Nikodemov uvod: Elija Ekdikos

Nikodem, (prev. Gorazd Kocijančič)

Ni jasno, ali je ta božanski oče Elija, imenovan Ekdikos, istoveten z Elijem s Krete, ki je napisal sholije h Gregorjevim Teološkim govorom – ali pa je morda nekdo drug. V kolikor pa lahko iz  njegovih pričujočih poglavij kot iz dosežkov spoznamo avtorja, je bil mož, ki je bolj kot kdor koli drug  do vrhunca prignal svetno modrost, še mnogo bolj pa našo, boljšo. Kdor zna razločevati, se more zlahka  poučiti o besedni/miselni moči (en lógois dýnamis)  in slavi kreposti, ki ga je obdajala.  To smo videli in občudovali tudi mi: obilni sad nravnega in spoznavalskega poučevanja, ki je v njegovih spisih. Da, razveselili smo se, da je njihov ustvarjalec kakor z nekimi listi sadu naklonil nekakšno pokrivalo in lep izgled, namreč z milino prispodob in izrazja. Prisrčno torej vabimo vse, ki bodo uživali v branju takšnih besedil, in jih prosimo, naj z ljubeznijo stopajo na to – v ubranosti z naslovom spisa – čudovito rožno in dišečo livado, gosto pokrito z mnogimi visokimi gozdi duhovnih besed in napojeno  z nadvse pitnimi potoki Božje modrosti,  in naj sedejo v senco te livade, tako da ne bodo uživali le v tokovih dejavnosti, temveč bodo tudi –  kot služabniki v templju –  uživali v sadovih motrenja, če se izrazimo skladno z Visoko pesmijo.