvajset let je vdovec, vzgaja vse svoje vnuke, vrh tega pa zelo pogosto mašuje.”

Te besede so me spomnile na izrek Niketa Stethatosa* v Filokaliji: “Stvari presojamo po notranji naravnanosti duše,” se pravi vsak si ustvari predstavo o drugih po tem, kar je sam; malo dalje pa pravi: “Kdor je prišel do molitve in do resnične ljubezni, ne razločuje pravičnega od grešnika, temveč enako ljubi vse ljudi in jih ne obsoja, tako kakor Bog

daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim /Mt 5,45/.”

Spet je nastala tišina; nasproti mene je sedel berač iz zavetišča, popolnoma slep. Gospod ga je pital, mu razkosal ribo, mu držal žlico in nalival pijačo. Pozorno sem ga gledal in opazil, da se je v njegovih stalno priprtih ustih jezik nenehno premikal; vprašal sem se, ali morda moli, in ga pogledal še skrbneje. Na koncu obeda je neki starki postalo slabo, dušilo jo je in je zastokala. Gospod in gospa sta jo od vedla v spalnico in jo dala v posteljo; gospa je ostala, da bi ji stregla, duhovnik je šel za vsak primer po svete darove, gospod pa je ukazal napreči voz, da bi zdirjal po zdravnika v mesto. Vsi so se razkropili.

V sebi sem občutil kakor lakoto po molitvi; čutil sem silno potrebo, da ji popustim, da privre na dan, saj sem bil že dva dni brez miru in tišine. V srcu sem začutil nekak val, ki je hotel prestopiti bregove in se razliti v vse ude, in ker sem ga zadrževal, sem čutil silno bolečino v srcu – a blagodejno bolečino, ki me je samo silila k molitvi in molku. Tedaj sem razumel, zakaj resnični privrženci stalne molitve bežijo pred svetom in se skrivajo daleč od vseh; razumel sem tudi, zakaj blaženi Hezihij pravi, da je najvzvišenejši pogovor le klepet, če se preveč vleče, in spomnil sem se besed svetega Efrema Sirskega*: 

“Dober pogovor je srebro, molk pa je čisto zlato.” 

Premišljevaje vse to sem prišel v zavetišče: vsi so spali po obedu. Šel sem na podstrešje, se umiril, odpočil in malo pomolil. Ko so se reveži prebudili, sem poiskal slepca in ga odpeljal na vrt; sedla sva v samoten kotiček in se začela pogovarjati.

“Povej mi v Božjem imenu in v blagor moje duše, ali moliš

Jezusovo molitev?”

“Že dolgo jo nenehno ponavljam.”

“In kaj občutiš pri tem?”

“Samo to, da ne podnevi in ne ponoči ne morem brez nje.” “Kako ti je Bog razodel, da to delaj? Pripoveduj mi podrobno o tem, dragi brat.”

“Prav, sem tukajšnji obrtnik, kruh sem si služil kot krojač, hodil sem po drugih gubernijah, po vaseh, in šival kmečke obleke. Zgodilo se je, da sem v neki vaši ostal dolgo pri nekem kmetu, da sem mu oblekel vso družino. Na neki praznik, ko nisem imel kaj početi, sem opazil tri stare knjige na polici pod ikonami. Vprašal sem jih: ‘Ali zna pri vas kdo brati?’ Odgovorili so mi: ‘Nihče; te knjige so

stričeve; on je znal brati.’

Vzel sem eno izmed knjig, jo odprl na slepo in prebral tele besede, ki se jih še spominjam: ‘Nenehna molitev je v tem, da nenehno kličeš Gospodovo ime: ko sediš ali ko si pokonci, za mizo ali pri delu, ob vsaki priložnosti, na vsakem kraju in v vsakem času moraš klica ti Gospodovo ime.’

Premišljeval sem o tem, kar sem prebral, in sem spoznal, da mi to zelo ustreza, in med šivanjem sem začel potihem ponavljati molitve in sem bil ves srečen. Ljudje, ki so živeli z menoj v izbi, so to opazili in se norčevali iz mene: ‘Ali si čarovnik, da stalno nekaj brundaš? Ali izgovarjaš kake uroke?’

Da bi se potajil, sem nenehno premikal ustnice in sem začel moliti tako, da sem premikal samo jezik. Počasi sem se tega tako navadil, da moj jezik moli dan in noč in to mi dobro dene.

Dolgo sem tako delal, potem pa sem nenadoma popolnoma oslepel. V našem rodu imamo skoraj vsi motno vodo v očeh. Ker sem zelo ubog, mi je občina našla mesto v zavetišču v Tobolsku. Tja grem, a gospodarja sta me zadržala tu, ker mi hočeta dati voz za tja.”

“Kakšen je naslov knjige, ki si jo bral? Ali ni bila to Filokalija?”

“Nimam pojma. Nisem gledal naslova.”

Šel sem po svojo Filokalijo. V četrtem delu sem našel besede patriarha Kalista, ki mi jih je ponovil na pamet, in začel sem brati. “To je tisto,” je vzkliknil slepec. “Beri, beri, brat, kajti to je res imenitno.”

Ko sem prišel do odlomka, kjer je rečeno: ‘moliti moraš s srcem,’ me je vprašal, kaj to pomeni in kako to dosežeš. Rekel sem mu, da je ves nauk o molitvi srca podrobno razložen v tej knjigi, Filokaliji, in goreče me je zaprosil, naj mu preberem vse, kar govori o njej.

“To bova tudi storila,” sem mu rekel. “Kdaj misliš oditi v

Tobolsk?”

“Takoj, če hočeš,” je odgovoril.

“Dobro, jaz bi rad šel jutri. Šla bova skupaj in med potjo ti bom prebral vse, kar se nanaša na molitev srca, in pokazal ti bom, kako odkriješ srce in prodreš vanj.” “”Kaj pa voz?” je rekel.

“Eh, pusti voz! Od tu do Tobolska je le sto petdeset vrst, počasi bova hodila; v dvoje na samem je lepo hoditi; tako

je tudi lažje brati in se pogovarjati o molitvi.”

 

Tako sva se domenila; zvečer naju je gospod sam prišel klicat k večerji, in ko smo pojedli, sva mu povedala, da misliva oditi in da ne potrebujeva voza, ker hočeva prebirati Filokalijo. Gospod nama je rekel: “Filokalija mi je zelo ugajala; že sem napisal pismo in pripravil denar, in ko bom jutri šel na sodišče, bom oboje poslal v Petrograd, da dobim Filokalijo z naslednjo pošto.”

Drugo jutro sva torej krenila na pot, potem ko sva se lepo zahvalila tema dobrima človekoma za zgledno ljubezen in naklonjenost; oba sta naju pospremila eno vrsto, nato smo se poslovili.

 

Slepi kmet

S slepcem sva hodila čisto počasi, nisva napravila kaj več kot deset ali petnajst vrst na dan, ves ostali čas sva posedala na samotnih krajih in prebirala Filokalijo. Bral sem mu vse, kar se je nanašalo na molitev srca, po vrsti, kakor mi je bil pokazal moj starec, se pravi tako, da sem začel s knjigami Nikefora Meniha, Gregorja Sinajskega in tako naprej. Kako pozorno in goreče je poslušal vse to! Kako je bil srečen in ganjen! Nato mi je začel zastavljati taka vprašanja o molitvi, da jim moj razum ni bil kos.

Potem ko je poslušal moje branje, me je prosil, naj ga praktično poučim, kako naj z razumom poišče srce, uvede vanj Božje ime Jezusa Kristusa in tako notranje moli s srcem. Rekel sem mu:

“Resda ničesar ne vidiš, a z razumom si moreš predstavljati, kar si nekdaj videl: človeka, predmet ali enega od tvojih udov, roko ali nogo; si moreš to predstavljati tako jasno, kakor če bi to gledal, in ali moreš, čeprav slep, usmeriti k temu pogled?” “Morem,” je odgovoril slepi.

“Potem si tako predstavljaj svoje srce, obrni oči, kakor če bi ga gledal skozi prsi, in napeto poslušaj, kako bije, utrip za utripom. Ko boš to dosegel, skušaj na vsak udarec srca, ne da bi ga izgubil spred oči, navezati besede molitve. Se pravi, s prvim udarcem reci ali misli: Gospod, z drugim: Jezus, s tretjim: Kristus, s četrtim: usmili se, s petim: me, in pogosto ponavljaj to vajo. To bo zate lahko, ker si že pripravljen na molitev srca. Ko se boš navadil na to, začni vpeljevati v srce Jezusovo molitev in jo izpeljevati iz njega ritmu dihanja, se pravi, ko vdihneš zrak, reci ali misli: Gospod Jezus Kristus, in ko izdihneš: usmili se me! Če boš tako delal dovolj pogosto in dovolj dolgo, boš kmalu občutil rahlo bolečino v srcu, potem pa se bo v njem polagoma rojevala blagodejna toplina. Z Božjo pomočjo boš tako prišel do stalne molitve v srcu. A predvsem se varuj vseh predstav, vseh podob, ki se ti porajajo v duhu, medtem ko moliš. Odženi vse domišljije; kajti sveti očetje zahtevajo, da med molitvijo odklanjamo vsakršne predstave, da bi ne nasedli slepilom. Slepec, ki me je pozorno poslušal, se je goreče vadil po mojih navodilih in je ponoči v prenočišču dolgo tako molil. Po petih dneh je začutil v srcu močno toplino in neizrekljivo srečo; poleg tega si je zelo želel, da bi se nenehno predajal molitvi, ki ga je odpirala za ljubezen do Jezusa Kristusa. Včasih je videl neko svetlobo, a ne da bi se prikazal kak predmet; ko se je zatapljal v svoje srce, se mu je zdelo, da vidi, kako se razplamteva v njem sijoč plamen velike sreče, ki je izginjal navzven, a je vsega razsvetljeval; in ta plamen mu je čelo omogočal, da je videl oddaljene predmete, kakor se je enkrat zgodilo.

Hodila sva skozi gozd, bil je molčeč, zatopljen v molitev. Naenkrat mi reče:

“Kakšna nesreča! Cerkev gori in zvonik se je pravkar zrušil.” “Nehaj nasedati izmišljijam,” mu rečem, “to je skušnjava. Čimprej moraš odgnati vsako sanjarjenje. Kako moreš videti, kaj se dogaja v mestu? Še dvanajst vrst je do tja.” Ubogal me je – in se spet predal molitvi ter molčal. Proti večeru sva dospela v mesto in res sem videl več pogorelih hiš in zrušen zvonik – postavljen je bil na lesenih brunih; krog in krog so se pogovarjali ljudje in se čudili, da zrušeni zvonik ni nikogar zmečkal. Po mojem prepričanju se je nesreča pripetila prav takrat, ko je slepec govoril v gozdu. Tedaj mi je rekel:

“Po tvojem je bilo moje videnje izmišljija, a prav to se je zgodilo. Kako se ne bi zahvaljeval Gospodu Jezusu Kristusu in ljubil njega, ki razodeva svojo milost grešnikom, slepim in brezumnim! Hvala tudi tebi, ki si me poučil o dejavnosti srca!” Odgovoril sem mu:

“Le ljubi Jezusa Kristusa in se mu zahvaljuj, zelo pa se varuj tega, da bi kakršnakoli videnja imel za neposredno razodetje milosti, ker se to pogosto dogaja naravno po samem redu stvari. Človeška duša ni popolnoma vezana na materijo. More videti tudi v temi, in to oddaljene in bližnje predmete. A te dušne zmožnosti ne negujemo sami, bremenimo jo s spoznanji svojega telesa ali z zmedo svojih raztresenih in vsakdanjih misli. Ko pa se osredinimo sami vase, ko odmislimo vse, kar nas obdaja, in izostrimo duha, pride duša povsem do veljave, deluje z vso svojo močjo – a to je še naravno delovanje.

Moj pokojni starec mi je rekel, da tudi tisti, ki se ne posvečajo molitvi, na primer bolni ali posebej nadarjeni ljudje, ko se znajdejo v temni sobi, vidijo svetlobo, ki sije iz vsake stvari, čutijo navzočnost svojega dvojnika in prodrejo v misli drugega. Neposredni učinki Božje milosti med molitvijo srca pa so tako prečudoviti, da jih noben jezik ne more opisati: nemogoče jih je primerjati čemu materialnemu; čutni svet je ubog v primeri z zaznavami, ki jih v srcu prebuja milost.”

Moj slepec je pozorno poslušal te besede in postal še ponižnejši; molitev se je v njegovem srcu nenehno razvijala in ga neizrekljivo razveseljevala. Vesel sem bil tega in sem se zahvaljeval Gospodu, ki mi je dal spoznati tolikšno pobožnost pri enem od svojih služabnikov.

Končno sva prispela v Tobolsk; peljal sem ga v zavetišče, se ljubeznivo poslovil od njega in nadaljeval svojo samotno pot.

En mesec sem hodil zlagoma in čutil, kako koristni in blagodejni so živi zgledi. Pogosto sem bral Filokalijo in po njej preverjal vse, kar sem bil rekel slepemu. Njegov zgled je razplamteval mojo gorečnost, mojo predanost in ljubezen do Gospoda. Molitev srca me je tako osrečevala, da sem mislil, da nihče na svetu ni srečnejši od mene, in spraševal sem se, kako more biti blaženost v nebeškem kraljestvu večja od te, ki sem jo občutil. Ta sreča ni razsvetljevala samo notranjosti moje duše, tudi zunanji svet se mi je zdel nadvse očarljiv, vse me je vabilo, naj ljubim in hvalim Boga; ljudje, drevesa, rastline, živali, vse mi je bilo kakor domače in povsod sem najdeval podobo imena Jezusa Kristusa. Včasih sem se čutil tako lahkega, da sem mislil, da nimam več telesa in da blaženo plavam po zraku; včasih sem se povsem zaglobil vaše. Jasno sem videl svojo notranjost in sem občudoval čudovito zgradbo človeškega telesa; včasih sem občutil tako veliko veselje, kot če bi postal kralj, in v vsem tem uživanju sem si želel, da mi Bog da čimprej umreti, da bom lahko pri njegovih nogah v svetu duhov prekipeval od hvaležnosti.

Očitno sem preveč užival v teh občutjih ali pa je morda Bog tako odločil, a čez nekaj časa sem začutil v srcu neke vrste strah in trepet. Bo mogoče to, sem si rekel, nova nesreča ali stiska, podobna tisti, ki sem jo prestal zaradi dekleta, katero sem naučil Jezusovo molitev v kapeli? Misli so me težile kakor oblaki in spomnil sem se besed blaženega Janeza Karpatskega, ki pravi, da učitelj dostikrat doživi sramoto ali je deležen skušnjav in stisk zaradi tistih, ki jim je duhovno pomagal. Bojeval sem se s temi mislimi in se spet zatopil v molitev, ki jih je povsem pregnala. Čutil sem se močnejšega in si rekel: ‘Naj se zgodi Božja volja! Pripravljen sem prestati vse, kar mi bo poslal Jezus Kristus, da zadostim za svojo zakrknjenost in napuh. Tiste, ki sem jim pred kratkim razodel skrivnost notranje molitve, je vendar že Bog s svojim skrivnostnim delovanjem pripravil na to, še preden so me srečali.

Ta misel me je docela pomirila in hodil sem v molitvi in veselju, še srečnejši kakor prej. Cela dva dni je deževalo in pot je bila tako blatna, da se ni dalo hoditi po njej; šel sem kar čez stepo in petnajst vrst ni bilo nobenega naseljenega kraja; končno sem proti večeru zagledal krčmo ob cesti in se razveselil ob mislil, da se bom v njej lahko vsaj odpočil in prenočil. Jutri zjutraj pa se bo – Bog daj – vreme morda izboljšalo.  

 

Poštna postaja

Ko sem se približal, sem zagledal starca, oblečenega v vojaški plašč; sedel je na nasipu pred poslopjem in je bil videti pijan. Pozdravil sem ga in rekel:

“Ali lahko koga prosim za dovoljenje, če smem tu prenočiti?” “Kdo ti more to dovoliti če ne jaz?” je zavpil stari; “Jaz sem tu glavni! Jaz sem poštni načelnik, to pa je poštna postaja.”

“Dovolite mi, gospod, da prenočim pri vas.”

“Ja … pa imaš potni list? Pokaži mi papirje!”

Dal sem mu potni list, in ko ga je imel v rokah, je začel kričati:

“Kje je potni list?”

“V rokah ga imate,” sem odgovoril.

“No, pojdiva noter.”

Poštni načelnik si je nadel očala, pogledal moj potni list in rekel:

“Vse to se mi zdi v redu, lahko ostaneš tu; vidiš, da sem dečko; čakaj, prinesel ti bom kozarček.” “Sploh ne pijem,” sem odgovoril.

“Nič ne de. Pa vsaj večerjaj z nami.”

Sedel je za mizo s kuharico, mlado žensko, ki je bila tudi pijana, in še jaz sem prisedel. Vso večerjo se nista nehala zbadati ali si očitati in na koncu je izbruhnil pravi prepir. Načelnik se je odpravil spat v skladišče, kuharica pa je pomivala skodele in žlice ter zmerjala starega.

Sedel sem, in ko sem videl, da se ne bo kmalu pomirila, sem ji rekel: “Kje bi lahko spal, gospa? Zelo sem truden od poti.” “Vam bom naredila posteljo, gospod.”

Poleg klopi, ki je bila pritrjena pod spodnjim oknom, je namestila še eno klop in nanju razgrnila odejo iz klobučevine za blazino. Zleknil sem se in zamižal, kakor da spim. Kuharica je še dolgo pospravljala po sobi; naposled je končala, ugasnila luč in se mi približala. Nenadoma se je celo sprednje vogalno okno raztreščilo s strašanskim truščem: okvir, stekla, podboji, vse se je razletelo; hkrati se je zunaj zaslišalo stokanje, kriki in bojni hrup. Ženska je prestrašena planila v sredo sobe in se zgrudila. Skočil sem s klopi, misleč, da se je zemlja odprla pod mano. Na lepem sem zagledal dva kočijaža, ki sta privedla v sobo človeka, vsega okrvavljenega, da ga ni bilo mogoče prepoznati; zaradi tega sem se še bolj ustrašil. Bil je to državni poštar, ki se je hotel ustaviti, da bi zamenjal konje. Njegov kočijaž je slabo zavrl in oje je izbilo okno; a ker je bil pred hišo jarek, se je voz prevrnil in poštar je padel na kol, ki je podpiral nasip in se hudo ranil na glavi. Poštar je prosil vode in alkohola, da bi si izpral rano. Natrl si jo je z žganjem, potem ga je spil kozarec in zavpil: “Dajte mi konje!” Stopil sem k njemu in mu rekel: “Kako boste mogli potovati s tako rano?” “Poštar nima časa biti bolan,” je odgovoril in izginil. Žensko sta kočijaža odvlekla v kot pri peči in jo pokrila z rogoznico, rekoč: “To se ji je zgodilo od strahu; se bo že zavedela.” Poštni nadzornik pa si je nalil kozarček in šel nazaj spat. Ostal sem sam.

Kmalu je ženska vstala in začela hoditi iz kota v kot kakor mesečna; nazadnje je šla iz sobe. Opravil sem molitev, in ker sem se čutil ves slaboten, sem zaspal malo pred zoro.

Zjutraj sem se poslovil od poštnega nadzornika, in ko sem hodil po cesti, sem z vero, upanjem in hvaležnostjo povzdignil molitev k Očetu usmiljenja in vse tolažbe, ki je odvrnil od mene pretečo nevarnost. Ko sem šest let po tem dogodku šel mimo ženskega samostana, sem stopil v cerkev molit. Opatinja me je po maši ljubeznivo sprejela in mi postregla s čajem. Tedaj so najavili prehodne goste; šla jim je naproti in me pustila z nunami, ki so ji stregle. Ko sem videl, da ena izmed njih ponižno naliva čaj, sem jo iz radovednosti vprašal: “Ste že dolgo v tem samostanu, mati?”

“Pet let,” je odgovorila; “ko so me privedli sem, nisem bila več prisebna, vendar se me je Bog usmilil. Mati opatinja me je vzela k sebi v celico in me pripravila na zaobljube.” “In kako ste izgubili razum?”

“Od strahu. Delala sem na poštni postaji. Neke noči, ko sem spala, sta konja razbila okno in od strahu se mi je zmešalo. Čelo leto so me starši vodili po božjih poteh. Šele tukaj sem bila ozdravljena.”

Ob teh besedah sem se razveselil v duši in slavil Boga, čigar modrost vse obrne nam v prid.

 

Vaški župnik

“Še marsikaj drugega sem doživel,” sem rekel svojemu spovedniku. “Če bi hotel vse po vrsti pripovedovati, bi bili trije dnevi premalo. Če hočete, vam bom povedal še eno doživetje:

Nekega jasnega poletnega dne sem zagledal malo stran od poti pokopališče ali bolje cerkev z župnijskimi poslopji in pokopališčem. Zvonovi so vabili k maši; pohitel sem proti cerkvi. Tudi okoličani so se zgrinjali tja; a veliko jih je posedlo po travi, preden so prišli do cerkve, in ko so videli, da hitim, so mi rekli:

“Ne hodi tako hitro, imaš čas; tukaj je maša zelo dolga, duhovnik je bolan, poleg tega pa tako počasne!”

Bogoslužje je res potekalo počasi; mlad, a bled in suh duhovnik je maševal zelo počasi, pobožno in s ču tom; na koncu maše je imel odlično pridigo o tem, kako pridobiš Božjo ljubezen.

Duhovnik me je povabil na obed. Med obedom sem mu rekel:

“Mašujete zelo pobožno, oče, a tudi počasi!”

“Da,” je odgovoril, “to ni kaj prida všeč mojim župljanom, zato godrnjajo, a ni kaj; rad namreč premišljujem in tehtam vsako besedo, preden jo zapojem; brez tega notranjega občutja nimajo besede nobene vrednosti ne zate ne za druge. Vse je v notranjem življenju in v pozorni molitvi! Oh, kako malo se ljudje ukvarjajo z notranjo dejavnostjo!” je dodal. “Ker jim ni do tega, se tudi malo brigajo za notranje duhovno razsvetljenje.”

Spet sem ga vprašal: “A kako prideš to tega? To je zelo težko!” “Sploh ne; če hočeš prejeti duhovno razsvetljenje in postati notranji človek, moraš vzeti katerokoli svetopisemsko besedilo in nanj čim dlje osredotočati svojo pozornost. Tako odkriješ luč razuma. Če hočeš moliti, moraš ravnati enako. Če hočeš, da bo tvoja molitev čista, pravilna in blagodejna, moraš izbirati kratko molitev, sestavljeno iz nekaj kratkih, a močnih besed, in jo ponavljati dolgo in pogosto; tako boš molitev vzljubil.”

Ta duhovnikov pouk mi je bil zelo všeč, ker je bil praktičen in preprost, obenem pa globok in moder. V duhu sem se zahvaljeval Bogu, da mi je dal spoznati pravega pastirja svoje Cerkve.

Ob koncu obeda mi je duhovnik rekel:

“Pojdi se malo odpočit, brati moram Božjo besedo in pripraviti jutrišnjo pridigo.”

Šel sem v kuhinjo. Nikogar ni bilo notri, le zelo stara kuharica je vsa sključena sedela v kotu in kašljala. Sedel sem pod okence, potegnil iz torbe Filokalijo in jo začel brati zase, po tihem; čez nekaj časa sem se zavedel, da starka, sedeča v kotu, nepretrgoma moli Jezusovo molitev. Bil sem srečen, da slišim klicati sveto Gospodovo ime, in sem ji rekel: “Kako lepo, mati, da tako molite! To je najboljše in najbolj krščansko delo!”

“Da,” je odgovorila, “ob zatonu mojih let mi je v tolažbo,

da mi Gospod odpušča!” “Ali že dolgo tako molite?”

“Od mladosti, gospod; in brez tega bi ne mogla živeti, kajti Jezusova molitev me je rešila nesreče in smrti.” “Kako? Povejte, prosim, v Božjo slavo in v čast blagodejne

Jezusove molitve.”

Del sem Filokalijo v torbo, sedel k njej in začela je pripovedovati: “Bila sem mlado in lepo dekle; starši so me zaročili; dan pred poroko je zaročenec prišel k nam in nenadoma, deset korakov pred nami, omahnil mrtev, ne da bi enkrat zavzdihnil! To me je tako prestrašilo, da sem se odločila, da se odpovem poroki in odidem na božje poti molit.

Vendar sem se bala iti čisto sama na pot, ker bi me spričo moje mladosti hudobni ljudje mogli napasti. Neka starka, ki je že dolgo beračila, me je poučila, da moraš nenehoma moliti Jezusovo molitev, in mi trdno zagotovila, da me bo ta molitev obvarovala vsake nevarnosti na poti. Verjela sem ji in nikoli se mi ni nič zgodilo, tudi v najbolj odmaknjenih predelih ne; starši so mi dali denar za na pot. Ko sem se postarala, sem zbolela in k sreči me tukajšnji duhovnik iz dobrote hrani in vzdržuje.” Z veseljem sem poslušal to pripoved in nisem vedel, kako naj se zahvalim Bogu za ta dan, ki mi je razodel tako poučna zgleda. Čez nekaj časa sem prosil tega dobrega in svetega duhovnika, naj me blagoslovi, in sem ves vesel nadaljeval pot.”  

 

Na poti v Kazan

“Ko sem nedolgo od tega na poti sem šel skozi kazansko gubernijo, mi je bilo spet dano spoznati moč Jezusove molitve; celo za tiste, ki jo opravljajo nevede, je v resnici najzanesljivejše in najhitrejše sredstvo za dosego duhovnih dobrin.

Nekega večera sem se moral ustaviti v neki tatarski vasi. Ko sem prišel v vas, sem pred neko hišo opazil ruski voz in kočijaža; konji so bili izpreženi in so poleg voza mulili travo. Ves srečen sem se odločil, da bom prosil za prenočišče v tej hiši, kjer bom vsaj našel kristjane. Približal sem se in vprašal kočijaža, koga vozi. Odgovoril je, da njegov gospodar potuje iz Kazana na Krim. Ko sem se pogovarjal s kočijažem, je gospod v kočiji odgrnil zaveso, me pogledal in rekel:

“Prenočil bom tu, vendar ne stopim v tatarsko hišo, ker imajo zelo umazano; odločil sem se, da spim v kočiji.”

Čez nekaj časa je gospod izstopil, da bi se malo sprehodil – bil je lep večer – in sva se zapletla v pogovor.

Izmenjala sva veliko vprašanj in povedal mi je približno takole:

“Do petinšestdesetega leta sem služil v mornarici kot ladijski kapitan. Ko sem se postaral, sem staknil protin in ostal na Krimu na posestvu svoje žene; bil sem skoraj stalno bolan. Žena je imela rada sprejeme in oboževala kvartanje. Naveličala se je stalno živeti z bolnikom in je odšla v Kazan k hčeri, ki se je poročila z uradnikom; vse je vzela s sabo, celo služinčad in mi za strežnika pustila osemletnega fantiča, ki sem mu bil boter.

Tako sem ostal tri leta čisto sam. Moj fantič je bil zelo spreten, pospravljal je sobo, kuril, kuhal kašo, grel samovar. Hkrati pa je bil zelo živahen, pravi navihanec. Tekal je, kričal, se igral, skakal in me hudo vznemirjal; zaradi bolezni in dolgočasja sem zelo rad bral duhovne pisatelje. Imel sem odlično knjigo Gregorja Palamasa /Solunskega/* o Jezusovi molitvi. Prebiral sem jo skoraj nepretrgoma in včasih tudi molil. Dečkovo razgrajanje me je motilo in noben poseg, nobena kazen ni nič zalegla. Potem pa sem “iznašel” tole: prisilil sem ga, da je v sobi sedel na klopco in nenehno ponavljal Jezusovo molitev. Sprva mu to ni bilo niti malo všeč in na vse mogoče načine se je hotel temu izogniti in je utihnil. A da bi ga prisilil, da izvršuje moj ukaz, sem imel šibo poleg sebe. Ko je molil, sem mirno bral ali poslušal, kaj je govoril; kakor hitro pa je utihnil, sem mu pokazal šibo in prestrašen je spet začel moliti. To mi je zelo dobro delo, ker se je končno naselil mir v mojem domu. Čez nekaj časa sem opazil, da šiba ni več potrebna; moj ukaz je izpolnjeval z večjim veseljem in gorečnostjo; pozneje se je njegov značaj čisto spremenil: postal je blag in molčeč in je veliko bolje opravljal domača dela. Tega sem bil vesel in sem mu dajal več svobode. In kaj se je zgodilo? Tako dobro se je privadil molitvi, da jo je ponavljal nepretrgoma in ne da ga kaj silil. Kadar sva se o tem pogovarjala, mi je rekel, da si nezaustavljivo želi moliti: In kaj občutiš pri tem?

“Nič posebnega, vendar se dobro počutim, ko molim.” “Kako dobro?”

“Tega ne znam razložiti.” “Se čutiš veselega?” “Da, čutim se veselega.”

Dvanajst let mu je bilo, ko je na Krimu izbruhnila vojna. Preselil sem se v Kazan in ga odpeljal s sabo k hčeri. Tam smo ga dali v kuhinjo med drugo služinčad, a je bil zelo nesrečen, ker so še samo zabavali in igrali pa tudi norčevali iz njega in ga odvračali od molitve. Po treh mesecih je prišel k meni in mi rekel:

“Grem domov; ne morem prenašati tukajšnjega življenja z vsem tem hrupom.” Rekel sem mu:

“Kako hočeš iti tako daleč sam in v hudi zimi? Počakaj, da odidem tudi jaz in te odpeljem s sabo.”

Naslednjega dne je fant izginil. Povsod so ga iskali, pa ga ni bilo mogoče najti. Končno sem lepega dne dobil pismo s Krima; varuhi mojega doma so mi sporočili, da so 4. aprila, dan po veliki noči, našli fanta mrtvega v zapuščenem domu. Ležal je na tleh v moji sobi s prekrižanima rokama na prsih, s čepico pod glavo in v tisti borni oblekici, ki jo je stalno nosil in v kateri je zbežal.

Tako so ga pokopali na mojem vrtu. Ko sem prejel to novico, sem se čudil, da je tako hitro prišel tja. Odpotoval je 26. februarja, našli pa so ga 4. aprila. Tri tisoč vrst v enem samem mesecu bi še s konjem komaj napravil. To znese sto vrst na dan. In vrh tega v lahki obleki, brez potnega lista in brez ficka. Recimo, da je dobil koga, ki ga je peljal, a to se ni moglo zgoditi brez Božjega posega. Tako je moj mali služabnik okusil sad molitve,” je končal gospod, “jaz pa še ob koncu življenja nisem prišel tako visoko kakor on.” Nato sem rekel gospodu:

“To odlično knjigo svetega Gregorja Palamasa poznam. Vendar v njej obravnava predvsem ustno molitev; morali bi prebrati tole knjigo z naslovom Filokalija. Tu boste našli celoten pouk o Jezusovi molitvi v duhu in v srcu.”

Pokazal sem mu Filokalijo. Moj nasvet je očitno sprejel z veseljem in rekel, da si bo priskrbel to knjigo.

“Moj Bog,” sem si rekel, “kakšne čudovite učinke Božje moči razkriva ta molitev! Kako poučna in globoka je ta pripoved; šiba je tega dečka naučila molitve in mu podarila srečo! Ali niso nesreče in bridkosti, ki jih srečujemo na poti molitve, Božje šibe? Čemu bi se torej bali, ko nam jih kaže roka našega nebeškega Očeta? Saj je poln brezmejne ljubezni do nas in te šibe nas naučijo dejavneje moliti, vodijo nas k neizrekljivim radostim.”

Ko sem končal te pripovedi, sem rekel svojemu spovedniku: “Oprostite mi, v Božjem imenu, veliko sem klepetal in sveti očetje pravijo, da je tudi duhovni pogovor le nečimrnost, če se preveč vleče. Čas je, da grem po tistega, ki naj me spremlja v Jeruzalem. Molite zame, ubogega grešnika, da bo Gospod v svojem usmiljenju obrnil mojo pot v dobro.”

“To ti želim iz vsega srca, ljubljeni brat v Gospodu,” mi je odgovoril. “Preobilna Božja milost naj razsvetljuje tvoje korake in te spremlja, kakor angel Rafael Tobija!”

 

(1)    Ta vzklik, ki se z njim začenja več psalmov, se poje v liturgijah svetega Janeza Zlatoustega in svetega Bazilija v prvem delu maše in na začetku večernic kot antifona.

(2)    Zbirka svetniških življenjepisov. Ruski menolog je delo Dimitrija Rostovskega (glej dodatek).

 

 

Dodatek

 

Anton Veliki (Puščavnik)

Anton Veliki je na Zahodu bolj znan pod imenom Anton Puščavnik. Doma je bil iz Egipta (rojen 250 po Kr.). Pri dvajsetih letih je razdelil svoje imetje revežem in se umaknil v puščavo blizu Teb. Svoje strogo puščavniško življenje je prekinil leta 311, ko je šel v Aleksandrijo tolažit preganjane kristjane. Umri je 17. januarja 356. Imel je veliko učencev, ki so konec 4. stoletja v dolini Nila ustanovili puščavniško naselbino. Antonu Velikemu pripisujejo Pisma in govore, vendar avtentičnost njegovih spisov ni zanesljiva. Njegov življenjepis je napisal njegov občudovalec sveti Atanazij Aleksandrijski, dopolnil pa ga je sveti Hieronim. Prim. Patrologia graeca (odslej PG) 26, coll. 835-976. Glej tudi Leto svetnikov I,191-195. God svetega Antona Velikega se obhaja na Vzhodu in na Zahodu 17. januarja.

 

Atanazij Atoški

Atanazij je ustanovil samostan Velika lavra na gori Atosu, po kateri je dobil ime Atoški. Rojen je bil ok. 920 v Trapezuntu ob Črnem morju, v samostan pa je vstopil na gori Kvmine v Bitiniji. Pozneje je zbežal na Atos, ker ni hotel sprejeti službe predstojnika (igumena). Tam se je skrival pod imenom Dorotej. Našel ga je prijatelj Nikefor Fokas in mu poklonil denar za zidavo samostana in cerkve, posvečene Devici Mariji. To je bil prvi atoški samostan – Lavra. Ko je 963 Nikefor postal cesar, je Atanazij pobegnil na Ciper, da bi se ognil častem in slavi. Vendar se je vrnil na Atos in tam umri 1003. Življenjepis svetega Atanazija Atoškega je objavljen v Bollandiana 25, 1906, 5-39. Glej tudi Leto svetnikov III, 35-40. Njegov god obhajamo 5. julija.

 

Bazilij Veliki

Bazilij (330-379) velja za očeta in postavodajalca vzhodnega meništva. Na tedaj sloveči soli v Cezareji v Kapadokiji se je seznanil z Gregorjem Nacianškim, poznejšim škofom in cerkvenim učiteljem, s katerim sta skupaj študirala tudi na visoki šoli v Atenah. Najprej je živel meniško življenje, nato pa je postal škof v Cezareji in ustanovil novo škofijo v Sasimi. V svojih spisih je poglabljal nauk o Svetem Duhu in o resničnem Jezusovem božanstvu. Bazilija Velikega častita vzhodna in zahodna Cerkev kot svojega odličnega učitelja. Na Zahodu praznujemo njegov god (skupaj z Gregorjem Nacianškim) 2. januarja. Glej tudi Leto svetnikov II, 339-342.

 

Dimitrij Rostovski

Njegovo svetno ime je Daniel Savič Tuptalo. Bil je sin kozaškega častnika, v samostan je vstopil 1668. Car Peter Veliki ga je imenoval za škofa v Rostovu (blizu Moskve) 1701; zelo se je trudil za moralno in versko prenovo duhovnikov in vernikov v svoji škofiji. Napisal je veliko pridig in razprav, glavni del svojega življenja pa je posvetil urejanju ruskega menologija – liturgičnega koledarja, ki vsebuje tudi življenjepise svetnikov po zaporedju njihovih prazni-kov in ki ga Peter Megila ni mogel dokončati. Izdaja, ki se je začela 1684, je bila končana šele 1705 v Kijevu. V tem delu (in v eni pridigi) zagovarja sveti Dimitrij Marijino brezmadežno spočetje, čemur je oštro ugovarjal moskovski metropolit Joahim, češ da je bila Marija samo očiščena izvirnega greha. Leta 1752 so njegovo truplo našli nestrohnjeno in ga 1757 kanonizirali. Njegov god praznujemo 21. septembra. Dimitrij je prvi svetnik, ki ga je razglasil sveti sinod (tega je po ukinitvi službe patriarha ustanovil Peter Veliki 1721).

 

Efrem Sirski

Efrem Sirski je velik duhovni pisatelj, pesnik in cerkveni učitelj. Rojen je bil ok. 306 v Nisibisu v današnji Turčiji. Krstil ga je škof Jakob, živel je redovniško življenje. Iz ponižnosti je ostal diakon. Umri je v Edesi 9. junija 373. Njegov vpliv je bil velik, kakor pričajo številni prevodi njegovih sirskih spisov v grščino, arabščino in aramejščino. Gregor iz Nise je dobro poznal njegova dela in napisal njegov kratek življenjepis. Efrem se je s peresom bojeval zlasti proti arijancem. Rad je razlagal Sveto pismo. Njegove pesnitve so služile pouku pravovernih in olepšanju bogoslužja. Dobil je častni naslov “Harfa Svetega Duha”. Liturgični spomin svetega Efrema Sirskega obhajamo na Zahodu 9. junija, vzhodne Cerkve pa 28. januarja. Glej tudi Leto svetnikov II, 572-574.

 

Gregor Sinajski

Rojen je bil v Mali Aziji (Kukulos) konec 13. stoletja. Kot turski ujetnik je bežal na Ciper in nato na Sinaj, kjer je postal menih. Med 1320 in 1340 je živel na gori Atosu, kjer je izpeljal reforme v duhu hezihastov in uvedel stalno molitev srca. Z Atosa je odšel v Bolgarijo in tam v blizini Kavakluja ustanovil samostan. Umrl je ok. 1346. Njegov življenjepisec je bil carigrajski patriarh Kalist, njegov nekdanji učenec. Izbor njegovih asketičnih spisov je v 4. delu grške Filokalije in v PG 150, coll. 1238-1346.

 

Gregor Solunski (Palamas)

Gregor je bil doma iz Carigrada (rojen 1296) in je izhajal iz ugledne rodbine. Postal je škof v Solunu (1347), umrl pa je 1359. Bil je zagovornik hezihazma (“umiritve”), tj. duhovnega gibanja, ki je nastalo med vzhodnimi menihi in poudarja predvsem tole: Bog prebiva v duši pravičnega in se mu javlja v obliki neizrekljive svetlobe. Duša je v človekovem srcu, zato hezihast osredinja svojo pozornost na srce. Ustaviti mora dihanje in upreti pogled v srce. Ko je duh tako zbran, se prikaže Božja svetloba, ki je isto kot posvečujoča milost ali “luč slave”. Od Božje biti je nedelji-va, vendar je od nje stvarno različna. Gregor je hezihazem teološko poglobil in po njem je dobil ime palamizem. Palamizem postavlja v ospredje razliko med Božjim bistvom in Božjimi dejavnostmi ali “energijami”, ki napravijo človeka za “novo stvar” in ga “pobožanstvijo”. Tako je človek deležen mističnega doživljanja Boga. Palamizem ne vidi razlike med blaženim gledanjem (visio beatifica) svetih v nebesih in spoznanji in doživljanjem Boga pri mistikih na zemlji. Proti hezihazmu in palamizmu so že v 14. stoletju nastopili bolj razumsko usmerjeni grški teologi, ki so bili pod vplivom zahodne sholastično-tomistične filozofije (Barlaam iz Kalabrije). Grška Cerkev je hezihaste nekaj časa obsojala, leta 1351 pa je carigrajska sinoda dokončno potrdila palamizem. Pravoslavni teologi ga še danes na splošno zagovarjajo (tudi Paul Evdokimov). Tudi na Zahodu danes mnogi gledajo nanj veliko pozitivneje kakor nekdaj. Res pa ostaja, da palamizem sam ne zajema vsega teološkega bogastva vzhodne Cerkve. Gregorjeva dela najdemo v PG 150 in 151 ter v 4. delu Filokalije. Glej tudi S. Janežič, Ekumenski leksikon, 96-97; o hezihazmu tudi: Leto svetnikov 1,72.78; II, 366.

 

Hezihij

Hezihij je bil jeruzalemski duhovnik (4. in 5. stol.), pisec alegoričnih razlag Stare in Nove zaveze po Origenovi metodi. Besedilo, na katero namiguje romar, je dejansko napisal neki drugi menih istega imena: Hezihij Batos (6. – 7. stol.), učenec Janeza Klimaka. Njegove spise najdemo v 1. delu Filokalije in v PG 93, coll. 1480-1544.

 

Inocenc Irkutski

Inocenc (Kulčitski) je bil prvi škof v sibirskem Irkutsku (1682-1741). Doma je bil iz maloruske pokrajine Černigov, študiral je v Kijevu, bil profesor na moskovski slovansko-grško-latinski akademiji, duhovnikredovnik Lavre svetega Aleksandra Nevskega v Petrogradu. Po nalogu carja Petra Velikega je bil posvečen v škofa in je odšel misijonarit na Kitajsko. Ker ga tamkajšnje oblasti niso sprejele, je bil 1727 poslan v Irkutsk. Njegov boj proti zlorabam in zablodam, njegova gorečnost za evangelij, njegova potrpežljivost, blagost in ljubezen so mu prinesli svetniško čast. Njegove svete moči (relikvije) so 1805 slovesno izročili češčenju vernikov, njegov god obhaja ruska pravoslavna Cerkev 26. novembra. Slavijo ga kot čudodelnika.

 

Izak Sirski

Velja za enega največjih duhovnih pisateljev 7. stoletja. Bil je asket in nestorijanski mistik. Doma je bil iz Arabije (Bejt Kataraj ob Perzijskem zalivu), postal je menih. Patriarh Jurij (660-680) ga je povzdignil na škofovski sedež v Ninivah (zato je znan tudi pod imenom Ninivljan). Zaradi nasprotovanja domače duhovščine se je po petih mesecih odpovedal službi. Umrl je zelo prileten in slep v samostanu Raban Sabor. S svojimi spisi, prevedenimi v grščino, arabščino in etiopščino, je v 10. stoletju močno vplival na Simeona Novega teologa in na mnoge Ruse. Velja omeniti, da je v Bratih Karamazovih Smerdjakov marljivi bralec Izaka Sirskega. Odlomek iz njegovih del najdemo v Filokaliji. Njegov god obhajamo 12. aprila.

 

Janez Damaščan

Rojen je bil ok. 700 v Damasku. Živel je v samostanu svetega Sabe pri Jeruzalemu. Zelo pomemben je kot branilec svetih podob v prvem obdobju ikonoklazma (boja proti svetim podobam in kipom). Umri je ok. 750. Njegova glavna dela so Trije govori proti ikonoklastom in Vir spoznanja (PG 94, coll. 521-1228), obširna sinteza filozofskih in teoloških naukov in hkrati zbirka glavnih herezij. Razdeljena je na tri dele: Dialektika, O herezijah, O pravi veri. Ta knjiga je postala dogmatični priročnik grškega srednjega veka. V 12. stoletju so jo prevedli v latinščino, poznal jo je tudi Tomaž Akvinski. Sveti Janez Damaščan je znan tudi kot pesnik mnogih liturgičnih spevov. Vzhodna in zahodna Cerkev ga slavita kot cerkvenega učitelja 4. decembra. Glej Leto svetnikov I, 843-851.

 

Janez Karpatski

Živel je v 7. in 8. stoletju. Včasih ga omenjajo kot škofa včasih kot meniha, živel naj bi na otoku Karpathos (med Rodom in Kreto). Filokalija mu v 1. delu pripisuje spis o indijskih menihih. Prim. PG 85, coll. 791-826.

 

Janez Klimak (Sinajski)

Velik mistični učitelj. Rojen je bil 525. Vse življenje je prebil v samoti, ob vznožju svete gore, razen nekaj let, ko je vodil samostan svete Katarine na Sinaju. Njegovo najznamenitejše delo je Nebeška lestev, kjer opisuje duhovno rast nekega asketa in jo primerja s tridesetimi leti Jezusovega skritega življenja. Delo se navezuje na mistično in kontemplativno izkustvo Evagrija iz Ponta, po njem pa Gregorja iz Nise in Origena. Prim. PG 88, coll. 596-1209. Glej tudi Leto svetnikov 1,869-872.

 

Janez Zlatousti (Krizostom)

Rojen je bil ok. 334 v Antiohiji. Po študiju in materini smrti je nekaj časa živel asketsko življenje. Leta 381 je bil posvečen v diakona, 386 pa za carigrajskega nadškofa. Bil je večkrat preganjan. Tudi umrl je na poti v izgnanstvo (407). Kot nadškof je bil silno priljubljen, a zaradi svojih “zlatih”govorov je imel veliko sovražnikov med duhovščino in na dvoru. Od vseh cerkvenih učiteljev je Janez Zlatousti najmanj filozofsko usmerjen, njegova številna dela so predvsem praktične in moralne narave. Njegovi spisi so zbrani v PG 47-64. Glej tudi Leto svetnikov 1,272-288. Vzhodna Cerkev praznu je njegov god 14. novembra ter 27. in 30. januarja, zahodna pa 13. septembra.

 

Jozafat

Ruski svetnik Jozafat Mitkievič je bil škof v Belgorodu in Kursku od 1758 do smrti 30. januarja 1763. Prej je bil duhovnik in profesor v semenišču in je imel veliko otrok. Ruski izvirnik sicer govori o Joasafatu, ki je bil tudi belgorodski škof (1705-1754) in so ga svetniško častili zaradi njegove blagosti in čudežev na njegovem grobu, vendar ta kot menih ni mogel imeti potomstva.

 

Kalist in Ignacij Ksanthopulos

Bila sta meniha na gori Atosu ob koncu 14. stoletja. Kalist Ksanthopulos je bil 1397 nekaj mesecev carigrajski patri-arh. S svojim prijateljem Ignacijem Ksanthopulosom je sestavil razpravo o asketičnem življenju (PG 147, coll. 635-812). Kalistov spis o molitvi je ohranjen v PG 147, coll. 813-817). Umri je na poti v Srbijo. Njune duhovne spise najdemo tudi v 4. delu Filokalije.

 

 

Kalist Telikudas

Asket iz sole Kalista in Ignacija Ksanthopulos. Znano je njegovo delo O hezihastični praksi (PG 147, coll. 817-825 in v 4. delu Filokalije).

 

Makarij Veliki (Egiptovski)

Po rodu Egipčan, rojen ok. 300, je preživel šestdeset let v puščavi Skete; najbrž je bil učenec svetega Antona. Izmed del, ki mu jih pripisujejo, je zanesljivo njegovo le pismo mladim menihom (PG 34, coll. 405-410), znano že iz 5. stoletja. Njegov god je 19. januarja.

 

Maksim Spoznavalec

Maksim velja za največjega grškega teologa 7. stoletja (rojen ok. 580). Najprej je bil tajnik cesarja Heraklija, nato menih in opat v samostanu Krizopolis pri Carigradu. Bojeval se je proti monoteletski hereziji (v Kristusu je samo ena volja in to Božja) in je moral v izgnanstvo v Severno Afriko in v Rim. Leta 653 so ga ujeli in odvedli v Bizanc, kjer je bil mučen. Umri je 662 v izgnanstvu na Kavkazu. Kot razlagalec Psevdo-Dionizija je nauk velikega vzhodnega mistika očistil neoplatonizma. Na Zahodu je bil znan po zaslugi J. Scota. Najbolj znano Maksimovo delo so štiri Centurije (spisi v 100 poglavjih) o Ljubezni, ki jih najdemo v 2. delu Filokalije. Druga dela: PG 90-91. Na Vzhodu slavijo njegov god 21. januarja.

 

Marina

Blažena Marina, po rodu najbrž iz Bitinije, je živela v 8. stoletju. Po materini smrti jo je njen oče sveti Evgenij vzel s sabo v samostan v bližini Aleksandrije, kjer je živela pod moškim imenom Marin. Ko ji je oče umrl, ji je bilo sedemnajst let. Ostala je v samostanu in se odlikovala po veliki pobožnosti. Njen god slavijo na Vzhodu 12.februarja, na Zahodu pa 17. julija.

 

Marko Asket

Pisec asketičnih spisov iz 5. stoletja. Bil je učenec Janeza Zlatoustega, postal predstojnik samostana v Ankiri (Ankari) v Galatiji, nato puščavnik v Judejski puščavi. Umri je ok. 430. Zapustil je devet asketičnih razprav, izmed katerih je najbolj znana De lege spirituali (O duhovni postavi), in dve teološki razpravi (ena proti nestorijancem). Prim. PG 65, coll. 905-1140. Njegov god je 5. januarja.

 

Nikefor

Bil je menih na Atosu (14. stol.). Spada med vodilne hezihaste, bil je učitelj svetemu Gregorju Solunskemu -Palamasu. Znan je njegov spis O varovanju srca (PG 147, coll. 945-965 in v 3. delu Filokalije).

 

Niketas Stethatos (Pectoratus)

Niketas Stethatos ali Pectoratus (Prebodeni) je bil menih v carigrajskem samostanu Studion sredi 11. stoletja. Bil je goreč učenec svetega Simeona Novega teologa, čigar življenjepis je napisal (PG 120). Velja za enega največjih bizantinskih teologov, ki so pisali proti Latincem in Armencem. Vendar so njegova glavna dela asketični in mistični spisi. V svojih treh centurijah (spisi s 100 poglavji) je povzel nauk Simeona in svetega Maksima o treh stopnjah duhovnega življenja. Nekaj njegovih duhovnih spisov najdemo v 3. delu Filokalije.

 

Peter Damaščan 

Živel je v 12. stoletju. Napisal je več asketičnih del, ki so ostala neobjavljena, med njimi dva spisa o zadnji večerji. Prim. PG 79.

 

Simeon Novi teolog

Velja za enega največjih mistikov grške Cerkve. Rojen je bil v Galatiji v Mali Aziji 949. Vzgajal se je na cesarskem dvoru in kmalu vstopil v samostan Studion v Carigradu. Zatem je bil 25 let igumen samostana svetega Mama. Zaradi spora s patriarhovim vikarjem Štefanom iz Nikodemije je bil pregnan. Ko so ga rehabilitirali, se je vrnil v Carigrad, v samoto samostana svete Marine, kjer je napisal večino svojih del. Umri je 1022. Dobil je vzdevek Novi teolog, ker ga imajo po svetem Janezu Evangelistu (Teologu) za prenovitelja mističnega življenja. Njegove duhovne spise najdemo v 3. delu Filokalije in v PG 120, coll. 287-720. Njegov god obhajajo 12. marca.

 

Teolept iz Filadelfije

Živel je ob koncu 13. stoletja. Bil je metropolit v Filadefiji v Mali Aziji. Veliko njegovih del je še neobjavljenih. Nekaj njegovih himen je prevedenih v latinščino. Asketična dela so ohranjena v 3. delu Filokalije in v PG 143, coll. 381-408.