Iz besedil o treznoumju

Evagrij Pontski (prev. Gorazd Kocijančič)

1. Samotar mora vedno bivati  tako, kakor da bo jutri umrl in – obratno -, da mora telo uporabljati tako, kakor da bo skupaj z njim živel še mnogo let: prvo namreč potolče misli naveličanosti in naredi samotarja bolj vnetega; drugo pa ohranja njegovo telo pri zdravju in  obvaruje vselejšnjo enakomernost samoobvladovanja

2. Kdor se je dotaknil spoznanja in od njega kot sad utrgal užitek, se ne bo dal nič več prepričati demonu domišljavosti, četudi mu predoči vse užitke tega sveta. Kajti kaj bi mu lahko obljubil boljšega od duhovnega motrenja?[1] V kolikor pa smo brez okusa spoznanja, zavzeto udejanjajmo praktiko ter kažimo Bogu svoj smoter, da namreč vse počnemo zato, da bi ga spoznali.

3. Nujno je povpraševati o poteh samotarjev, ki so pred nami pravilno hodili – in nato v skladu s temi potmi tudi ravnati.[2] Mogoče je namreč najti marsikaj, kar so lepo izrekli in storili. Nekdo izmed njih pravi tudi tole: “precej suh[3] in uravnovešen način življenja, združen z ljubeznijo samotarja hitreje pripelje v pristan brezstrastja”.

4. Sredi opoldneva sem srečal svetega očeta Makarija.[4] Zelo me je žgala žeja in sem ga zaprosil, naj mi da vode. On pa je odvrnil: “Naj ti zadostuje senca. Mnogo jih potuje in pluje, in jim celo te manjka.” In ko sem nato začel z njim razpravljati o samoobvladovanju, mi je dejal: “Bodi pogumen, otrok, v vseh dvajsetih letih se nisem  do sitega najedel kruha, niti se nisem napil vode in nikoli se nisem do sitega naspal. Svoj kruh sem namreč jedel z mero, vodo  pil z mero in kratek trenutek spanca sem si privoščil tako, da sem se naslonil na zid.”

5. Blodeči um zaustavijo  branje,[5] bedenje in molitev; razžarjeno poželenje ugašajo lakota, telesni napor in odmaknjenost <anachóresis>; vznemirjeno razburljivost pomirijo prepevanje psalmov, potrpežljivost in usmiljenje: a vse to seveda le v primeru, da se dogaja v primernih časih in z zmernostjo. Kar je neumerjeno in nepravočasno, je kratkotrajno: in kar je kratkotrajno, je prej škodljivo kot koristno.

 



[1] Od Klemena Aleksandrijskega in Origena naprej krščanski teologi učijo, da se vsakdo, ki izkusi resnično kontemplacijo, znebi navezanosti na propadljive in minljive stvari tega sveta.

[2] Prim. 17. pismo: “Vsi, ki so se odpravili po poti Njega, ki je dejal “Jaz sem pot in življenje” se morajo poučiti pri tistih, ki so hodili pred njimi: govoriti morajo z njimi o tem, kaj jim koristi in poslušati tisto, kar jim prinaša dobiček …” (Frankenberg, str. 576)

[3] precej suh:  asketi so svetovali zdržnost pri pitju vode.

[4] Očeta Makarija: verjetno  sv.  Makarija Aleksandrijskega in ne Egipčanskega, o katerem govori prejšnje poglavje. Makarij, ki je stoleten umrl leta 394 (prim. Paladij, Zgodbe za Lavza <Historia lausiaca> 18) je bil petdeset let starejši od Evagrija.

[5] branje: mišljeno je branje Svetega pisma.