“Kaj je resnica?”

Urša Zabukovec

O knjigi Rafaela Argullola Muke boga, ki je želel postati človek (Pasión del dios que quiso ser hombre. Barcelona: Acantilado, 2014.)

 

Sivkasta luč zahajajočega sonca počasi izginja iz tvoje grobnice.

Nastopi popolna tema. Napisana je zadnja stran zadnjega poglavja.

Je to ta resnica? Zdaj boš moral prepričati ljudi in sebe, da ne obstaja

ne zadnja stran ne zadnje poglavje in da se tisto, kar umre, ponovno rodi.

Bo to ta resnica?

 

„Nisem kristjan. A tudi nisem več antikristjan, kar sem nekaj časa bil – kot odgovor na duhovno dediščino in zaradi prijetnega občutja ob misli, da sem ne toliko ateist, kar pravzaprav nikoli nisem bil, kolikor pogan, sin davne veličine, ki morda obstaja samo v domišljiji. Kot človek, zasičen s krščansko vzgojo, sem v krščanstvu videl nazadovanje duha, sploh v primerjavi z živo in svetlo modrostjo, kakršna je bila grška. Pozneje, že z manjšo vnemo, sem do krščanstva začel čutiti nekakšno indiferentnost, ki jo je nazadnje upravičeno zamenjalo spoštovanje.“

Tako nas Rafael Argullol, filozof, pisatelj in pesnik, profesor estetike na katalonski univerzi Pompeu Fabra, uvede v Izpoved, drugi del tanke knjižice o Jezusu Kristusu z naslovom Muke boga, ki je želel postati človek. Knjiga se deli na tri dele: na Zgodbo, Izpoved in slikarski del, ki ga predstavlja izbor in krajši komentar triindvajsetih slik, ki poustvarjajo posamezne dogodke Jezusovega življenja – od Oznanjenja Fra Angelica do Belega angela, freske v bizantinskem stilu, ki  jo najdemo v srbskem samostanu Mileševa.

Beli angel

Beli angel 

Argullol prizna, da na krščanstvo ni čustveno navezan; ta vez se je pretrgala že zelo zgodaj, pravi, ohranila pa se je tista s Kristusom: „Kristus je obstajal in obstaja, zato ker sem o njem sanjal, in to ne le enkrat. Sanjal sem o njem, ker me je spremljal skoz vse življenje. Ne morem se spomniti, kdaj sem ga prvič videl, a moralo je biti takrat, ko sem kot dojenček začel razločevati prve obrise ljudi in sem ga zagledal na kakšni steni ali mizi. Od takrat naprej je bil hote ali nehote vedno ob meni, pa naj je šlo za religiozno vsiljenost ali pa za umetniško predanost. Kristusova vseprisotnost je bila zame, tako kot za mnoge druge, neznosna.“ Poslušal je anekdote, ki so jih pripovedovali o njem, gledal njegove upodobitve, spremljal vsakoletne velikonočne procesije in se spraševal: „Kaj je hotel ta človek?“ Odgovori duhovnikov, pozneje pa teologov, ga niso zadovoljili, še več, dražili so ga, saj je čutil, da je ta skrivnost nerešljiva: „Bolj ko se je ta lik izmikal interpretaciji, bolj me je fasciniral.“ Ta otroški magnetizem je premagal v puberteti, ko je ob pomoči avtorjev, kot sta denimo Nietzsche in Baudelaire, v njem zagorel ogenj antikrščanstva. Ta je ugasnil nekaj let pozneje, ko se je znašel v Rimu – med slikami, mozaiki in freskami, ki so spet predstavljale tistega, ki ga je spremljal od najzgodnejšega otroštva. „Umetniki – za moraliste lažnivi, za teologe preveč nezanesljivi – so mi odprli vrata nekega drugačnega pristopa.“ Svoje posebne vezi s Kristusom se je zavedel ob dveh dogodkih: prvič ob srečanju s kipom Cristo velato v kapelici Sansevero v Neaplju, drugič pa na stopnišču, ki kot da vodi v nebo, v cerkvi Montmajour v Provansi.

cristo velato II

Giuseppe Sanmartino: Cristo velato

Argullol v svoji izkušnji ni osamljen; mnogi znani filozofi ali pisatelji so se ob srečanju z vélikimi deli religiozne umetnosti, predvsem slikarskimi, če že ne spreobrnili, pa vsaj globoko zamislili nad  temelji in globinami (svoje) vere. Tako je bilo, denimo, s Sergejem Bulgakovom, ruskim filozofom, ki se je, še kot marksist, v dresdenski galeriji srečal z Rafaelovo Sikstinsko Madono. Dogodek v svoji kratki avtobiografiji opiše takole: „To ni bilo čisto umetniško doživetje, to srečanje je bilo dogodek mojega življenja – natančneje, šlo je za pravi duhovni pretres […]. Nisem bil pri sebi, v glavi se mi je vrtelo, iz oči so mi tekle solze, ki so bile radostne in grenke hkrati, z njimi se je topil led na mojem srcu, reševal se je neki življenjski problem. To ni bilo estetsko doživetje, to je bilo srečanje, nova vednost, čudež … Jaz, tedaj marksist, sem to zrenje nehote poimenoval molitev […].“ Nekoliko drugačno, a glede vtisa nič manj močno, je bilo srečanje Dostojevskega z Mrtvim Kristusom Holbeina mlajšega v baselski galeriji; Dostojevskega je pogled na človeškost mrtvega Kristusa le še utrdil v njegovi veri v Bogočloveka, občutja in razmišljanja o tem pa je ovekovečil v romanu Idiot.

Argullola religiozno slikarstvo ni spreobrnilo ne utrdilo v njegovi veri, vsaj ne krščanski, mu je pa, kot nam je zaupal v Izpovedi, odprlo vrata povrata do Kristusa: „Kristus umetnikov, čeprav vedno znova izmišljen, je resničnejši od Kristusa učenjakov. To pa iz enega samega razloga: materia prima umetnikov je živa narava in ne ideje. Dobrega slikarja ne zanima belina, temveč beli lasje. […] Do Boga, ki nima ne spola ne drobovja, pridemo prek konceptov. Kristusu pa se, nasprotno, laže približamo prek laži umetnikov.“ „Umetniki,“ je prepričan, „so zapopadli bistvo žrtvovanja tako, kot ga besede, pa naj bodo še tako natančne, ne bodo nikoli.“

 

Prvi del knjige, Pripoved, je radikalna interpretacija Kristusove poti na podlagi slikarskih upodobitev, Argullol pa jo razume kot zgodbo o bogu, ki na vsak način, naj stane, kar hoče, želi in se uči biti človek. Videti je, da avtorja fascinira prav razsežnost božjega egoizma, obsesivne želje postati človek. Pripoved teče v drugi osebi: „Ti si si zamislil Judeževo vlogo, ti si zapečatil njegovo usodo, in sicer samo zato, ker si rabil še en kamenček v mozaiku svoje lastne zgodbe. Vse se je moralo ujemati, da se je lahko zgodil predvideni razplet, ne glede na to, koliko trpljenja je to povzročilo.“ Argullol ima v mislih predvsem muke običajnih ljudi, ki so se morali podrediti božji viziji: „Prikrajšal si jih [svoje učence] za ljubezen bližnjih, za družino in delo, za majhne užitke, ki tvorijo človekovo življenje, da bi jih potisnil v neznano. Pred tridesetimi leti si isto naredil z ubogo najstnico, ki si jo – s temò, preoblečeno v svetlobo – spremenil v mater himere, v svojo mater. Slepo ti je sledila. Ti, ki jim zdaj umivaš noge, so ti prav tako sledili, da bi se tvoj ponos, tvoja slava ali tvoj teror lahko izpolnili.“

Oznanjenje

Antonello da Messina: Marija oznanjenja

Argullol Kristusa imenuje himera, pa tudi pošast. Ker se v njem spopadata dve naravi, ker živi z mislimi boga in srcem človeka. „Ali obstaja večja pošastnost, kot je pošastnost boga, ki si je nadel kožo človeka?“ Hudič, ki ga skuša v puščavi, ni nič drugega kot Kristusova lastna groza oziroma strah, obsesivna misel, ki ga razjeda od znotraj: „Zdaj nisi več bog in nikoli ne boš človek.“ Pa še: „Odpovej se temu, da si človek!“ Ne gre torej za skušnjavo biti bog, saj to že je, ampak za strah pred tem, da ne bi mogel biti človek. A ta bog si tako pošastno želi biti človek, da je pripravljen na vse, tudi na najhujšo samoto, na katero ga obsoja poznavanje vseh razsežnosti in podrobnosti muk, ki ga čakajo. „Peter izvleče meč, da bi te branil, in rani vojaka v uho. A ti od svojih učencev zahtevaš, da ostanejo mirni. Pustiš se pridržati: vse se mora zgoditi tako, kot je zapisala tvoja roka, ko si bil bog, ki je želel postati človek.“ A najhuje bo šele prišlo, in sicer „po vsem tem nočnem mučenju, ko se bo ljudstvo obrnilo proti tebi. To bo zadnja lekcija tvojega učenja [biti človek].“ „Pilat je edini, ki te posluša, edini, ki te hoče rešiti, a na vprašanje, kaj je resnica, ti molčiš,“ mu očita Argullol. Tudi drugi njegovi odgovori so megleni, izmuzljivi: „Ti se nočeš rešiti. Že dolgo veš, da si obsojen.“

Ge, Kaj je resnica

 Nikolaj Ge: Kaj je resnica?

Kristusova zgodba po Argullolu ni demonstracija božje neskončne ljubezni do grešnega človeštva, temveč njegovega hrepenenja po ljubezni (do) konkretnih ljudi. Je želja po begu iz svoje samote, kar Argullol v Izpovedi, ki je bolj neposredna in monološka od Pripovedi, opredeli takole: „Kristus se slabo znajde v vlogi boga. Če je božanskost mogoče opredeliti, potem je bog tisti samotar, ki mu zadostuje lastna samota. Ne rabi ničesar drugega, saj zaobjema vse. Kristus pa, nasprotno, sprejme žrtev, da bi se lahko soočil s svojo samoto. Tu gre torej za žrtev iz ljubezni, a ne neke abstraktne ljubezni do človeštva, kot to razglašajo kristjani, ampak iz želje po konkretni ljubezni, čutni, vroči, po ljubezni, ki bi ga osvobodila ledene samote bogov. Kristus se žrtvuje, da bi spet začutil na sebi Petrov zvest in čist pogled, da bi začutil Janezovo glavo na svojih prsih, da bi zavohal dišeče lase Marije Magdalene, da bi bil spet deležen nežnega objema svoje matere, pa čeprav že kot truplo. Žrtvuje se, da bi bil človek. To je tisto, zaradi česar je vedno znova vreden občudovanja.“

To je zadnja postaja Kristusove zgodbe, ki še zanima Argullola – Objokovanje mrtvega Kristusa.

Botticelli

 Alessandro Botticelli: Objokovanje mrtvega Kristusa

O ideji vstajenja Argullol zapiše, da ga je strašila že kot otroka. Čeprav so ta motiv upodabljali mnogi umetniki, Argullol o njem molči. Ne, ni res, omenja ga, a kot da bi ga razumel metaforično: kot še eno priložnost, ki nam je vsem dana in ki jo Kristus udejanji tako, da se spominja svoje zgodbe, v kateri vstajenje mesa, o katerem je govoril svojim učencem, nastopa le kot nekakšne sanje oziroma sanjarija:

„Ne veš več, zakaj se, ko si sprejel žrtev in se spremenil v himero, ne počutiš več kot človek in ne razmišljaš več kot bog. Živiš absolutno samoto. Tu in tam verjameš, da se tvoja zgodba začenja znova, in vidiš angela, ki obišče Marijo, in se rodiš iz svoje matere in tekaš po ulicah Nazareta in kramljaš s prijatelji po poteh Galileje, in večerjaš s svojimi učenci, pridržijo te, sodijo ti in te mučijo, in neki rimski guverner te vpraša po resnici, bičajo te in križajo, in na svojih mrtvih ustnicah začutiš vroče poljube Marije Magdalene. In sanjaš o vstajenju mesa.“

Ob zaključku Pripovedi imamo občutek, da Argullol, ki ima za sabo na neki način tipično duhovno pot – od krščanske vzgoje prek obdobja antikrščanstva ter indiferentnosti do nekakšnega (še zdaleč ne umirjenega) spoštovanja –, vstajenje mesa kot enega izmed pomembnejših elementov Kristusove zgodbe preprosto zavrača. O njem govori kot o Kristusovih sanjah. Vstajenje kot nekaj nemogočega, iluzoričnega, kot pobožna želja? A to, nekoliko vzvišeno distanco, povsem nepričakovano zrahlja misel, ki jo zapiše v Izpovedi: „Nisem kristjan, a iz nekega neznanega razloga – morda pa zaradi nekih sanj – sprejemam Kristusovo skrivnost.“

 

Če se bralcu med branjem prvega dela Argullolove knjige na trenutke zdi, da avtor Kristusu pripiše svojo obsesivno željo – postati človek, učiti se biti čim bolj človek, izkušati vse globine in širine človeškega mesa, občutij in srca, gre tu, v Izpovedi, morda za obrat, v katerem se avtor postavlja v vlogo Kristusa. Kaj je tvoja resnica Argullol? Zaradi katerih sanj sprejemaš Kristusovo skrivnost? Gre za ponavljajoče se sanje iz otroštva, za sanje o Kristusu? Ali pa gre morda za Kristusove sanje – saj veš, tiste, o vstajenju mesa? Kljub vsem besedam, ki si jih zapisal, kljub vsem samoopredelitvam, ki si nam jih dal, pred bralci stojiš molčeč – molčeč in izmuzljiv kot Kristus pred Poncijem Pilatom.