Nikodemov uvod: Kalist Katafigiot

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Kdo je bil Kalist, naš nadvse sveti oče, imenovan tudi Katafigiot (morda je ta vzdevek dobil po neki Bogorodičini cerkvi, ki se imenuje Katafiges), kaj je njegova domovina in kje je preživel anahoretsko življenje – nič od tega nismo izvedeli iz zgodovinskih zapisov. Kakor pa smemo sklepati na osnovi njegovih pričujočih poglavij, je bil resnično nadvse filozofski glede zunanje in notranje kulture (paideía), zlasti pa je – bolj kot vsi drugi – na izjemen način prešel do visokosti in globočine motrenj, do umskozaznavne daljave in širine. Ta blaženi človek se je ob sodelovanju (Božje) milosti  do te mere iztezal k nadsvetnemu, skrivnemu Enemu trojične nadbitnostnosti  in je bil prek presežnosti svoje čistosti tako priveden navzgor do zrenja Boga in neposrednega zedinjenja (z Njim) ter – ko je bil osvobojen sploh vseh stvari – tudi do umskega molka in nad-nespoznavnega nespoznavanja,  da se je na zemlji resnično kazal kot drugi angel in po milosti bog.  Nekateri govorijo, da je istoveten s Kalistom Ksantopulom, konstantinopelskim patriarhom, ki je napisal drugih sto poglavij. Pri tem se naslanjajo na dve znamenji. Tista poglavja, pravijo, razčlenjujejo marsikaj v praktiki (tj. dejavnem asketskem življenju), ta pa obravnavajo zgolj motrenje in motrilno življenje. Ker pa sta delovanje in motrenje med seboj povezani, bi bilo primerno, da ju razlaga isti človek. Poleg tega je marsikaj, kar je vsebovano v tistih poglavjih, navzoče tudi v teh, namreč to, kar se nanaša na prodor (epibolé) uma, sprejemanje, zedinjenje z Bogom,[1] srčno delovanje in razsvetljenje. Drugi pa trdijo, da ta dva moža nista istovetna, in sicer zaradi drugačnega sloga v izražanju prvega in drugega. Sam sem prišel do spoznanja, da se je treba bolj strinjati s prvimi, ne da bi nas pri tem kakor koli plašila sprememba sloga. Modreci namreč zmorejo brez vsake težave skladno z  (različnimi) temami spreminjati tudi način izražanja in nizke reči izražati na nizek način, vzvišene pa na vzvišen in besedno veličasten. Res pa je škoda, da so se od  stotice, ki je – če smem postaviti domnevo – (prvotno) vsebovala več poglavij, zlasti takih, ki so obravnavala motrilno življenje in so bržkone tudi bila nadvse vzvišena in popolna po uzrtjih in besednem veličastju v načinu izražanja ter po drugi jezikovni lepoti, pa tudi po zavezujočnosti sklepanj, v izvirnem (rokopisu), ki je prišel v naše roke, ohranila le pričujoča poglavja.




[1]                     zedinjenje z Bogom db. božansko zedinjenje.