Nikodemov uvod: Gregor Palamas

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Naš sveti oče Gregor Solunski je živel pod vladavino Andronika II. Paleologa, okrog leta 1340 od našega odrešenja. Zapustil je svet in svetne reči in se iz svoje domovine, Konstantinopla, preselil na goro svetega imena, Atos, ter se podvrgel meniškemu življenju.  V njem se je posvečal   nadvse asketskim naporom in bil v samoti pozoren na Boga samega ter prek skrajne tišine postal nadvse bogooblično zrcalo Svetega Duha.  Bolj kot kdor koli drug se je vzpel do skrajnega vrha (asketskega) delovanja in motrenja. Tu je bil njegov razum osvetljevan z bogomotrilskimi razsvetljenji, (na podlagi katerih) je Božji Cerkvi zapustil najmodrejše in bogoslovne spise – kot nekakšen steber ortodoksije. Odlomke iz teh spisov vsebuje tudi pričujoča knjiga: bralcem naklanjajo zaklade resnično božanskega spoznanja, duhovne modrosti in popolnosti. Ta bogomotrilski um namreč ni samo zbral reči, ki so jih povedali starejši svetniki, temveč je dodal tudi to, kar je sam nadnaravno spoznal prek dolgotrajne izkušnje in blaženega utrpevanja.  Svoje spise je naredil za čudovit odsev treznoumih (naukov),[1] tako da nihče ne more meniti, da so sadovi človeškega razuma. Še zdaleč namreč niso to. V resnici (gre) za Kristusov um in Božje glasove, ki presegajo vsako slišanje in razum. Na osnovi tega se je (Gregor) plemenito bojeval za tiste, ki se sveto posvečajo življenju v tišini ter umevajočemu treznoumju in molitvi, temu sovražno prazno govoričenje nasprotnikov  pa je z nadvse temeljitim védenjem (epistemonikótata) ovrgel s pomočjo dokazov iz Svetega Pisma, saj to govoričenje uničuje resnico.




[1]   čudoviti odsev treznoumih (naukov) db. lepoto nasproti treznoumnih (ljudi? stvari?).