O razločevanju strasti in misli

Evagrij Pontski (prev. Gorazd Kocijančič)

Tri osnovne misli – požrešnost, lakomnost in domišljavost

1. Prvi izmed demonov, ki se zoperstavljajo praktiki, se za vojskovanje zberejo tisti, ki so jim zaupane želje požrešnosti, in tisti, ki nam vsiljujejo lakomnost  ter nas kličejo k človeški slavi;[1] vsi drugi pa stopajo zadaj za temi in prevzemajo vse, ki so jih prvi ranili. Ne moreš namreč pasti v roke duha nečistosti, če prej ne padeš zaradi požrešnosti; ni mogoče, da bi se razburkala (tvoja) razburljivost, če se ne bojuješ za hrano, premoženje ali slavo; ni mogoče uiti demonu žalosti, če si vseh teh reči oropan ali jih ne moreš doseči. Kdor ni izruval korenine vsega zla, lakomnosti,[2] tudi ne bo ubežal pred napuhom, prvim hudičevim porodom, saj – po modrem Salomonu – »uboštvo dela moža ponižnega«.[3] Na kratko rečeno, ni mogoče, da bi človek padel v roke demonu, če ga najprej ne ranijo ti vojščaki v  prvi vrsti. Zato je hudič takrat pred Odrešenika privedel te tri misli: najprej ga je pozval, naj  (prosi, da) kamenje postane kruh, potem mu je obljubil ves svet, če pade predenj in ga moli, tretjič pa mu je obljubil, da bo – če mu bo poslušen – postal slaven, saj ne bo ničesar pretrpel po tako globokem padcu.  Naš Gospod pa se je izkazal kot močnejši od  vsega tega in je hudiču ukazal, naj se umakne nazaj[4] in nas je tudi s tem poučil, da hudiča ne moremo odriniti (od sebe), če ne zaničujemo teh treh (slabih) misli.

 

Demonske misli in uzrtja čutnozaznavnih stvari[5]

2. Vse demonske misli v dušo prinašajo uzrtja (noémata) čutnozaznavnih stvari;[6] s temi uzrtji se um oblikuje in nosi v sebi oblike teh stvari. Na osnovi te zadeve[7] potemtakem spoznava demona, ki se je približal. Če se je npr. v mojem razumu pojavil obraz tistega, ki mi je prizadejal škodo ali me zasramoval, se očitno kaže, da se mi vsiljuje misel  zamerljivosti. Če se spomnim na premoženje ali slavo, se bo na osnovi te zadeve očitno prepoznal tisti (demon), ki nas spravlja v stisko. Enako boš tudi pri drugih mislih na osnovi zadeve odkril tistega, ki je navzoč in (misel) vsiljuje. Ne trdim, da vsi spomini na take stvari nastanejo zaradi demonov – saj po naravi tudi um sam, ko ga vzgibava človek, dviga na površje domišljijske predstave (phantasíai) o tem, kar se je zgodilo –, ampak merim le na tiste spomine, ki s seboj vlačijo protinaravno razburjenje ali poželenje. Zaradi razburkanosti teh moči namreč um v razumu prešuštvuje ali se bojuje, ker ne more sprejeti pojavitve (phantasía) Boga, ki mu daje postavo:[8] ta (Božji) sijaj se namreč v vodilnem delu duše ob času molitve pojavlja zaradi oropanosti vseh uzrtij, ki slonijo na stvareh.[9]

 

Terapija treh delov duše

3. Človek ne more odložiti strastnih spominov, če ne poskrbi za poželenje in razburljivost, tako da prvo izniči s postom, bedenjem in spanjem na golih tleh, drugo pa ukroti z potrpežljivostjo, nezamerljivostjo in miloščino;[10] iz teh dveh strasti sestojijo skoraj vse demonske misli, ki um pahnejo v propad in pogubo.[11] Ni mogoče, da bi kdo premagal ti dve strasti, če ne doseže popolnega prezira do jedi, premoženja in slave, pa tudi lastnega telesa – in sicer zaradi tistih, ki ga pogosto skušajo bičati. Potemtakem je skrajno nujno posnemati tiste, ki so izpostavljeni nevarnosti na morju in vržejo opremo čez krov zaradi sile vetrov in valov, ki se dvigajo nadnje;[12] vendar pa moramo v našem primeru dobro paziti, da opreme ne bi vrgli čez krov zato, da bi nas videli ljudje, saj smo v tem primeru že prejeli svoje plačilo in nas čaka drug brodolom, hujši od prvega, ker bo proti nam zapihal veter demona domišljavosti.[13] Zato tudi naš Gospod v evangelijih pravi, ko vzgaja krmarski um: »Glejte, da miloščine ne boste dajali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer nimate plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih«.[14] In drugje pravi:  »Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: imajo svoje plačilo«.[15] In spet drugje pravi: »»Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: imajo svoje plačilo«.[16]  Tu moramo biti pozorni na to, kako Zdravnik duš prek miloščine[17] neguje razburljivost, prek molitve očiščuje  um in spet prek posta slabi poželenje: iz vsega tega se sestavlja novi človek, ki se obnavlja »po podobi Tistega, ki ga je ustvaril« – novi človek, v katerem zaradi svetega brezstrastja ni »moškega in ženske« in zaradi ene vere in ljubezni ni »Grka in Juda, obreze in neobrezanosti, barbara, Skita, sužnja in svobodnega, ampak je vse in  v vsem Kristus«.[18]

 

Vloga spomina v sanjah

4. Preiskati je treba, kako  demoni v domišljijskih predstavah med spanjem vtiskujejo (podobe) v vodilni del naših duš in ga oblikujejo. Videti je, da se umu take reči dogajajo bodisi prek oči, ker je gledal, ali prek sluha, ker je poslušal, ali prek določene (druge) zaznave ali pa prek spomina, ki vtiskuje (podobe) v vodilni del duše – ta jih sicer ne vtiskuje prek telesa, a vendar ga vzgibava to, kar je prejel prek telesa. Zdi se mi, da demoni vtiskujejo (podobe) v vodilni del duše s tem, da vzgibavajo spomin. Spanje namreč (telesni zaznavni) organ (órganon)[19] zadržuje v nedelovanju. Toda preiskati moramo še to, kako (demoni) vzgibavajo spomin. Morda prek strasti? To je očitno iz tega, da nekaj takega utrpevajo tisti ljudje, ki še niso čisti in brezstrastni.[20] Obstaja sicer tudi preprosto gibanje spomina, ki nastaja iz nas ali od svetih Moči: v njem se med spanjem srečujemo s svetimi in se z njimi družimo ter skupaj obedujemo.[21] Vendar moramo biti pozorni na naslednje: te podobe, ki jih duša sprejme s telesom, spomin spravlja v gibanje zunaj telesa. To je očitno iz dejstva, da to pogosto utrpevamo tudi med spanjem, ko telo miruje. Kakor se je mogoče spominjati vode tako z žejo kot brez žeje, tako se je mogoče spominjati tudi zlata s pohlepom[22] in brez njega –  in podobno velja za druge zadeve. To, da um odkriva take ali drugačne razlike domišljijskih predstav, je razpoznavno znamenje zle veščine demonov.[23] Obenem pa moramo vedeti, da demoni uporabljajo za domišljijsko predstavo (phantasía) tudi zunanje stvari, npr.  bučanje valov pri tistih, ki plujejo.

 

Nadzor nad razburljivostjo

5. Naša razburljivost zelo prispeva k namenu[24] demonov, če se giblje proti naravi:[25] tako postaja nadvse uporabna za vse mogoče oblike njihove zle zvijačnosti. Zato se nihče izmed njih ne odpoveduje vznemirjanju razburljivosti ponoči in podnevi; ko jo vidijo zvezano s krotkostjo, jo takoj skušajo razvezati s »pravičnimi« pretvezami, da bi postala ostrejša in bi bila koristna za njihove zverinske misli. Iz tega razloga je nujno, da je ne dražimo niti pri pravičnih niti pri krivičnih rečeh in ne dajemo v roke zlega meča tem, ki nam (to) vsiljujejo: vem, da mnogi pač pogosto storijo prav to in se zaradi neznatnih razlogov razburijo bolj, kot bi bilo treba.[26] Povej mi, zaradi česa se tako hitro zaženeš v boj,[27] če res zaničuješ hrano, premoženje in slavo? Zakaj hraniš psa,[28] ko obljubljaš, da ne poseduješ nič? Če pa ta (pes) laja in se zaganja v ljudi, potem je očitno, da notri nekaj poseduje in hoče to varovati. Sam sem prepričan, da je takšen človek daleč od čiste molitve, saj vem, kako pogubno je za tako molitev razburjenje. Poleg tega pa se čudim, kako lahko takšen človek pozablja na svete (pisatelje), saj David kriči: »Prenehaj z jezo in zapusti razburjenje!«[29] Pridigar naroča: »Odstrani razburjenje iz svojega srca in izvrzi pokvarjenost iz svojega mesa,«[30] apostol pa veleva, naj »na vsakem kraju dvigamo roke brez jeze in prepirov«.[31] Zakaj se ne učimo od skrivnostne  in starodavne navade ljudi, ki v času molitve iz svojih hiš naženejo pse, saj s tem kot v uganki nakazujejo, da v tistih, ki molijo, ne sme biti navzoče razburjenje? In drugje: »Njihovo vino je razburjenje kač«[32] – nazirji pa so se vzdržali vina.[33] Nekdo izmed poganskih[34] modrecev je zatrdil, da »bogovi ne jedo žolča in ledij.«[35] Po mojem mnenju ni vedel, kaj govori: menim namreč, da je prvo simbol jeze, drugo pa simbol poželenja, nedovzetnega za smisel.[36]

 

 

Nezaskrbljenost

Mislim, da je odveč pisati o tem, da  ne smemo skrbeti za obleke in hrano, saj sam Odrešenik v evangelijih to prepoveduje z naslednjimi besedami: »Ne skrbite v svoji duši, kaj boste jedli ali kaj pili ali kaj boste oblekli.«[37] To je rečeno naravnost zoper pogane[38] in neverujoče, ki zanikujejo Gospodarjevo previdnost in tajijo Stvarnika. Kristjanom pa je kaj takega povsem tuje, potem ko so že prišli do trdne vere, da celo za dva vrabca, ki se prodajata za drobiž,[39] skrbijo sveti angeli.[40] Vendar je navada demonov, da po nečistih mislih v dušo lučajo tudi misli zaskrbljenosti, da bi se Jezus spričo množice uzrtij na mestu razuma umaknil[41] in bi bila Beseda brez sadu, zadušena s trnjem zaskrbljenosti.[42] Odložimo torej misli, ki izhajajo iz zaskrbljenosti, in svojo zaskrbljenost preložimo na Gospoda, pri čemer bodimo zadovoljni s tem, kar imamo,[43] zadovoljimo se z revnim življenjem in revno obleko ter tako iz dneva v dan slačimo s sebe očete domišljavosti. Če pa se komu zdi, da je njegova revna obleka sramotna, naj se ozira na svetega Pavla, ki je venec pravičnosti pričakoval »v mrazu in goloti«.[44] Ker je apostol (ta) svet poimenoval »gledališče« in »stadion«,[45] poglejmo, ali je mogoče, da bi nekdo, ki je oblečen v misli zaskrbljenosti, tekel k nagradi, (ki jo obljublja) Kristusov klic od zgoraj,[46] ali da bi se bojeval proti vladarstvom in oblastem ter vladarjem sveta tega mraka.[47]  Sam ne vem (kako bi to bilo mogoče), o čemer me poučuje sámo preiskovanje čutnozaznavnega sveta (aistheté … historía). Tega tekmovalca bo namreč  oviral plašč in zlahka ga bodo vlekli sem ter tja, kakor bodo tudi um (vlekle) misli zaskrbljenosti, ker je pač resnična beseda, ki pravi, da um vztrajno prebiva pri lastnem zakladu. Kajti (Jezus) pravi takole: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce«.[48]

 

Vzajemno delovanje dobrih in slabih misli

6. Nekatere izmed misli režejo, druge pa so rezane, in sicer zle režejo dobre, in obratno, dobre režejo zle. Sveti Duh je pozoren na prvo misel, ki jo postavimo (vase), in po njej nas obsoja ali sprejema. Reči hočem naslednje: imam (npr.) neko gostoljubno misel  in imam jo zaradi Gospoda, toda ta se razcepi,[49] ker pristopi skušnjavec in mi vsiljuje, naj bom gostoljuben zaradi svojega ugleda (dóxa);[50] in obratno: imam gostoljubno misel, da bi se izkazal pred ljudmi, a se ta razcepi, ker skrivaj priteče boljša misel, ki usmerja našo krepost h Gospodu in nas prisiljuje, naj tega ne delamo zaradi ljudi. Če torej prek del vztrajamo v prvih (mislih), ko nas skušajo druge, bomo prejeli plačilo le za misli, ki smo jih najprej vstavili (vase), saj zato, ker smo ljudje in se bojujemo z demoni, ne moremo vedno imeti nepropadljivo pravilne misli niti po drugi strani ne moremo vedno imeti nepreskušane slabe misli, saj  (v sebi) posedujemo semena kreposti.[51]  Toda če kakšna izmed misli, ki reže, dalj časa ostaja v deželi tega, kar je rezano, bo človek v skladu s to mislijo vzgiban tako, da jo bo udejanjil.[52]

 

Tri vrste misli: angelske, človeške in demonske

7. Z dolgim opazovanjem smo spoznali to razliko med angelskimi, človeškimi in iz demonov izhajajočimi mislimi.[53] Prvič: angelske se marljivo ukvarjajo z naravami stvari in sledijo njihovim duhovnim smislom, npr. čemú je nastalo zlato[54] in zakaj je skupaj s peskom razsejano nekje spodaj po določenih delih zemlje ter ga lahko najdemo le z veliko napora in muke; v kakšnem smislu se potem, ko ga najdemo, spere z vodo in izroča ognju ter se tako izroča rokodelcem, ki v (shodnem) šotoru naredijo svetilko, kadilnico, posodice za dišave in čaše,[55]  iz katerih zaradi milosti našega Odrešenika zdaj ne pije več babilonski kralj,[56] ampak Kleopa, ki mu od teh skrivnosti plamti srce.[57] Demonska misel pa tega ne ve in ne pozna; brezsramno vsiljuje zgolj željo po posedovanju čutnega zlata in užitek ter slavo, ki bo izvirala iz tega (posedovanja). Človeška misel naposled ne išče niti posedovanja niti se ne ukvarja s tem, simbol česa je zlato, ampak v razum vnaša golo podobo zlata, ločeno od strasti pohlepa. Enak razmislek (lógos) bo izrečen tudi o drugih rečeh, mistično udejanjan[58]  v skladu s tem pravilom.

 

Demon blodnjavec

8. Obstaja demon, ki se imenuje Blodnjavec:[59] bratom se približuje zlasti ob zori[60] in um vodi iz mesta v mesto, iz vasi v vas in iz hiše v hišo, pri čemer ustvarja preprosta[61] srečanja in povzroča, da se (um) srečuje z nekimi znanci, prav na dolgo govori in kvari lastno stanje (v srečevanju) s tistimi, ki mu prihajajo nasproti – ter se (tako) malo po malo oddaljuje od Božjega spoznanja in pozablja na krepost ter na svojo zaobljubo. Tisti, ki se je odmaknil (od sveta),s mora zato vedeti, kje ta (demon) začenja in kje konča: tako daleč ne kroži zaman niti naključno, ampak to počne, ker hoče pokvariti stanje tistega, ki se je odmaknil (od sveta): tako da bi se um zaradi tega razvnel in bi – pijan od mnogih srečanj – takoj pripadel demonu nečistosti, jeze ali žalosti, se pravi demonom, ki najbolj poškodujejo sijaj samotarjevega[62] stanja. Toda če je naš smoter jasno spoznati njegovo (tj. Blodnjavčevo) pokvarjenost, ne smemo z njim hitro spregovoriti niti (mu) ne smemo naznaniti tega, kar se dogaja – namreč kako (demon) udejanja srečanja v razumu in na kakšen način po malem žene um v smrt – , saj bo potem od nas zbežal; ne sprejema namreč tega, da bi, ko to počne, postal viden, in potemtakem ne bomo izvedeli nič od tega, o čemer smo si prizadevali poučiti. Raje demonu pustimo še kak dan ali dva, da dokonča svojo dramo, da bi se tako natančno poučili o njegovi zvijačni nameri in bi ga pognali v beg, ko ga razkrinkamo z besedo/mislijo (lógos). Ker pa je lahko v času skušnjave um skaljen in tega, kar se dogaja, ne vidi natančno, moramo po demonovem umiku delati[63] naslednje. Usedi se in se spomni stvari, ki so se ti zgodile, kje si začel, kam si šel, spomni se kraja, kjer te je zgrabil demon nečistosti ali jeze ali žalosti, in kako se je vse to spet pripetilo. Preišči vse to in izroči spominu, da boš lahko demona[64] ovrgel, ko se ti približa; naznani kraj, ki ga skriva; naznani, da mu ne boš več sledil. Če ga hočeš spraviti tudi v blaznost, ga ovrzi takoj, ko pristopi, in z besedo mu pokaži prvi kraj, kamor je vstopil, potem drugega in tretjega, kajti postal bo zelo jezen, ker ne bo mogel prenesti sramote. Dokaz, da si z njim spregovoril na način, ki je primeren trenutku (kairíos), naj ti bo to, da je misel zbežala proč od tebe, kajti zanjo ni mogoče, da bi obstala potem, ko je bila[65] očitno ovržena. Po porazu tega demona sledi zelo globok spanec in omrtvelost, ki jo spremlja velik hlad vek, neprestano zehanje, obteženost in otopelost ramen. Vse to pa bo Sveti Duh odpravil zaradi (naše) vnete molitve.

 

Popolno sovraštvo do demonov

9. Sovraštvo do demonov veliko prispeva k naši rešitvi in je koristno za udejanjanje kreposti. Vendar nimamo moči, da bi ga v sebi hranili kot nekakšno dobro potomstvo, saj ga duhovi, ki imajo radi užitek, uničujejo in dušo pozivajo, (naj se vrne) nazaj k svojemu prijateljstvu in navadi. Toda Zdravnik duš ozdravlja od tega prijateljstva, oziroma bolje rečeno od te gangrene, ki jo je težko zdraviti – in sicer prek (duhovne) zapuščenosti.[66] Dovoljuje namreč, da od demonov utrpevamo nekaj strašnega, podnevi in ponoči, in da se tako duša vrne k svojemu praizvornemu (archétypon) sovraštvu, ko se nauči Gospodu govoriti Davidove besede: »Sovražil sem jih s popolnim sovraštvom in postali so moji sovražniki«.[67] Kajti s popolnim sovraštvom svoje sovražnike sovraži tisti človek, ki ne greši niti v dejanju niti v razumu. To je znamenje največje in prvotne stopnje brezstrastja.[68]

 

Demon brezčutnosti

 

10. Kar zadeva demona, ki dela dušo brezčutno – zakaj je sploh potrebno govoriti o njem? Bojim se namreč celo pisati o njem in o tem, kako duša v času[69] njegovega prihoda izstopi iz svojega lastnega stanja in kako sleče strahospoštovanje do Boga in pobožnost; duša si misli, da greh v resnici ni greh, in meni, da kršitev postave ni kršitev postave; sodbe in večne kazni se spominja kot  praznih besed in se resnično[70] posmehuje »potresu, ki prinaša ogenj«.[71] Izpoveduje sicer vero v Boga, vendar ne ve, kaj je zapovedal. Ti se tolčeš po prsih,[72] ko je duša vzgibana h grehu – a ona tega ne čuti; dokazuješ ji na osnovi Pisem,[73] ona pa je vsa zakrknjena in ne posluša; razkrivaš ji njeno sramoto pred ljudmi, a ne upošteva sramote (ki je bo deležna) med brati; ta (duša) sploh ne razume (ničesar), kot prašič je, ki zapre svoje oči in razbija ograjo. Tega demona prinašajo misli domišljavosti, ki se zadržujejo dalj časa. O tem demonu[74] je rečeno: »Če (ti) dnevi ne bi bili skrajšani, ne bi bilo rešeno nobeno meso«.[75] Dejansko ga najdemo med tistimi, ki redko obiskujejo svoje brate – in razlog za to je očiten. Soočen z nesrečami drugih, ki se mučijo v boleznih ali trpijo nesrečo v ječi ali jih doleti nenadna smrt, se namreč ta (demon) požene v beg, kajti duša postopoma postane potrta in prihaja do sočutja, ker se razblini zakrknjenost, ki jo povzroča demonsko bitje (daimónion). Teh priložnosti pa nam manjka zaradi puščave in maloštevilnih bolnikov med nami. Gospod nam je predvsem zaradi tega, da bi tega demona pognal v beg, v evangelijih naročil, naj ne odvračamo pogleda od bolnikov in naj obiskujemo tiste, ki so v ječi. Pravi namreč: »Bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi in ste prišli k meni«.[76] Vendar je treba  vedeti naslednje: če kdo izmed teh, ki so se odmaknili (od sveta), pade v roke temu demonu, a pri tem ne sprejme nečistovalskih misli ali ne zapusti bivališča zaradi duhovne naveličanosti, je prejel čistost  in vztrajnost,  ki prihajata z nebes; blagoslovljen je, kdor je dosegel takšno brezstrastje. Vsi, ki izpovedujejo strahospoštovanje do Boga, a so si izbrali prebivanje med svetnimi ljudmi, naj se varujejo tega demona. Celo pred ljudmi me je namreč sram o njem govoriti ali pisati kaj več.

 

Žalost

11. Vsi demoni učijo dušo, naj ljubi užitek; samo demon žalosti ne more sprejeti tega delovanja,[77] ampak kvari celo misli tistih (demonov), ki vstopajo (v dušo),  ko z žalostjo potolče in posuši vsak užitek – »kosti žalostnega človeka se namreč sušijo«.[78] In če je njegovo vojskovanje zmerno, naredi puščavnika[79] preskušenega, saj ga prepričuje, naj k sebi ne pusti nobene izmed stvari tega sveta in naj se izogiba vsakemu užitku. Če pa demon vztraja dalj časa, poraja misli, ki svetujejo duši, naj se odstrani (s tega sveta),[80] ali pa jo požene v beg daleč od (njenega) kraja.[81] O tem je nekoč razmišljal sveti Job in trpel, ko ga je ta demon nadlegoval. Dejal je namreč: »Če bi le lahko položil roko nase ali vsaj prosil koga drugega, da bi mi to storil!«[82] Simbol tega demona je kača: narava[83] te živali je človekoljubno dana za to, da bi uničevala strupe drugih živali, če pa jo uporabimo nepomešano,[84] uniči tudi živo bitje sámo. Pavel je izročil temu demonu moža v Korintu, ki je prekršil postavo;[85] zaradi tega je pisal znova in resnobno naročil Korinčanom: »Zato vi potrdite ljubezen do njega,  da takega človeka morda ne bi použila prevelika žalost.«[86] Vendar pa je tudi vedel, da tedaj, ko ta duh  ljudi peha v stisko, lahko za njih postane priložnost za dobro spreobrnjenje; iz tega razloga sveti Janez Krstnik tistim, ki jih je zbadal ta demon in so se zatekli k Bogu, pravi: »Gadji zarod, kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke.«[87] Toda vsakdo, ki je posnemal Abrahama in odšel iz svoje dežele in iz svoje rodbine,[88] je postal močnejši tudi od tega demona.

 

Krotkost

12. Če je kdo obvladal razburljivost, je obvladal demone, če pa je kdo njen suženj, je povsem tuj samotarskemu življenju in odtujen od poti našega  Odrešenika, saj sam Gospod pravi, da svojih poti uči krotke.[89] Zato je tudi težko ujeti um teh, ki so se umaknili (pred svetom), če zbeži na planoto krotkosti. Skoraj nobene kreposti se namreč demoni ne bojijo tako zelo kot krotkosti. Veliki Mojzes je posredoval to krepost, kajti bil je imenovan »krotkejši od vseh ljudi«,[90] in sveti David je zatrdil, da je (ta krepost) vredna Božjega spomina, ko je dejal: »Spominjaj se Davida in vse njegove krotkosti.«[91] Celo sam Odrešenik nam je zapovedal, naj bomo posnemovalci njegove krotkosti: »Učite se od mene, ker sem krotek in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.«[92] Če se kdo vzdržuje hrane in pijače, a draži razburljivost prek zlih misli, je podoben ladji, ki pluje po morju z demonom kot krmarjem. Zato je – kolikor je to mogoče – treba bedeti nad tem našim psom in ga učiti, naj uničuje le volkove in naj ne žre ovac; (to doseže s tem,) da izkazuje vso krotkost vsem ljudem.[93]

 

Domišljavost

13. Domišljavost ima edina izmed misli obilje snovi:[94] objema skoraj celoten naseljeni svet in odpira vrata vsem demonom, saj je kot nekakšen zlobni izdajalec v polisu. Zato zelo ponižuje um tega, ki se je odmaknil (od sveta), ko ga napolnjuje s številnimi besedami in stvarmi ter kvari njegove molitve, s katerimi si ta prizadeva pozdraviti vse rane svoje duše. Vsi poraženi demoni skupaj dajejo rasti tej misli in prek nje znova vsi dobijo vstop v duše ter res[95] delajo »zadnje stanje slabše od prvega«.[96] Iz te misli se rodi tudi misel napuha, ki je z neba zalučala na zemljo »pečat podobnosti in krono lepote«.[97] Toda »odvrni se od (njenega) kraja in se ne mudi na njem«[98] – da ne izročimo svoje živosti (zoé) drugim in svojega življenja (bíos) neusmiljenim.[99] Tega demona požene v beg  vztrajna molitev in to, da prostovoljno ne storimo ali izrečemo ničesar, kar bi prispevalo k prekletemu ugledu (dóxa).

 

14. Kadarkoli um tistih, ki so se odmaknili (od sveta), doseže majhno stopnjo brezstrastja, si pridobi konja domišljavosti in takoj odhiti v mesta, kjer se napolnjuje z obiljem nezmerne[100] hvale, ki se izkazuje njegovemu ugledu. Po previdnostnem načrtu[101] ga duh nečistosti, ki mu pride naproti in ga zapre v enega izmed prašičjih hlevov, uči, naj ne zapusti svoje postelje, dokler ni povsem zdrav, in naj ne posnema neurejenih bolnikov, ki se v času, ko v sebi še vedno nosijo ostanke bolezni, posvečajo neprimernim potem in kopelim ter znova zapadejo v recidivne bolezni.[102] Zatorej moramo sedeti in biti bolj pozorni nase, da bi lahko po eni strani napredovali v kreposti in se stežka vzgibali proti nekreposti,[103] po drugi strani pa da bi sebe obnovili v spoznanju in prejeli množico motrenj ter se znova dvignili v molitvi in jasneje zrli luč našega Odrešenika.[104]

 

Nečistovanje in jeza

15. Nisem  zmožen pisati o vseh zlih dejanjih demonov in sram me je, da bi našteval vse njihove zle naklepe, saj se bojim za bolj preproste izmed mojih bralcev.[105] A prisluhni vseeno, kakšna je  zvitost duha nečistosti. Ko nekdo pridobi brezstrastje želelnega dela duše in se (njegove)  sramotne misli malo ohladijo, ta duh uvede moške in ženske, ki se gredo med seboj svoje igre, in naredi tega, ki se je odmaknil (od sveta), za gledalca sramotnih dejanj in gibov. Vendar ta skušnjava ni ena izmed tistih, ki trajajo dolgo časa, kajti vneta molitev in zelo strog način življenja, združen z bedenjem in vajo v duhovnih motrenjih, jo preženejo kot brezvoden oblak.[106] Včasih se (demon nečistosti) dotika celo mesa in ga sili k nerazumnemu gorenju.[107] Ta zlobnež naklepa tudi nepreštevne druge zvijače, ki jih ni potrebno razglasiti ali zapisati. Proti takim mislim je zelo koristno kipenje razburljivosti, ki se vzgibava proti demonu.  Demon se najbolj  boji razburljivosti, ko se ta vznemiri  zaradi (zlih) misli in uničuje njegova uzrtja. V tem je (pomen svetopisemskih besed): »Jezite se in ne grešite«.[108] To je koristno zdravilo, ki se daje duši v skušnjavah. Vendar (misel) jeze posnema tega demona in si tudi izmišlja neke starše ali prijatelje ali sorodnike, s katerimi objestno ravnajo ničvredneži, ter spravlja v gibanje razburljivost tega, ki se je odmaknil (od sveta), da bi rekel ali storil kaj pokvarjenega tistim, ki se pojavljajo v njegovem razumu. Pozorni moramo biti na te misli in hitro ugrabiti um proč od takih podob, da ne bi zaradi tega, ker bi se mudil z njimi, v času molitve postal kot »kadeči se ogorek«.[109] V te skušnjave padejo razburljivci, zlasti tisti, ki jih zlahka razvname jeza – in ti ljudje so daleč od čiste molitve in spoznanja Kristusa, našega Odrešenika.

 

 

Uzrtja

16. Gospod je uzrtja tega veka zaupal človeku kot nekakšne ovce dobremu pastirju.[110] (Pismo) namreč pravi: »Vek je položil v njegovo srce.«[111] Za pomoč mu je pridružil razburljivost in željo, da bi z razburljivostjo pognal v beg uzrtja, ki so volkovi,[112] in bi z željo imel rad ovce, čeprav ga pogosto premetavata deževje in veter. Poleg tega mu je dal tudi pašo, da bi pasel ovce in »kraj zelenja in vodo počitka«, »liro  in kitharo«, »gorjačo in palico«, da bi od te črede prejemal hrano in obleko in bi »zbiral gorsko travo«,[113] kajti (Pismo) pravi: »Kdo pase čredo in se ne hrani z njenim mlekom?«[114] Zatorej mora ta, ki se je odmaknil (od sveta), varovati to svojo majhno čredo ponoči in podnevi, da ne bi katerokoli uzrtje  zgrabila divja zver ali bi padlo v roke roparjem;[115] in če bi se kadarkoli kaj podobnega zgodilo v gozdni globeli, mora (ovco) takoj iztrgati iz gobca leva in medvedke.[116] O uzrtju  brata pravimo, da so ga zgrabile divje zveri, če se pase na sovraštvu v nas; o uzrtju ženske, če se v nas hrani s sramotno željo;  o uzrtju srebra in zlata, če (v nas) prebiva združeno s pohlepom; enako velja glede uzrtij  svetih milostnih darov, če se v razumu pasejo v družbi domišljavosti. Isto se bo zgodilo z drugimi uzrtji, če jih prevarajo[117] strasti. Teh stvari se ni treba varovati le podnevi, temveč tudi med bedenjem ponoči, kajti če boš imel sramotne in pokvarjene domišljijske predstave, se lahko zgodi, da bodo uničile to, kar je lastno tebi. Tak je pomen besed svetega Jakoba: »Od zveri raztrganih ovc ti nisem prinašal, sam sem trpel škodo, naj jih je kdo ukradel podnevi ali ponoči. Žgala me je vročina dneva in zmrzal noči, spanec je odstopil od mojih oči.«[118] Če kot nasledek utrujenosti nad nas pride neka duhovna naveličanost, se za nekaj časa v teku zatecimo na skalo spoznanja, vzemimo v roke liro[119] in prek kreposti zaigrajmo na strune spoznanja. Potem pa spet pasimo svoje ovce ob vznožju sinajske gore, da bo Bog naših očetov tudi nas poklical iz grma[120] in nam milostno dal spoznati smisle »znamenj in čudežev«.[121]

 

Dve vrsti demonov

17. Za smisel dovzetno naravo, ki jo je umorilo zlo, je Kristus obudil od mrtvih prek moternja vseh vekov. Njegov Oče tisto dušo, ki umira s Kristusovo smrtjo, obudi prek spoznanja Njega samega. O tem govori Pavel, ko pravi: »Če smo umrli s Kristusom, verujemo, da bomo tudi živeli z njim« (2 Tim 2,11).

18.  Ko um odloži staro sebstvo in nadene tisto, ki je rojeno iz milosti, bo videl svoje stanje v času molitve, podobno safirju ali barvi neba; to stanje Pismo imenuje »Božji kraj«, ki so ga starešine videli na gori Sinaj.

19. Nekateri izmed nečistih demonov skušajo človeka kot človeka; drugi ga vznemirjajo kot živo bitje, nedovzetno za smisel.[122] Prvi nam, ko nas obiskujejo, vsiljujejo uzrtja domišljavosti ali napuha ali zavisti ali obtoževanja: ta uzrtja se ne dotikajo nobenega za smisel nedovzetnega bitja. Ko pa se nam približuje druga vrsta demonov, protinaravno vzgibavajo našo razburljivost ali poželjivost. To so strasti, ki so nam skupne z bitji, nedovzetnimi za smisel, a jih prikriva naša za smisel dovzetna narava.[123] Zaradi tega Sveti Duh pravi tistim, ki podležejo človeškim mislim: »Rekel sem: vsi ste bogovi in sinovi Najvišjega; a umrli boste kot človeška bitja in padli kot eden izmed vladarjev.«[124] Kaj pa pravi tistim, ki so nesmiselno (alógos) vzgibani? »Ne bodite kot konj in mula, ki nimata razumevanja; z žvalami in uzdami moraš zategniti njihova usta, če se ti ne približujejo.«[125] Če drži, da bo grešna duša umrla,[126] je povsem jasno, da bodo ljudi, ki umrejo kot ljudje, tudi pokopali ljudje;[127] tiste pa, ki bodo umrli ali padli kot bitja, nedovzetna za smisel, bodo požrli jastrebi ali »krokarji, katerih nekateri mladiči vpijejo h Gospodu«,[128] medtem ko se drugi »nažirajo s krvjo«.[129] »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.«[130]

 

Dve metodi za boj proti demonom

20.  Ko se kdo izmed sovražnikov približa, da bi te ranil, in hočeš, kakor je pisano, »obrniti njegov meč proti njegovemu srcu«,[131] ravnaj tako, kot ti pravimo. V sebi razločuj misel, ki jo je zalučal proti tebi, kakšna je, iz koliko reči je sestavljena, in kaj med njimi je takšno, da najbolj stiska um. Govorim o naslednjem. Denimo, da pošlje misel lakomnosti: razločuj v tej misli um, ki jo je sprejel, uzrtje zlata, sámo zlato in lakomno strast: nato se vprašaj, katera izmed teh prvin je greh. Je to um? Le kako? Saj je Božja podoba. Je morda uzrtje zlata? Kdo, ki je pri pameti,[132] bi kadarkoli trdil kaj takega? Ali je greh zlato sámo? Čemu je potem nastalo? Iz tega izhaja, da je vzrok greha četrto, namreč to, kar ni stvar, ki bi bitnostno obstajala, niti umsko uzrtje, tudi ne netelesni um, temveč neki užitek, ki je sovražen ljudem in se poraja iz svobodne volje ter sili um, da slabo uporablja Božje stvaritve. Božji postavi je bila zaupana naloga, da ta užitek »obreže«.[133] Ko se skrbno lotiš preiskave teh reči, bo (zla) misel uničena, razkrojena v svojem lastnem motrenju, in demon bo zbežal od tebe, ko se bo tvoj razum dvignil do višine tega spoznanja. Če hočeš uporabiti njegov meč, a ga želiš najprej poraziti s svojo fračo, tudi ti zalučaj kamen iz svoje pastirske malhe[134] in si prizadevaj za motrenje naslednjega: kako angeli in demoni obiskujejo naš svet, vendar mi ne obiskujemo njihovih svetov, kajti ne moremo angelov bolj združiti z Bogom, niti se ne moremo odločiti, da bi naredili demone bolj nečiste; nadalje, kako je bil lucifer, ki vzhaja ob zarji, vržen na zemljo[135] in kako »ima morje za majhno stekleničko za mazilo in brezdanji Tartar za ujetnika ter daje breznu kipeti kot bronastemu kotlu«,[136] ker pač vse (ljudi) vznemirja s svojim zlom in hoče vladati nad vsemi. Motrenje teh reči namreč hudo rani demona in ves njegov bojni tabor požene v beg. Vendar te reči delujejo le pri tistih, ki so v miru dosegli določeno mero očiščenja in do določene stopnje zrejo smisle nastalih bitij. Nečisti pa ne poznajo motrenja teh reči in četudi zanj izvedo od drugih in ga ponavljajo kot urok, ne bodo slišani spričo obilja prahu in šuma, ki se zaradi strasti dvigata v bitki. Kajti povsem nujno je, da vojska tujcev miruje, da bi se Goljat sam lahko odpravil na srečanje z našim Davidom.[137] Na enak način uporabimo razločevanje in obliko (eîdos) vojskovanja v primeru vseh nečistih misli.

 

Znamenja brezstrastja

21. Kadar so nekatere nečiste misli hitro pregnane v beg, moramo poiskati razlog. Zakaj se je to zgodilo? Zaradi pomanjkanja stvari, ker bi težko prišli do snovi, ali pa sovražnik ni imel moči nad nami zaradi brezstrastja, ki je v nas navzoče? Če si npr. nekdo izmed ljudi, ki so se odmaknili (od sveta), tedaj ko ga nadleguje demon, zamišlja,  da mu je zaupano duhovno upravljanje prestolnice,[138] se očitno ne zadržuje dolgo pri domišljijskih predstavah o tej misli, in razlog za to je jasen iz prej povedanega. Če pa na enak način razmišlja o katerem koli mestu, vzetem naključno, je deležen blagra brezstrastja.[139] Podobno se lahko pri preiskovanju tak način uporabi za druge misli. Te reči moramo vedeti glede naše vneme in moči, da bi lahko vedeli, ali smo že prečkali Jordan in smo blizu mesta palmovih dreves[140] ali pa smo še v puščavi in nas tolčejo tujci.

 

Lakomnost in z njo povezani misli domišljavosti in napuha

21. Zdi se mi, da je demon lakomnosti najbolj raznolik in domiseln v prevari. Pogosto, ko ga k temu prisili skrajna odpoved, se pretvarja, da je upravitelj in revežev prijatelj; zelo velikodušno sprejema goste, ki jih še ni tu; pošilja pomoč drugim, ki so odsotni; (v mislih) obiskuje mestne zapore in seveda odkupuje tiste, ki so prodani (v sužnost); druži se z bogatimi ženskami in jim kaže, s kom bi bilo treba lepo ravnati; tistim z debelo denarnico svetuje, naj se ji odpovejo. Ko dušo tako malo po malo prevari, jo zaplete v misli lakomnosti in jo izroči demonu domišljavosti.[141] Ta demon uvaja množico, ki slavi Gospoda zaradi teh (njegovih) podvigov, in neke ljudi, ki po malem začnejo med seboj govoriti o (njegovem) duhovništvu; nato napoveduje smrt sedanjega duhovnika in dodaja, da se on sam ne bi smel umakniti potem, ko je že dosegel tako nepreštevno mnogo reči. Tako nesrečni um, ki so ga te misli zvezale, napada ljudi, ki nasprotujejo (njegovemu duhovništvu), medtem ko tistim, ki so ga pripravljeni sprejeti, daje darove in odobrava njihovo razsodnost; nekatere izmed ljudi, ki mu nasprotujejo, izroča sodnikom in naroča, naj bodo izgnani iz mesta. Potem ko so te misli v njem navzoče in se obračajo sem ter tja, takoj pristopi demon napuha: oblikuje nenehne sijoče bliske v zraku celice in odpošilja krilate zmaje, naposled pa povzroči izgubo pameti. Mi pa moramo – ko najprej izrečemo molitev, da bi bile te misli uničene – živeti v uboštvu s hvaležnostjo (eucharistía). »Ničesar namreč nismo prinesli na svet, očitno tudi ne moremo ničesar odnesti ven. Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko.«[142] Spominjajmo se Pavla, ki je rekel, da je »lakomnost korenina vsega zla«.[143]

 

Vztrajanje strasti

22. Vse nečiste misli, ki se mudijo v nas zaradi strasti, vodijo um v »pogubo in uničenje«.[144] Kajti kakor se uzrtje kruha mudi v  lačnem človeku zaradi lakote, in uzrtje  vode v žejnem zaradi žeje, tako se tudi uzrtja bogastva in posesti mudijo zaradi pohlepa (pleonexía); uzrtja hrane in sramotne misli, ki jih porodi hrana, pa se mudijo v nas zaradi strasti;[145] podobno se bo pokazalo tudi glede misli lakomnosti in drugih uzrtij. Za um, ki ga dušijo taka uzrtja, ni mogoče, da bi stal pred Bogom in si nadel venec pravičnosti.[146] Trikrat nesrečni um, ki ga omenjajo evangeliji, je namreč zavrnil gostijo Božjega spoznanja,[147] ker so ga te misli zvlekle dol; tisti, ki je bil vržen v najbolj zunanjo temo, z zvezanimi rokami in nogami, je tudi imel obleko, stkano iz teh misli: o njem je drugi, ki ga je povabil, izjavil, da ni bil vreden prisostvovati taki poroki.[148] Iz tega izhaja, da je »poročno oblačilo« brezstrastje duše, dovzetne za smisel, ki se je odpovedala svetnim poželenjem.[149] O razlogu, zakaj uzrtja čutnih stvari, ki se mudijo v nas, uničujejo spoznanje, bom govoril v »Poglavjih o molitvi«.[150] 

23.  Izmed demonov, ki nasprotujejo praktiki, v prvi vrsti stojijo trije: sledi jim celotni tabor tujerodcev. Prvi se postavijo v bitko in duše prek nečistih misli vabijo k nekreposti. Njim so zaupane požrešne želje, vsiljujejo nam lakomnost in nas pozivajo, (naj si prizadevamo) za človeško slavo.

Če hrepeniš po čisti molitvi, bdi nad svojo razburljivostjo, in če hrepeniš po čistosti, obvladuj svoj trebuh; ne napolnjuj želodca do presitosti in muči ga s (pomanjkanjem) vode; čuj v molitvi in daleč od sebe preženi zamerljivost; naj ti ne umanjkajo besede Svetega Duha in na vrata Pisma trkaj z rokami kreposti. Potem bo v tebi vzšlo  brezstrastje srca in med molitvijo boš uzrl um v obliki zvezde. 

 


[1]              O požrešnosti, pohlepu/lakomnosti in slavohlepnosti kot treh osnovnih grešnih mislih prim. Pisma 6, 19 in 39.  Evagrijev nauk o genealogiji skušnjav je prevzelo tudi bizantinsko duhovno izročilo, npr.  Maksim Spoznavalec, prim. Stotice o ljubezni 3, 56 (slov. prev v: Izbrani spisi, Celje 2000) in Gregor Sinajski, Asketska poglavja 91 (PG 150, stolp. 1268).

[2]              Prim.1 Tim 6,10.

[3]              Prg 10,4.

[4]              Prim. Mt 4,1-10.

[5]              Poglavje je v rokopisih očitno na napačnem mestu; skladno z O mislih 24 bi namreč to moralo biti poglavje 17.

[6]              Prim. Motrenja 2.

[7]              zadeve ali: dejavnosti (prâgma).

[8]              Aluzija na teofanijo na Sinaju.

[9]              uzrtij, ki slonijo na stvareh db. uzrtij v stvareh. Prim. Pismo 58.

[10]            postom … miloščino: v gr. so vse te asketske dejavnosti v množini. Prim. tudi Osnove 11.

[11]            Prim. 1 Tim 6,9. Za drugačno genealogijo domišljavosti in napuha prim. O mislih 28.

[12]            Prim. Jn 1,4-5; Apd 27,17-19.

[13]            Prim. Praktik 31.

[14]            Mt 6,1.

[15]            Mt 6,5.

[16]            Mt 6,16.

[17]            miloščine ali: usmiljenja. Zdravnik duš je Kristus.

[18]            Kol 3,10-11; prim. tudi KG 2, 17; Maksim Spoznavalec, Ambigua 41 (PG 91, stolp. 1304–16).

[19]            (telesni zaznavni) organ: izraz órganon je pri Evagriju pogost (prim. KG  2, 48.80; 3, 20.45.51; 4, 60.62; 6, 72); na pričujočem mestu je verjetno uporabljen v pomenu, ki ga pogosto srečamo pri Platonu in označuje organ čutne zaznave; prim. Drž 508B, 518C; Tjt 185C; Fjdn 250B.

[20]            Prim. Praktik 56.

[21]            Prim. O mislih 28 o treh vrstah sanj, ki se razlikujejo po svojem izvoru: človeških, angelskih in demonskih.

[22]            pohlepom  gr. pleonexía.

[23]            demonov db. onih.

[24]            namenu ali: smotru, cilju (skopós).

[25]            če se giblje proti naravi: skladno z naravo se namreč giblje, če je usmerjena proti zlu in demonom, ne proti ljudem.

[26]            Prim. O molitvi 24.

[27]            Prim. Prg 25,8.

[28]            Prim. O mislih 13 in O molitvi 94; »pes« je za Evagrija ambivalentna prispodoba, kot je vidno iz Motrenj 9–10 in Sholij k Pregovorom 26,11.

[29]            Ps 36,8.

[30]            Prd 11,10.

[31]            1 Tim 2,8.

[32]            5 Mz 32,33.

[33]            Prim. 4 Mz 6,3.

[34]            poganskih db. zunanjih, tj. modrecev, ki niso bili kristjani,

[35]            Navedek iz Menandra, Dýskolos 451–3; morda ga je Evagrij bral pri Klementu Aleksandrijskem, Stromateîs 7, 31, 1.

[36]            nedovzetnega za smisel ali: ne(s)miselnega; nerazumnega (álogos). Žolč je tradicionalno simbol jeze; prim. Plutarh, Moralia 141, 27.

[37]            Mt 6,25.31 in Osnove 4.

[38]            Prim. Mt 6,32.

[39]            za drobiž db. za as.

[40]            Prim. Mt 10,29.

[41]            Prim. Jn 5,13.

[42]            Mt 13,22.

[43]            s tem, kar imamo db. s prisotnimi (stvarmi); prim. Ps 54,23; 1 Pt 5,7; Heb 13,5.

[44]            2 Kor 11,27; 2 Tim 4,8.

[45]            Prim. 1 Kor 4,9; 1 Kor 9,24.

[46]            Prim. Flp 3,14.

[47]            Prim. Ef 6,12.

[48]              Mt 6,21.

[49]            razcepi db. razreže.

[50]            Prim. Pismo 18 in Osnove 3.

[51]            Prim. KG 1, 40; Sholije k Pregovorom 5,14.

[52]            Skoraj povsem enaka misel je izpričana tudi v Pismu 18.

[53]            Prim. Origen, O počelih 3, 2, 4.

[54]            čemú je nastalo zlato: aluzija na zlato je verjetno simbol čistosti umov, ki so odpadli od Boga in se po prečiščevanju z udejanjanjem kreposti vračajo k Njemu.

[55]            Prim. 2 Mz 25,29.31, 27,1-3.

[56]            Prim. Dan 5,1-30.

[57]            Prim. Lk 24,32.

[58]            udejanjan ali: izurjen, »treniran« (gymnazómenos).

[59]            Tj. demon, ki nasprotuje meniški stanovitnosti, ostajanju na istem kraju; prim. Kasijan, Pogovori 7, 32; Atanazij, Antonovo življenje 94, 2.

[60]            ob zori: tj. ob času nočnega bogoslužja.

[61]            preprosta db. gola.

[62]            samotarjevega db. njegovega. Mišljeno je naravno stanje uma, ko ga ne vzgibavajo strasti in je dovzeten za Božji sijaj (ki ga potem odseva tudi sam) in duhovno spoznanje.

[63]            moramo … delati db. naj se … zgodi.

[64]            demona db. njega.

[65]            zanjo … bila ali: zanj (tj. demona) … bil.

[66]            (duhovne) zapuščenosti: o navidezni zapuščenosti od Boga v duhovnem življenju prim. Gnostik 28. Téma je obravnavana že v 4. Amonasovem pismu (Patrologia orientalis 11, 443, 10–14).

[67]            Ps 138,22.

[68]            O različnih stopnjah brezstrastja prim. O mislih 35.

[69]            času tj. usodnem, odločilnem trenutku (kairós).

[70]            resnično db. bitnostno.

[71]              Job 41,21.

[72]            Prim. Lk 18,13.

[73]            Prim. 17,2.

[74]            tem demonu db. njem.

[75]              Mt 24,22.

[76]              Mt 25,36.

[77]            Prim. Motrenja 41.

[78]              Prg 17,22 in Motrenja 61.

[79]            puščavnika db. tistega, ki se je odmaknil od sveta, anahoreta.

[80]            naj se odstrani (s tega sveta) tj. naj naredi samomor.

[81]            Mišljena je duhovna naveličanost; prim. Praktik 12.

[82]            Job 30,24; prim. tudi Sholije k Jobu 30,24. Na obeh mestih Evagrij svari pred samomorom.

[83]            narava gr. phýsis; Géhin (SC 438, str. 95, op. 3) predlaga branje chýsis, izloček; izliv.

[84]            nepomešano ali: brez nadzora, razuzdano, gr. akrátos.

[85]            Prim. 1 Kor 5,3.

[86]              2 Kor 2,7-8.

[87]              Mt 3,7-9.

[88]              Prim. 1 Mz 12,1.

[89]              Prim. Ps 24,9. Grški izraz praÿs ima pomenske odtenke prijaznosti, nežnosti in blagosti.

[90]              4 Mz 12,3.

[91]              Ps 131,1.

[92]            Mt 11,29. Evagrij štiri svetopisemska mesta v istem zaporedju navaja tudi v 56. pismu.

[93]            Prim. Tit 3,2.

[94]            Prim. 36 in  Motrenja 44.

[95]            res db. bitnostno (óntos); opis, kako poraz drugih »misli« omogoča zmago domišljavosti, prinaša Praktik 31.

[96]              Mt 12,45; 2 Pt 2,20.

[97]              Ezk 28,12.

[98]            Prg 9,18.

[99]              Prim. Prg 5,9.

[100]           nezmerne db. čiste; nemešane (ákratos).

[101]           Po previdnostnem načrtu gr. kat’oikonomían.

[102]           Prim. Izpiski 43.

[103]           Prim. Opredelitve 1; KG 6, 21.

[104]           Odlomek, ki povzema temeljni Evagrijev nauk o treh stadijih krščanskega življenja (prim. P. Géhin, SC 438, str. 204–5, op. 7–9), tudi kaže, kako neutemeljeni so predsodki o nekristocentričnem značaju Evagrijeve misli; značilno je znova središčno mesto molitve. 

[105]           Prim. za podobno zadržanost Praktik (prolog); Ugovarjalec 2, 65; Pismo Melaniji 17.

[106]             Prim. Jud 1,12.

[107]           Prim. Izpiski 9.

[108]             Ps 4,5.

[109]             Iz 7,4.

[110]             Prim. Jn 10,1-18.

[111]             Prd 3,11.

[112]             uzrtja, ki so volkovi db. uzrtja volkov.

[113]             Ps 22,5; 56,9; 107,3; 22,4; Prg 27,25. Iz Sholij k Psalmom lahko sklepamo, da trava in voda simbolizirata praktiko in gnozo, lira praktično življenje in kithara čisti um, ki ga vzgibava duhovno spoznanje. Gorjača in palica sta simbol vzgojnih Božjih kazni, ki grešnika vodijo k dobroti, gorska trava pa simbol spoznanja sveti Moči (= angelov; prim. Sholije k Pregovorom 27,25).

[114]             1 Kor 9,7.

[115]             Prim.1 Mz 31,39; Lk 10,30.

[116]             Prim. 1 Sam 17,34-7.

[117]           prevarajo ali: ukradejo.

[118]           1 Mz 31,39-40.

[119]           vzemimo v roke liro ali: družimo se s psalterijem.

[120]             Prim. 2 Mz 3,1-6.

[121]             2 Mz 7,9; 11, 9-10.

[122]           Prim. Motrenja 40.

[123]           Prim. Pismo Melaniji 41.

[124]             Ps 81, 6-7.

[125]             Ps 31,9.

[126]           Ezk 18,4.20.

[127]             Prim. Mt 8,22.

[128]           Prim. Ps 146,9.

[129]           Prim. Job 39,30 in Razlaga Pregovorov 30; 33 poglavij 31.

[130]             Mt 11,15; 13,9; 9,43 itd.

[131]             Prim. Ps 36,15.

[132]           je pri pameti db. ima um; idiom.

[133]           Prim. KG 4, 12.

[134]           Aluzija na Davida, ki je Goljata najprej zrušil s kamnom iz prače in ga potem obglavil; prim. 1 Sam 17, 48-51.

[135]           Prim. Iz 14,12.

[136]           Job 41,23-4.

[137]           Prim. 1 Sam 17.

[138]           prestolnice tj. Konstantinopla.

[139]           Koptski življenjepis Evagrija pripoveduje o tem, da ga je Teofil Aleksandrijski skušal narediti za škofa mesta Tmuis, a je Evagrij zbežal; prim. pogl. 19, izd. Amélineau 1887, str. 115.

[140]           Prim. 5 Mz 34,3. Prečkanje Jordana simbolizira dopolnitev praktike in dosego brezstrastja, tujci (= Filistejci) pa označujejo demone; prim. predgovor k Ugovarjalcu in KG 6,49; 5, 30; 5, 68.

[141]           Prim. Osnove 4; Ugovarjalec 7, 10.

[142]           1 Tim 6,7-8.

[143]           1 Tim 6,10.

[144]           1 Tim 6,9.

[145]           Prim. podobno misel v Pismu 39.

[146]             Prim. 2 Tim 4,8.

[147]             Prim. Mt 22,2-7.

[148]             Prim. Mt 22,11-15.

[149]             Prim. Tit 2,12.

[150]           Prim. O molitvi 12, 43, 55–7,67–8,70, 112 (113), 115 (116) .