Ljubila sem, ko je odšla

Anna Augustyniak (prev. Jana Unuk)

Anna Augustyniak je poljska pesnica, novinarka, avtorica reportaž in urednica televizijskih dokumentarnih programov. Doslej je izdala knjigo kratkih liričnih proz Ljubila sem, ko je odšla (2013), ki odkrito in iz različnih zornih kotov govorijo o smrti bližnjega človeka, in pesniško zbirko Brez tebe (2014). Leta 2014 je bila nominirana za ugledno literarno nagrado Gryfia. Živi v Varšavi. 

 

Roža se je pojavila na tvoji koži, mama. Mrliška roža je zacvetela na levi strani vratu. Kot da bi si jo dala vtetovirati. Celo lepo je. S sestro sva si jo natančno ogledali. Ona se je je dotaknila s prstom. Nihče drug se za rožo ni zmenil. Vsi drugi so gledali usta in hoteli, da bi se nasmehnila. Da bi jim rekla, da te ne boli več, da ti je bolje. Radi bi si oddahnili. Zato so prišli sem, da bi se pomirili. Sestra bi te rada obdržala: Če bi lahko takole ležala v tej krsti, bi vsak dan hodila k njej, božala bi jo in ji popravljala lase. Prinesla sem krtačo in lak. Začeli sva te česati. Ni bilo lahko, ker si imela umazane lase, nekdo jih je že prej prepojil z nečim lepljivim. Toda sestra ni odnehala. Razčesavala ti je frfru, tlačila pramenčke za ušesa, ravnala, jaz pa sem od daleč pršila z lakom. Zakrij ji oči, sem rekla in takoj me je prešinilo, da lak ne ščipa v mrtve oči, toda sestra jih je tesno zakrila z obema dlanema.

 

Spet se mi je sanjalo o tebi. Odkar si umrla, si z mano vse noči. Mogoče ti jaz ne pustim, da bi odšla?

 

Bila je vse moje življenje, je rekla sestra. Zdaj nimam ničesar več. Vse imaš, mi je govoril Amad, mene imaš. Takrat sem žarela, čeprav nisem vendar imela nič. Samo besede so bile moje. Rada sem jih imela, neprestano sem jih bila lačna.

 

Peljem se k tebi. H kakšni tebi? Oče pravi, da spet dežuje in da vse teče nate. Kakšen pomen ima to? mu odgovarjam z zaigrano ravnodušnostjo. Kakšen pomen ima to zate, mama? Nisem te obvarovala. Vse sem dopustila. Nisem kričala, ni bilo solz. Trobila je trobenta, jaz pa sem opazovala stoletne hraste in borov gozd naokoli. Ptičji glasovi so napolnjevali prostor med vejami. Kljub mladim listom je bilo tam nekam gosto. Sonce je prodiralo skoznje. Lepo in prijazno. Naj ti pripovedujem vse to, ali pa itak veš? Preden so krsto spustili v grob, sem preverila, kaj te tam čaka. Skrivališče kot za živali ali za Žide. Betonirana kotanja. Torej te moramo zdaj skrivati? Saj si vendar lepa. Oče se je hvalil, da si, kamor koli sta šla, vedno izstopala. Tudi o meni govorijo tako, čeprav sem ti samo malce podobna. Predrzna in prepirljiva. Imam tvoje noro čedne noge in črne, dolge lase. Samo da si se ti česala na Brigitte Bardot, mogoče pa na Sophio Loren, sama ne vem več. Predstavljam si, kako si ždela nad njunimi fotkami. Kaj si lahko takrat vedela o svetu. Izrezovala si slike in jih lepila med recepte za flancate in biskvit. Ta veliki zvezek si vlačila s sabo vse življenje, iz hiše v hišo. Krušijo se požolteli listi, packe od zamaščenih prstov razmazujejo tvoje črke, toda Bardotka s polnimi boki se sloči v čutni pozi ves ta čas, menda že kakšnega pol stoletja. Moja mati med črnimi platnicami iz trdega kartona. Sploh nisem hotela biti takšna kot ti, v svoje zvezke sem lepila zgodbe o živalih iz Afrike.

 

Gledala sem, kako si lovila zrak. Potrebovala si kisik. Ne, bolje, da ji ga ne damo, sicer ne bo umrla, sem pomislila. Smrt pa je že prežala. Tista s slike Beksińskega. Nekoč prej sem sanjala, da bi jo imela na steni. Zdaj se je priplazila pod tvojo posteljo. Na kolenih je pred teboj, z očmi, prevezanimi s krvavečim povojem. Vzela te mi bo, to vem, samo tega ne vem, kdaj, pa bi jo vseeno rada pogladila. Ne zato, da bi jo udomačila, preprosto iz vzgiba hvaležnosti, ker tudi ona bedi pri tebi. Vidiš, mami, lahko umiraš, kolikor hočeš. Komaj dihaš, ampak nisi sama. No ja, brez kisika, ker čemu bi ti še obljubljali življenje, čemu bi te priključevali na svet. Svobodna, dogorevala si čisto svobodna.

 

Šema Izrael, Šema Izrael, Adonaj Elohenu, Adonaj Ehad, sem pela pred spanjem tako glasno, da sem slišala svoje besede. Toda to niso bile moje besede. Nekdo me jih je naučil. Vedela sem, kaj pomenijo. Slavila sem te, Gospod. Jahve, si še vedno v svojem imenu? Postajaš? sem vprašala. Postani v moji materi. Poslušaj, Izrael, poslušaj, Izrael, Gospod je tvoj Bog, Gospod je edini, pojem.

 

Ali se duhovi mrtvih odzovejo na klic na pomoč? Mama! Mama! Ni res, da te ni. Ne more te ne biti, saj si vendar vedno bila. Moj začetek si. Ne morem iti naprej brez pogleda, ki si ga zadrževala na meni. Tako je znal gledati samo še Amad. Prižgal je cigareto in se s pogledom vpil vame. Pihala sem stran dim, on pa se je kremžil in godrnjal: Nehaj, nič ti ne bo. Kritično me je gledal. Zaljubljena sem bila v te poglede. Zvijala sem se kot punčka, sločila kot ženska. Ocenjeval me je. Vse bi naredila, da bi dobila petico. Še dihati sem nehala. Bila sem doprsje, ki nikoli ne pobeša oči. Čakala sem, da se bo Amad obrnil.

 

Brala si knjigo za knjigo. Prinesla sem ti Schmittove Ljubezenske zgodbe. Pogoltnila si jih v enem dnevu. Kako je, sem jo vprašala, krasno? Ne moti me, mora mi uspeti dokončati roman. Ampak te Zgodbe so lepe, kajne? In v vsaki nova ljubezen. Dvignila je glavo: Ljubezni ni. Je, je, sem ji ugovarjala. Ni mi pojasnjevala, ni imela časa. Sicer pa me ne bi prepričala, vedela je to. Mogoče pa ni več imela toliko besed. Več je izražala s pogledi. Je bila v njih globina ali otopelost od morfina? Vsekakor se ni odtrgala od tiste knjige, zgodb o več pokolenjih žensk. Umrla je, ko je prebrala zadnjo stran. Dva dni pozneje. Enkrat, ko sem kot običajno ležala pri njej na postelji in opazovala, kako obrača strani, me je vprašala: Pa ti, si brala? To sem naredila šele čez nekaj tednov. Namislila sem si, da bo roman kot materino sporočilo z one strani groba. Iskala sem kakšno znamenje. In sem našla stavek na 276. strani, da bo ostala z mano za vedno.

 

V mojem vrtu so sledovi rok. Gladila si trdolesko in se smejala, ko ti nisem dovolila obrezovati vejic. Grmi imajo to vendar radi, si govorila in iz pušpanov oblikovala eno kroglo za drugo. Obrasli so se krivo, jeseni so čakali nate. Nisi prišla. Pozimi so še kar čakali. Minila je pomlad. Magnolije niso vzcvetele. Vrtnicam so zrasli trni. Cesarski tulipani so povesili prazne kelihe. Kje je mati, ki je prizibala mačice na vrbi in himalajsko drevo Pinus wallichiana z dolgimi mehkimi iglicami z voščenim oprhom? Zdaj njeno kožo pokriva sloj voska, kot da bi se branila pred tem, da ji izhlapi preostanek življenja. Kje je mati? vprašam zdaj. Umrla je, pojdi po koga, reče sestra. Po koga? Po kogarkoli. Oprostite, moja mama je menda pravkar umrla.

 

V žepu kavbojk sem imela vedno nekaj tablet morfina. V primeru nenadne bolečine sem ti jih lahko hitro dala. Toda ti nisi bila pretirano navdušena. Izvijala si se, nisi hotela pogoltniti še enega odmerka. Moram preveriti, koliko prenese moj organizem, si ponavljala, človek se ne sme kar tako prepustiti, bolečino je treba nadzirati. Nadzirati pomeni trpeti, se zvijati v krčih in kričati v blazino? Zakaj to počneš? sem te vprašala. Pojdi proč, si mi rekla.

 

Njene oči. S črnimi pegami na šarenici. Zelene ali rjave? Moram si priklicati v spomin njihov odtenek. To je težko, zato ga iščem na fotografijah. Ali je mogoče, da se barva tako zelo spreminja? Kot da bi jim vsak fotograf dal drugo barvo. Mogoče pa so ji obleke spreminjale oči. Posvetlile so se, kadar je imela na sebi bež in krem odtenke. Vsrkavale so toploto iz rjavih nians. Toda kadar je pila konjak, so postajale motne. Ne, najprej je izginil strah, zato so se materine oči začenjale bleščati. Šele potem, ko se je steklenica praznila, so izgubljale sijaj. Zame je takrat umirala. Zadnjo čašico konjaka si je postavila k postelji. Običajno je kozarček tako stal in stal, ona pa je spala. Izdišanega alkohola ni potem nikdar pila. Sicer pa je bila načelna, naslednji dan se je odpovedala ne glede na priložnost. Ne, hvala, sem vedno slišala. Tekala sem za njo s steklenico, z gnusom je obračala glavo stran. Gledala me je kot otroka, ki se nerazumno igra s predmeti za odrasle. In oštevala za slike s kozarčkom v roki. Nalašč sem to počela, čakala sem na trenutek, ko je razprla usta, zlila vanje konjak in se skremžila. Prav za to mi je šlo. Saj ti sploh ni dobro, sem ji govorila, zakaj potem piješ? Po očku si se vrgla, mi je odgovarjala, niti zabavati se ne znaš.

 

Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in me nalagal, smrt ni življenje. Odkar je moja mati umrla na veke, ti ne verjamem več. Žvižga se mi plačilo za mučeništvo in telo, ki bo vstalo od mrtvih. Hočem zemeljsko mater.

 

Rekla si, da slišiš glasbo. Kaj se godi z mojo glavo? si vprašala. Hotela sem se pretvarjati, da jo tudi jaz slišim, ampak nisem znala. Jaz, ki bi skoraj postala igralka. Stopi sem, punca, razpusti lase. Takoj je videti bolj žensko, ni res, gospod rektor? »Čeprav sva ločena, se nisva pozabila – med nama bel golob otožnosti vzletava, novice nosi …« Ne, ne tako, je rekel Amad, poslušaj: »Na vsakem kraju in ob vsaki dobi, kjer sem s tabo jokal, kjer se veselil, tam bom jaz s teboj vselej in povsodi, saj sem delček duše vsakič tam pustil.«* In je bil z menoj. In ti si bila povsod tam, kjer je bil on, z mano.

 

Tvoje telo je fermentiralo, jaz pa sem molila k troedinemu Bogu. Enkrat sem mu govorila vso noč. Rada bi slišala: Tukaj sem, ki sem. Rada bi slišala: Tukaj z vami bom ta, ki bom tukaj z vami. Jahve, nisem potrebovala ne mane ne prepelic. Iskala sem moč, ki bo odprla trebuh moje matere. Kdo sem bila takrat, da sem z umrljivimi ustnicami izgovarjala tvoje ime? Dokler nisi rekel: Utišaj svojo bolečino, hčerka. Bil si Bog mojega očeta, ubogala sem te.

 

Postala boš lovka, si se mi posmehovala. Dekle lovka, mi je pravil Amad. Da, hotela sem ujeti kaj iz svoje glave. Iz fantazij, za katere sem živela. Dekle sanjarka.

 

Ali je rak šel tja s tabo? Ta pezde.

 

Možganom primanjkuje kisika, je rekla zdravnica, že nastopajo krči. Nisem si predstavljala, da je tako. V filmih je umiranje dostojanstveno. Lahko se zjočeš in podaš roko v slovo. Tvoje roke so zvijale konvulzije. Metala si se pokonci na postelji. Mama, ni ti treba vstajati, še malce poleži, sem ti govorila. S težavo si se ulegla nazaj. Baje se je iz tebe umikalo eterično telo. To se vidi v očeh, toda ti si jih imela ves čas priprte. Razgledovala sem se po stenah. Mogoče so te luknjice izpraskali drugi umirajoči? Niso verjeli, da bodo tako ali tako prešli skozi steno? Dotaknila sem se tvojih prstov. Bili so samo malo starejši od mojih. Spominjam se, kako si si jih vedno porezala, ko si pomivala kozarce.

 

Kaj pa, če ni umrla? Zagotovo je umrla, je rekla sestra. Ne premika se že od sobote. To je šele tretji dan, sem pomislila. Vedela sem, da se ne gre z nami igric, da se ne pretvarja. Ne bi znala zganjati burk. Leži negibno, kot da bi napočil konec sveta. Za materino telo je to tudi bil konec sveta. Skozi smrt je vstopila v novo življenje. Kakšno življenje, saj vendar leži kot klada. Mrzlo mi je, mama. Klečim na podu. Vstani, ozebla boš v kolena. Raje se usedi. Mrzlo mi je. Mora biti mrzlo za mamo in druge. Ne boj se je, slišim očetov glas, če nočeš, se ti je sploh ni treba dotakniti. Za nič na svetu se je ne bi dotaknila. Pa se vseeno bojiš. Ne, preprosto se mi upira. No, saj.

 

Pripravljena je. Na prstih ima zlate prstane. V desnem žepu medaljon, spleten iz srebrnih nitk. Notri tri miniaturne slike. Tri glavice. S tabo bomo, kamorkoli boš šla. Ne bomo te pustili same, si mislim. Povesim oči, ko pokrov pokrije tvoj obraz. Ničesar več ne poskušam stisniti v krsto. Lahko se zdi, da sem iz kamna. Vendar sem iz nje, iz njenega telesa. Celo[mp1]  podtrebušje imava enako. In podobno pomanjkanje sramu. To izvira iz ravnodušnosti. Vsakdo se naju lahko dotakne.

 

Krsta stoji na sredini. Ležiš obrnjena stran od angelov s slike. Kje si, mama? Dobro, da se ne muči več, reče nekdo. O, kako se smehlja, poglejte. Vstanem in vidim, da se smehljaš. Izdala si me. Najina nadaljevanka naj se ne bi nikoli končala.

 

Ne maraš, da bi ti popravljala lase. V šali te gladim, odrivaš me. Kako raskavo kožo imaš, rečeš, to me boli. Podrgnem roki eno ob drugo. Ni res, moje roke so tako gladke. Kako naj ti izkažem ljubezen, če nežnost pušča na cedilu. Trga se najina vez. Toda ti se ne smiliš sama sebi. Vprašaš samo, kdaj boš ozdravela. Še malo moraš zdržati. Zakaj ne greva na vrt? se čudiš. Močno dežuje, rečem in zagrnem okno. Kakšno poletje.

 

Spet gleda opice, se jezi oče. Če bom zjutraj vstopila v sobo in bom videla opice, ne boš dobila zajtrka, reče sestra, vsaj ob vikendih si vzemi odmor. Himerične opice z menstruacijo vsake štiri tedne. Rezusi z močnimi obraznimi mišicami in zapleteno mimiko, ki prepoznavajo svojo sliko v ogledalu. Kaj si iskala, mama, v njihovem svetu? To, kar je bilo v tvojem? Dojenčka zamorski mački. Zavzeto si skrbela za naju. Tečaj znanja za življenje ni bil zaman. Močni sva in čudovito izšolani. Dala si nama celo svobodo, toda poskrbela si, da nisva zapustili tvojega telesa. Do konca si imela dva embrija.

 

V novi resničnosti si. No, in kako je tam, mama, ni zlih duhov? Na začetku maše so vsi z angeli in nebeškimi vojskami peli, da bi ti Bog odpustil grehe. Kakšne grehe? sem se spraševala in se pretvarjala, da pojem. Čista si, prosojna. Preden si umrla, je prišel duhovnik z oleum infirmorum. Nisem vedela, kako naj ravnam, naj ti to olje pustim na čelu? Ker z rok si si ga pri priči obrisala. Bala sem se ga dotakniti z robcem, odstraniti njegovo ozdravljajočo moč. Že drugič v življenju so te mazilili. Mislila sem si, da je to greh. Mogoče še dobro, imela boš kaj na vesti, kakšne pregrehe, jetnica telesa. Grešiš z mislimi, je oznanil nekoč drug duhovnik, ko je sedel v tvojem naslonjaču, vendar je, mislim, dal odvezo. Se spominjaš? Govoril je o zakramentu, s katerim Bog osmukne človekovo kožo. Plaho. Potreben je bil nežen dotik, ker si tako vidno trpela. Hotela sem znamenje, da si začutila božji prst. Toda nič se ni zgodilo. Samo bolečina. Tvoja posvečena bolečina. Ležala si kot lutka s slike van der Weydena. Dolgo sem iskala ta prizor. Postave v zakletih pozah. Kot mi. Spopad med živimi. Ti na pragu nečesa. Jaz v nemi grozi pred smrtjo. »Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi. Amen.« Amen, sem rekla.

 


* Prvi verzi so iz pesmi Ločitev Juliusza Słowackega, navedeni v prevodu Rozke Štefanove, drugi pa iz pesmi Za M. Adama Mickiewicza (op. prev.).