Predgovor

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

 

            Bog, blažena narava, nadpopolna popolnost, naddobro in nadlepo ustvarjalno Počelo vseh dobrih in lepih stvari, je po svoji bogopočelni uzrtosti (idéa) od vekomaj vnaprej določil poboženje človeka. Ko je glede človeka od (brezčasnega) začetka v sebi postavil v prvi vrsti  ta namen, ga je ustvaril  v času, ko se mu je to zdelo primerno. Iz snovi je vzel telo, iz sebe pa je (vanj) vstavil dušo in ga kot nekakšen velik kozmos – velik po mnoštvu svojih moči in odličnosti – postavil v majhen kozmos: »kot motrilca čutnozaznavnega stvarstva in (hkrati) tistega, ki je vpeljan v skrivnosti umskozaznavne resničnosti«, kakor pravi Gregor, véliki v teologiji.[1] Kaj (je namreč človek) drugega kot resnično[2] sveta podoba in ikona, polna vseh milosti: podoba, ki jo je ustvaril Bog? Nato je (Bog) človeku naklonil tudi postavo zapovedi, kakor nekakšen preizkus človekove oblasti nad seboj,[3] in se je odločil, da se bo od njega odmaknil ter ga, kakor pravi (Jezus) Sirah, »prepustil v roko njegovega razmisleka« (Sir 15,14), da bi človek v sedanjem stanju izbral skladno s tem, za kar bi se odločil: kot nagrado za izpolnjevanje zapovedi, ki mu jo je (Bog) dal, bi prejel enhipostatično milost poboženja, saj bi postal bog in bi se na veke bleščal v najčistejši luči. Vendar – o pokvarjena zvijačnost zavisti! – tisti, ki je od začetka vpeljal zlo,[4] človeku ni dopustil, da bi se to udejanjilo. Prevzela ga je namreč zavist do Stvarnika in stvaritve, kakor pravi sveti Maksim: zavist do Prvega, da se ne bi očitovala dejavna, vse hvalnice vredna moč Dobrote, ki pobožuje človeka, in zavist do človeka, da se ta ne bi izkazal kot deležnik takšnega nadnaravnega pobožujočega veličastva. Zvijačni je z zvijačo ukanil strahopetnega človeka, z navidezno dobrimi nasveti ga je prepričal, da je prestopil pobožujočo zapoved, in ga je – žal!  – ločil od Božjega veličastva.   Upornik[5] je sam pri sebi mislil, da je nekakšen olimpijski zmagovalec, ker je zmogel razbiti izpolnitev predvečnega Božjega hotenja.

            Ker pa – naj to povemo skladno z Božjimi izreki – Božje hotenje glede poboženja človeške narave »ostaja vekomaj« in so misli njegovega srca do roda in roda (Ps 32,11) in smisli (lógoi) previdnosti ter sodbe, ki težijo k temu smotru, nezaobrnljivo napredujejo, tako v pričujočem kot v prihodnem veku, je nadvse bogopočelni Očetov Logos v poslednjih dneh zaradi svojega najnotranjejšega usmiljenja[6]   blagovolil razveljaviti hotenja vladarjev mraka[7] in dokončati ter udejanjiti starodavno ter resnično hotenje, ki ga je zasnoval sprva. Ko se je torej – po blagovolitvi Očeta in s sodelovanjem Svetega Duha – utelesil, je privzel vso našo naravo in jo pobožil; nato nam je podaril svoje odrešilne in bogotvorne zapovedi ter – prek krsta – popolno milost svojega vsesvetega Duha, ki ga je kot nekakšno božansko seme posejal v naša srca. S tem nam je dal  – skladno z božanskim evangelistom[8] – oblast/moč (exousía), da živimo skladno z njegovimi oživljajočimi zapovedmi in duhovnimi prehodi iz  ene (svoje) starostne dobe v drugo ter prek udejanjanja zapovedi v sebi ohranimo neugasljivo milost: torej oblast/moč, da naposled obrodimo sad in po milosti postanemo Božji otroci (Jn 1,12) ter dosežemo poboženje, ko dospemo »do popolnega človeka, v mero odraslosti Kristusove polnosti« (Ef 4,13). To je – povzemajoč rečeno –  ves smoter in zaključek celotne Logosove ojkonomije glede nas. A gorje, spodobi se, da tu – kakor pravi božanski Hrizostom – bridko zastokamo. Mi, ki smo uživali tolikšno milost in smo bili spoznani za vredne takšne plemenitosti, da je naša duša v krstu zasijala bolj kot sonce, ker jo je očistil Duh, smo – saj smo takšen nadvse bogoobličen sijaj prejeli še kot otroci in smo potem iz nevednosti, ko nas je oslepila mrakobnost življenjskih skrbi, milost do te mere zasuli z strastmi, da smo v nevarnosti, da bi v nas povsem ugasnil Božji Duh in bi utrpeli skoraj enako kot tisti, ki so Pavlu odgovorili »niti ne vemo, ali Sveti Duh biva« (Apd 19,2) –  resnično postali »kakor na začetku«, skladno s prerokovimi besedami, namreč kakor tedaj, »ko se še ni začela naša milost.« Gorje, kako smo slabotni! O da bi propadlo zlo in naša navezanost na čutnozaznavne stvari – navezanost, ki je v nasprotju z našo dolžnostjo! In kar je pri tem čudno: če  smo morda slišali, da v  drugih deluje milost, smo jih z zavistjo obrekovali in nismo verovali, da v sedanjem veku sploh obstaja delovanje milosti. Kaj pa se je zgodilo potem? (Sveti) Duh je dal očetom modrost glede Boga in jim je poleg splošne čuječnosti in pozornosti glede vsega razodel tudi čuvanje uma in način, kako znova najti milost: način, ki je resnično čudovit in poln spoznanja.[9] Ta način je bil v tem, da so nenehno molili našega Gospoda Jezusa Kristusa (1 Tes 5,17), Božjega Sina, ne preprosto v umu in z ustnicami (to je pač očitno [dostopno] sploh vsem, ki so se odločili za pobožnost, in zlahka dosegljivo sleherniku), ampak v tem, da so ves um zaobrnili skladno z notranjim človekom, kar je osupljivo, in so tako v notranjosti, v sami globočini srca, klicali vsesveto Gospodovo Ime in od Njega prosili usmiljenje, pri čemer niso bili pozorni le na gole besede in sploh niso sprejemali ničesar drugega od znotraj ali od zunaj, ampak so ohranjali svoj razum povsem brezobličen in brezbarven. Spodbude za takšno delovanje in tako rekoč »snov« zanj  so vzeli iz samega Gospodovega nauka. On je namreč nekoč dejal: »Božje kraljestvo je v vas« (Lk 16,21) in drugič: »Hinavec, očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj«. (Mt 23,26) Tega ne smemo  umevati na čutnozaznaven način, ampak se to nanaša na našega »notranjega človeka«. Očetje so se naslonili tudi na apostola Pavla, ki Efežanom piše takole: »Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku« (Ef 3,14-16). Kaj bi bilo bolj jasno od tega pričevanja? In drugje: »v svojem srcu prepevajte in pojte psalme Gospodu« (Ef 5,19). Ali slišiš? »V srcu« pravi. In prvak (apostolov) to le potrjuje: »dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih« (2 Pt 1,19). Sveti Duh to – in sicer kot nekaj, kar je nujno potrebno vsakemu pobožnemu človeku – uči tudi na nepreštevnih drugih straneh Nove zaveze,  kakor lahko vidi vsakdo, ki jih pozorno prebira. Zaradi takšnega – namreč duhovnega in s spoznanjem izpolnjenega[10] –  delovanja, ki je združeno z dosegljivim udejanjanjem zapovedi in drugih nravnih kreposti, so strasti použite prek vročine, ki nastaja v srcu zaradi klicanja vsesvetega Imena in zaradi duhovnega delovanja, ki se vrši skladno s to (vročino); naš Bog je namreč »ogenj« – in sicer ogenj, ki použiva zlo (prim. 5 Mz 4,24). Um in srce se po malem očiščujeta in se med seboj zedinjata. Ko sta očiščena in med seboj združena, se zaradi tega lažje uresničujejo odrešilne zapovedi. Na tej osnovi v duši zrastejo »sadovi Duha« in se kopiči vsako bogastvo dobrin ter – na kratko rečeno – hitreje lahko stečemo k popolni milosti Duha, ki nam je bila na začetku podarjena v krstu: k milosti, ki je sicer v nas, a je podobno kot iskra v pepelu zasuta s strastmi. Potem ko ji damo znova jasno zasijati, jo lahko uzremo in smo deležni umnega razsvetljenja ter posledično dosežemo popolnost in poboženje. To delovanje mnogi izmed očetov sem ter tja omenjajo v svojih spisih, kakor da govorijo tistim, ki stvar/nauk (lógos) že poznajo. Nekateri (izmed očetov) pa so, ker so vnaprej poznali nevednost in obenem brezbrižnost našega rodu glede te odrešilne vaje, tudi v podrobnostih razložili njen praktični način prek naravnih metod in niso omahovali pri tem, da bi jo nam, svojim otrokom, zapustili kakor nekakšno očetovsko dediščino. Poveličevali so jo z mnogimi imeni in jo poimenovali »začetek vsake druge bogoljubne dejavnosti«,  »bogastvo dobrin«, »nadvse vzvišeno razpoznavno znamenje spreobrnitve/pokore« (metánoia) in »duhovno delovanje, ki je stopnica do resničnega motrenja«: s tem so vse spodbujali h koristnosti tega delovanja. Tu pa že jočem in žalost prekinja moje besede. Čeprav nekatere knjige (očetov) filozofirajo o takšni, se pravi resnično »očiščujoči, razsvetljujoči in dovršujoči dejavnosti« – če uporabimo Areopagitove besede -,  druge pa obravnavajo vse, kar zadeva pozornost in treznoumje ter jih zato mnogi imenujejo »treznoumske« (neptiká), pri čemer so vse kot nekakšna nujna sredstva in orodja, ki težijo k istemu namenu in enemu smotru, namreč k poboženju človeka, so zaradi starodavnosti časa (svojega nastanka), svoje redkosti in zato – naj dodamo še to -,  ker nikdar niso bile natisnjene, skoraj povsem izginile. Če so se nekatere še kje ohranile, so jih požrli črvi in so povsem skvarjene ter deležne spomina skorajda le toliko, kot da ne bi nikoli obstajale. In naj dodam še naslednje: ker ima večina naših (menihov) do teh knjig nemaren odnos in se »vznemirjajo zaradi mnogoterih stvari«, namreč zaradi telesnih, tj. praktičnih kreposti ali – če naj povem še resničneje –  samo zaradi »delavnic« kreposti ter v njih preživljajo vse življenje, medtem ko imajo do »enega«, namreč do  čuvanja uma in čiste molitve – ne znam si razložiti zakaj  – v svoji nepoučenosti izjemno malomaren odnos, obstaja nevarnost, da bi takšna zgoščena in nadvse slovita dejavnost povsem izginila in bi se zaradi tega zatemnila ter ugasnila milost, z njo vred pa bi propadlo tudi zedinjenje z našim Bogom in bogotvorstvo (theourgía). To pa je bilo, kakor rečeno, od začetka poglavitna in izvolitvena (kat’ eudokían) Božja volja. Nanjo se  – kot  na nadvse smotrnostni smisel – nanašajo stvarjenje bitij in ojkonomija Božjega Logosa, ki je usmerjena k naši dobro-biti in večno-biti. Da, nanjo se nanaša sploh vse, kar je – Bogu primerno –  storjeno v času stare in nove zaveze. Medtem ko so prej celo mnogi izmed tistih, ki so bivali v svetu, sami kralji in tudi tisti, ki so živeli v kraljevskih palačah in se vsak dan naprezali v nepreštevnih skrbeh in življenjskih zaskrbljenostih, imeli eno in isto delo v (svoji) notranjosti, namreč  nenehno molitev v srcu, kakor najdemo (izpričano) v zgodovinskih opisih mnogih (avtorjev), je to zdaj zaradi brezbrižnosti in nevednosti, in sicer ne le pri tistih, ki bivajo v svetu, ampak celo pri samih menihih in tistih, ki živijo samotarsko v tišini, nadvse redko (kakšna škoda!) in zelo težko najdljivo. Ker jim to manjka, ne uberejo nobenega sadu, čeprav se sleherni bojuje, kolikor mu je mogoče, in prenaša napore za krepost. Brez nenehnega spominjanja na Gospoda in brez srca, ki se poraja  iz tega spominjanja, ter brez  čistosti uma od vsakega zla namreč ni mogoče obroditi sadu: »Brez mene,« pravi (Jezus), »ne morete narediti ničesar.« In drugje: »Kdor ostaja v meni, ta obrodi obilen sad« (Jn 15,5). 

            Zaradi tega je – vsaj po mojem sklepanju –  to edini razlog, zakaj so izginili tisti, ki se nadvse odlikujejo po svetosti in živijo še po smrti, ter je tako malo tistih, ki so v sedanjem času na poti odrešenja (prim. Lk 13,23): zanemarili smo namreč to delovanje, ki vodi k poboženju. Kakor je nekdo dejal: če se ne poboži um, se človek ne more niti posvetiti niti rešiti. Nadvse srhljivo je to že slišati, namreč to, da je isto biti deležen odrešenja in poboženja –  a vendar se to ujema z izjavami bogonosnih[11] mož. Kar pa je še več in odločilnejše: manjkajo nam knjige, ki bi nas vodile do tega. Brez tega pa je nemogoče doseči Smoter.

Vendar, glej: v vsem čudovito dobri, resnično kristoljubni gospod Janez Mavrogodat, ki ne zaostaja v nobeni izmed odlik, ki zadevajo darežljivost, ljubezen do revežev in tujcev in tudi  ne v drugem zboru kreposti, ter se z v-boženo zavzetostjo vedno znova razvnema za skupno korist, je – navdahnjen z milostjo Kristusa, ki hoče, da bi se vsi ljudje odrešili in pobožili  (prim. 1 Tim 2,4)-  žalovanje spremenil v radost in razrešil brezpotje. Sredstvo za poboženje je naredil za stvar, dostopno vsem,[12] in se je – z vso dušo ter tako rekoč z rokami in nogami – pognal v tek za vse[13] ter na vsak način pomagal tej, kakor rečeno, predvečni Božji volji. Kakšna slava, kakšno veličastvo! Glej, to, kar v prejšnjih časih ni bilo nikoli objavljeno, ampak je ležalo skrito v mraku in kotu, brez slave požrto od črvov in potiskano sem ter tja ter raztrgano –  namreč spise, ki polni spoznanja[14] vodijo k čistosti srca in budnosti uma ter k ponovnemu priklicanju milosti v nas in  k poboženju -, je zbral v eno in nikakor ni skoparil z denarjem, ko je šlo za  njihovo objavo s pomočjo velike in sijajne luči tiska (nujno je namreč bilo, da si spisi, ki govorijo o Božjem razsvetljenju, zaslužijo luč natisnjenosti). S tem –  namreč s tiskom –  je poznavalce osvobodil naporov glede prepisovanja, obenem pa je spodbudil tudi nepoznavalce, naj občutijo hrepenenje po pridobitvi in dejavnem udejanjanju (molitve). Po zaslugi v vsem izjemnega gospoda Janeza torej imaš, o najljubši bralec, poslej brez napora v rokah duhovno knjigo in si jo zlahka pridobiš: knjigo, ki je zakladnica budnosti, čuvajka uma, mistična učiteljica duhovne molitve, knjigo, ki je izjemni zasnutek praktike,[15] neblodljiva vodnica motrenja,[16] raj očetov, zlata veriga kreposti, knjigo, ki je zgoščeno nagovarjanje Jezusa, trobenta, ki znova priklicuje milost, in na kratko rečeno – sámo orodje poboženja, stvar, ki je – če je sploh kaka druga – neizmerno želena; knjigo, o kateri so (ljudje) premišljevali pred mnogimi leti in jo iskali, pa je niso našli. Zaradi tega ti je naložena neizogibna dolžnost, ki jo moraš izpolniti z vsakim pravičnim razlogom, da namreč za dobrotnika in njegove sodelavce Božanstvo moliš z gorečimi molitvami, da bodo tudi oni deležni iste mere poboženja in bodo zato, ker so temu posvetili svoje napore, prvi tudi uživali sadove. A ko smo prišli v govoru že tako daleč, bi nam morda kdo lahko padel v besedo in rekel, da nekaterih izmed reči, ki so v tej knjigi, ni dovoljeno razglasiti ušesom množice, ker so slišati čudne, saj naj bi – po njegovih besedah – iz tega lahko sledila nevarnost, mu na kratko odgovorimo: dragi prijatelj, nismo sledili lastnim zamislim, ko smo se lotili takega podviga, ampak smo raje sledili zgledom, kjer Sveto pismo brez razlike vsem pobožnim zapoveduje, naj nenehno molijo (1 Tes 5,17) in imajo Gospoda nenehno pred očmi. Nepobožno pa je govoriti, da je v napotkih Duha nekaj, kar bi nam bilo težavno ali celo nemogoče, kakor pravi véliki Bazilij. Sledili smo tudi zapisanemu izročilu očetov. Gregor Teolog svetuje vsemu ljudstvu, ki mu je bilo  (kot škofu) podložno, naj se bolj spominja Boga kot diha. Božanski Hrizostom je podal tri cele govore o nenehni in umni molitvi; na nepreštevnih mestih svojih drugih govorov vse ljudi skupaj spodbuja, naj nenehno molijo. In čudoviti Gregor Sinajski je hodil po različnih mestih in učil takšno odrešilno dejavnost. Da, celo Bog sam je prek čudotvorstva od zgoraj poslal angela in dal pečat (potrditve) takšni resnici ter zaprl usta menihu, ki ji je ugovarjal, kakor je vidno na koncu pričujoče knjige. Kaj bi moral glede tega še govoriti? Saj celo ljudje, ki bivajo v svetu in živijo v kraljevskih palačah, takšno vajo, kakor sem že dejal, razumejo[17] kot svoje neprekinjeno delo in s tem dejansko potrjujejo nauk, tako da so sposobni sami iz sebe zapreti usta ugovarjalcem. Če pa so nekateri ljudje včasih malo zašli, kaj je  v tem čudnega? Večinoma so to utrpeli zaradi domišljavosti, kakor pravi Gregor Sinajski. Po mojem mnenju je razlog za njihovo skrenitev zlasti to,  da niso v vsem natančno  sledili nauku očetov glede tega delovanja, nikakor pa ni razlog zanjo v samem delovanju, Bog ne daj.  Delovanje je sveto in prek njega se moramo osvoboditi vsake blodnjave. Tudi Božja zapoved, skladna s postavo, »zapoved, ki vodi v življenje«, se je izkazala, kakor pravi Pavel, »nekaterim v smrt«, vendar se to ni zgodilo zaradi zapovedi. Kako bi se lahko, saj je ta  »sveta in pravična in resnična« (prim. Rim 7,12)? Ne, to se je zgodilo zaradi pokvarjenosti tistih, ki so bili »prodani pod greh«. Kaj neki iz tega izhaja? Da bi bilo zaradi greha nekaterih ljudi treba obsoditi Božjo zapoved? Da bi bilo treba zaničevati takšno odrešilno delovanje zaradi skrenitve nekaterih? Nikakor, niti v prvem niti v drugem primeru. Rajši drzno zaupajmo Njemu, ki je rekel: »Jaz sem pot in resnica in življenje,« (Jn 14,6) ter se z vso ponižnostjo in skrušenim (penthiké) razpoloženjem lotimo dela: dela, prostega vsake domišljavosti in vsakega ugajanja ljudem. Tudi če bo na nas pri tem navalila vsa zla falanga demonov, se nam – skladno z naukom očetov – ne bo mogla niti približati. Ker je torej s tem tako in je na podlagi vsega, kar smo povedali, brezgrajnost te knjige očitna iz vseh smeri in v vseh ozirih, je nadvse primerno, da jo zdaj vzamemo v roke:  knjigo, ki nas z visokim oznanilom kliče na obed Modrosti (prim. Prg 9,1-6). Na duhovno gostijo te knjige pokličimo vse, ki ne sovražijo večerje ob Božjih resničnostih niti se  ne  – tako kot oni v evangelijih – izgovarjajo na polja, vole in žene (prim. Lk 14,18-20). Pridite torej, pridite, jejte v tej knjigi spoznavalski kruh Modrosti in pijte vino, ki umskozaznavno razveseljuje srce in nas zaradi ekstatičnega poboženja spravlja do izstopa (ékstasis) iz vseh čutnozaznavnih stvari ter hkrati umskozaznavnih resničnosti. Vdajte se pijanosti,  ki je resnično trezna. Pridite vsi, ki ste deležni poklicanosti prave vere, laiki in samotarji, vi, ki se trudite najti Božje kraljestvo, ki je v vas samih (Lk 17,21), in zaklad, ki je skrit na polju srca (Mt 13,44), zaklad, ki je sladki Jezus Kristus –  da boste osvobojeni iz zasužnjenosti nizkim rečem in prosti  od kolobarjenja svojega uma ter bo vaše srce očiščeno strasti prek srhljivega, nenehnega  klicanja našega Gospoda Jezusa Kristusa in prek drugih sodelujočih kreposti, o katerih se uči v  pričujoči knjigi, in se boste zedinili sami s sabo prek sebe z Bogom, skladno z Gospodovo obljubo Očetu, da »bodo eno, kakor sva midva eno« (Jn 17,11), in boste tako zedinjeni z njima in povsem spremenjeni v prevzetosti in ekstazi božanskega erosa ter boste nadvse  bogato poboženi v umni zaznavi in nedvomni gotovosti ter se boste vrnili k prvemu Božjemu Smotru, poveličujoč Očeta in Sina in Svetega Duha, eno nadvse bogopočelno Božanstvo, ki mu gre  vsaka slava, čast in klanjanje na vekov veke. Amen. 



[1]                      Gregor, véliki v teologiji tj. sv. Gregor iz Nazianza, imenovan Teolog.

[2]                      resnično:  gr. tôi ónti, db. bivajočnostno; izraz je tu rabljen v idiomatskem pomenu.

[3]                      oblasti nad seboj tj. svobode; svobodne volje.

[4]                      tisti, ki je od začetka vpeljal zlo tj. hudič, satan.

[5]                      Upornik tj. hudič.

[6]                      najnotranjejšega usmiljenja  db. drobovja svojega usmiljenja.

[7]                      vladarjev mraka tj. demonov.

[8]                      božanskim evangelistom tj. Janezom.

[9]                      poln spoznanja db. nadvse poznavalski.

[10]                    s spoznanjem izpolnjenega db. poznavalskega.

[11]                    bogonosnih tj. tistih, ki (v sebi) nosijo Boga.

[12]                    stvar, dostopno vsem db. skupno stvar.

[13]                    tek za vse db. skupni tek.

[14]                    polni spoznanja db. poznavalsko.

[15]                    praktike tj. dejavnega asketskega življenja.

[16]                    motrenja tj. kontemplacije.

[17]                    razumejo db. imajo.