Pismo škofu Inocencu

Hieronim (prev. Polonca Zupančič)

Sveti Hieronim se je rodil okoli leta 345 v mestu Stridon, ki naj bi se po eni razlagi nahajalo na meji z Dalmacijo, po drugi pa na slovenskih tleh. Premožni starši so ga poslali na šolanje v Milano, nato pa še v Rim. Po nekoliko burnejši mladostniški dobi je leta 366 stopil v katehumenat, to pa je pomenilo začetek novega življenja, saj je odslej veliko potoval in si tako širil obzorja: bil je v Ogleju, na Vzhodu, v sirski Antiohiji (tu se je učil grščine in hebrejščine), tri leta pa je preživel celo kot spokornik v puščavi.

Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil učitelj predvsem v razlaganju Svetega pisma, leta 382 pa je prišel v Rim in postal tajnik papeža Damaza. Ta je prepoznal Hieronimov potencial in ga spodbujal, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Njegov naslednik, papež Siricij, pa ni pokazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato se je ta leta 385 izselil iz Rima v Palestino, nato pa še v Egipt. Leta 386 se je vrnil na Vzhod in tam prevzel vodenje moškega samostana. V tem času je živel kot asket in se nenehoma ukvarjal s prevajanjem in pisanjem: tu je napisal svoja najpomembnejša bogoslovna in asketska dela ter dokončal prevod Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine, ki ga je uradno potrdil koncil leta 1546. Poleg prevoda so pomembna tudi njegova pisma, ki so prežeta s teološkim znanjem, pa tudi z rahločutnostjo.

V sledečem pismu škofu Inocencu Hieronim kljub začetni zadržanosti opiše nenavaden dogodek iz svojega življenja: uradnik obsodi na smrt poročeno žensko in mladeniča, ki so ju obtožili prešuštva. Čeprav mladenič iz strahu pred mučenjem to nemudoma prizna, se ženska ne ukloni, pač pa še naprej zatrjuje, da je nedolžna. Kljub temu ju doleti smrtna kazen, a ženska pade šele pod sedmim udarcem z mečem. Ponoči se zgodi čudež: truplo oživi, namesto nje pa pokopljejo neko starko. Po posredovanju prijatelja Evagrija ji naposled podelijo tudi prostost.

 

Pismo škofu Inocencu[1] o ženski, ki je bila sedemkrat zadeta od udarca

[1] Predragi Inocenc, pogosto si me prosil, naj ne zadržim zase čudežnosti tega dogodka, ki se je zgodil v času mojega življenja. In vendar sem jaz to odrekel z zadržanostjo in to po pravici, kakor sedaj občutim, in nisem verjel, da lahko to izvršim (bodisi ker bi bil vsak človeški govor slabši od nebeške hvale bodisi ker je brezdelje kakor nekakšna rja za talent izsušilo še tako neznatno zmožnost moje nekdanje govorniške sposobnosti). Ti pa si nasprotno zatrjeval, da se v božjih zadevah ne sme gledati na možnost, pač pa na namen,[2] in da se temu, ki bi zaupal v Besedo, besede ne morejo izneveriti.

[2] Kaj naj torej storim? Tega ne morem izvršiti, ne drznem pa si zavrniti. Sem kot nevešč mornar, postavljen na preobloženo ladjo, in kot človek, ki še nisem usmeril vesla po jezeru, se predajam bučanju Črnega morja.[3] Sedaj mi kopno izginja izpred oči, »vsepovsod je nebo in vsepovsod morje«,[4] sedaj se morska gladina vzburka od teme in mračne[5] noči z oblaki in valovi se belo penijo. Spodbujaš me, naj raje spustim napeta jadra, naj razvijem ladijske vrvi, naj usmerim krmilo. Že se uklanjam tebi, ki ukazuješ, ker ljubezen zmore vse, tako da bom ob Svetem duhu, ki bo usmerjal pot, zaupal, da bom v vsakem primeru deležen tolažbe: če me bo tok ponesel k želenemu pristanišču, me bodo imeli za krmarja; če pa bo neuglajen govor zastal med neprijetnim okolišenjem, boš morda pogrešal govorniško zmožnost, zagotovo pa ne boš mogel grajati dobrega namena.

[3] Vercela torej, mesto Ligurov, se nahaja nedaleč stran od vznožja Alp; nekoč je bilo to mogočno mesto, sedaj pa je napol v ruševinah in le z nekaj prebivalci. Ko je to mesto po običaju obiskal bivši konzul,[6] je neko drobno žensko, ki so jo privedli predenj skupaj s prešuštnikom – kajti ta zločin jima je naprtil mož – navdal z grozo, ko je za kazen izrekel ječo. Ne mnogo pozneje, ko so okrvavljeni kremplji[7] udarjali po modrikastem mesu, razmesarili obe strani telesa in je bolečina klicala po resnici, je nadvse nesrečni mladenič, ki si je hotel skrajšati umiranje in se izogniti dolgemu mučenju, z laganjem v lastno škodo obsodil tuje življenje. Zdelo se je, da si ta bednik edini izmed vseh zasluži, da se ga prebode, ker ni pustil tej nedolžni ženski nobene možnosti, da bi lahko stvar zanikala. Toda ženska, ki je bila pogumnejša od svojega spola, se je, čeprav je natezalnica raztegnila njeno telo in so vezi za hrbtom zadržale roke, zamazane od umazanije v ječi, z očmi, ki jih edinih mučitelj ni mogel privezati, zazrla v nebo in v solzah, ki so ji lile po obrazu, rekla: »Gospod Jezus, ki ti ni nič skrito, ki si preiskovalec misli[8] in srca, ti si priča temu, da nočem zanikati zato, da ne bi umrla, ampak da zato nočem lagati, da ne bi grešila. Ti pa, nadvse nesrečen človek, zakaj pogubljaš dva nedolžneža, če sam hitiš proti smrti? Zares želim tudi sama umreti, želim odložiti to osovraženo telo, vendar ne kot prešuštnica. Nastavljam vam grlo, neustrašna čakam na bleščeč meč, da le odnesem s sabo nedolžnost. Ne umre, kdor je ubit z namenom, da bo živel večno.«

[4] Bivši konzul, ki je pasel svoje oči na krvi, torej kakor zver, ki jo vedno žeja po krvi, potem ko jo je enkrat okusila, ukaže podvojiti mučenje. In med divjim škrtanjem z zobmi mučitelju zagrozi s podobno kaznijo, če ne bo slabši spol priznal, česar moška moč ni mogla zamolčati.

[5] »Pridi na pomoč, gospod Jezus: kako številne kazni se najdejo za enega tvojega človeka!« Lase ji privežejo h kolu in potem, ko so zelo trdno zvezali celotno telo k mučilni napravi, v bližino nog položijo ogenj, mučitelj prebada oba boka in niti bradavicam ni prizaneseno: ženska ostane nepremična in po ločitvi duha, ki se je napajal v dobri vesti, od telesne bolečine, ni dopustila, da bi se mučenje znašalo nad njo. Kruti sodnik se dvigne kakor poraženec, ona pa moli Gospoda. Ude ji izpahnejo iz sklepov, ona pa obrača oči v nebo. Oni drugi priznava skupni zločin, ta pa zanika za tega, ki priznava, in sama v nevarnosti poskuša rešiti drugega, ki je v istem položaju.

[6] Medtem se sliši le eno: »Pobij, sežgi, raztrgaj me! Tega nisem storila. Če ne verjameš mojim besedam, bo prišel dan,[9] ki bo natančno preiskal ta zločin; imela bom svojega sodnika.« Že upehani mučitelj je sopel in zavzdihoval, pa tudi prostora za novo rano ni bilo več; njegova divjost se je polegla in zgrozil se je nad telesom, ki ga je bil razmesaril. Nenadoma konzular, navdan z jezo, reče: »Čemu se vi, ki stojite okoli, čudite, če želi biti ženska raje mučena, kakor da bi umrla? Prešuštva se nedvomno ne more zagrešiti, če ni dveh udeležencev; mislim, da je bolj verjetno, da bi kriva obtoženka zanikala zločin, kakor pa da bi priznal mladenič, ki je nedolžen.«

[7] Po obsodbi obeh na isto kazen mučitelj privleče obsojenca na smrt. Vse ljudstvo se zbere k temu prizoru – mislil bi, da se je izselilo vse mesto, ko se je množica drenjala naprej skozi zagozdena vrata. Že prvi udarec z mečem odseka glavo nesrečnega mladeniča, mrtvo telo pa se valja v lastni krvi. Ko pa je prišla na vrsto ženska in je pokleknila na tla, nad njen trepetajoč vrat pa se je vzdignil bleščeč meč, je rabelj zbral vse moči v že izurjeni desnici, toda smrtonosno rezilo je ob prvem dotiku telesa obstalo in le nalahno oplazilo kožo, tako da je prikapljajo krvi za majhno prasko. Morilec se je zgrozil nad bojazljivo roko, čudil se je premagani desnici z mečem, ki ji je uhajal, in ga zavihtel za drugi udarec. Otopelo rezilo znova pade proti ženski in kakor da bi se meč bal dotakniti obtoženke, neškodljivo obstane okoli vratu. Ves besen in zasopel si liktor[10] zato zaviha plašč za vrat, da bi si nabral moči, broško pa, ki je povezovala robove vojaškega plašča, zbije na tla. Ne da bi se tega zavedal, potehtava meč, da bi zadal rano. Ženska pa reče: »Zlato ti je padlo z rame. Poberi to, kar si pridobil z mnogo truda, da se ne izgubi.«

[8] Prosim, od kje ji takšna mirnost?! Ta, ki ji grozi smrt, se je ne boji, zadeta od udarcev se veseli, mučitelj pa je ves bled. Oči ne vidijo meča, pač pa vidijo le broško, in kakor da dejstvo, da se ni bala smrti, ne bi dovolj, je temu besnečemu človeku napravila še uslugo! Že je tukaj tudi tretji udarec: sveta moč Trojice je povzročila, da je padel zaman. Že je bil oglednik ves prestrašen in ne zaupajoč več v železo je nastavil rezilo na vrat, da bi ga vsaj s pritiskom roke zasadil v telo, ki ga ni mogel presekati. O, kakšna nenavadna reč, za katero ni slišal še noben čas: meč se upogne k ročaju, in kakor da bi zagledal svojega gospodarja, priznava, da ne more ubijati.

[9] Tu, na tem mestu mi pridejo kot primer na misel trije dečki, ki so med mrzlimi ognjenimi kroglami namesto joka peli hvalnice, okoli njihovih pokrival in svetega lasišča pa je poplesaval neškodljiv plamen. Tu naj se spomnim tudi na zgodbo svetega Daniela,[11] poleg katerega so se levi, čeprav je bil njihov plen, smukali z repi in se splašili. Naj sedaj pride v misli vseh še Suzana,[12] znamenita po svoji veri, ki je bila krivično obsojena, a je bila rešena od Svetega duha, ki je navdal mladeniča.[13] Glej, v obeh primerih je bila Gospodova milostljivost enaka: njo je osvobodil sodnik, tako da ni šla pod meč, ta ženska pa je bila sicer obsojena od sodnika, a jo je odrešil meč.

[10] Naposled torej se ljudstvo oboroži, da bi osvobodilo žensko. Predstavniki vseh let in obeh spolov preganjajo rablja tako, da ga v zboru obkrožijo, in le malokdo verjame temu, kar vidi. Zaradi te novice se vznemiri tudi sosednje mesto in zbere celotno četo liktorjev. Izmed njih plane ven ta, ki je bil odgovoren za obsodbe, in »posipajoč si umazan pepel na nesnažno lasišče«[14] reče: »O državljani, mar hočete mojo glavo? Mene dajete kot nadomestilo za ono žensko?! Čeprav ste usmiljeni, čeprav ste prizanesljivi in čeprav želite rešiti obsojenko, vseeno ni treba, da umrem jaz nedolžnež.« Njegov jok pretrese množico, vse navdata žalost in ohromljenost in svojo odločitev preusmerijo v nenavadno smer: če je bilo prej pobožno, da to žensko obranijo, se zdaj zdi pobožno, da dopustijo, da se jo ubije.

[11] Prinesejo torej nov meč, pristopi nov rabelj. Žrtev pa, ki jo brani samo Kristusova podpora, stoji. Ob prvem udarcu se strese, v drugič ponovno zadeta se močno zamaje, v tretje ranjena pade in – o veličina božanske moči, vredna poveličevanja – ta, ki je bil prej že štirikrat zadeta, a ne ranjena, daje sedaj vtis, da le po malem umira, da ne bi namesto nje umrl nedolžni.

[12] Duhovščina, ki je bila za to zadolžena, prekrije krvavo truplo s platnom in po običaju pripravljajo grob tako, da jarek v tleh obdajo s kamni. Sonce v hitrem teku že zahaja, že prihaja noč, ki bo prikrila Gospodovo usmiljenje.[15] Nenadoma prsi ženske zadrhtijo in medtem ko oči iščejo svetlobo telo zopet oživi: že diha, že gleda, že se vzdigne in govori, že se lahko zasliši tole: »Gospod je moj rešitelj, ne bom se bala tega, kar mi lahko stori človek.«[16]

[13] Medtem je neka starka, ki so jo vzdrževali s cerkvenimi sredstvi, vrnila nebu dolgovanega duha,[17] in kakor da bi se dogodki odvijali po vnaprejšnjem načrtu, se v grobu zakoplje to nadomestno truplo. Pred zoro[18] pa pride hudič v podobi liktorja, išče truplo ubite in prosi, naj se mu pokaže grob; misli, da ta, ki se ji je čudil, kako je sploh lahko umrla, živi. Duhovščina mu pokaže še svežo rušo in pred kratkim na vrh nametano prst ter s temi besedami obsuje tega, ki je to zahteval: »Kar izkoplji že zakopane kosti, napovej grobu novo vojno, in če je še to premalo, razkosaj ude, da jih bodo ptice in zveri raztrgale. Sedemkrat udarjena ženska mora očitno prenesti še kaj hujšega od smrti!«

[14] Mučitelj se je zmedel zaradi tolikšne nastrojenosti, doma pa je ženska na skrivaj prišla k sebi. In da ne bi slučajno pogosto zahajanje zdravnika k cerkvi dalo povoda za sumničavost,[19] ji postrižejo lase in jo skupaj z nekimi dekleti pošljejo k bolj oddaljeni pristavici. Tam ji v moški podobi in spremenjeni podobi rano postopoma prekrije brazgotina. Zares je pravo največje zlo[20] – kajti po takšnih čudežih še sedaj besnijo zakoni!

[15] Toda kam me je privedlo zaporedje dogodkov? Prišel sem namreč do imena najinega prijatelja Evagrija.[21] Če bi menil, da lahko opišem njegov trud za Kristusa, ne bi bil pri pameti, če pa bi hotel o tem popolnoma molčati, ne bi mogel zadržati glasu, ki bi izbruhnil v radostni krik. Kajti kdo bi lahko s primerno hvalnico opeval tega moža, ki je iz previdnosti skorajda tik pred svojo smrtjo pokopal Auksencija iz Milana, ki mu je neprestano grozil? Moža, ki je rešil rimskega škofa,[22] ko se je ta že skorajda popolnoma zapletel v strankarske mreže, premagal njegove nasprotnike, poraženim pa je vseeno prizanesel?

»Vendar mi skopo odmerjeni prostor ne da, da bi dalje

pisal o tem: to storil bo kdo, ki pride za mano.«[23]

Zadovoljen sem z zaključkom te zadeve: marljivo prihaja k vladarju, utruja ga s svojimi prošnjami, ga zasluženo omehča in s skrbnostjo doseže, da povrne tej, ki se je vrnila v življenje, tudi svobodo.




[1] Verjetno gre za sploh najzgodnejši Hieronimov spis, ki je nastal okrog leta 370. Inocenc, ki mu je pismo namenjeno, je bil eden izmed verskih gorečnežev, ki se jim je pridružil Hieronim.

[2] Db. na duha.

[3] Db. gostoljubnega morja.

[4] Vergilij, Eneida 3.193.

[5] Db. slepe.

[6] Upravitelji provinc so redno potovali čez svoje območje in izvajali različna opravila, tudi sodili na sodiščih.

[7] Gre za nekakšno mučilno napravo.

[8] Db. ledvic.

[9] Mišljen je dan sodbe.

[10] Državni uslužbenec.

[11] Daniel 6.

[12] Suzana 45.

[13] To je bil Daniel.

[14] Vergilij Eneida 12.611.

[15] Tj. čudež, ki bo sledil.

[16] Prim. Psalm 117.6 oziroma v nekaterih izdajah 118.

[17] Tj. umrla.

[18] Db. Ko je bila luč dneva še nejasna.

[19] Db. razprlo pot sumničavosti.

[20] Terencij, Samomuk 796.

[21] Škof v Antiohiji.

[22] Damaza.

[23] Vergilij, Georgika 4.147–148. Prevod Marko Marinčič.