O zemeljski civilizaciji, kaj bomo rekli o njej?

Lara Unuk

Refleksija ob branju Czesława Miłosza

 

Poljski pesnik, esejist in nobelovec Czesław Miłosz je bil v slovenščino prvič prevajan že v 50. letih prejšnjega stoletja, zanimanje za njegovo poezijo pa tudi pozneje ni upadlo. Pri nas sta izšla dva obsežna izbora njegove lirike (Somrak in svit, 1987, ter Zvonovi pozimi, 2008), toda v celoti lahko od njegovih pesniških zbirk prebiramo samo eno, in sicer Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda, ki jo je pesnik napisal leta 1974, ko je bil predavatelj na univerzi v Berkeleyju. To verjetno ni naključje, saj gre za zbirko, ki v njegovem ustvarjalnem opusu zaseda osrednje mesto. V tem prispevku bom skušala izpostaviti razloge za ta njen središčni položaj in opozoriti na poglavitne slogovne in tematske značilnosti, ki ohranjajo njeno aktualnost in bralsko privlačnost vse do danes.

Pesniško zbirko Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda sestavlja dvaindvajset pesmi in daljša modernistična pesnitev z istim naslovom, ki je v resnici citat iz biblijskega psalma 113: Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda / naj bo hvaljeno ime Gospodovo. Zelo zgovorno ime v kontekstu zbirke, v kateri se avtor večkrat vrača k vprašanju o smislu človeškega obstoja in civilizacije v svetu, oropanem Boga:

Ko bo Bog skalnih višav in gromov

Gospod nad vojskami, Kyrios Sabaoth,

kar najbolj boleče ponižal ljudi,

ker jim bo dovolil početi, karkoli se jim zljubi …[1]

Tudi v ožjem kontekstu, kot naslov pesnitve, ta citat vzbuja večplastne asociacije, saj namiguje na veliko časovno in geografsko obdobje, ki ga Miłosz pokriva, ko meša spomine iz mladosti v Litvi na vzhodu s svojo sedanjostjo v Kaliforniji na zahodu, hkrati pa se kot citat iz hvalnice nekako ujema z vtisom o staromodnem, srečnem življenju v litovskem plemiškem okolišu Laudi, ki si ga ustvarimo ob branju speva Lauda. Spominom pa postavlja nasproti občutek izkoreninjenosti in zavedanje, da je sodobnost cinična:

Velecenjeni popotnik, iz katerega si eona?

  Iz komičnega. Pozabljena je namreč groza.

Pesnitev, ki zavzema levji delež zbirke, imajo nekateri kritiki za Miłoszev opus magnum.[2] Avtor sam v uvodu k jubilejni poljski izdaji iz leta 2004 pravi, da predstavlja vrhunec njegovega iskanja »prostornejše oblike«, se pravi takšne, ki je hkrati inovativna in najprimernejša upovedovani vsebini, najelastičnejša. To iskanje ga je pripeljalo do kolažne, heterogene zgradbe; v pesnitvi združuje razne pesniške forme s kratkimi proznimi utrinki, prepisi starih listin in biografij, citati v litovščini in latinščini ter tujimi pesmimi, k nekaterim pesmim pa dodaja komentarje in pojasnila, kar je pri njegovem eruditskem načinu pisanja, polnem navezav na literarno in biblijsko tradicijo, zelo smiselno. Miłosz sam pesnitev označi za »pesniško fugo«, ki se »izmika vsem zakonitostim«, napisano zelo spontano.[3]

Pesnitev je avtobiografska, pesnik nam v njej pripoveduje o svoji poklicanosti, da se ukvarja s pisanjem in z jezikom, o svoji mladostni ljubezni do narave in deziluziji, ko je doumel njeno krutost, o minevanju časa in z njim vsega, kar obstaja, tudi umetnosti:

Si še vedno govoriš: non omnis moriar?

O pač, ne bom umrl ves, po meni bo ostala

omemba v štirinajstem zvezku enciklopedije

poleg stotih Millerjev in Miki miške.

Samostojne pesmi na začetku zbirke prevevajo podobne teme, čeprav z drugačnimi poudarki. Za Miłoszevo poezijo je značilna refleksivnost in samorefleksivnost, iz razmišljanj o civilizaciji gladko zdrsne v razmišljanja o svojem egu, oboje pa v njem vzbuja odpor. V antologijski pesmi Vest civilizacijo opisuje kot tenko »mejo«, ki našo navidezno varnost ločuje od vesoljnega kaosa zunaj, to varnost pa sestavljajo zgolj dogovorjeni človeški znaki (hieroglifi, prstani, šminka) in človeški dih, utrip kot metafora golega obstoja. Slika nam civilizacijo, ki je nekaj neujemljivega, prikaže nam jo lahko samo skozi nejasni preplet čudovitega mitskega, staroveškega in tehnološkega podobja, ki združuje brezčasno z modernim:

O zemeljski civilizaciji, kaj bomo rekli o njej?

 

Da je bil to sistem pisanih krogel iz zadimljenega stekla,

v katerem se je zvijala in razvijala nitka svetlobnih plinov

 

… da smo živeli v zlatem runu,

v mavrični mreži, v oblačnem zapredku,

obešenem na vejo galaktičnega drevesa.

 Iz pesmi v tej zbirki bijejo pesimizem, razočaranje nad kričavostjo 20. stoletja in zgroženost nad njegovim zlom. Ponavljajoč se motiv je spomin na drugo svetovno vojno, na človeško okrutnost po eni in na pasivnost in nemoč priče po drugi strani (Elegija za N. N.); pesnik se močno zaveda tega, da je del svojega časa in svoje generacije. Kot preživeli očividec vojnih dogajanj občuti krivdo, ki lahko izhaja tudi iz njegovega katoliškega svetovnega nazora, čeprav njegove pesmi niso odkrito religiozne.

Miłoszeva poezija je hkrati intelektualna in intuitivna. Njegove pesmi se redno iztekajo v poanto, ki je sama po sebi sicer jasna in eksplicitna, ni pa vedno takšna pot do nje; izraža se namreč zelo subjektivno. V pesmih sledi povsem svoji logiki in asociacijam in pri tem zabrisuje vmesne člene, tako da mora bralec sam dopolnjevati njegove miselne preskoke in interpretirati podobe. To je tudi ena izmed značilnosti, ki Miłoszevo ustvarjanje postavljajo v sam vrh svetovnega modernizma.


[1] Vsi citirani verzi so po izdaji: Czesław Miłosz, Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda, Ljubljana: Knjižno društvo Hiša poezije, 2012, prev. Jana Unuk.

[2] Prim. avtorjev uvod v C. Miłosz, Gdzie wschodzi słońce i kędy zapada, Gdańsk: słowo/obraz terytoria, 2004, str. 7.

[3] Prav tam.