Osnove samotarskega življenja

Evagrij Pontski (prev. Gorazd Kocijančič)

Odmaknjenost od sveta

1. V Jeremiju je rečeno: »In ne boš si vzel žene na tem kraju, kajti tako govori Gospod glede sinov in hčera, ki so rojeni na tem kraju: umrli bodo zaradi smrtonosne bolezni«.[1] Besedilo (lógos) kaže, da  – po apostolu – »moški, ki je oženjen, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajal ženi, in je razdeljen, in ženska, ki je omožena, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajala možu.«[2] Jasno pa je, da se pri preroku stavek »umrli bodo zaradi smrtonosne bolezni« ne nanaša samo na sinove in hčere, ki se bodo rodili iz zakonskega življenja, temveč tudi na sinove in hčere, ki so rojeni v njihovih srcih, namreč na mesene misli in želje; tudi oni bodo umrli v bolehni, šibki in razpuščeni misli/skrbi (phrónema) tega sveta, in ne bodo dosegli nebeškega in večnega življenja. Nadalje (apostol) pravi: »Kdor pa ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovo, kako bi ugajal Gospodu«[3] – tj. obrodil bo vedno sveže in nesmrtne sadove nesmrtnega življenja.

2. Tak je samotar in tak samotar mora biti: vzdržuje se ženske in ne spočenja sina ali hčere na prej omenjenem kraju, ampak mora biti Kristusov vojščak, prost snovi in skrbi, zunaj kakršne koli poslovne misli in dejavnosti. Kakor pravi apostol: »nihče, ki služi vojsko, se ne zapleta v posle življenja, da bi tako bil všeč tistemu, ki ga je vzel za vojaka.«[4] Naj samotar sledi tem (besedam), zlasti če je zapustil vso snov tega sveta in teče proti čudovitim in lepim trofejam tišine (hesychía). Kako nekaj čudovitega in lepega je namreč askeza[5] v tišini, kako nekaj resnično čudovitega in lepega – kajti njen »jarem je prijeten in breme lahko«![6] Sladko je življenje, delovanje prijetno.[7]

3. Ali se torej hočeš, dragi moj, lotiti samotarskega življenja, kakršno je, in se pognati v tek za trofejami tišine? Pusti tam (v svetu)  svetne skrbi in vladarstva ter oblasti, ki (vladajo) nad njimi,[8] z drugimi besedami: bodi nesnoven, brezstrasten, zunaj vsakega poželenja, da boš potem, ko postaneš tuj položaju, ki izhaja iz teh (zasužnjenosti), sposoben lepo živeti v tišini (hesychásai). Če se namreč kdo ne potegne iz teh (zasužnjenosti),  ne bo mogel uspešno uresničiti tega načina življenja.

 

Hrana

Drži se skromne hrane, ki jo je lahko zaničevati, ne pa da si pripravljaš mnogo jedi,  ki zlahka povzročajo raztresenost. In če ti pride na pamet misel, da bi nabavil drago hrano zaradi gostoljubnosti, jo kar opusti in ji ne posvečaj pozornosti, kajti nasprotnik ti prek nje pripravlja zanko, da bi te odmaknil od tišine. Veš, kako Gospod Jezus graja dušo, ki se marljivo ukvarja s takimi rečmi, namreč »Marto«? Takole pravi: »Zakaj te vznemirja veliko stvari? Le eno je potrebno«,[9]  namreč poslušati Božjo[10] besedo – in vse se najde brez napora. Zato neposredno za tem dodaja: »Kajti Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet«.[11] Ali poznaš tudi primer vdove iz Sarepte, v kakšnih (okoliščinah) je izkazala gostoljubnost preroku?[12] Tudi če imaš samo kruh in vodo, lahko z njima prejmeš plačilo za gostoljubnost. In če nimaš niti tega, a vseeno sprejmeš tujca[13] z dobrim namenom ter mu nakloniš koristno besedo (lógos), boš prav tako lahko prejel plačilo za gostoljubnost, kajti rečeno je: »Beseda je nad dobrim darilom«.[14]

 

 

Posest

4. Takole pa moraš razmišljati o miloščini. Ne želi si posedovati bogastva, da bi (ga) razdajal revežem, kajti tudi to je hudičeva prevara, ki se pogosto pridruži domišljavosti in um vrže v priložnosti za raztresenost ob mnogoterih opravilih (polypragmosýne). V evangeliju imaš vdovo, o kateri Gospod Jezus pričuje, da je le z dvema novčičema presegla namen bogatih in vrednost (denarja),[15] ki so ga darovali. »Oni so namreč« – pravi – »v zakladnico vrgli od  (svojega) preobilja, ta pa je vrgla (vanjo) vse, kar potrebuje za življenje.«[16]

Glede oblačil (velja naslednje): ne želi si imeti odvečnih oblačil; poskrbi le za tiste, ki so zadosti, da zadovoljijo nujne telesne potrebe. »Raje svojo skrb vrzi na Gospoda in bo on poskrbel zate,«[17] kajti (Pismo) pravi: »On skrbi za nas.«[18] Če potrebuješ hrano ali obleko, se ne sramuj vzeti tega, kar ti drugi prinesejo, kajti to je oblika napuha. Če pa imaš sam višek teh reči, jih daj tistemu, ki mu manjkajo. Bog hoče, da njegovi otroci na ta način upravljajo s premoženjem (oikonomeîsthai). Iz tega razloga apostol, ko piše Korinčanom, glede tistih, ki trpijo pomanjkanje, pravi naslednje: »Vaše obilje bo lajšalo njihovo pomanjkanje, da bo tudi njihovo obilje lajšalo vaše pomanjkanje. Tako bo prišlo do enakosti, kakor je pisano: ‘kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor malo, ni imel premalo’.«[19] Ker potemtakem imaš to, kar potrebuješ za sedanji trenutek (kairós), ne skrbi za prihodnjega, najsi gre za en dan, teden, leto ali mesece. Ko pride jutrišnji trenutek, bo sam trenutek priskrbel, kar je potrebno – dokler pač iščeš predvsem nebeško kraljestvo in Božjo pravičnost. Kajti Gospod pravi: »Iščite Božje kraljestvo in Božjo[20] pravičnost in vse to vam bo pridano.«[21]

5. Ne oskrbi se s služabnikom, da ti  nasprotnik[22] prek njega ne pripravi kakega pohujšanja in vznemiri tvoje misli s skrbjo za nadvse drago hrano.[23] (V tem primeru) namreč ne boš več mogel skrbeti sam zase. In če ti (v tej zvezi) na pamet pride misel o telesnem počitku (anápausis), pomisli na to, kar je boljše, namreč na duhovno spokojnost (anápausis).[24] Resnično, duhovna spokojnost je boljša od telesnega počitka. In tudi če začneš razmišljati o tem, da bi ti koristil služabniku, se ne daj prepričati (tej misli). To namreč ni naše delo, ampak delo drugih, namreč svetih očetov, ki živijo v samostanski skupnosti. Misli samo na svojo (duhovno) korist in si prizadevaj za tihi način življenja.[25]

 

Medčloveški odnosi in prostovoljno tujstvo

Ne kaži želje, da bi živel z ljudmi, ki mislijo na snov[26] in pohajajo sem ter tja. Živi bodisi sam ali pa z brati, ki so prosti snovi in mislijo podobno kot ti. Človek, ki živi s tistimi, ki mislijo na snov in pohajajo sem ter tja, bo tudi sam deležen njihovega stanja in bo postal zasužnjen človeškim ukazom, praznim pogovorom in vsem drugim strašnim rečem – jezi, žalosti, blaznosti glede snovnih stvari, strahu in pohujšanju.

Naj te ne zanesejo skrbi za tvoje starše ali ljubezen do tvojih sorodnikov,  ampak se izogibaj tudi pogostim srečevanjem z njimi, da te ne oropajo tišine v  celici in privedejo do tega, da bi se zapletel v njihove življenjske peripetije. »Pústi mrtve, da pokopljejo svoje mrtve, ti pa sèm, sledi mi!«[27] pravi Gospod. Če je celica, v kateri sediš, preveč dostopna, pobegni in ji ne prizanašaj; ne razpusti se iz ljubezni do nje. Stori vse, da bi lahko živel v tišini in imel prosti čas[28] ter bi si prizadeval podrejati se Božji volji in se posvečati boju z nevidnimi (bitji).

6. Če ne moreš brez težav[29] v tišini živeti v svojih krajih, svoj namen usmeri k (prostovoljnemu) tujstvu (xeniteía) in svojo misel marljivo posveti prav temu.[30] Bodi tak kot kak nadvse dober poslovnež: vse preskušaj glede na tišino in vselej ohrani tiste stvari, ki so v tem oziru tihe in koristne.[31] Resnično, povem ti, ljubi svoje tujstvo, kajti ločuje te od okoliščin v tvoji lastni deželi in ti naklanja zgolj užitek, ki ga prinaša korist od tišine. Izogibaj se prebivanju v mestu in vztrajno žívi v puščavi, kajti sveti mož je dejal: »Glej, zbežal sem daleč proč in prenočil v puščavi«.[32] Če je mogoče, sploh ne stopi v mesto, kajti tam ne boš videl ničesar koristnega, ničesar vrednega, ničesar uporabnega za svoj način življenja (politeía). Sveti mož namreč drugje pravi: »V mestu sem videl nepostavnost in prerekanje«.[33] Odpravi se zato v kraje, ki omogočajo zasebnost[34] in ne spodbujajo raztresenosti. Ne boj se njihovih šumov.[35] Če boš tam imel[36] domišljijske predstave demonov,[37] se ne prestraši in ne beži iz stadiona, ki nam prinaša korist. Vztrajaj  brez strahu in  videl boš Božje velike čudeže,[38] (Njegovo) pomoč, skrb, in vsako drugo polno zagotovilo (plerophoría) odrešenja. Blaženi mož namreč pravi: »Čakal sem na tistega, ki me rešuje iz malodušja in nevihte«.[39] Naj želja po  klatenju ne premaga tvoje odločitve, kajti »klatenje poželenja preobraža nezlobni um«.[40] Skušnjave zaradi tega so mnogotere. Boj se padca in bodi stanoviten v svoji celici.

7. Če imaš prijatelje, se izogibaj pogostim srečanjem z njimi, kajti (le) če se srečuješ z njimi v dolgih razmikih, jim boš koristen.[41] Če pa spoznaš, da imaš zaradi teh (prijateljev) škodo, se jim sploh ne približaj. Imeti moraš namreč prijatelje, ki ti koristijo in prispevajo k tvojemu načinu življenja (politeía). Izogibaj se tudi srečanjem s pokvarjenimi in prepirljivimi možmi ter ne prebivaj z nikomer izmed njih, ampak zavračaj njihove zle namene, saj nimajo zaupnega odnosa z Bogom in ne bodo vztrajali (v puščavi). Za svoje prijatelje imej miroljubne ljudi, duhovne brate, svete očete. Tudi Gospod jih je namreč tako poimenoval, ko je rekel: »To so moja mati, moji bratje in moji očetje – ti, ki izvršujejo voljo mojega Očeta, ki je v nebesih«.[42] Ne druži se z  raztresenimi ljudmi in ne hodi na njihovo gostijo, da  te ne potegnejo v svoje prevare in odvlečejo proč od tihotne vednosti:[43] v njih je namreč ta strast. Ne nakloni svojega ušesa njihovim besedam in ne sprejemaj misli njihovih src, kajti res so škodljive. Naj bo tvoje hrepenenje (póthos) usmerjeno k »vernim v deželi« in (asketski) napor tvojega srca naj vneto posnema njihovo žalost: »Moje oči so na vernih v deželi, da bi lahko sedeli z mano«.[44] Če pa te kdo izmed tistih, ki živijo[45] v skladu z Božo ljubeznijo, povabi, da bi z njim jedel, in se hočeš odzvati vabilu, pojdi, a se kmalu vrni v svojo celico.[46] Če je le mogoče, nikoli ne spi zunaj celice, tako da bo milost tišine vedno prebivala s tabo in boš neovirano služil namenu, (zaradi katerega živiš) v celici.

8. Ne želi si dobre hrane ali prevar razvrata.  »Razvratnica je namreč mrtva, čeprav živi,«[47] kot pravi tudi apostol. Ne napolnjuj svojega trebuha s hrano tujcev, da ne bi začel po njej hrepeneti in bi zato zakoprnel po tem, da bi jedel pri zunanjih mizah, kajti rečeno je: »Naj vas ne prevari napolnitev trebuha«.[48] Če vidiš, da te pogosto vabijo ven iz celice, zavrni vabila. Pogosto bivanje zunaj celice je namreč škodljivo: odvzame milost, zatemni misel (phrónema) in ugaša hrepenenje. Glej, kako vrč vina, ki je zelo dolgo ostal na (enem) mestu in ga ni nihče pretresal,  naredi vino svetlo, uležano in dišeče.[49] Če pa ga nosimo sem ter tja, naredi vino motno, kalno in obenem pokaže neprijetnost vse ničvrednosti, ki prihaja od usedline. Primerjaj se s tem in izkušaj korist. Prelomi odnose z množico, da tvoj um ne postane raztresen in tako vznemiri tihi način življenja.[50]

 

Ročno delo

Skrbi za to, da boš, če je le možno, dan in noč delal z rokami, da ne boš nikomur v breme in da boš poleg tega lahko dajal darove, kakor spodbuja sveti apostol Pavel,[51] in boš s tem premagal demona duhovne naveličanosti ter razkrojil vse druge želje, (ki prihajajo od) sovražnika. Demon duhovne naveličanosti namreč preži na lenobo in »biva v poželenjih«,[52] kakor pravi Pismo.

Pri prodaji in prejemanju plačila se ne boš izognil grehu. Najsi torej prodajaš ali kupuješ, utŕpi majhno izgubo pri pravi ceni, da se ne bi ujel v drobnjakarstvo ali zaslužkarstvo, ko je govor o ceni, in bi tako zapadel v škodljive dejavnosti duše, npr. v prepire, prisege, spremembe svojih lastnih besed –  in bi s tem onečastil in osramotil dostojanstvo  našega častitljivega namena.[53] To imej v umu in se varuj kupovanja in prodajanja. Če izbereš boljšo možnost – in to je v tvoji moči –, svojo skrb prevali na kakega drugega zanesljivega človeka,[54] tako da bo tvoje srce postalo vedro in boš posedoval dobro in veselo upanje.

 

Potrtost

9. Tako ti torej lahko način tihega življenja svetuje te koristne reči. Zdaj pa ti bom predstavil še pomen (noûs) reči, ki iz tega (načina življenja) sledijo. Poslušaj me in stori, kar ti bom naročil. Ko sediš v svoji celici, zberi svoj um, spomni se dneva svoje smrti in glej  umiranje (svojega) telesa.[55] Zamisli si nesrečo, loti se (asketskega) napora, obsodi ničevost, ki je v tem svetu in poskrbi za dobroto in marljivo resnobo, tako da boš lahko vedno prebival v istem namenu tišine. Spomni se tudi sedanjega stanja v Hadu; razmisli, kako tam bivajo duše, v kakšnem nadvse grenkem molku, v kakšnem nadvse strašnem stokanju, kakšni grozi in agoniji, kakšnem pričakovanju; pomisli na nenehno bolečino, na duševno,  neskončno solzo. A spomni se tudi dneva vstajenja in (svoje) postavitve pred Boga. Predstavljaj si to strašno in grozljivo sodbo, predoči si, kar je pripravljeno za grešnike – sramota pred Bogom in njegovim Kristusom, pred angeli, arhangeli, (angelskimi) oblastmi in vsemi ljudmi; potem vsa mučila, vekoviti ogenj, črva, ki ne umre,[56] brezno (tártaros), temo, škripanje  z zobmi zaradi vsega tega, strahove in mučenja. Prikliči pa si v spomin tudi dobre reči, ki so pripravljene za pravične – zaupnost (parrhesía) z Bogom Očetom in njegovim Kristusom, z angeli, arhangeli, (angelskimi) oblastmi in vsemi ljudmi, kraljestvo in njegove darove, radost in užitek. Obudi spomin na obe možnosti. In pri sodbi grešnikov stokaj, joči in se odeni v obliko (idéa) žalovanja, da se ne bi tudi sam znašel med njimi. Pri dobrih stvareh, ki so prihranjene za pravične, pa se veseli in bodi radosten in srečen. Prizadevaj si, da bi užival slednje in se odmaknil od prvih. Varuj se tega, da bi kadar koli pozabil na te resničnosti. Najsi si v svoji celici ali kje zunaj, ne odmakni svoje misli od spomina nanje, tako da boš s pomočjo tega ubežal pred umazanimi in škodljivimi mislimi.[57]

 

Post

10. Pred Gospodom se posti, kolikor moreš. Post očiščuje tvoje nepostavnosti in grehe;  tvojo dušo dela dostojanstveno, posvečuje tvojo misel, odganja demone in omogoča, da (ti) je Bog blizu. Če se naješ enkrat na dan, si ne želi jesti drugega obroka, da ne bi postal zapravljiv in bi vznemiril svojo misel.[58] Tako boš tudi lahko prišel do sredstev za dobrodelnost in boš lahko omrtvil  strasti samega telesa.  Če pa te obiščejo bratje in je potrebno, da ješ drugič ali tretjič, ne bodi čemeren ali nejevoljen; raje se veseli, da si poslušen temu, kar se spodobi, in ko ješ drugič ali tretjič, se zahvaljuj Bogu, da si izpolnil postavo ljubezni in da imaš samega Boga za skrbnika[59] svojega življenja. Včasih te doleti tudi telesna bolezen in bo treba jesti drugič, tretjič ali celo pogosteje. Tvoja misel naj bo tako sproščena. Ni potrebno, da se držimo telesnih naporov (svojega) načina življenja tudi v boleznih, ampak je treba v čem tudi malo popustiti: tako boš hitreje ozdravel in se lahko spet vadil v istih naporih (našega) načina življenja. Glede zdržnosti od hrane nam Božja[60] beseda ni prepovedala jesti ničesar, ampak je dejala: »Glej, dal sem vam vse, kot (sem dal) zelenje; [61] jejte brez vsakega razlikovanja«[62] in »Ne oskruni človeka to, kar gre v usta«.[63] Zdržnost od jedi naj bo torej stvar naše proste izbire in (asketskega) napora duše.

 

Molitev

11. Rad prenašaj spanje na tleh, bedenje in vse drugo trpljenje, oziraje se na prihodnje veličastvo, ki ti bo razodeto z vsemi svetimi.[64] Kajti (apostol) pravi: »Trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se nam bo razodela.«[65] Kakor je pisano: »Če ti je upadlo srce, moli!«[66] Moli pa s strahospoštovanjem in trepetom, z naporom, trezno in čuječe. Tako moraš moliti zlasti zaradi naših sprevrženih in spletkarskih[67] nevidnih sovražnikov,[68] ki nam hočejo v tem škodovati. Ko vidijo, da smo se ustopili k molitvi, nam na vse kriplje nasprotujejo s tem, da našemu umu vsiljujejo tiste reči, ki jih v času molitve ne bi smeli v srcu premišljevati ali umsko zreti,[69] in sicer le zato, da bi spravili naš um v ujetništvo in naredili prošnjo ter moledovanje naše molitve nekoristno, prazno in brez dobička. Molitev, prošnja in moledovanje postanejo res prazni in nekoristni tedaj, ko jih ne opravljamo, kakor sem prej rekel, v strahu in trepetu, trezno in čuječe.[70] Če se že kralju, ki je človek,  približujemo s strahospoštovanjem, trepetom in treznostjo ter  mu svojo prošnjo predstavljamo tako – ali ni toliko bolj treba na podoben način stopiti pred Boga, Gospodarja vseh, in Kristusa, Kralja kraljev in vladarja vladarjev, ter prositi in moledovati na enak način? Kajti Božje veličastvo traja vekomaj. Amen.[71]

 




[1]                Jer 16, 1-4.

[2]              1 Kor 7,33-34.

[3]              1 Kor 7,32.

[4]              2 Tim 2,4.

[5]              askeza tj. urjenje, vadba.

[6]                Mt 11,30.

[7]              prijetno; berem terpné namesto stérne.

[8]                Prim. Ef 6,12.

[9]                Lk 10,41.

[10]            Božjo db. božansko.

[11]              Lk 10, 41-42.

[12]              Prim. 1 Sam 17, 10-16.

[13]            tujca ali: gosta (xénos).

[14]              Sir 18,17. Prim. tudi O mislih 7.

[15]            vrednost db. moč (dýnamis).

[16]            vse, kar potrebuje za življenje db. ves obstoj (hýparxis); prim. Mr 12,41-44; Lk 21,1-4; Jn 8,20.

[17]              Ps 54,23.

[18]              1 Pt 5,7.

[19]              2 Kor 8,14-15; 2 Mz 16,18.

[20]            Božjo db. njegovo.

[21]              Mt 6,33; prim. O molitvi 39 za opredelitev Božjega kraljestva.

[22]            nasprotnik tj. hudič.

[23]            Očitno je šlo za menihe, ki so bili v svetnem življenju navajeni na služinčad; prim. E. Wipszycka, Les aspects économiques de la vie de la communauté des Kellia, v: Études sur le christianisme dans l’Égypte de l’Antiquité tardive, Rim 1996, str. 358–9. Paîs, izraz, ki ga prevajam kot služabnik, lahko pomeni tudi »mlad fant«; Evagrij meri tudi na nevarnost pederastije v samostanskem okolju. O povezavi strasti požrešnosti z nečistovanjem prim. O mislih 1.

[24]            Prim. Izreki svetih starcev (Anton 33, Pojmen 38; 57).

[25]            tihi način življenja db. način tišine.

[26]            ljudmi, ki mislijo na snov db. snovimi ljudmi.

[27]              Mt 8,22.

[28]            O prostem času prim. Gregor iz Nazianza, Govor 27, 3; in za komentar P. Bettiolo, nav. d. (1996), str. 178–79.

[29]            brez težav db. zlahka.

[30]            Prim. o tujstvu med zgodnjimi asketi A. Guillaumont, Le dépaysement comme forme d’ascèse dans le monachisme ancien, v: École Pratique des Hautes Études, Ve section: Sciences religieuses, Annuaire 1968–1969 76 (1968), str. 31–58; G. Gould, Moving on and Staying Put in the Apophthegmata Patrum, v: Studia Patristica 25 (1989), str. 231–7; splošneje o popotovanjih krščanskih asketov v pozni antiki prim. D. Folger Caner, Wandering, Begging Monks: Spiritual Authority and the Promotion of Monasticism in Late Antiquity, Berkeley 2002; M. Dietz, Wandering Monks, Virgins, and Pilgrims: Ascetic Travel in the Mediterranean World, A.D. 300–800, Pennsylvania State University Press 2005.

[31]              Prim. 1 Tes 5,21; morda je izraz povezan tudi z Jezusovim nezapisanim izrekom (ágraphon) »Bodite (takšni) kot spretni menjalci denarja« (Origen, Razlaga Janezovega evangelija 19,7,44; Klement Aleksandrijski, Stromateîs 1, 28, 177, ki še dodaja »ki nekatere reči zavračajo, a ohranjajo, kar je dobro«).

[32]              Ps 54,8.

[33]              Ps 54,10.

[34]            v kraje, ki omogočajo zasebnost db. zasebne kraje.

[35]            šumov: prevajam po Filokaliji, PG ima očitno pokvarjeno besedilo; prim. O mislih 23.

[36]            imel db. zagledal.

[37]            Prim. Evlogiju 22; 23.

[38]              Prim. 5 Mz 11,2; Apd 2,11.

[39]              Ps 14,9.

[40]              Mdr 4,12.

[41]            Prim. Evlogiju 17; 24.

[42]              Prim. Mt 12, 49-50.

[43]            tihotne vednosti ali: védenja, skladnega s tišino, he katà tèn hesychían epistéme.

[44]              Ps 100,6.

[45]            živijo db. hodijo.

[46]            Prim. Izreki svetih starcev (Anton 10; Izak iz Teb 2); Antonovo življenje 85, 3, 7. 

[47]            1 Tim 5,6.

[48]              Prg 24,15 LXX.

[49]            Prim. D. Torevell, Like a Jar of Wine Left in Its Place for a While . . . Clear, Settled and Perfumed”: Evagrius of Pontus and the Purifying Engagement of Stillness, v: Engaging Religious Education, izd. J. Schmack, M. Thompson in D. Torevell, Newcastle 2012,  str. 171–184.

[50]            tihi način življenja db. način tišine (ho tês hesychías trópos); prim. Izreki svetih starcev (Evagrij 2; Dulas 2).

[51]              Prim. 1 Tes 2,9; 2 Tes 3,8; Ef 4,28; Izreki svetih starcev (Pojmen 69).

[52]              Prg 13,4.

[53]            Prim. Izreki svetih starcev (Agaton 16), Izaija, Asketikón 6,5.

[54]            Prim. Izreki svetih starcev (Janez Kolobos 31).

[55]            Prim. Praktik 29; 52; Menihom 54.

[56]              Prim. Iz 66,24; Mr 9,48.

[57]            Zadnji stavek je ohranjen tudi v Izrekih svetih starcev (Evagrij 1). Prim. tudi O molitvi 144.

[58]            Prim. Pismo Melaniji 33.

[59]            skrbnika gr. oikonómos. Odpoved postu zaradi gostoljubnosti je bila običajna praksa puščavskih očetov; prim. Izreki svetih starcev, Jožef 1, Mojzes 5, Matoes 6 in Kasijan, Ustanove 5, 24.

[60]            Božja db. božanska.

[61]              1 Mz 9,3; 1 Kor 10,25.

[62]            Prim. 1 Kor 25.27.

[63]              Mt 15,11.

[64]            Prim. O mislih 3.

[65]              Rim 8,18.

[66]            Jak 5,13.

[67]            spletkarskih db. čas porabljajočih za zlo (kakóscholoi).

[68]            sovražnikov tj. demonov.

[69]            Prim. O molitvi 10.

[70]            Prim. O molitvi 28.

[71]            V Filokaliji se besedilo zaključi z daljšo doksologijo: »Seveda je treba – kajti Njemu vse umno mnoštvo in zbor angelov služijo s strahospoštovanjem in trepetom ter nanj naslavljajo nenehno hvalnico, z njegovim brezpočelnim Očetom in vsesvetim ter sovečnim Duhom, zdaj in vekomaj in na vekov veke. Amen.«