Nikodemov uvod: Marko Asket

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Naš sveti oče Marko Asket  je bil na vrhuncu svojega življenja okrog leta 430. Po pričevanju Nikeforja Kalista (zvezek 2, knjiga 4, poglavje 53) je bil učenec svetega Janeza Hrizostoma in dveh slavnih asketov, svetega Nila in Izidorja Peluzijskega, ki sta bila njegova sodobnika. Rad je imel asketske napore in posvečal se je premišljevanju božanskega Pisma; napisal je številne spise, ki so polni raznotere vzgoje in duhovne koristi. Nikefor Kalist jih izmed njih omenja 32:  v njih Marko uči celovito pot asketskega načina življenja.  Ti se niso ohranili do današnjega časa, ampak se je ohranilo le osem drugih spisov, ki jih navajata sam Kalist in razsodni Fotij (Branje 200, str. 268).

Prvi izmed njih je razprava o duhovni postavi. Tretji – razčlenjen v pregledna poglavja – je razprava o tistih, ki mislijo, da lahko dosežejo opravičenje s svojim deli. Osmi pa je pismo menihu Nikolaju. Vključili smo jih sem, saj so bolj koristni od drugih in vsi skupaj sodijo k duhovni postavi. Markova  besedila omenjajo duhovnik-mučenec Peter Damaščan, Gregor iz Tesalonike, Gregor Sinajski, nadvse sveti patriarh Kalist, Pavel Evergetin in številni drugi očetje. Brali so jih in nas spodbujajo, naj jih beremo tudi mi.

Sveta Kristusova Cerkev Marka časti in obhaja njegov spomin 5. marca; oznanja njegove asketske boje, modrost njegovih spisov in milost čudežev – milost, ki mu je bil dana od zgoraj.