Partenij številka 1

Alkman (prev. Blaž Zabel)

Alkman je bil arhaični lirik, najverjetneje iz 7. stoletja pr. Kr, ki je deloval in ustvarjal v Sparti. Partenij številka 1, imenovan tudi Louverski partenij po papirusu, na katerem je bila pesnitev odkrita in ki se danes nahaja v Louvru, je njegovo najdaljše ohranjeno delo. Kljub vsemu sta izgubljena začetek in konec pesmi, prvih 35 verzov pa je zelo poškodovanih. V prevodu sledim najnovejši kritični izdaji pesnitve: Tsantsanoglou, Kyriakos. 2012. Of golden manes and silvery faces: the Partheneion 1 of Alcman. Berlin: De Gruyter.

 

… Polideuk.

Jaz Likaja ne prištevam k preminulim,
niti Enarsfora in hitronogega Sebra,
ne močnega Alkima,
Hipota s čelado,
Eutejha, kralja Areja,
niti Dorkeja, prvaka med junaki.

Ne, niti lovca Skaja,
ne velikega Eurita,
oba trpina, niti Klona                                                                        10
in Alkona, ki najboljša sta,
ne bomo izpustile.[1]
Vsem sta vladala Ajsa in Poros,
najstarejša med bogovi,
in Alke z lepimi sandali.[2]
Tako naj noben človek ne poleti v nebo,
niti naj se ne poskuša omožiti z Afrodito,
kraljico Kipra, ali s katero
izmed polboginj ali s hčerko morskega
Porka.[3] Lepooke Gracije pa, le-te                                                     20
skrbijo za Zeusovo hišo.

Nadvse srečne so,
prav res. Kot je usoda[4]
v izobilju dala Hipokoontu
in ljubim otrokom
pogubnih daril. V mladosti je
Herakles uničil njegovo hišo
in zaradi nepremišljene bitke
izvršil grozovit poboj.
Šel je, da jih kaznuje: v ene je                                                                     30
ustrelil puščico, v druge zabrisal svetleči
mlinski kamen. Hades jih tedaj
še ni pričakoval, a so si sami
izbrali usodni dan. Ker so snovali
zlo, so utrpeli neznosne reči.[5]

***

To je maščevanje bogov,
a blažen je, kdor srečno
in brez joka stke dan
do konca. Jaz pa opevam
Agidino luč. Vidim jo                                                                       40
kot sonce, ki nam ga
Agido kliče,
da posije. Ne hvaliti
ne grajati mi slavna zborovodja
nikakor ne pusti. Ker meni, da sama je
odlična, kakor da bi med govedo
kdo postavil žrebca:
močnega, zmagujočega, z glasnimi kopiti,
takšnega iz sanj, ki pod skalami živijo.

Kaj ne vidiš? Žrebec je sicer                                                             50
enetski, a griva
moje sestrične
Hagesihore se blešči
kot čisto zlato.
In njeno srebrno obličje …
Govorim mar preveč odkrito?
Ja, to je Hagesihora.
Ona, ki je druga po lepoti za Agido,
bo tekla kot kolakijski konj proti ibenijskemu.[6]
Plejade se vzdigujejo in bojujejo z nami,                                          60
ko skozi ambrozijsko noč
kakor zvezda Sirius
nosimo plašč Ortriji.[7]

Ni ga v zadoščenje purpurja
v takšnem izobilju,
ne okrašene verižice
iz čistega zlaga, niti lidijske
preveze, deklicam
z nežnimi očmi v ponos.
Niti dolgolase Nano,                                                                         70
in celo bogolike Arete,
niti Tilakide in Kleesitere.
In ne boš šla do Anesimbrote in rekla:
»Daj mi Astafido
in naj opazuje Filula
in Damareta in pa ljubko Iantemido.«
A mene muči Hagesihora.

Hagesihore z lepimi
koleni ni pri njej,
ne ostane niti pri Agido                                                                    80
in obenem kvari nam proslavo.
A sprejmite Bogovi pravična dela
deklic. Kajti vaša sta izpolnitev
in konec. Jaz, voditeljica zbora
vam povem, ki sem tudi sama
deklica, zaman se derem
kakor sova s strehe. Jaz od vsega si najbolj
želim ugajati Aotidi, ki postala je
lečiteljica naših bolečin.[8]
In tako je zaradi Hagesihore                                                             90
med deklicami nastopil ljubi mir.

Bile krepko privezane so
s trdim vozlom na vpreženega konja
in krmarja so poslušale,
ko so plule, kar je še več.
Ona pa ne poje lepše
od Siren, saj so boginje,
ampak med desetimi otroci
proti volji njih molči.                                                                         100
Kakor labod ob rokavih reke Ksant[9]
poje. A le ona s svetlimi lasmi …




[1]Našteti heroji so Hipokoontovi sinovi. Njihova omemba je povezana z ustanovitvenim mitom Sparte, neposredno pa s Heraklovim maščevanjem, ki ga partenij opeva v nadaljevanju.

[2]Verzi 13–15 so rekonstruirani predvsem s pomočjo sholija 1A. Ajsa in Poros sta v arhaični književnosti dve prvobitni božanstvi, ki ju lahko sopostavimo Heziodovima bogovoma Kaosu in Gaji (cf. Hes. Theog. 116–8). Boginja Alke se pojavlja zelo redko, beseda pa je izpričana predvsem kot samostalnik ἀλκή (»moč, zmožnost obrambe, pomoč«). V Il. 5.739 ter v Dervenem papirusu col. VIII.5 in col. IX.4 je možno izraz ἀλκή razumeti tudi kot lastno ime boginje.

[3]Porkos je alternativno ime za Forkisa, boga morskih nevarnosti, ki je bil oče številnih pošasti.

[4]Ali božanstvo (δαίμων).

[5]Verzi 23–35 opisujejo Heraklov poboj Hipokoontovih sinov. Zgodba o poboju Hipokoontovih sinov je del Spartanskega ustanovitvenega mita, v katerem sta se za prestol borila brata Hipokoont in Tindarej. Prestol je uradno pripadel Tindareju, vendar ga je Hipokoont izgnal. Herakles je njegove sinove pobil zato, ker so ubili njegovega spremljevalca Ojneja (Pavzanij, 3.1, 3.15, 3.19). Ta dogodek je privedel do ponovnega ustoličenja Tindarejeve rodbine (Psevdo-Apolodor 2.7.3).

[6]Kolakijski in ibenijski rod konj naj bi prihajala iz Skitije in Lidije, pri čemer so lidjiski konji pregovorno veljali za hitrejše.

[7]Verzi 60–64 so pomensko dvoumni, saj lahko izraz πεληάδες razumemo kot ozvezdje Plejade, ali pa kot golobice. Prav tako lahko izraz σήριον ἄστρον interpretiramo kot zvezdo Sirius ali pa zgolj kot »svetlo zvezdo«. Tudi daritveni predmet je odvisen od branja papirusa, saj lahko fragment rekonstruiramo kot φᾶρος (»plašč«) ali φάρος (»plug«) Boginja Ortrija je najverjetneje (kljub težavam z rekonstrukcijo teksta) t. i. Artemis Orthia, ki so jo častili v enem izmed najpomembnejših svetišč v Sparti.

[8]Aotida je ime za boginjo zarje (včasih jo sopostavljajo bolj znani Eos). Nekateri raziskovalci menijo, da je ime Aotida drugo ime Artemide Orthije.

[9]Božanska verzija imena za rečno božanstvo in reko Skamander v bližini Troje.