Nikodemov uvod: Kalist in Ignacij

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Nadvse sveti Kalist, konstantinopelski patriarh, ki je imel vzdevek Ksantopul, je bil na vrhuncu življenja okrog leta 1360 pod vladavino Andronika II. Paleologa. Postal je učenec Gregorja Sinajskega, katerega obsežen življenjepis je sestavil pozneje. Askezi se je posvečal na gori svetega imena, Atosu, v skitu Magula, ki leži nasproti samostana Filoteu. Z Markom, ki je bil v skrivnosti uvajan skupaj z njim, je preživel celih 28 let. Ignaciju, ki se tudi imenuje Ksantopul, je postal tako izjemno drag, da se je zdelo, kot da sta ena duša v dveh telesih. Pozneje je Kalist postal patriarh in je skupaj s svečeniki odšel v Srbijo zaradi mirnega zedinjenja tamkajšnje Cerkve; potoval je prek najsvetejše gore (Atosa). Od tu so ga na pot spremili s šaljivo prerokbo Maksima Kavzokalibita: »Ta starec je izgubil svojo staro ženo«; pri tem je Maksim od zadaj pel nagrobni spev: »Blagor brezgrajnim na poti« (Ps 118,1). Ko je namreč Kalist dopotoval v Srbijo, je smrtno življenje tam zamenjal za nesmrtno. 

O tej dvojici govori tudi Simeon Solunski, in sicer v spisu, v katerem obravnava bogotvorno molitev »Gospod Jezus Kristus, Sin Božji«. Dobesedno pravi takole (pogl. 295, str. 210, vrstica 5):

»V teh naših dneh sta na izjemen način o njej (namreč o molitvi) v Duhu pisala naš sveti oče Kalist, po Božji volji patriarh prestolnice, Novega Rima, in sveti Ignacij, ki je bil z Kalistom enega duha in se je skupaj z njim posvečal askezi; tudi sama sta bila namreč iz Boga, bogogovorca in bogonosca, kristonosca in resnično vbožena človeka. V svoji knjigi, ki sta jo sestavila, sta filozofirala duhovno in bogomiselno ter izjemno vzvišeno, v stotih poglavjih – popolnem številu – sta predstavila tudi popolno spoznanje o molitvi.

                Bila sta otroka prestolnice, a sta skupaj zapustila vse stvari. Najprej sta v pokorščini udejanjala življenje deviškosti in samote, potem pa sta skupaj živela asketsko,  nebeško in nerazdeljivo. Na izjemen način sta varovala enost[1] v Kristusu (to enotnost, za katero je Kristus v molitvi prosil Očeta, naj nam jo vsem nakloni) in sta se kazala kot svetilki, ki v svet prinašata besedo življenja. Kajti skorajda bolj od mnogih, ki so bili posvečeni, sta dosegla stopnjo zedinjenja in ljubezni v Kristusu, tako da se med njima nikdar ni niti kot skrita misel pokazala najmanjša razlika nagnjenj in nravi in niti za trenutek žalost – kar je med ljudmi skoraj nemogoče.

Ko sta postala angelska, sta zato, kakor sta molila,   dosegla in varovala  v sebi Božji mir, ki je »Jezus Kristus, naš mir« (kakor pravi Pavel), ki je »iz dveh naredil eno« (Ef 2,14) in »čigar mir presega vsak um« (Flp 4,7). S sveta sta odšla v miru in zdaj  uživata najvišjo bonaco in še čisteje  zreta Jezusa, ki sta ga ljubila iz)vsega srca[2] in sta ga resnično iskala. Eno sta z Njim. Nenasitljivo sta deležna njegove nadvse sladke, božanske luči, katero sta prejela že tu spodaj, očiščena prek motrenja in (asketskega) delovanja. Kakor apostola sta bila namreč deležna božanskega razsvetljenja na gori (Tabor). Mnogim je bilo to jasno pokazano – v pričevanje. Videli so, da je (njuna) zunanjost[3]  žarela kakor Štefanova – saj se milost ni razlila le v njuni srci, ampak po vsej njuni zunanjosti. Zato sta jo tako kot veliki Mojzes pokazala (tako pričujejo tisti, ki so to videli), ko je oblika njunih (teles) sijala kakor sonce. Ko sta torej lepo utrpela to blaženo utrpevanje in sta ga spoznala z izkušnjo, sta nazorno pojasnila Božjo luč, (Njegovo) nravno delovanje in milost, pa tudi sveto molitev, pri čemer kot priče navajata svetnike.  


[1]                     enost db. Eno (tò hén).

[2]                     iz vsega srca db. iz vse duše, idiom.

[3]                     zunanjost db. videz (ópsis).