Pesmi

Kostas Kariotakis (prev. Lara Unuk)

Kitare

 

Mi smo nekakšne razbite

kitare. Veter, kadar gre skoznje,

prebuja verze, čudne zvoke

v strunah, ki visijo kakor verižice.

 

Mi smo nekakšne neverjetne antene.

Kot prsti se dvigajo v praznino,

na njihovem vrhu odzvanja neskončnost,

toda kmalu bodo zlomljene padle.

 

Mi smo nekakšni razpršeni občutki,

brez upanja, da bi se zbrali.

V naše živce se zapleta vsa narava.

 

Boli nas v telesu, v spominih.

Stvari nas odganjajo, in pesništvo

je zatočišče,  ki ga zavidamo. 


 

Plemenitost

 

Spremeni svojo bolečino v harfo.

In postani kot slavček,

in postani kot roža.

Ko bodo prišli grenki časi,

spremeni svojo bolečino v harfo

in jo povej v pesmi.

 

Ne obvezuj svoje rane

razen z vrtničnimi viticami.

Dal ti bom omamno miro

̶  za balzam  ̶  in opij.

Ne obvezuj svoje rane

in tvoja kri bo škrlat.

 

Reci bogovom: »Naj ugasnem!«

ampak drži kozarec.

Odvrzi svoje dni, kadar

postanejo slavje.

Reci bogovom: »Naj ugasnem!«

ampak reci to v smehu.

 

Spremeni svojo bolečino v harfo.

In omoči si ustnice

v ustju svoje rane.

Neko jutro, neki večer

spremeni svojo bolečino v harfo

in se zasmej in ugasni.

 

 

Don Kihoti

 

Don Kihoti gredo predse in vidijo do konca

droga, kamor so obesili zastavo svoje ideje.

Kratkovidni vizionarji, ene same solze nimajo,

da bi kot ljudje sprejeli vse grobe žalitve.

 

Spotikajo se ob Logiko in se smešno udarjajo

ob tuje gorjače, ko se vlečejo po sredi ceste.

Sancho pravi: »Ti nisem rekel?« oni pa ostajajo

vredni velikih načrtov in: »Sancho, konja!«

 

Če Cervantes tako hoče, jaz sem jih videl

v neusmiljenem Življenju, viteze Sna,

kako so nemožato razjahali in so, z grenkim zdihljajem,

z vlažnimi očmi, opustili prejšnje privide.

 

Videl sem, kako so se vračali – norci, lepi kralji,

ki so se borili za neobstoječe kraljestvo –

in kako so, kot bi čutili porogljivi škrlat,

kako teče, pokazali soncu brez haska odprto rano!

 

 

Balada

Neznanim pesnikom skozi stoletja

 

Osovraženi od bogov in ljudi,

kakor temni odstavljeni kralji

venijo Verlaini; ostaja jim

zaklad, bogata in srebrna rima.

Hugoji se s Šibami opijajo

s strašnim maščevanjem Olimpa.

Jaz pa bom napisal žalostno

balado za pesnike, ki so neznani.

 

Tudi če so Poeji živeli nesrečno

in so Baudelairji mrtvi živeli,

jim je dana Nesmrtnost.

Nihče pa ne pripoveduje

o poetih, ki zlagajo medle verze,

zagrnil jih je globoki mrak.

Jaz pa kot sveto žrtev darujem

balado za pesnike, ki so neznani.

 

Teži jih zaničevanje sveta

in hodijo neupogljivi in bledi,

predani tragičnemu slepilu,

da jih nekje tam čaka Slava,

vesela devica globokih misli.

Toda jaz vem, da jih vsi pozabljajo,

in nostalgično jočem otožno

balado za pesnike, ki so neznani.

 

In neki bodoči časi –

»Kateri neznani pesnik,« bi rad,

da rečejo, »je napisal takó borno

balado za pesnike, ki so neznani?«

 

 

Nocoj bo meseček …

 

Nocoj bo meseček padel

za obzorje, težki biser.

In nad menoj bo igrala nora,

nora luna.

 

Še in še se bo razbijal rubinasti val

ob mojih nogah in raztresal zvezde.

Moje dlani bodo postale

dva goloba.

 

Dvignili se bosta – dve srebrni ptici –

napolnili se bosta – dve čaši – z mesečino,

z mesečino mi bosta poškropili

lase in rame.

 

Morje – stopljeno zlato.

Dal bom svoje sanje v barko,

naj plujejo. Stopal bom po diamantu

svetlega proda.

 

Kot bi šla skozenj vsa ta luč,

moje srce, težki biser.

In se bom smejal. In bom jokal … In glej,

glej luno!

 

 

Vrt sem …

 

Vrt sem, ki je nekoč dišal po cvetju,

poln radostnega žvrgolenja ptic,

kjer je s skrivnimi pogovori in šepetom poljubov

ponoči, v njegovi senci, hodila ljubezen.

 

Vrt sem, ki je dolga leta ostajal na istem

mestu, zaman čakajoč na kakšen povratek,

ki je zdaj namesto rož pokopan v trnju,

ki so njegovi slavčki umolknili in se utaplja v kačah.

 

 

Satira

   Kipu svobode, ki osvetljuje svet

 

Svoboda, svoboda, trga, grize

nebo tvoja krona. Tvoja luč

slepi tvoj narod, ne da bi žgala.

Američani so zlati metulji,

računajo, koliko dolarjev stane

danes tvoja nadzemska kovina.

 

Svoboda, svoboda, kupili te bodo

trgovci, konzorciji in Židje.

Naše stoletje ima veliko dolgov,

veliko grehov, o katerih bodo brali

rodovi, ki te bodo primerjali

s portretom Doriana Graya.

 

Svoboda, svoboda, pogrešajo te

daljni gozdovi, razdejani vrtovi,

vsi ljudje, ki sprejemajo žalost

kot kolajno na tekmovanju

in garajo in še naprej živijo,

mrtvi, ki jim manjka potrditev.

 

Pesnik in prozaist Kostas Kariotakis, rojen leta 1896 v Tripolisu, je bil eden glavnih predstavnikov grškega pesniškega modernizma. Študiral je pravo in politične vede v Atenah, zaposlen pa je bil kot javni uradnik na prefekturi v Solunu in v številnih drugih krajih. Leta 1919 je izdal prvo pesniško zbirko Bolečina ljudi in stvari. Izdajal je tudi satirično revijo Meča, ki so jo kmalu prepovedali. Leta 1921 je izdal zbirko Nepent, leta 1927 pa zadnjo zbirko Elegije in satire. Umrl je leta 1928 v Prevezi. Vplival je na znana pesnika Seferisa in Ritsosa, njegova melanholična poezija in samomorilska smrt pa sta navdihnili lirično pesniško modo, imenovano kariotakizem.  Njegove pesmi so prevedene v več kot trideset jezikov.