NIkodemov uvod: Janez Damaščan

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Naš sveti oče Janez Damaščan, ki je bil zaradi zlatosijoče milosti svojega nauka imenovan »zlatotočni« (chrysorróas), je živel v času Leona Izavrijskega, okrog leta 730. Bil je imenovan »sveta muza Kristusove Cerkve«. Zapustil ji je številne spise, od katerih kapljata neizrekljiv užitek in duhovna milost. (V zbornik) smo vključili pričujočo razpravo, ki sodi med njegove spise, saj v veliki meri prispeva k namenu pričujoče knjige in je nadvse koristna tistim, ki želijo imeti spoznanje kreposti in nekreposti – spoznanje,  ki množici ostaja prikrito. Jasno namreč uči, katere so (kreposti in nekreposti), v koliko vrst in rodov se delijo, nadalje kako lahko pridemo do posesti prvih in se znebimo drugih. (Ta spis) je kot lidijski kamen, s katerim lahko poznavalsko  razločujemo preizkušeno zlato kreposti in lažni baker nekreposti,  tako da bo tisti, ki z natančnostjo položi v zakladnico svojih prsi spoznanje glede tega, hitro – in enkrat za vselej – prišel do poznavanja vseh kreposti in strasti.