O molitvi

Evagrij Pontski (prev. Gorazd Kocijančič)

Predgovor

 

    Žgala me je vročica nečistih strasti, ko si mi – kakor po navadi – povrnil zdravje. Stik s tvojim pobožnim pismom je potolažil moj um, izmučen od najtežjih (misli).[1] Na  blažen način si posnemal velikega Vodnika in Učenika[2] – vendar to ni nič čudnega. Tvoj delež je bilo vselej nekaj imenitnega, prav kakršen je bil tudi delež blagoslovljenega Jakoba. Pošteno si s služenjem pridobil milino/milost Rahele, prejel si Leo,[3] zdaj pa hočeš tudi njo, po kateri hrepeniš, saj si izpolnil tudi njenih sedem let.

   Jaz ne morem tajiti: nisem ujel ničesar, čeprav sem se trudil celo noč. Toda na tvojo besedo sem vseeno spustil mrežo in ujel množico rib.[4] Sicer po mojem niso prav velike, vendar jih je vseeno sto triinpetdeset.[5] Pošiljam ti jih v košarici ljubezni prek istega števila poglavij in tako izpolnjujem tvoj ukaz.

   Občudujem te in ti zelo zavidam izvrsten namen, zaradi katerega tako hrepeniš po poglavjih o molitvi. Ne hrepeniš namreč preprosto po tem, kar je zlahka dosegljivo, kar ima bit prek črnila na papirju, ampak si želiš tisto, kar  se prek ljubezni in nezamerljivosti naseljuje v umu. Ker pa  so – v skladu s tem, kar govori modri Jezus (Sirah) –  »vse stvari dvojne«, sprejmi, kar ti pošiljam – »eno ob drugem«;[6] sprejmi to po črki, a tudi po Duhu, in doumi, da je smisel (noûs) pred vsako črko. Če njega ne bi bilo, tudi črka ne bi obstajala.[7]

   Tako obstajata dva načina molitve: dejavni in motrilni. Enako je tudi s števili: tisto, kar je pri njih najprej očitno,[8] je tolikšnost (posótes); to, kar je označeno, pa je takšnost. Razpravo o molitvi sem torej razdelil na 153 poglavij in ti jo pošiljam kot evangeljsko hrano, da bi v njej našel sladkost simbolnega števila, trikotni in šesterokotni lik, ki predstavlja strahospoštljivo spoznanje Trojice in obenem opis urejenosti tega sveta.[9] A tudi po sebi je število 100 štirikotno, 53 pa je trikotno in sferično. 28 je namreč štirikotno,[10] 25 pa sferično, kajti 5 x 5 = 25. Imaš torej štirikoten[11] lik, ne le zaradi četverstva (tetraktýs) kreposti, ampak tudi zaradi modrostnega spoznanja tega veka, spoznanja, ki je zaradi sferičnosti časov podobno številu 25. Teden se vrsti za tednom in mesec za mesecem; čas se vrti iz leta v leto in letni čas sledi letnemu času, kakor vidimo po gibanju sonca in lune, pomladi, poletja in tako naprej. Trikotnik ti bržkone označuje spoznanje Svete Trojice. (Mogoča pa je tudi) drugačna (razlaga). Če vzameš, da je število 153 trikotnik iz mnoštva števil, potem je (v njem) primerno umevati praktiko, fiziko in teologiko[12] ali pa vero, upanje in ljubezen; zlato, srebro, drago kamenje.[13] No, število je torej takšno, iz ponižnega značaja[14] poglavij pa se ne norčuj, saj znaš biti tako nasičen kot živeti v pomanjkanju.[15] Saj se gotovo spominjaš Njega, ki ni zavrgel dveh vdovinih novčičev, ampak ju je celo rajši sprejel kot bogastvo mnogih drugih.[16] Ti poznaš sad naklonjenosti in ljubezni, zato ga ohrani za svoje prave brate in blagohotno moli za bolnika,[17] da bi ozdravel, dvignil posteljo in hodil po milosti[18] Kristusa, našega resničnega Boga, katerega veličastvo traja na vekov veke. Amen.

 

Praktično življenje

Krepost

1. Če hoče kdo pripraviti kadilo blagega vonja, mora po Postavi[19]  v enakem sorazmerju pomešati prosojno kadilo in kasijo, oniks in stakto. Te (dišave) so štirica (tetrás) kreposti.[20] Če so namreč povsem polne in (med seboj) enake, potem um ne bo izdan.

 

2. Duša, očiščena prek polnosti zapovedi,[21] ustvarja  neomajno urejenost uma, njega samega pa dela dovzetnega za iskano stanje (katástasis).[22]

 

3. Molitev je občevanje (homilía) uma z Bogom.[23] Kakšno stanje neki je potrebno umu, da se lahko v tišini  nepovratno izteza k lastnemu Gospodarju in se z Njim druži (synomileîn) brez slehernega posrednika?[24]

 

4. Če je bil Mojzes zadržan, ko se je poskušal približati gorečemu grmu, dokler ni sezul obuvala s svojih nog:[25] zakaj se tudi ti, ki hočeš uzreti Njega, ki je nad vsako mislijo in čutno zaznavo,[26] in stopiti z Njim v občestvo, ne osvobodiš slehernega strastnega uzrtja?

 

Solze

5. Najprej moli, da prejmeš solze, da boš prek skrušenosti[27] omehčal trdosrčnost, ki je v tvoji duši, in boš, ko izpoveš Gospodu svojo nepostavnost in zanjo obtožiš sebe, deležen Njegovega odpuščanja.

 

6. Uporabljaj solze, da bi bila uslišana vsaka tvoja prošnja. Tvoj gospodar je namreč zelo vesel, ko sprejme molitev s (tvojimi) solzami.

 

7. Če v svoji molitvi izliješ izvire solza, nikakor v sebi ne postani prevzeten, kot da bi bil nad mnogimi.[28] Tvoja molitev je namreč prejela pomoč, da bi lahko iz srca izpovedal svoje grehe in s solzami umilostil Gospodarja.

 

8. Ne spremeni v strast, kar je zaščita od strasti,[29] da ne boš še bolj razjezil Njega, ki je dal milost.  Mnogi, ki so jokali zaradi grehov, so pozabili na smoter solza, zgubili pamet in zblazneli.

 

Raztresenost

9. Stoj z velikim naporom[30] in silovito moli. Odvračaj se od skrbi in dvomov, ki te doletijo. Begajo te in vznemirjajo, da bi te naredili mlahavega.[31]

 

10. Ko te demoni vidijo iz srca pripravljenega za resnično molitev, ti vsilijo uzrtja nekih na videz nujnih stvari.[32] Kaj kmalu nato zbudijo spomin nanje in spodbujajo um, naj si zanje prizadeva. Ker pa jih ne najde, postane zelo žalosten in nejevoljen. Ko vstane k molitvi, ga hudobni duhovi spominjajo na tisto, za kar si prizadeva in česar se spominja. (To počnejo zato,) da bi um opešal, se obrnil k spoznanju teh reči – in bi tako uničil molitev, ki obrodi dober sad.

 

11. Na vso moč si prizadevaj, da zadržiš svoj um v času molitve gluh in nem[33] – in lahko boš molil.

 

Jeza

12. Ko te doleti skušnjava ali nasprotovanje ali si razdražen  ali bi se rad razsrdil na nasprotnika[34] ali kaj  zakričal, se spomni molitve in sodbe, ki te v njej  pričakuje[35] – in neurejeno gibanje v tebi se bo brž umirilo.

 

13. Vse, kar narediš iz maščevanja bratu, ki ti je storil krivico, ti bo kamen spotike v času molitve.[36]

 

14. Molitev je poganjek krotkosti in nejezljivosti.[37]

 

15. Molitev je sad radosti in hvaležnosti (eucharistía).[38]

 

16. Molitev je zaščita pred žalostjo in malodušjem.

 

17. Odidi, prodaj, kar imaš,[39] daj ubogim,[40] vzemi križ, zanikaj sam sebe[41] – da boš lahko neraztreseno molil.

 

18. Če hočeš hvalevredno moliti, ob slehernem času zanikaj sam sebe,[42] in če trpiš premnoge strahote, bodi filozof.[43]

 

19. Sad tega, kar boš težkega prenesel in bil pri tem filozof, boš našel v času molitve.

 

20. Če želiš moliti, kakor je treba, ne užali nobene duše, sicer tečeš zaman.

 

21. Pusti svoj dar, kakor je rečeno,[44] pred oltarjem, odidi in se najprej spravi s svojim bratom – in tedaj pridi in boš molil nevznemirjeno.[45] Zamerljivost namreč zaslepi vodilni  del molivčeve duše in zamrači njegove molitve.

 

22. Vsi, ki v sebi kopičijo žalosti in zamere, a si domišljajo, da molijo, so podobni ljudem, ki črpajo vodo in jo mečejo v preluknjan sod.[46]

 

23. Če si potrpežljiv, boš vselej molil z veseljem.

 

24. Medtem ko boš molil, kakor je treba, se ti bodo dogajale takšne stvari, da se ti bo zdelo na vsak način pravično uporabljati razburljivost. Toda sploh ne obstaja pravično razburjenje zoper bližnjega. Če iščeš, boš našel; možno je namreč stvar lepo urediti tudi brez srda. Vsako mogoče sredstvo torej uporabi, da se ne razburiš.[47]

 

25. Glej, da ne boš po svojem mnenju zdravil drugega, sam pa boš neozdravljen in boš postavil oviro svoji molitvi.[48]

 

26. Če se vzdržiš razdražljivosti, boš našel prizanesljivost. Pokazal boš, da si razumen – in znašel se boš med molivci.

 

27. Če se oborožiš zoper razburljivost, ne boš nikoli trpel poželenja. Slednje namreč daje snov[49] razburljivosti, ta pa skali umevajoče oko, ko škoduje stanju molitve.

 

Molitvena praksa

28. Ne moli le z zunanjo držo,[50] ampak – z velikim strahospoštovanjem –  obračaj svoj um k občutenju[51] duhovne[52] molitve.

 

29. Včasih boš dobro molil, brž ko boš vstal k molitvi,  včasih pa kljub velikemu trudu ne boš dosegel cilja –  zato, da bi še bolj iskal in tako prejel ter posedoval dosežek, ki ga ni  mogoče izropati.[53]

 

30. Ko pristopi angel, se naenkrat umaknejo vsi, ki nas nadlegujejo, in um se nahaja v veliki spokojnosti, saj zdravo moli.[54] Drugič pa nad nas pride običajna vojna in um pretepajo, ne da bi mu dovolili dvigniti pogled, saj je privzel takšnost raznoterih strasti. Toda, če še naprej išče, bo našel, in če silovito trka, se mu bo odprlo.[55]

 

31. Ne prosi, naj se  uresničijo tvoja hotenja, saj ne soglašajo povsem z Božjo voljo, ampak rajši moli, kakor si bil poučen, z besedami: »Zgodi se v meni Tvoja volja.«[56] V vsaki stvari Ga tako prosi za dobro in tisto, kar koristi duši – ti pač (zdaj) v vsem (še) ne iščeš tega.

 

32. Mnogokrat sem v molitvi prosil, naj se mi zgodi tisto, kar se mi je zdelo[57] lepo/dobro (kalón). In vztrajal sem v prošnji ter nespametno (alógos) prisiljeval Božjo voljo, namesto da bi mu prepustil, naj previdnostno uredi, kar ve, da je koristno.[58] Ko sem namreč prejel, sem bil pozneje zelo nejevoljen, ker sem rajši prosil, naj se zgodi moja volja. Ni me namreč doletela takšna stvar, kakršno sem pričakoval.[59]

 

33. Kaj drugega razen Boga je dobro?[60] Zato Mu izročimo vse, kar nas zadeva in dobro nam bo. On, ki je v vsem dober, je tudi darovalec dobrih darov.

 

34. Ne žalôsti se, če od Boga ne prejmeš takoj, kar prosiš.[61] Še večje dobrote ti hoče izkazati, ker pred Njim vztrajaš v molitvi. Kaj je namreč višjega od druženja z Bogom in zavzetosti za sobivanje (synousía) z Njim?

 

35 (ali: 34 a).[62] Neraztresena molitev je najbolj vzvišeno umevanje (nóesis) uma.

 

36. Molitev je vzpon uma k Bogu.[63]

 

37. Če hrepeniš po molitvi, se odreci vsemu, da boš podedoval vse.

 

38. Najprej moli, da se očistiš od strasti, drugič, moli, da se rešiš iz nevednosti in pozabe; in tretjič, moli, da se osvobodiš sleherne skušnjave in zapuščenosti.[64]

 

39. V svoji molitvi išči le pravičnost in kraljestvo,[65] to se pravi, krepost in spoznanje – in vse ostalo ti bo navrženo.

 

40. Prav je, da ne prosiš le za svoje lastno očiščenje, ampak za sleherno bitje svojega rodu, da boš posnemal angelski način (trópos) (molitve).[66]

 

41. Bodi pozoren, ali resnično stojiš pred Bogom v svoji molitvi ali pa te je nemara porazila človeška hvala in se poganjaš za njo ter ti dolgost molitve služi za pretvezo.[67]

 

42. Najsi moliš skupaj z brati ali sam, se bojuj, da ne moliš iz navade, ampak z občutenjem (aísthesis).

 

43. Občutenje molitve pomeni resnobno miselno zbranost, združeno s strahospoštljivostjo, skrušenostjo in žalostjo duše v izpovedovanju svojih grehov z nevidnim ječanjem.

 

44. Če je tvoj um prevaran celo v času molitve, potem še ne zna moliti kot samotar,[68] ampak je še sveten, saj krasi zunanji šotor.[69]

 

45. Ko moliš, bodi na vso moč pozoren na spomin, da ti ne predoča[70] svojega,  ampak si prizadevaj za spoznanje, da stojiš pred (Bogom). Po svoji naravi je um zelo nagnjen k temu, da ga opleni spomin v času molitve.

 

Nevarnosti in demoni

46. Ko moliš, spomin  vodi k tebi domišljijske predstave preteklih stvari, nove skrbi ali pa obličje tistega, ki te je užalil.[71]

 

47. Demon je zelo nevoščljiv človeku, ki moli, in uporabi vsako zvijačo, da bi onemogočil njegov namen. Neprestano prek spomina oživlja uzrtja stvari in prek mesa zbuja vse strasti, da bi mu lahko preprečil njegovo najboljše hitenje in odpotovanje k Bogu.[72]

 

48. Ko najhudobnejši demon kljub temu, da je storil mnogo, ne more preprečiti molitve pravičnega, malo popusti in se mu potem maščuje med molitvijo: s tem da ga spravi v jezo, mu uniči vzpostavljeno najboljše stanje molitve[73] ali pa ga zdraži z nesmiselnim užitkom in se tako iz uma objestno norčuje.[74]

 

49. Ko moliš, kakor je treba, pričakuj tisto, česar ne bi bilo treba. Pogumno stoj in varuj svoj sad. Od samega začetka si postavljen natanko za to, da “obdeluješ in varuješ”.[75] Po končanem delu pa tega, kar si pridelal, ne pusti nezavarovanega, sicer ti ni prav nič koristilo, da si molil.

 

50. Vsa vojna, ki se bije med nami in nečistimi demoni, ni zaradi ničesar drugega kot zaradi duhovne molitve.[76] Njim je zelo sovražna in mrzka, za nas pa je rešilna in nadvse blagodejna.

 

Resnična molitev

Meje resnične molitve

51. Zakaj hočejo v nas demoni udejanjiti požrešnost, nečistost, lakomnost, jezo, zamerljivost in ostale strasti? Zato, da bi se um zaradi teh strasti odebelil in bi ne mogel moliti, kakor je treba.[77] Ko namreč zavladajo strasti nesmiselnega (álogon) dela (duše), ne dopuščajo umu, da bi se smiselno (logikôs) gibal in iskal Božji Logos.

 

52. Za kreposti si prizadevamo zaradi (spoznanja) smislov (lógoi) nastalih stvari – zanje pa si prizadevamo zaradi Logosa,[78] ki jim daje bitnost. In On se po navadi pojavlja v stanju molitve.[79]

 

53. Stanje molitve je brezstrastno zadržanje,[80] ki filozofski in duhovni um z najvišjim hrepenenjem ugrablja proti umnozaznavni višavi.[81]

 

54. Kdor si prizadeva za resnično molitev, mora ne le obvladovati razburljivost in željo, ampak se mora znajti izven slehernega strastnega uzrtja.

 

55. Kdor Boga ljubi, se vselej z njim druži kot z Očetom, ko se odvrača od vsake strastne misli.

 

56. Če je kdo dosegel brezstrastje, še ne moli resnično. Lahko namreč prebiva v golih uzrtjih in je raztresen zaradi njihovega preiskovanja – in je torej daleč od Boga.

 

57. Tudi če se um ne zadržuje dolgo v golih uzrtjih stvari, še ni dosegel kraja molitve. Lahko namreč prebiva v motrenju  stvari in se ubada z njihovimi smisli. Čeprav so ti le gole besede, vendarle – v kolikor so motrenja stvari – v um vtiskujejo (podobe) in ga vodijo daleč od Boga.[82]

 

58. Četudi se um znajde nad motrenjem telesne narave, še ni uzrl popolnega Božjega kraja.[83] Lahko namreč še vedno biva v spoznanju umnozaznavnih resničnosti, ki so dostopne zgolj umu, in se navzema raznolikosti tega spoznanja.

 

59. Če hočeš moliti, potrebuješ Boga, ki daje molitev tistemu, ki moli.[84] Kliči Ga torej z besedami: »Posvečeno bodi Tvoje ime, pridi Tvoje kraljestvo«,[85] to se pravi Sveti Duh in Tvoj edinorojeni Sin. Tako nas je učil, ko je rekel, naj molimo Boga – to se pravi Očeta –  v Duhu in Resnici,[86] saj so vsi trije Bog.

 

60. Kdor moli v Duhu in Resnici, Stvarnika ne časti več iz ustvarjenin, ampak ga hvali iz njega (samega).[87]

 

61. Če si teolog, boš resnično molil, in če boš resnično molil, si teolog.[88]

 

62. Ko se tvoj um zaradi velikega hrepenenja po Bogu postopno tako rekoč odmika od mesa in se odvrača od vseh uzrtij, izvirajočih iz čutne zaznave (aísthesis), spomina ali telesnega ustroja,[89] ter se obenem izpolnjuje s strahospoštovanjem in radostjo – tedaj domnevaj, da si se približal mejam, onkraj katerih se začenja molitev.[90]

 

63. Sveti Duh so-trpi z našo slabotnostjo in prihaja nad nas, ko smo še nečisti, in če najde um, ki moli resnicoljubno, se spusti nanj ter uniči vso falango misli ali uzrtij, ko ga vselej spodbuja k hrepenenju (éros) po duhovni molitvi.[91]

 

64. Vsi drugi[92] povzročajo v umu misli, uzrtja in motrenja  s predrugačevanjem telesa. Gospod pa dela nasprotno: stopa v sam um in vanj po svoji volji polaga spoznanje ter prek uma umirja telesno razbrzdanost.[93]

 

65. Nihče, ki si želi resnično moliti, a se jezi ali komu kaj zameri, ni osvobojen  blaznosti. Podoben je človeku, ki bi želel bistro videti in bi dražil lastne oči.[94]

 

66. Če hrepeniš po molitvi, ne delaj nič od tega, kar nasprotuje molitvi. Tako se ti bo Bog približal in potoval s tabo.

 

Božanstvo nima podobe

67. Ko moliš, si v sebi ne zamišljaj Božanstva v kakršnem koli liku niti ne dopusti, da se ti um prilogodi vtisu kakršne koli oblike, ampak nesnovno pridi k Nesnovnemu – in boš doumel.[95]

 

68. Varuj se pred zankami nasprotnikov. Zgodi se namreč, da se medtem, ko moliš čisto in nevznemirjeno, nenadoma pojavi neka čudna in tuja oblika, da bi te zapeljala v prevzetnost, ker bi domneval, da je Božanstvo tam. Prepričala bi te rada, da je Božanstvo ta tolikšnost (posón), ki se ti je nenadoma razkrila. Toda Božanstvo je brez tolikšnosti  in neuobličljivo.[96]

 

69. Ko zavistni demon med molitvijo ne more vzgibati spomina, sili telesni ustroj[97] k temu, naj ustvari neko tujo domišljijsko predstavo v umu in ga oblikuje. Um pa se zlahka ukloni, ker je navajen (sobivanja) z uzrtji – in tako je ta, ki se žene za nesnovnim in brezobličnim  spoznanjem, prevaran, ter poseduje dim namesto luči.

 

70. Stoj na svoji straži in varuj svoj um pred uzrtji v času molitve, da bo um ostal v tišini, ki mu je lastna.[98] Tako bo On, ki ima sočutje do nevednih, prišel nadte – in tedaj boš prejel nadvse veličastni dar molitve.

 

71. Ne boš mogel moliti čisto, če si zapleten v snovne reči in te pretresajo neprestane skrbi. Molitev je namreč odstavitev misli.[99]

 

72. Zvezan človek ne more teči in um, ki je suženj strastem,[100] ne more videti kraja duhovne molitve. Strastna misel ga vlači ter vodi sem ter tja – zato ne bo stal neomajen.

 

73. Ko um doseže čisto, neblodnjavo in resnično[101] molitev, tedaj ga demoni ne napadajo več skrivaj z leve, ampak z desne strani,[102] predočajo mu Božje veličastvo (dóxa) ali kakšno obliko (schematismós), prijetno čutom. Tako se mu zdi, da je popolnoma dosegel smoter  molitve. Neki občudovanja vredni in gnostični mož[103] pa mi je razložil, da do tega pride iz strasti domišljavosti (kenodoxía) in zaradi demona, ki grabi mesto možganov.[104]

 

74. Mislim, da demon, ki se približuje omenjenemu kraju, spreminja luč okrog uma, kakor hoče, in tako se strast domišljavosti vzgiba k misli, ki zvito oblikuje lahkomiselni um tako, da si ta (v podobah) umišlja božje in bitnostno (ousiódes) spoznanje.[105] Če takšnega človeka ne nadlegujejo mesene in nečiste strasti, ampak stoji pred Bogom povsem čisto, se mu zdi, da se v njem nič več ne dogaja kakšno sovražno[106] delovanje – zato domneva, da je pojavitev (empháneia), ki izvira od demona, božanska. Demon pri tem uporablja strašno spretnost in – kakor smo že rekli – prek možganov spreminja z njimi povezano svetlobo in oblikuje um.[107]

 

Delovanje angelov

75. Ko pristopi angel Božji, že z besedo umiri in odstrani od nas vsako sovražno delovanje ter luč uma vzpodbudi k nezablodelemu delovanju.

 

76. Kar Razodetje govori o angelu, ki prinaša kadilo, da ga daruje skupaj z molitvami svetih,[108] je po mojem mnenju ravno ta milost, ki se udejanja prek angela. V dušo namreč vsadi spoznanje resnične molitve, tako da um poslej stoji izven vsake omahljivosti, duhovne naveličanosti in malodušnosti.

 

77. »Čaše s kadili« so molitve svetih, ki jih daruje štiriindvajset starešin.[109] S »čašo« pa moramo razumeti prijateljstvo z Bogom oziroma popolno in duhovno ljubezen,[110] po kateri se molitev udejanja v Duhu in resnici.

 

78. Ko se ti zazdi, da v svoji molitvi ne potrebuješ solza, (ki bi ti tekle) zaradi grehov, pomisli, kako oddaljen si od Boga, čeprav bi moral biti neprestano v Njem – in boš jokal še bolj goreče.

 

79. Resnično, če spoznavaš svoje mere, boš rad žaloval in se boš v svoji bedi grajal skladno z Izaijem: kako si drzneš, »če si nečist in imaš nečiste ustnice ter prebivaš sredi takega ljudstva« (to se pravi med sovražniki),[111] stati pred Gospodom nad vojskami?[112]

 

80. Če resnično moliš, boš našel obilje duhovne gotovosti.[113] Angeli te bodo spremljali[114]

in razsvetlili ti bodo smisle nastalih resničnosti.[115]

 

81. Vedi, da nas sveti angeli spodbujajo k molitvi, da tedaj stojijo z nami (pred Bogom) in se hkrati veselijo in molijo za nas. Če pa smo nemarni in sprejemamo nasprotne misli, jih zelo jezimo, saj se oni tako zelo bojujejo za nas, mi pa nočemo Boga prositi niti zase, ampak preziramo svojo službo,[116]  zapuščamo njihovega Boga in Gospodarja ter se družimo z nečistimi demoni.

 

82. Moli spodobno in nevznemirjeno ter prepevaj psalme razumno in  ubrano – in postal boš kot orlov mladič,[117] ki se dviga v višavo.

 

Prepevanje psalmov (psalmodija)

83. Prepevanje psalmov uspava strasti in povzroča umiritev telesne razbrzdanosti. Molitev pa stori, da um deluje z lastnim delovanjem.

 

84. Molitev je delovanje, primerno dostojanstvu uma, ali (z drugimi besedami): molitev je njegova najboljša in pristna raba.[118]

 

85. Prepevanje psalmov je podoba (týpos) raznolike modrosti,[119] molitev pa je predpesem nesnovnega in raznolikega spoznanja.

 

86. Spoznanje je najlepše, saj je sodelavec molitve, ki zbuja umevajočo zmožnost uma za motrenje Božjega spoznanja.

 

87. Če še nisi prejel milostnega daru molitve ali prepevanja psalmov, vztrajaj kot na preži in boš prejel.

 

88. “Povedal jim je tudi priliko, da morajo vselej moliti in se ne naveličati.”[120] Ne naveličaj se torej prezgodaj, ne bodi malodušen, ker nisi prejel. Prejel boš namreč pozneje. Tudi (Gospod) je takole nadaljeval priliko: “Čeprav se ne bojim Boga in se ne sramujem pred človekom, bom tej ženski, ker mi dela težave, pomagal do pravičnega maščevanja.«[121] Tako bo tudi Bog pomagal pri pravičnem maščevanju vsem, ki vpijejo noč in dan k njemu.[122] Bodi torej vedrega srca, ko z napori vztrajaš v sveti molitvi.

 

Preizkušnje

89. Ne želi si, da bi se stvari, ki te doletevajo, dogajale tako, kakor se zdi (prav) tebi, ampak tako, kakor ugaja Bogu – in nevznemirjen ter hvaležen boš v svoji molitvi.[123]

 

90. Četudi se ti zdi, da si v občestvu z Bogom, se varuj pred demonom nečistosti. Kajti zelo prevarantski je in nadvse zavisten ter hoče biti hitrejši od gibanja treznosti

(népsis) v tvojem umu:[124] želi od Boga odtrgati um, ko ta pred Njim stoji s spoštovanjem in strahom.

 

91. Če se marljivo ukvarjaš z molitvijo, se pripravi na napade demonov in vzdržljivo prenašaj njihove udarce z bičem. Kakor divje zveri bodo navalili nate in prizadejali zlo vsemu tvojemu telesu.[125]

 

92. Pripravljaj se kot izkušen bojevnik: tudi če nenadoma zagledaš domišljijsko prikazen, ne omahuj; čeprav zagledaš meč, potegnjen zoper tebe,[126] ali svetilko, ki se spušča nad tvoje obličje, se ne vznemirjaj. Četudi zagledaš odurno, krvavo obliko, naj tvoja duša ne pada, ampak stoj čvrsto in izpoveduj svojo dobro veroizpoved[127] – in z lažjim srcem boš gledal svoje sovražnike.[128]

 

93. Kdor prenaša boleče reči, bo deležen nadvse razveseljujočih. Kdor vztraja v neprijetnih, ne bo ostal brez deleža v prijetnih.

 

94. Glej, da te pokvarjeni demoni ne prevarajo s kakšnim videnjem, ampak se umsko zberi s tem, da se obračaš v molitev, in prosi Boga, naj te sam razsvetli glede tega, ali je uzrtje od Njega, in naj, če ni od Njega, od tebe hitro odžene zapeljivca. Pogumno se zanašaj na to, da psi ne bodo obstali, če boš goreče prosil Boga, kajti takoj bodo nevidno in skrivoma prebičani z Božjo močjo in pregnani daleč proč.

 

95. Prav je, da nisi neveden glede tele zvijače: včasih se nečisti duhovi razdelijo med seboj – in če se zdi, da  prosiš za pomoč zoper prve, pridejo drugi v angelskih oblikah in odganjajo prve.[129] To delajo, da bi te v misli prevarali, češ da so angeli.

 

96. Skrbi za to, da boš imel veliko ponižnost in pogum – in nadlegovanje nečistih duhov se ne bo dotaknilo tvoje duše. Bič se ne bo približal tvojemu šotoru, ker bo (Gospod) svojim angelom zapovedal, naj te varujejo,[130] in vso sovražno dejavnost bodo nevidno odgnali od tebe.

 

97. Kdor si prizadeva za čisto molitev, bo slišal šume, udarce, glasove in (izkušal) mučenja hudih duhov, toda ne bo se zgrudil in ne bo izdal misli, saj bo Bogu govoril: “Ne bom se bal hudega, ker si Ti z menoj”[131] in podobno.

 

98. V času takšnih skušnjav uporabljaj kratko in silovito molitev.

 

99. Če ti demoni grozijo, da se bodo nenadoma pojavili iz zraka, te strašili in ugrabljali tvoj um, se jih ne boj. Sploh se ne oziraj na njihovo grožnjo. Strašijo te, ker preizkušajo, ali se boš  oziral nanje ali pa jih že popolnoma preziraš.

 

100. Če v molitvi stojiš pred Bogom Vsevladarjem, Stvarnikom, Njim, ki previdnostno skrbi za vse, zakaj  potem pred Njim stojiš tako nespameten, da opuščaš nepresegljivo strahospoštovanje do Njega – in trepetaš pred komarji ter govnobrbci? Mar nisi slišal Njega, ki pravi: “Gospoda, svojega Boga, se boj”[132] in drugje: “Pred Njim, pred obličjem Njegove moči, vse drhti in trepeta”[133] itn.?

 

101. Kakor je kruh hrana za telo in krepost za dušo, je duhovna molitev hrana uma.

 

102. Na svetem kraju molitve ne moli kot farizej, ampak kot cestninar, da bo Gospod opravičil tudi tebe.[134]

 

103. Bojuj se, da nikogar ne bi preklel v svoji molitvi, da bi ne razrušil, kar si sezidal, in ne bi naredil svoje molitve gnusne.

 

104. Dolžnik desettisočih talentov naj te vzgaja: če ne odpustiš dolžniku, tudi sam ne boš dosegel odpuščanja, kajti (Jezus) pravi: “Predal ga je mučiteljem.”[135]

 

105. Ne oziraj se na svoje telesne potrebe, ko pred (Bogom) stojiš v molitvi, da te ugriz bolhe, uši, komarja ali muhe ne bi oškodoval za največji dobiček tvoje molitve.

 

Izreki svetih starcev (apoftegme)

106. Prišlo je do nas, kaj se je dogajalo nekemu svetniku. Ko je molil, se je hudič tako zelo bojeval proti njemu, da je, čim je dvignil svoje roke k molitvi, hudič spremenil svojo podobo v leva, dvignil sprednje tace in svoje kremplje zasadil z obeh strani v asketova ledja – in ni stopil proč,  dokler svetnik ni spustil rok. Ta pa jih ni spustil, dokler ni opravil svojih običajnih molitev.

 

107. Tak je bil, to vem sam, tudi Janez Pritlikavec – v resnici pa več kot velik[136] samotar –, ki je v tišini (hesychásas) živel v votlini. Zaradi sobivanja z Bogom je ostal negiben tudi tedaj, ko se je hudobni duh v podobi kače ovil okrog njega, lizal njegovo meso in mu sikal v obraz.

 

108. Gotovo si bral življenjepise tabenisijskih samotarjev. V njih je rečeno, da sta se v času, ko je Aba Teodor[137] govoril besedo bratom, splazili pod njegove noge dve strupenjači, on pa je brez vznemirjanja naredil zanju streho, tako da ju je pokril z oblačilom in ju tam notri pustil, dokler ni dokončal svojih besed. Tedaj ju je pokazal bratom in jim razložil, kaj se je zgodilo.

 

109. O drugem duhovnem bratu smo brali, da se mu je, ko je molil, približala kača in ga ugriznila v nogo. On pa ni spustil roke, dokler ni opravil običajne molitve – in ni utrpel nobene škode, ker je ljubil Boga bolj kot sebe.[138]

 

110. Ne begaj z očesom v svoji molitvi. Zanikaj  svoje meso in dušo ter živi skladno z umom.[139]

 

111. Tudi drugega svetnika, ki je silovito  molil in v tišini prebival v puščavi, so napadli demoni in dva tedna so se igrali z njim kot z žogo,  metali so ga v zrak ter lovili v rogoznico. In vendar nikakor niso mogli doseči, da bi spustil svoj um iz ognjene molitve.

 

112. K drugemu samotarju, ki je ljubil Boga in skrbel za svojo molitev, sta pristopila dva angela, ko je stopal po puščavi. Vzela sta ga v svojo sredo in potovala skupaj z njim. On pa se sploh ni oziral nanju, da bi ne utrpel škode v tistem, kar je boljše. Spominjal se je namreč apostolovega izreka: “Niti angeli niti vladarstva niti moči nas ne morejo ločiti od Kristusove ljubezni.”[140]

 

Sklepne misli

Molitev brez podob

113. Samotar postaja prek molitve enak angelom,[141] saj želi videti obličje Očeta, ki je v nebesih.[142]

 

114. Nikakor si ne prizadevaj, da bi sprejel kakšno obliko (morphé) ali lik (schêma) v času molitve.

 

115. Ne želi čutnozaznavno videti angelov ali moči ali Kristusa, da ne bi prišel čisto ob pamet, ker bi sprejel volka namesto pastirja in se priklanjal sovražnim demonom.

 

116. Začetek blodnje uma je domišljavost: um, katerega ta giblje, poizkuša Božanstvo opisovati z liki in oblikami.

 

117. Povem naj še svojo misel, ki sem jo izrekel celo mlajšim:[143] blagor umu, ki si je v času molitve pridobil popolno brezobličnost.

 

118. Blagor umu, ki se mu v neraztreseni molitvi neprestano povečuje hrepenenje po Bogu.[144]

 

119. Blagor umu, ki v času molitve postane nesnoven in neposedujoč.

 

120. Blagor umu, ki si je v času molitve pridobil popolno neobčutljivost.[145]

 

Ljubezen

121. Blagor samotarju, ki ima za Bogom vse ljudi za Boga.

 

122. Blagor samotarju, ki z vsem veseljem gleda na odrešitev  in napredovanje vseh kot na svoje lastno.

 

123. Blagor samotarju, ki se ima za odpadek vseh.[146]

 

124. Samotar je, kdor je ločen od vseh in skladno združen  z vsemi.[147]

 

125. Samotar je, kdor se ima za enega z vsemi, saj je prepričan, da v vsakem neprestano vidi samega sebe.

 

Razni nasveti

126. Molitev opravlja, kdor svojo sleherno prvo misel[148] vselej obrodi kot sad za Boga.

 

127. Izogni se vsaki laži in sleherni prisegi, če želiš moliti kot samotar – sicer si si zaman nadel podobo,[149] ki ti ni lastna.

 

128. Če hočeš moliti v Duhu, nikogar ne sovraži.[150] Tako ne boš imel oblaka, ki bi te zamračil v času molitve.[151]

 

129. Zaupaj Bogu svoje telesne potrebe in jasno bo, da Mu zaupaš tudi duhovne.

 

130. Če boš deležen (Božjih) obljub, boš kraljeval.[152] Oziraj se torej nanje in z veseljem boš prenašal sedanje uboštvo.

 

131. Ne zavračaj uboštva in stiske, ki sta gradivo[153] za neobteženo molitev.

 

132. Telesne kreposti uporabljaj kot talce, da dosežeš duševne; duševne, da dosežeš duhovne – te pa, da prideš do nesnovnega in bitnostnega spoznanja.

 

133. Če se v molitvi bojuješ zoper kakšno misel in se ta zlahka umakne, premisli, od kod je nastala – sicer lahko padeš v skrito past, zablodiš in si prisiljen v predajo.

 

134. Včasih ti demoni vsiljujejo misli, drugič pa te zdražijo, da se v molitvi bojuješ zoper njih ali jim ugovarjaš.[154] Nato se prostovoljno umaknejo, da bi te prevarali in bi si domišljal, da si že začel premagovati misli in ustrahovati demone.

 

135. Če se v molitvi boriš zoper strast ali demona, ki te nadleguje, se spomni Nanj, ki pravi: “Pregnal bom svoje sovražnike in jih bom zgrabil. Ne bom se obrnil od njih, dokler ne omagajo. Stiskal jih bom in ne bodo mogli obstati. Padli mi bodo pod noge« itn.[155] To govôri v pravem času, ko se zoper nasprotnike oborožiš s ponižnostjo.

 

136. Ne misli, da boš prejel v posest krepost, ne da bi se prej zanjo bojeval do krvi. Kajti v skladu s tem, kar pravi božanski apostol, se moramo bojevito in brezgrajno zoperstaviti grehu vse do smrti.[156]

 

137. Če komu koristiš, ti bo kdo drug škodoval, da bi tako ti rekel ali naredil kaj neumestnega, ko se ti godi krivica, in bi na grd način razkropil, kar si na lep način zbral.[157] To je namreč namen pokvarjenih demonov. Zato moraš biti umnostno  pozoren.

 

138. Pričakuj napade, ki jih proti tebi vodijo demoni, in skrbi za to, kako bi stopil iz njihove sužnosti.

 

139. Ponoči hočejo pokvarjeni demoni sami vznemiriti duhovnega učitelja, podnevi pa ga prek ljudi obmetavajo z nesrečnimi dogodki, obrekovanji in nevarnostmi.[158]

 

140. Ne zametavaj belilcev.[159] Četudi udarjajo in teptajo, raztezajo in stružijo, vendar prek vsega tega tvoje oblačilo postaja bleščeče.

 

141. V kolikor se nisi odpovedal strastem, ampak tvoj um nasprotuje kreposti in resnici, ne boš našel dišave blagega vonja v svojem naročju.

 

142. Hrepeniš po molitvi? Prestavi se od vsega, kar je tukaj, in tvoja domovina naj bo vselej v nebesih,[160] ne le preprosto z golo besedo, ampak z angelskim delovanjem in bolj božanskim spoznanjem.[161]

 

143. Če se le tedaj, ko ti je težko, spominjaš, kako strašen in nepristranski je Sodnik, se še nisi naučil služiti Gospodu v strahospoštovanju  in se Ga veseliti v trepetu.[162] Vedi namreč, da Mu moraš v duhovnih spokojnostih in radostih še bolj služiti s strahospoštljivo zadržanostjo in sramežljivostjo.

 

144. Pameten je mož, ki se pred popolno spreobrnitvijo[163] ne odpove bolečemu spominu na grehe in na pravično plačilo zanje v vekovitem ognju.[164]

 

145. Kdor je vklenjen v grehe in jeze, a si nesramno drzne iztezati se k spoznanju bolj božanskih resničnosti ali se oprime celo nesnovne molitve, naj sprejme apostolovo opozorilo, da zanj ni nenevarno moliti “z golo in nepokrito” glavo: takšna duša »mora imeti oblast na glavi«[165] zaradi prisotnih angelov; tj. odeti se mora v primerno sramežljivost in ponižnost.

 

146. Kakor očesnemu bolniku ne bi koristilo, če bi opoldan in v največji pripeki brez pokrivala napeto gledal sonce,[166] tako tudi strasten in nečist um nikakor ne bo imel koristi, če vase vtiskuje strašno in nadnaravno molitev v Duhu in resnici.[167] Celo nasprotno, Božanstvo draži k srdu nad seboj.

 

147. On, ki ne potrebuje ničesar in je nepodkupljiv, ne sprejme človeka, ki je prišel z darom k oltarju, dokler se ta ne spravi z bližnjim, ki je nanj jezen.[168] Zato pomisli, kakšna pozornost in razločevanje sta nam potrebna, da bi Bogu na zgolj umu dostopnem oltarju darovali prijetno

dišavo.[169]

 

148. Ne veseli se besedičenja in slave – sicer »grešniki«[170] ne bodo več delovali za tvojim hrbtom, ampak pred tvojim obličjem,[171]  in v veselje jim boš v času molitve, ko te bodo vlačili sem ter tja in zavajali s čudnimi mislimi.

 

149. Pozornost (prosoché),[172] ki išče molitev (proseuché), bo molitev našla. Molitev bolj kot čemur koli drugemu sledi pozornosti – zato si moramo prizadevati za pozornost.

 

150. Kakor je vid pomembnejši[173] od vseh čutov, je molitev bolj božanska od vseh kreposti.

 

151.  Hvala, ki gre molitvi, ni odvisna preprosto od količine, ampak od kakovosti. To jasno dokazujeta tista dva, ki sta stopila v tempelj,[174] in tudi zapoved: “Pri molitvi ne blebetajte« itn.[175]

 

152. V kolikor se oziraš na telo in se tvoj um vselej ukvarja z udobjem šotora, sploh še nisi videl kraja molitve, ampak je njena blažena pot še daleč od tebe.

 

153. Ko stopiš k molitvi in se znajdeš (v veselju) nad vsakim drugim veseljem, si resnično našel molitev.[176]



[1]              od najtežjih (misli) db. v skrajnostih (éschata).

[2]              Vodnika in Učenika tj. Kristusa; po drugi razlagi je mišljen Makarij Egipčan.

[3]                Prim. 1 Mz 29,25; 30,27-43. Lea je simbol praktičnega življenja, Rahela pa gnostičnega. Filon Aleksandrijski je svetopisemsko besedilo razumel drugače (prim. De congressu eruditionis gratia 24; 31–2), tako da gre morda za izvirno Evagrijevo interpretacijo.

[4]                Prim. Jn 21,3.

[5]              Z »mistiko števil« oz. njihovo simbolno razlago Evagrij nadaljuje tradicijo Origenove eksegeze (prim. A. von Harnack, Der kirchengeschichtliche Ertrag der exegetischen Arbeiten des Origenes, v: Texte und Untersuchungen, zv. 43, 1919, str. 52–56; 110–113).

[6]              Prim. Sir 42,24.

[7]              Prim. Atanazij, Življenje sv. Antona 73, 1–3.

[8]              očitno db. predročno (prócheiron); I. Hausherr prevaja »otipljiva stran«.

[9]              urejenosti tega sveta db. te urejenosti. Gr. diakósmesis je izraz, ki so ga radi uporabljali pitagorejci; prim. Aristotel, Metafizika 1.5.1–5 (985b–986a) in Diodor Sicilski, Zgodovinska knjižnica 12, 20, 1–2 (pitagorejec Zalevk).

[10]            štirikotno: različica trikotno.

[11]            Prevajam s Hausherrjem po rokopisu Coislinianus109; PG in Vittis imata “trikoten”.

 

 

[12]            Prim. Praktik 1 in E. Junod, Le pratique au désert ou la premiere invasion de la pratique dans la monde de la théologie, v: P. Gisel (izd.), Pratique et théologie, Ženeva 1989, str.109–118.

[13]            Evagrij so opira na spekulativno matematiko, kakršno poznamo iz učbenika novopitagorejca Nikomaha iz Gerase. Trikotna so števila, ki so enaka vsoti vseh predhodnih števil, torej 153 = 1 +  + 3 + …  + 16 + 17. Če izpustimo soda števila in začnemo seštevati z 2, dobimo kvadratno število, npr.: 100 = 1 + 3 + 5 + … + 17 + 19. Če izpustimo dve števili po vsakem številu, ki je vključeno v zaporedje, dobimo petkotna števila. Če izpustimo 3, dobimo šestkotna števila, npr.: 153 = 1 + 5 + 9 … + 29 + 33. Janezovsko število rib s svojo trikotnostjo evocira ortodoksni nauk o Sveti Trojici, s svojo petkotnostjo pa ureditev sveta (ustvarjenega v šestih dneh). V nadaljevanju Evagrij ugotavlja, da je število sestavljeno iz kvadratnega (100) in trikotnega števila (53); slednje je vsota trikotnega (28 = 1 + 2 … + 7) in sferičnega – Nikomah iz Gerase ga imenuje »ciklično« – števila (25), tj. števila, ki pomnoženo sámo s sabo tvori število, ki se končuje z istim končnim številom (1, 5, ali 6). Kvadratno število je za Evagrija simbol štirih poglavitnih kreposti (razumnosti, premišljenosti, poguma in pravičnosti), sferično število pa simbol ciklične narave časnega sveta. Trikotno število poglavij  lahko razumemo tudi kot ponazoritev trojnega ritma duhovnega vzpona, praktičnega življenja, naravnega motrenja in bogoslovja (teologije), ali treh »teologalnih kreposti«, vere, upanja in ljubezni (oziroma zlata, srebra in dragih kamnov v 1 Kor 3,12).

[14]            ponižnega značaja db. nizkosti.

[15]              Prim. Flp 4,12.

[16]              Prim. Mr 12,41-44.

[17]            Evagrij sebe označuje kot bolnika.

[18]            Nekateri rokopisi nimajo te zaključne doksologije.

[19]            Prim. 2 Mz 30,34; Sir 24,15.

[20]            Z drugimi besedami: če hočemo moliti, ne da bi se izpostavili nenadnemu napadu sovražnika (demona), potrebujemo vse štiri »kardinalne« kreposti (prim. Platon, Zakoni 964b): razumnost (phrónesis), pogum (andreía), premišljenost (oziroma duhovno zdravje/čistost, sophrosýne) in pravičnost (dikaiosýne).  V 146. poglavju Gnostika Evagrij trdi, da je nauk o tem prejel od Gregorja iz Nazianza. Spoznanje, da so kreposti med seboj povezane, je sicer predkrščanski stoiški nauk, na kar kaže tudi uporaba strokovnega termina za medsebojno odvisnost kreposti (antakoloutheîn). V Praktiku 89 Evagrij prve tri kreposti poveže s tremi deli duše, zadnjo pa z njeno celoto. Prim. tudi Motrenja 6; Gnostik 44. Gnostik 6 kaže, da – znova skladno s stoiškim naukom – te kreposti vsebujejo vse druge.

[21]            I. Hausherr skladno z delom rokopisnega izročila prevaja: “prek polnosti kreposti”.

 

[22] V tem »iskanem stanju« se um (noûs) vrača v svoje »neprimerljivo dostojanstvo: po samem svojem ustroju (constitution) je smoter sveta, enak angelom, Božja podoba in Božji tempelj, bog po milosti« (I. Hausherr, Leçons, str. 119)

[23]            Prim. Klement Aleksandrijski, Stromateîs 7, 7, 39. Podobno opredelitev srečamo tudi pri Maksimu Tirskem 4, 7.

[24]            “Vsaka misel o ustvarjenem predmetu, bodisi o angelu bodisi o čutno predočenem Kristusu, bi bila ovira za molitveno stanje” (I. Hausherr, Le traité, str. 48). Izpolnjenost s predstavami v najširšem smislu – tako z domišljijskimi kot s konceptualnimi vsebinami uma (noûs) – je za apofatično duhovnost krščanskega Vzhoda glavna ovira za pravo molitev; v tem se ta korenito razlikuje od tistih zahodnih tehnik meditacije, ki se naslanjajo na imaginacijo (npr. na duhovne vaje sv. Ignacija Lojolskega). 

 

[25]            Prim. 2 Mz 3,2-5. Že Gregor iz Nise Mojzesove sandale razume kot simbol snovnega, telesnega življenja; prim. Mojzesovo življenje 1, 20; podobno Gregor iz Nazianza, O veliki noči (Govor 45, 19).

[26]            Iz drugih Evagrijevih del je vidno, da mu Mojzes ponazarja t. i. »naravno motrenje«, tj. kontemplativno spoznanje smislov ustvarjenih bitij. “Uzreti Njega, ki je nad mislijo in čutno zaznavo« pa je označitev apofatičnega spoznanja, značilnega za »teologijo«. Gre za argument a fortiori: če tega ni mogel Mojzes, ki je vendar simbol »naravnega motrenja«, kako bi to zmogel kdo drug?

 

[27]            skrušenosti (pénthos) ali: potrtosti, žalosti (nad svojimi grehi); o tem pomembnem pojmu vzhodne duhovnosti prim. temeljno delo I. Hausherrja, Pènthos. La doctrine de la componction dans l’Orient chrétien, OCA 132, Rim 1944, o pomenu skrušenosti in sočutja pri Evagriju pa K. Corrigan in G. Y. Glazov, Compunction and Compassion: Two Overlooked Virtues in Evagrius of Pontus, v: Journal of Early Christian Studies 22 (2014), str. 61–77.

 

[28]            Prim. Praktik 30.

[29]            Solze, ki morajo biti znamenje ponižnosti, lahko postanejo povod za domišljavost.

[30]            z velikim naporom: parafraziram prislov empónos. Samostalnik pónos (mn. pónoi) ima skupaj s skoraj sinonimnim kópos tudi sicer velik pomen v Evagrijevi duhovnosti; prim. L. Nieścior, Trudy (pónoi) jako termin ascetyczny u Ewagriusza z Pontu, v: Studia Paradyskie 5 (1995), str.  81–108.

[31]            naredili mlahavega db. odvezali od silovitosti/napetosti (tónos).

[32]            Prim. Osnove 3–5.

[33]            Evagrijev fragment, ohranjen v sirščini, se glasi: “Naj tvoj jezik ne izgovori nobene besede, ko se lotiš molitve” (Orientalia Christiana  XXX, str. 50).

 

[34]            bi se rad razsrdil na nasprotnika db. proti nasprotnemu maščevanju vzgibal razburljivost.

[35]            “Za vsak spodrsljaj izven molitve plačamo v molitvi” (I. Hausherr), zato je molitev po Evagrijevem nauku tudi privilegirano sredstvo samospoznanja.

 

[36]            Prim. Praktik 25; Samotarjem 15.

[37]            nejezljivosti: gre za pojem aristotelske in stoiške provenience; v krščanski književnosti je pomembna njegova uporaba v Življenju svetega Antona (slov. prev. D. Movrin, v: Izviri meništva, Celje 2011). Za očete ni pomembna le negativna vsebina, odsotnost jeze, ampak predvsem pozitivna duhovna drža, ki izhaja iz premagane strasti. Za sistematično rekonstrukcijo Evagrijevega nauka o jezi in njenem preseganju v krotkosti in prijaznosti do bližnjih prim. G. Bunge, Drachenwein und Engelsbrot: Die Lehre des Evagrios Pontikus von Zorn und Sanftmut, Würzburg 1999.

 

[38]            hvaležnosti: ne le hvaležnosti za prijetne izkušnje, ampak tudi za boleče, saj – po Ugovarjalcu (Duhovna naveličanost 51) – celo to, da nekdo trpi za Kristusa, sodi med milostne darove Duha. Takšna »evharistična«, hvaležnostna duhovnost, ki zahteva zahvaljevanje kot “stalno stanje duha” (prim. A. Hamman, La prière chrétienne et la prière paienne, formes et differences, v: Aufstieg und Niedergang der römischen Welt 23.2, Berlin/New York 1980), je izpričana pri številnih zgodnjih krščanskih piscih.

[39]            Radikalizem odpovedi lepo ponazarja apoftegma, ki jo Evagrij navaja v Praktiku 2, 97.

[40]            Prim. Mt 19,21; Mr 10,21.

[41]            Prim. Mt 16,24; Lk 9,23 in KG  1, 78.

[42]            Prim. Praktik 1, 70; A. Guillaumont, La vision de l’intellect par lui-même dans la mystique évagrienne, v: Mélanges de l’Université  Saint-Joseph 50 (1984), str. 255–262.

[43]            bodi filozof  ali: filozofiraj (philosóphei), tj. db.  ljubi modrost.

[44]            Mt 5,24.

[45]            Prim. Mt 5,23.

[46]            Verjetno aluzija na mit o Danaidah; prim. Platon, Gorgias 493b; Ksenofont, Hišni gospodar (Oeconomicus) 7, 40; Izreki svetih starcev, Arsenij 33.

[47]            Prim. Evlogiju 11; Praktik 24.

[48]            Morda gre za domišljavost ali jezo. Prim. Izreki svetih starcev, Makarij 17.

[49]            snov db. snovi. Prim. o njih O mislih 36.

[50]            zunanjo držo gr. tà ektòs schémata, tj. db. zunanjimi oblikami.

[51]            občutenju ali: zaznavi (aísthesis);  Evagrij je ohranil in sistematiziral Origenov nauk o duhovnih čutilih. Po njem duhovni vid motri umnozaznavne resničnosti, duhovni sluh sliši njihove smisle (lógoi), duhovni vonj uživa v njihovem blagem vonju, duhovni okus v okusu, duhovni tip pa nam daje resnično gotovost. Vsa duhovna čutila skupaj tvorijo duhovni sin-estetski čut. Evagrij ga v Gnostičnih poglavjih opredeljuje kot  brezstrastje  narave, dovzetne za smisel – brezstrastje, ki ga milostno  podarja Bog (KG I, 37; prim. K. Rahner, RAC 1932, XIII, str. 136-141). Teh duhovnih čutil ne smemo poistovetiti z imaginacijo (kar se npr. zgodi v sicer odličnem delu N. Depraz, Le corps glorieux: Phénoménologie pratique de la Philocalie des pères du désert et des pères de l’Eglise, Louvain 2008, str. 61–63).

 

[52]            V Evagrijevi pojmovnosti izraz “duhovno” pomeni popolno osvoboditev od sleherne snovnosti; zato je v pravem pomenu duhovno le motrenje Svete Trojice (prim. KG III, 30).

[53]            Bog nas vzgaja k ponižnosti, kajti zadnji »razbojnik«, ki grozi, da nam bo ugrabil zaklad, katerega smo si pridobili z zmago nad sedmimi drugimi razbojniki, je napuh.  Če si začnemo domišljati, da smo demone premagali z lastno močjo, kmalu pademo v skušnjavo blasfemije, začnemo dvomiti o  Božji pomoči in končno o Bogu samem (prim. Ugovarjalec, Napuh 3, 5sl.).

 

[54]            Prim. Praktik 76.

[55]            Prim. Mt 7,7; Lk 11,9.

[56]              Prim. Mt 6,10; Lk. 22,42; Pismo 42.

[57]            V Spodbudi Evagrij svetuje, da moramo, če se strasti bojujejo zoper nas, Boga prositi kot vdova iz Jezusove prilike: »Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku« (Lk 18, 3). Če nas Bog strasti ne osvobodi hitro, ne smemo dvomiti niti obupavati, ampak moramo vedeti, da nam je to po njegovi  previdnosti v korist.

[58]            O odnosu med vero v Božjo previdnost in molitvijo pri Evagriju prim. Ch. S. Gombros, Divine Sovereignty, Divine Providence and Prayer in the Thought of Evagrius Ponticus, Loyola University, 2013.

[59]            Prim. O molitvi 89.

[60]            Prim. O osmih hudobnih duhovih 8.

[61]            Ne žalôsti se, če od Boga ne prejmeš takoj, kar prosiš:  različica v PG »Ne prosi takoj, kot da boš mogočno/čudežno (db. v moči, en dynámei) prejel«.

[62]            V nekaterih izdajah tega izreka ni, v drugih je priključen poglavju 34.

[63]            Prim. 2 Mz 24 in O molitvi 53; Motrenja 4; Pismi 39 in 58; KG 4, 49, 5, 40, 5, 60.

[64]            Prim. Gnostik 28; J. Driscoll, Evagrius and Paphnutius on the Causes for Abandonment by God, v: Studia Monastica, 39 (1997), str. 259–286.

[65]            Prim. Mt 6,33; »nebeško kraljestvo« Evagrij opredeljuje kot “spoznanje višjega in umnega, nadnebeškega motrenja, ki nastane po umnem čutu in okusu nepropadljivega občutja”, v Praktiku 2–3 pa ga razločuje od »Božjega kraljestva«. Pravičnost in kraljestvo tu predstavljata praktično in gnostično življenje.  V Sholijah k Psalmom (30,2) Evagrij zapiše, da pravičnost v sebi vsebuje vse kreposti.

[66]            angelski način gr. trópos, tj. način molitve; ali: angelski značaj. Angeli namreč skrbijo za rešitev drugih ustvarjenih bitij; prim. KG 3, 65, 5.7, 6, 90. »Družbene kreposti, h katerim Evagrij spodbuja svojega bralca imajo namen izgraditi sveto družbo, ki jo sestavljajo ljudje in angeli …. Molitev izgrajuje družbo na kozmični ravni« (A. M. Casiday, Reconstructing the Theology of Evagrius Ponticus: Beyond Heresy, Cambridge 2013,  str. 142).

 

[67]            Prim. Pismo 25.

[68]            Evagrijev učitelj Makarij je dejal:”Samotarja tako imenujemo zato, ker se podnevi in ponoči druži le z Bogom in motri zgolj Božje resničnosti, ne da bi posedoval kar koli na zemlji” (Paulos Euergetinos, Synagogè rhemáton, Konstantinopel 1861, I, str. 75, pogl. 2). Besedo lahko torej razumemo predvsem v dveh pomenih: gr. monachós oz. lat. monachus  je tisti, “ki je sam” (qui solus est, Hieronim, Ep.14 in 58), ali pa tisti, ki “se odreče zakonski zvezi, deležu staršev in načinu bivanja (conversatio) tega sveta”, četudi še vedno živi v asketski skupnosti (prim. Janez Kasijan, Pogovori [Collationes] 18,5; PL 49,1096). Evagrij po eni strani razvije ponotranjeno razumevanje pojma meništva: um je meniški, če se ne izgublja v mnogoteri raztresenosti, ampak prebiva v Kristusovi navzočnosti (prim. Pismo 52), po drugi strani pa z izrazom monachós večkrat označuje konkretni način življenja egipčanskih anahoretov.

[69]            Prim. O molitvi 152.

[70]            I. Hausherr prevaja “da te vodi k zavesti o tvojem opravilu”.

[71]            Prim. O mislih 37.

[72]            Prim. Evlogiju 2; izraz ekdemía je v podobnem kontekstu pogosto uporabljal Gregor iz Nazianza; prim. Govori 6,2; 4, 71; 24, 12.

[73]            najboljše stanje molitve db. najboljše molitveno stanje(aríste katástasis); tj. stanje, ki omogoča motrenje Boga. Drugje Evagrij to imenuje “stanje uma”, “golost uma” ali “prvobitno stanje”. Krepost kaže umu »naravno motrenje«, to ga vrača v prvotno stanje, po katerem prihaja do spoznanja Svete Trojice.

[74]            Prim. Praktik 44.

[75]            1 Mz 2,15.

[76]            Evagrij s tem evocira istovetnost »molitve« in osebnega spoznanja Boga. Odločilnost molitvenega boja je razumljiva v luči Evagrijeve misli, da vse, kar biva, biva zato, da bi spoznalo Boga. Vse, kar biva zavoljo nečesa drugega, je nižje od tistega, zavoljo česar biva: spoznanje Boga tako presega vse, saj je bilo zaradi njega vse ustvarjeno (prim. KG I,87).

[77]            Prim. KG 2, 62; 4, 36, Epistula fidei 7, Samotarjem 48; Praktik 41.

[78]            Logosa: PG ima tu »Gospoda« (Kýrios).

[79]            Filozofsko pomembno poglavje, saj Evagrij očitno opozarja na nevarnost absolutizacije kakršne koli “eidetske analize”, to se pravi zgolj miselne izpostavitve inteligibilnih struktur resničnosti (eidosov ali logosov). Nevarnost se pri tem ne skriva v raznih metodah (filozofskih ali znanstvenih, antičnih ali modernih), ki so vselej deloma upravičene (saj so vedno nekakšen daljni odsev mističnega “naravnega motrenja” smislov, o katerem govori Evagrij), ampak v pozabi apofatične odprtosti v Skrivnost, ki se ji lahko bližamo zgolj z notranjo molitveno držo. Spoznavanje vzrokov in počel bivajočih stvari, ki v molitvenem, nad-umnem aktu ne daruje sebe in celote uzrtih smislov skupnemu Izviru, je nujno ujeto v vezi ontologije ustvarjenega. Ne more se odpreti za metaontološki Izvor vsega, kar biva  – in ravno zato tudi vsi »smisli«, logosi, ki jih v svojem prizadevanju odkrije, postajajo ne-smiselni, signatura nesmisla.

[80]            zadržanje gr. héxis; pojem, ki v aristotelski filozofiji označuje trajno, a pridobljeno stanje, habitus.

[81]            Prim. v KG Supp. 4 (= Motrenja 4): »Stanje uma je zgolj umu dostopna višina, podobna barvi neba: v času molitve nadnjo sije luč Svete Trojice«. O duhovnem vzponu pri Evagriju prim. G. Bunge, La montagne intelligible: De la contemplation indirecte à la connaisance immédiate de Dieu dans le traité De oratione d’Évagre le Pontique, v: Studia Monastica 42 (2000), str. 7–26.

 

[82]            Prim. O mislih 41; G. Bunge, Aktive und kontemplative Weise des Betens im Traktat De oratione des Evagrios Pontikos, v: Studia Monastica 41 (1999), str. 211–27; C. Stewart, Imageless Prayer and the Theological Vision of Evagrius Ponticus, v:  Journal of Early Christian Studies 9.2 (2001), str.  173–204.

 

[83]            Božjega kraja: prim. O molitvi 70; 102; 152; Motrenja 20; 23; 25.

[84]              Prim. 1 Sam 2,9.

[85]              Mt 6,9; Lk 11,2.

[86]            Prim.  Jn 4,23 in Evagrijevo kratko razlago očenaša. Aluziji na to mesto Jn evangelija sta tudi v pogl. 77 in 146.

[87]            Evagrij meri na motrenje same Svete Trojice, do katerega pride “ob pozabi vsega stvarstva” (I. Hausherr, nav. d., str. 89).

[88]            Prim. KG IV,90; KG V,26; 62. pismo.   V nekaj besedah 61. poglavja so zaobsežene temeljne značilnosti “molitvene metafizike” krščanske antike: če je mogoče biti teolog le v osebnem odnosu, molitveni predanosti Drugemu, je načelno izključena vsaka objektivizirajoča in postvarjena teologija.  Iz teh Evagrijevih besed lahko izpeljemo temeljno potezo duhovnosti cerkvenih očetov, njihovo povezavo teologije in duhovnosti ter tudi njihov temeljni apofatizem. Duhovnost nepredmetnega in nepopredmetenega Boga je s tem v celoti ohranjena, ne da bi bila zanikana sama človekova napotenost v Njegovo skrivnost in duhovna izkušnja Njegovega razodetja. Pozneje je sv. Maksim Spoznavalec  “vedo molitve” (euktiké) v tem smislu postavil nad teologijo (saj je že moral reagirati na teologijo, v kateri je prevladovalo konceptualno, objektivizirajoče mišljenje): “Veda molitve je višja od Bogoslovja (theología), saj slednje o božanskosti Božanstva govori (tò theîon theologeî) s pomočjo nastalih stvari, prva pa dušo na nespoznaten in neizrekljiv način združuje z Bogom samim.” (Maximi Confessoris Quaestiones et dubia, izd. J. H. Declerck, Turnhout 1983, str. 39). V Evagrijevi terminologiji pa je teologija še vedno zgolj “motrenje Boga” (KG VI,25), apofatično razumljen odsev “veličastva” (dóxa) troedinega Božanstva v človeškem umu (Praktik 1, 71). Molitev je zanj stanje, ki izničuje vse zemeljske misli (prim. KG supp., 29), saj je istovetna s spoznanjem Svete Trojice. Ker gre torej pri molitvi za apofatični dvig nad čutnozaznavne stvari in tudi nad logose, duhovne smisle, strukture čutnega sveta in vse umnozaznavne resničnosti, se lahko “uresničuje le v svetlobi Svete Trojice” (ibid.  30), torej po Božji milosti.  Prim. I. Hausherr, nav. d., str. 35; M. Viller, Aux sources de la spiritualité de saint Maxime, pogl.10: Prière et conaissance de la Sainte Trinité, RAM XI, str. 247–256.

[89]            telesnega ustroja: prim. O molitvi 69; Motrenja 17.

[90]            mejam, onkraj katerih se začenja molitev db. mejam molitve.

[91]            vselej vzpodbuja k hrepenenju (éros) po duhovni molitvi: izdaja AD ima »spodbuja k delom duhovne molitve«. Ta izrek postavlja na laž razlage, ki odrekajo vlogo posameznih oseb Trojice v Evagrijevi teologiji; prim. A. M. Casiday, Reconstructing the Theology of Evagrius Ponticus: Beyond Heresy, Cambridge 2013, str. 157.

[92]            vsi drugi tj. demoni. Demoni po Evagrijevem nauku ne poznajo človeških src, le Bog je kardiognóstes, poznavalec srca. Zato morajo demoni čakati, da se v skušnjavi pokaže, kaj se skriva v človeku. Prim. J. Leloir, Anges et démons chez les Pères du désert, v: J. Ries (izd.) Anges et démons. Colloque, Liege 1987, str. 313–315.

[93]            Prim. Gnostik 4; O mislih 37.

[94]            Prim. Gnostik 5.

[95]            Prim. O mislih 41. Poziv, naj se molivec »k Nesnovnemu« odpravi »nesnoven«, po obliki spominja na znamenite Plotinove besede »samoten k Samotnemu«; prim. Eneade 5, 1, 16;  6, 9, 11.

[96]            Prim. KG 1,1; 1, 62.

[97]            ustroj gr. krâsis, tj. mešanica  sestavin, ki postanejo neločljive (npr. dve enako gosti tekočini) za razliko od gr. míxis, ki večinoma označuje mešanico dveh razločljivih prvin (npr. zrna in peska). V antični psihologiji in fiziologiji se izraz uporablja za označevanje posameznikovega fiziološkega ustroja ali “temperamenta”. Prim. tudi Ugovarjalec 4, 22; O mislih 33; Motrenja 17.

[98]            Evagrij (tako kot vsi drugi veliki duhovni učitelji) razločuje pravi in lažni duhovni mir (prim. Praktik 2,57) – v pojmovnosti njegovega nauka o predobstoječem odpadu umov od Boga prava tišina pomeni obnovitev “prvobitnega stanja” enosti z Bogom.

[99]            Prim. Motrenja 26.

[100]           strastem različica: grehu.

[101]           neblodnjavo in resnično: različica »in brezstrastno« (Vittis).

[102]           Prim. O mislih 42.

[103]           gnostični mož: del rokopisnega izročila ima »praktični mož« (ali »nadvse praktični«); po Hausherrju gre verjetno za Janeza iz Likopolisa, o katerem prim. Ugovarjalec 2, 36; 5, 6; 6, 16; 7, 19; P. Devos, John of Lycopolis, Saint, v: Coptic Encyclopedia 5 (1991), stolp. 1363-6.

[104]           mesto možganov: PG dodaja »in drhti v žilah«. Prim. tudi Ugovarjalec 7, 31; KG 6, 25; O mislih 9, 33.

[105]           Evagrijev stalni izraz za označevanje motrenja Svete Trojice; prim. KG 2, 47.

[106]           sovražno db. nasprotno, tj. demonsko.

[107]           Zadnji stavek dodajam po Vittisovi izdaji besedila.

[108]           Prim. Raz 8,5.

[109]           Prim. Raz 4,4.

[110]           V nekaterih izdajah je ta stavek štet kot posebno poglavje. Vsebinsko prim. KG III,58, kjer Evagrij vlogo ljubezni na duhovni poti pojasnjuje s prispodobo: kakor nekdo, ki želi brati, potrebuje svetlobo, tako tisti, ki hoče spoznati Modrost v bivajočih stvareh, potrebuje duhovno ljubezen.

[111]           (to se pravi med sovražniki): dodajam po Vittisovi izdaji.

[112]             Prim. Iz 6,5.

[113]           duhovne gotovosti gr. plerophoría; v duhovnosti krščanskega Vzhoda je to zelo pomemben pojem. Srečamo ga že v Novi zavezi (Kol 2,1; 1 Tes 1,5; Heb 6,11), pozneje so ga pogosto uporabljali heretični mesalijanci (evhiti). V polemiki proti njim so ga prevzeli cerkveni očetje in mu dali ortodoksen pomen. Pri tem je imel odločilno vlogo Diadoh iz Fotike (5. st); pozneje je Janez iz Majuma napisal spis z naslovom “Pleroforije”.  Plerophoría je “intimno občutje, pri katerem laže opišemo njegove učinke kot naravo” (I. Hausherr, nav. d., ad loc.): občutje realne polnosti, gotovosti in varnosti – kljub védenju in sredi védenja, da vse to doživljanje in kontemplativno spoznavanje razpira in omogoča vera. Suarez v latinskem prevodu De oratione (PG 79) se zato ne more odločiti za enoznačen prevod in prevaja plenissima fides seu certificatio – najtrdnejša vera ali gotovost. Frankenberg domneva, da je izraz uporabljen tudi v KG I,54 in prevaja iz sirščine nazaj v grščino: “Drugotne (deútera) nastale stvari se soraztezajo skupaj z ničevostjo, spokojne pa bodo, ko bo popolna pleroforija pripeljala vse, ki jo lahko sprejmejo, k spoznanju enovite Svete Trojice”.

[114]           spremljali: različica dodaja »kot Daniela« (Vittis).

[115]           nastalih (db. postajajočih) resničnosti tj. ustvarjenih bitij.

[116]           službo ali: bogoslužje (leitourgía).

[117]           Orlov mladič po zadnjem od izmed Triintridesetih urejenih poglavij  predstavlja “svete moči”, tj. angele: človeški um v duhovnem vzponu po Evagriju postaja angelsko bitje, saj se ontološko preobraža, ko se vrača v svoje izvorno stanje. Prim. tudi Razlaga Pregovorov 30,17; O osmih hudobnih duhovih 1.

[118]           njegova najboljša in pristna raba: »najboljša« tu prevajam sicer komparativno obliko kreítton (db. boljša), ki je v poznejši grščini pogosto rabljena v superlativnem pomenu; PG ima različico »njegova pristna sodba (krísis)«.

[119]           V motrenju narave vidimo raznoliko (»pisano«, »mnogobarvno«) Kristusovo modrost, s katero je ustvaril svetove/vekove (prim. KG IV,7), tako da je celotno stvarstvo glasnik mnogotere Božje modrosti  (prim. KG II, 21). Evagrij od tega razlikuje eno-oblično, apofatično “spoznanje SveteTrojice” (KG I, 54).

 

[120]           Lk 18,1.8.

[121]           pomagal do maščevanja – Vittis: storil sodbo; razsodil (v korist).

[122]             Lk 18,1-8.

[123]           Prim. O molitvi 32.

[124]           Prim. Praktik 51.

[125]           Prim. KG 1, 53; Ugovarjalec 4, 15.22.33.36.56; Atanazij, Življenje sv. Antona 51, 5–52, 3.

[126]           Prim. 4 Mz 21,23-24.

[127]           1 Tim 6,12.

[128]           Prim. Ps 117,7; Ugovarjalec 4, 20.23.47; Atanazij, nav. d., 53.

[129]           Evagrij govori zlasti o demonu napuha, ki nastopi v navideznem duševnem miru “krepostne” duše: ta demon se namreč pogosto pojavlja v podobi »angela luči” (prim. Ugovarjalec, Napuh 25). Bog nadutega samotarja zapusti in ta postane igračka demonov; prim. O osmih hudobnih duhovih (PG 79 1161); Samotarjem 62.

[130]           Prim. Ps 90,11.

[131]           Ps 22,4.

[132]           5 Mz 6,13; 10,20; 3 Mz 19,14.

[133]           Prim. Jl 2,10; Nah 1,5.

[134]           Prim. Spodbuda 2.

[135]           Prim. Mt 18,31-34; KG 4, 33.

[136]           več kot velik db. nadveliki.

[137]           Vodja skupnosti pahomijevskih menihov med letoma 350 in 368.

[138]           Podobno beremo v Talmudu (Berakot 33a, Zera‘im 203): »Tudi če bi se kača ovila okrog njegove noge, ne bi prekinil (molitve)«; prim. Bamberger (1970), op. ad. loc.

[139]           Prim. Devici 33.

[140]           Rim 8,38.

[141]           Molitveno spoznanje po Evagrijevem nauku molivca ontološko preobraža: ko se spoznanje poveča, se spreminjajo svetovi in so odpravljena imena, ostaja pa istost spoznanja skladno z istostjo oseb (prim. KG II,17). O izenačitvi ljudi z angeli prim. tudi Sholije k Pregovorom 17,17. Podoben nauk srečamo tudi pri drugih avtorjih aleksandrijske šole in Kapadokijcih; prim. Klement Aleksandrijski, Pedagog 1, 6, 36, 6; Stromateîs 6, 13, 105; 7, 10, 57; 7, 12, 78; 7,14, 84; Origen, Proti Kelzu 4, 29; Razlaga Janezovega evangelija 2, 22, 140; 13.16.99; Gregor iz Nise, O stvarjenju človeka 1.

 

[142]             Prim. Mt 18,10. »Očetovo obličje« Evagrij v Sholijah k Psalmom večkrat identificira s Kristusom (16,2α, 23,6γ, 29,8ζ, 68,29ιζ, 79,8δ); samotar torej hrepeni po eshatološkem uzrtju Kristusa. 

[143]           mlajšim tj. novicem. V enem rokopisu in arabskem prevodu je različica »tudi drugje«.

[144]           Prim. Praktik 57.

[145]           neobčutljivost gr. anaisthesía. V patristični književnosti imajo sicer pojmi anaísthetos, anaistheteîn in anaisthesía negativen pomen otopelosti za duhovno življenje, duhovne brezčutnosti; v tem pomenu sta npr. te izraze uporabljala Filon Aleksandrijski (Mojzesovo življenje I, 49; izd. Cohn, zv. IV, str. 154) in Origen (O počelih I, 8); stoletja pozneje je anaisthesío povzemovalec vzhodnega duhovnega izročila Janez Lestvičnik analiziral v poglavju svoje Lestvice (Klímax) pod naslovom: “Brezčutnost je smrt duše in smrt uma pred telesno smrtjo”. V pričujočem poglavju ima anaísthetos pozitiven pomen neobčutljivosti za čutni svet in naposled za vse ustvarjene resničnosti (tudi zgolj umnozaznavne, duhovne), v kolikor te v svoji mnogoterosti in končnosti ovirajo um na njegovi poti k apofatični gnozi Svete Trojice.

 

[146]           Prim. 1 Kor 4,13.

[147]           vseh … vsemi: grško besedilo lahko razumemo v dveh dopolnjujočih se pomenih: lahko se nanaša na vse ljudi ali vse stvari.

[148]           Po Hausherrjevi razlagi Evagrij misli na ontološko prvobitno, preeksistentno stanje človekovega uma, ki je obenem eshatološki vrh duhovnega vzpona (prim. KG III,17).  Tisti, ki so v »prvem motrenju«, so v začetnem stanju; tisti, ki so v »drugem motrenju«, so v naravnem stanju; tisti, ki se krepostno vedejo, so v stanju čistosti. Drugo in tretje stanje torej že obrodita sad za Boga, vendar še ne popolnega. Molitev dovrši le apofatična samoizročitev molivca Bogu v goloti od vsega ustvarjenega. Po drugi, preprostejši razlagi gre za prve misli po prebuditvi.

[149]           Gr. schematídzeis; morda tudi aluzija na meniško “shemo”,  tj. oblačilo, habit.

[150]           Prevajam po različici Coisl. 109, ki jo navaja I. Hausherr; besedilo, ki ga imajo druge izdaje –  medèn animései apò sarkós (tj. »ne črpaj ničesar iz mesa«) –, je z ozirom na sobesedilo manj verjetno branje.

[151]           Prim. O mislih 4.

[152]           Prim. Heb 11,33.

[153]           gradivo db. snovi (hýlai).

[154]           Prim. Ugovarjalec, passim.

[155]             Prim. Ps 17,38-39.

[156]             Prim. Heb 11,4; Ef 6,11; 1 Tim 6,12.

[157]           Prim. Samotarjem 35.

[158]           Prim. Praktik 5.

[159]           belilcev tj. demonov; prim. Samotarjem 55; 60.

[160]           Prim. Flp 3,20.

[161]           Prim. D. E. Linge, Leading the Life of Angels: Ascetic Practice and Reflection in the Writings of Evagrius of Pontus, v: Journal of the American Academy of Religion 68 (2000), str. 537–68.

 

[162]             Prim. Ps 2,11.

[163]             spreobrnitvijo ali: pokoro (metánoia).

[164]           Prim. Praktik 33; Osnove 9.

[165]             1 Kor 11,5sl.

[166]           Prim. KG 6, 63.

[167]           Prim. Pismo 58.

[168]           Prim. Mt 5,23.

[169]           Prim. Mt 5,23-24; Motrenja 6; KG Sup. 6.

[170]           »grešniki«: izraz tu očitno označuje demone.

[171]           Prim. Ps 128,3.

[172]           Prosoché je koncentracija, globinska osredotočenost, intenzivno in hkrati sproščeno zavedanje: pozornost, ki je celovit preplet volje, ljubezni, kognitivnih in intuitivnih zmožnosti celotne osebe.

[173]           pomembnejši db. boljši.

[174]             Prim. Lk 18,10.

[175]             Mt 6,7.

[176]           Prim. Praktik 32; Samotarjem 72; 110; Devici 52.