Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Hildegarda iz Bingna in njena podoba ideala duhovniškega in meniškega poklica

Sv. Hildegarda iz Bingna je bila rojena leta 1098 v Bermesheimu v Alzeyu (v današnjem Porenju); po poročilih naj bi bila deseti otrok Hildeberta iz Bermesheima in Mehtilde iz Merxheima. Njena družina je pripadala plemiškemu stanu, čeprav najverjetneje ne najvišjemu. Iz Hildegardinega življenjepisa izvemo, da so jo starši že ob rojstvu posvetili Bogu in tako je okoli leta 1106 vstopila v samostan Disibodenberg, kjer je bila izročena v varstvo plemkinje Jute Sponheimske.

Ta je kasneje s svojim asketskim in pobožnim življenjem pritegnila številna dekleta, da so se ji pridružila. Med letoma 1112 in 1115 je Hildegarda prejela večne obljube, po Jutini smrti pa je bila enoglasno izbrana za njeno naslednico in tako dobila naziv magistra. Hildegarda si je kmalu zatem močno prizadevala, da bi se odcepila od Disibodenberga in bi njena skupnost postala ekonomsko neodvisna od njega, kar je z veliko težav in naporov tudi dosegla. S svojimi varovankami se je preselila v samostan Rupertsberg, in kot lahko izvemo iz njenih pisem, selitev ni potekala brez preprek, ki pa jih je uspela premagati s svojo neomajnostjo. Hildegardi je nato uspelo ustanoviti še hčerinski samostan Eibingen leta 1165, ki se je nahajal na drugem bregu reke Ren.

Leta 1141 začne Hildegarda po božjem ukazu pisati delo Scivias s pomočjo meniha Volmarja in Richardis von Stade, kar je zaznamovalo začetek njene bogate pisateljske kariere. Na to je morda vplivalo dejstvo, da se je v Hildegardi odvil premik v razumevanju videnj, ki jih je prejemala. Iz biografskih zapisov je razvidno, da je imela Hildegarda v mladih letih do videnj precej drugačen odnos, saj jih je razumela bolj za breme kot za dar, kar je razumljivo, saj so jih spremljale številne bolezni in slabosti.[1] To pa se je spremenilo po Jutini smrti, ko je bila izvoljena za magistro. Takrat se je v njej prebudila večja samozavest, ki ji je omogočila ustvariti bogat opus. Njena slava je v naslednjih letih močno naraščala, ne samo v Rupertsbergu in njegovi neposredni okolici, ampak tudi izven njega, predvsem zaradi njenih pridigarskih potovanj, na katera se je odpravila že v visoki starosti.

Hildegarda je umrla v enainosemdesetem letu, 17. septembra 1179. Njeno telo so pokopali v samostanski cerkvi v Rupertsbergu.

Leta 1233 je papež Gregor IX. začel postopek Hildegardine kanonizacije, ki se je dokončno zaključil šele 10. maja 2012, ko jo je papež Benedikt XVI. uradno razglasil za svetnico, čez nekaj mesecev pa še za cerkveno učiteljico. Razlog, da se je postopek za njeno beatifikacijo in kanonizacijo zavlekel, je predvsem v zapletih z administrativnimi postopki, saj je komisija vsakič oddala nepopolno poročilo, zato so ga vedno zavrnili ne glede na številne poskuse skozi stoletja.[2] Kljub temu pa je med ljudstvom že za časa življenja veljala za svetnico, po njeni smrti je cvetel tudi njen kult.

Renska sibila, kot so jo poimenovali kasnejši občudovalci, je s svojo bogato literarno zapuščino pomembno vplivala na razvoj teologije in mistike 12. stoletja, česar so se zavedali že njeni sodobniki, ki so ji priznavali avtoriteto tako v cerkveni kot v posvetni sferi. Njen holistični pristop, ki je razviden iz vseh njenih del, z obilico inovativnosti povezuje teologijo, glasbo, medicino, naravoslovje in celo jezikoslovje, v katerih lahko zaznamo vplive antičnih in sodobnih virov, velikokrat pa so njena opažanja plod skrbnega opazovanja okolice, ki je med drugim močno vplivala na razvoj njene misli.

Hildegarda je zapustila obsežen opus, ki se lahko po količini in kvaliteti kosa z deli najvidnejših učenjakov tistega časa. Peter Dronke opozarja,[3] da se Hildegarda tako po obsežnosti kot raznolikosti del lahko primerja samo z Avicenno. Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da je začela pisati relativno pozno v življenju, zato je njena literarna zapuščina še toliko bolj impresivna. Hildegardo so zanimale različne teme in področja, ki so v današnjem svetu strogo ločena, zanjo pa so bili medsebojno tesno povezani. Njen holistični pristop k obravnavanju tem se nam morda zdi nekoliko nenavaden, v njenem mišljenju pa je imel svoj smisel. Skozi njena dela lahko čutimo vsemogočno božjo prisotnost, božje učlovečenje, ki pa se seveda pojavlja v različni meri glede na to, katero tematiko obravnava določeno delo. Teološka in preostala dela tako povezuje prav učlovečenje kot ključni dogodek v zgodovini.

Hildegardino delo in stil lahko umeščamo v tradicijo stare zaveze, njen jezik nam prikliče starozavezne preroke, ki so bili politično in družbeno aktivni in so vzpodbujali k moralnemu življenju ter ponujali nasvete.[4] Ko so se Izraelci obrnili stran od Boga, jim je vseskozi pošiljal preroke, da bi jih opominjali in vrnili na pravo pot.[5] Podobno lahko Scivias beremo kot delo, ki nas usmerja in podučuje o tem, kako doseči odrešitev, ne glede na to, da se Hildegarda obenem ukvarja tudi s pomembnimi teološkimi vprašanji. Pri tem lahko ob pozornem branju zaznamo vpliv nemirnih zgodovinskih okoliščin, v katerih so ta dela nastala. Poskus cerkvenih reform, investiturni boj, križarske vojne in vznik herezij so zgolj nekatere izmednjih.

Kljub njenemu vplivu, pa ji je šele papež Benedikt XVI. leta 2012 podelil naziv Doctor Ecclesiae universalis in ji s tem uradno priznal mesto, ki si ga zasluži, obenem pa je tudi uradno priznal njen status svetnice, ki si ga je sicer pridobila v prejšnjih stoletjih, a zaradi birokratskih zapletov še ni  bil uradno potrjen.

 

Peto videnje (druga knjiga)

Nato sem videla, da je sijaj, bel kot sneg in svetleč kot kristal, od vrha glave do grla obdal s svetlobo prej omenjeno žensko podobo. Od grla do popka jo je obseval nek drugi sijaj rdeče barve, ki se je od grla do njenih prsi svetil kot rdečkasta zarja, od prsi do popka pa se je svetila v škrlatu, pomešanem z barvo hiacinta. Ker se je sama bleščala kot rdečkasta zarja, je širila svojo bleščečo svetlobo gor proti nebeškim skrivnostim. In v tej svetlobi se je prikazala lepa dekliška podoba, razoglava s črnimi lasmi, oblečena v rdečkasto tuniko, ki je plapolala okoli njenih nog.

In slišala sem glas iz nebes, ki mi je rekel: »To je cvet v nebeškem Sionu, mati in cvet vrtnic in lilij v dolini. O, cvet, poročila se boš s sinom najmočnejšega kralja in mu rodila slavne potomce, ko si boš ob svojem času okrepila moči.«

Okoli te deklice sem videla veliko množico ljudi, ki se je bleščala bolj kot sonce. Vsi prisotni so bili nenavadno okrašeni z zlatom in dragimi kamni, tako da so nekateri izmed njih svoje glave pokrili z bleščečimi tančicami, okrašenimi z zlatim pasom. Nad njihovimi glavami se je prikazala podoba svete neizrekljive Trojice, podobno kot se mi je že prej razodela, oblikovana kot v sferi v tančicah. Na njihovih čelih je bilo Jagnje Božje, na njihovih vratovih človeška podoba, v desnici kerubin in v levici druga angelska vrsta, tako da se je od same podobe nebeške Trojice do teh podob raztezal zlat žarek. Med temi podobami so se pojavili tudi drugi, ki so na glavah nosili mitre, okoli ram pa so imeli ogrnjena škofovska oblačila.

In ponovno sem zaslišala glas iz višav, rekoč: »To so hčerke sionske in z njimi so harfe igralcev na harfo in vsake vrste glasbenikov kot tudi vsa sreča in veselje veselja.«

Pod tem sijajem pa, kjer se je vse svetilo kot rdečkasta zarja, sem videla, da so se med nebom in zemljo pojavile goste in temne sence, ki so bile tako strašne, da jih noben človeški jezik ne more opisati.

In ponovno sem zaslišala glas iz nebes, ki mi je rekel: »Če Sin Božji ne bi trpel na križu, te iste sence ne bi na noben način dovolile, da bi človek dospel do nebeške svetlobe.«

Tam se je svetil ta škrlatni sijaj, pomešan z barvo hiacinta, in je obdajal z močnim žarom prej omenjeno žensko podobo. Drugi sijaj, podoben bleščečemu oblaku, je to podobo spodobno obdajal od popka navzdol, vse do tam, kjer še ni zrasel. In ti trije sijaji so se razlivali okoli te podobe in tako razkrivali mnogotere stopnice in lestve, ki so bile v njej dobro urejene.

Ko sem vse to videla, so me iz prevelikega strahu, ki me je zajel, zapustile moči in padla sem na tla, prav tako pa nisem mogla izustiti nobene besede. In glej, bleščeči sijaj se me je dotaknil kot roka in tako so se mi povrnile moči in glas. In ponovno sem zaslišala glas od tega, ki mi je rekel:

»To so velike skrivnosti. Poglej sonce, luno in zvezde. Jaz sem ustvaril sonce, da bi svetilo podnevi, in luno ter zvezde, da bi se bleščale ponoči.« Sonce namreč simbolizira mojega Sina, ki je izšel iz mojega srca in je osvetlil svet, ko se je rodil v koncu časa iz Device, tako kot dvigajoče sonce osvetljuje svet, ko vzhaja ob koncu noči. Luna pa označuje Cerkev, ki je zaročena z mojim Sinom v zakramentu prave nebeške zaroke. In podobno kot luna zaradi svoje narave vedno raste in se manjša ter sama od sebe ne sveti, če je ne osvetli luč sonca, tako je tudi Cerkev v krogu gibanja, tako da njeni sinovi pogosto napredujejo v naraščajoči kreposti, pogosto pa nazadujejo zaradi nasprotnega vedenja in širjenja sovražnosti, saj Cerkev napadajo plenilski volkovi oz. zli ljudje, tako slabi kristjani kot Judje in pogani. Sama od sebe se ne more prižgati za vzdržljivost, ampak jo osvetljujem jaz preko svojega Sina, da vztraja v dobrem. Zvezde pa, ki se med seboj razlikujejo v svetlobi sijaja, označujejo ljudi različnega cerkvenega reda.

 

1.  APOSTOLI IN NJIHOVI NASLEDNIKI, DUHOVNIKI, Z ŽAROM OBDAJAJO CERKEV S SVOJIM NAUKOM

Nato sem videla, da je sijaj, bel kot sneg in svetleč kot kristal, od vrha glave do grla obdal s svetlobo prej omenjeno žensko podobo. Cerkev, neokrnjeno nevesto, obdaja apostolski nauk, ki je oznanjeval čisto utelešenje tistega, ki se je spustil iz nebes v maternico Device in je močno in jasno ogledalo vseh vernikov, tako da je to Cerkev prav ta nauk od začetka, ko jo je pričel graditi, in vse do tega časa, ko je lahko sama pogumno prežvečila hrano življenja, zvesto in bleščeče obdajal. Kako to?

Apostolski nauk je presvetlil Cerkev v glavi, ko so jo apostoli najprej začeli graditi s svojim javnim pričevanjem, to pomeni, ko so se razkropili po različnih krajih in zbirali delavce, ki bi jo utrdili v katoliški veri in ki so poskrbeli za duhovnike in škofe in ves cerkveni red ter v veri vzpostavili zakonska določila za može in žene, ki so v zakonu, in ostala določila. In zato podeljevalci maziljenja sledijo temu nauku in so tako podobni duhovnikom iz stare zaveze, ki so bili podvrženi zakonu obreze in so z notranjo hrano hranili ljudstvo. Zaradi tega so apostoli izbrali tiste odredbe, s katerimi bi okrasili Cerkev po nebeškem navdihu. Kaj to pomeni?

Njihovi sledilci, ki so prevzeli njihovo mesto, so zvesto nosili zdravilno krizmo, ko so hodili po ulicah, podeželju, mestih in ostalih krajih v deželah ter pri tem oznanjali božji zakon. Ti so bili namreč imenitni očetje, skrbno izbrani, da širijo v svojem nauku cerkvena pravila vsemu ljudstvu in da mu razdeljujejo kruh življenja. Tako se morajo takšni pokazati za časa svojega življenja, da se moje ovce ne pohujšajo nad njihovimi dejanji, ampak da pravilno stopajo za njimi; ker imajo sami to nalogo, da pred očmi vseh razdeljujejo kruh življenja ljudstvu in da posamezno za vsakogar določijo verske naloge; zaradi tega se morajo vzdržati, da si ne želijo telesnih združitev, ker vernikom ponujajo duhovno hrano in ker morajo prav tako darovati Bogu brezmadežni dar, kot je bilo naznanjeno že v nedolžnem Abelu, oziroma kot je bilo o njem samem bilo napisano.

2. ABELOV PRIMER

Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče.[6] Kaj je to? Na začetku vznikajočega stoletja je žarelo v njem, ki je bil nedolžen v svojem življenju, posvečenje kraljevega razodetja, da se je dar vsemogočnega Boga bolj dotikal neba kakor zemlje. Kako to? Ker je Abel v svoji neokrnjenosti ponudil Bogu namen svoje volje in popolno služenje njegovi volji, ko je premišljeval v svojem srcu, da bi mu ponudil prvi sad, ki ga je imel v svojem bistvu. Ko je to popolnoma izpolnil, je s tem počastil najvišjega Očeta in mu izkazal zahtevano spoštovanje.

Tako kot je Abel načeloval svoji čredi in jo varoval na paši ter v preprosti vdanosti ponudil Bogu njen prvi naraščaj in njen tolsti hranilni del, tudi prej omenjeni podeljevalci maziljenja, ki na pašo vodijo vernike Cerkve, to je Kristusove ovce, da bi jih zvesto nahranili z besedami cerkvenega reda in jih dobro obvarovali od nakan starega zvijačnika ter prav tako v iskrenem premišljevanju Opazovalcu vsega ponudili nekatere darove iz njih. Kako to?

Če vsega tega ne morejo popolnoma opraviti, naj ponudijo Bogu vsaj nek sad, ki izhaja iz njih; najprej, pravi namen njihove volje, ki je kot preprosti naraščaj iz njihovih prvorojenih čred, nato popolno delo v aktivnem delovanju v njihovi volji, ki je kot sladki sad iz njihovih tolšč. Vendar kako to, da je Abel tako pobožno častil Boga? Očitno je, da ga je k tolikšni vdanosti vzpodbujala neokrnjena čistost.

3. SLUŽABNIKI CERKVE MORAJO OHRANJATI ČISTOST

In zato se morajo tisti, ki so bili po posvečenju določeni, da Bogu ponujajo sveto daritev, približati k oltarju v milini čistosti. Če so namreč sami pokvarjeni, kako bi lahko ponudili roko zdravilnega leka tistim, ki so bili ranjeni zaradi pokvarjenosti? Zaradi tega, da bi drugim toliko bolj zvesto lahko ponudili zdravilni lek, želim, da bi mojega Sina karseda zvesto posnemali v ljubezni do čistosti. Če bi slučajno padli, naj pohitijo, da se čim hitreje dvignejo s pomočjo pokore in naj hitro zbežijo od sramote greha, kakor da bi bili goli, ter naj poiščejo zdravilni lek, zvesto sledeč Abelu, čigar daritev je bila Bogu po volji.

4. TISTI, KI ŽIVIJO PO PRAVILIH V KLAVZURI POSLUŠNOSTI, ČEPRAV JIH NE NADZIRAJO ŠKOFI, SI PRIDOBIVAJO NEBEŠKI ZAKLAD

Tisti, ki živijo v klavzuri poslušnosti iz ljubezni do mojega Sina in v svojem obnašanju ubogajo navodila svojih nadrejenih, ki so jih ti določili po mojem navdihu, čeprav jih pri tem ne nadzirajo škofi in ne nosijo bremena njihovih skrbi, si z istimi škofi pridobivajo nebeški zaklad v izbranem mestu, saj so sami pokorni svojim nadrejenim zaradi nebeškega plačila.

5. O PLEMENITI NARAVI POPOLNE DEVIŠKE LEPOTE

Kot vidiš, nek drug sijaj rdeče barve je obseval to podobo od grla do popka: to je, ker se je po apostolskem nauku, ko je bila Cerkev tako utrjena, da je lahko razpoznala resnično zdravilno hrano in jo prenesla v svojo notranjost za moč, vzdignila plemenita popolnost cerkvenega nauka, ki je okusila nebeško sladkobo z žgočim žarom in se strogo zavezala ter tako poskušala opasati s skritimi močmi. Zavrnila je vez človeške spojitve, da ne bi dosegla delitve grenkobe mesa. Kako to?

Isti sijaj se je namreč svetil kot rdečkasta zarja od grla do njenih prsi: ker se popolnost razteza od okusa čudežnega rastja do sladkih hranil cerkvenega nauka v deviški lepoti. Tako da se od prsi do popka sveti v škrlatu, pomešanem z barvo hiacinta: ker se je oborožila z najplemenitejšo vzgojo za izostritev notranje čistosti in pri tem posnemala trpljenje mojega Sina zaradi nebeške ljubezni, ki jo je zvesto nosila v svojem srcu.

Ker se je sama bleščala kot rdečkasta zarja, je širila svojo bleščečo svetlobo gor proti nebeškim skrivnostim: ker ta popolnost, ki cveti v slavi deviškosti, svoje kreposti ne usmerja navzdol proti tlom, ampak navzgor k temu, kar je v nebesih.

6. O DEKLIŠKI PODOBI

V tej svetlobi se je prikazala lepa dekliška podoba, razoglava s črnimi lasmi, oblečena v rdečkasto tuniko, ki je plapolala okoli njenih nog: to je svetla in od vsake umazanije človeške poželjivosti nedolžna deviškost, katere um je prost od vsake vezi pokvarjenosti, kljub temu pa ne more popolnoma zanemarjati utrujenosti temnih mislih v svojih otrocih, dokler so na tem svetu, vseeno pa se jim z vso močjo upira in postavlja po robu.

In tako je oblečena v rdečkasto tuniko, ki je plapolala okoli njenih nog: ker v znoju truda v krepostnih delih vztraja vse do konca široke in blažene popolnosti, obdana z raznolikimi krepostmi, in pri tem posnema tistega, ki je polnost svetosti. In ta, kot se je tebi prikazala v skrivnosti nebeške luči, je plemenita mladika v nebeškem Jeruzalemu, slava in čast vseh tistih, ki so zaradi ljubezni do devištva prelili svojo kri, in teh, ki so v žareči ponižnosti zaradi Kristusa ohranili svoje devištvo in umrli v spokojnem miru. Zaročena je s Sinom najvišjega Boga, ki je kralj vsega, in rodila mu je plemenito potomstvo, to je izbrani zbor devic, ko se je okrepila v miru Cerkve.

7. O NENAVADNO OVENČANI MNOŽICI, KI STOJI OKOLI NJE

Okoli te deklice sem videla veliko množico ljudi, ki se je bleščala bolj kot sonce. Vsi prisotni so bili nenavadno okrašeni z zlatom in dragimi kamni: to pomeni, da plemenito deviškost obkroža in goreče objema izbran zbor devičnikov, ki vsi sijejo v goreči čistosti pred božjim obličjem, tako kot sonce sije na zemljo. Ker so se sami sebe pogumno premagovali in s tem poteptali smrt v slavnih delih ter se tako spodobno ovenčali z najvišjo modrostjo zaradi slavnih del, ki so jih v ponižnosti opravili za Kristusa.

In zaradi tega so nekateri izmed njih svoje glave pokrili z bleščečimi tančicami, okrašenimi z zlatim pasom: ker sami v slavi deviškosti goreče dokazujejo, da tisti, ki si prizadevajo za spodobnost deviškosti, obvarujejo svoj um od vsakršne pogubne vročice in se, ovenčani z najlepšim bleskom vzdržnosti, zvesto polastijo sijaja nedolžnosti.

Nad njihovimi glavami se je prikazala podoba svete neizrekljive Trojice, podobno kot se mi je že prej razodela, oblikovana kot v sferi v tančicah: ker opazujejo, da volja ljudi močneje in bolj zavzeto daje čast nebeški sveti Trojici v spoznanju ljubezni in stanovitnosti vzdržnosti, kot ti je bilo že prej resnično pokazano v videnju skrivnosti.

Na njihovih čelih je bilo Jagnje Božje, na njihovih vratovih človeška podoba, v desnici kerubin in v levici druga angelska vrsta: to pomeni, da v spoštovanju svoje čistosti posnemajo ponižnost Sina Božjega, se odrekajo vzvišeni ošabnosti in se zavedajo, da so šibka človeška bitja. V blaginji poslušajo in se oklepajo pravega in popolnega vedenja; ko se jim približa nevarnost, iščejo pomoč angelov. Tako da se je od same podobe nebeške Trojice do teh podob raztezal zlat žarek: ker neizrekljiva Trojica ne preneha delati čudežnih del globoke modrosti v vernih ljudeh, ki iščejo kreposti in bežijo pred hudičevo zapeljivostjo.

Med temi so se pojavili tudi drugi, ki so na glavah nosili mitre, okoli ram pa so imeli ogrnjena škofovska oblačila: ker med tistimi, ki cvetijo v čaščenju deviškosti, obstajajo nekateri v nebeškem mestu, ki so stoletja obdržali častno mesto starih očetov in slavo višjega položaja, pri tem pa vseeno niso izgubili časti devištva. Zaradi tega, kot slišiš, se vsi tisti, ki so z vzdihi zaradi nebeške ljubezni ohranili svojo neokrnjenost, v nebeškem prebivališču imenujejo »hčere Sionske«: ker posnemajo mojega Sina, ki je cvet deviškosti, v ljubezni do devištva. In zaradi tega so z njimi vzkliki duš in glasovi vseh zbranih, leteče okrasje blaženih misli in zlato videnje svetlečih se kamnov in draguljev. Kako to? Ker imajo to od Sina Božjega, da od prestola izhaja zvok, v katerem se združi v največji želji ves zbor devičnikov, ki v ubrani harmoniji pojejo novo pesem, tako kot priča Janez, priljubljeni devičnik.

8. JANEZOVE BESEDE O TEM

Pred prestolom, pred štirimi živimi bitji in pred starešinami so peli kakor novo pesem.[7] Kaj to pomeni? V tistih vernikih, ki se v dobrem namenu oklenejo vzdržnosti in svoje devištvo ohranijo neomadeževano iz ljubezni do Boga, čudežno vzkipi dobra volja v čaščenju svojega stvarnika. Kako to? Ker je v zarji svoje deviškosti, ki zmeraj obdaja Sina Božjega, skrita močna čast, ki se ji ne moreta upreti nobena zemeljska služba in nobena vez zakona in ki poje za božjo slavo nebeško pesem z vzklikajočim glasom. Kako to?

Ta pesem, o kateri se ni slišalo, preden se je Edinorojeni Sin Božji, ki je resnični cvet deviškosti, učlovečil na svetu in se nato vrnil v nebesa, kjer sedi na desnici Očeta, se je hitro razširila in se čudežno odkrila v novi svobodi. Vendar so tisti, ki prej niso videli nove morale, ostrmeli od začudenja, ko so spoznali to novo skrivnost, o kateri se prej ni slišalo, saj je tedaj odmevala v nebesih v slavi devištva in je bila spoznana pred veličino Boga, ker je Bog to lahko naredil, in pred štirimi kolesi, ki so se valila po štirih koncih zemlje ter s seboj nosila resnico pravičnosti in človečnosti Odrešenika kakor živa bitja v novi zavezi, pred tistimi očeti, ki so bili polni Svetega Duha in so pokazali pot pravičnosti ljudem v stari zavezi. Kaj pomeni to? Bog je namreč v novi milosti omilil strogost starih zapovedi.

9. DEVIŠKOST, KI JE PONUJENA BOGU, JE POTREBNO PAZLJIVO OHRANITI

Ker pa je deviškost tako v čislih pred Bogom, jo morajo tisti, ki jo po svoji volji ponudijo Bogu, pazljivo ohraniti; to sveto odločitev, ki so jo sprejeli v popolni vdanosti devištva, je potrebno zvesto obdržati. In zato naj se tisti, ki so sprejeli ta zakrament, pazijo, da ne bodo padli nazaj. Ti meni ljubi posnemovalci mojega Sina se na ta način podarijo Bogu, da niso vezani z zakonsko zvezo in obteženi s posvetnimi stvarmi ter zavračajo telesne vezi, da jim ne bi bili podvrženi z vsem nemirom svojega telesa, ampak da bi si prizadevali za to, da bi se trdno držali veličastne nedolžnosti nedolžnega Jagnjeta.

In zato naj ta mož, ki se v svoji duši odloči, da se ne bo združil z nobenim rebrom, ampak si želi vztrajati v skromnosti devištva zaradi ljubezni do mojega Sina, sprejme njegovo družbo, če vztraja v delih vzdržnosti, ker je te svete darove v zaobljubi svete zaveze cerkvenega nauka ponudil mojemu Sinu za slavo nebeškega povračila.

Vendar če je ta mož potem to zavezo prelomil zaradi nečistega vzgiba svojega telesa in prešuštvoval, je s tem svojo svobodo poslal nazaj v sužnost, ker je čast svoje glave, kjer bi moral ponižno posnemati mojega Sina, ničvredno poteptal z grešnostjo svoje naslade in ker je širil laž, ko se je zaobljubil, da bo živel vzdržno, vendar tega ni izpolnil. In če bo vztrajal v tem grehu lastne nepremišljenosti, ga bo doletela stroga kazen Najpravičnejšega, ker v nebeški slavi ni prostora za greh ali laž.

10. TE, KI SE BO PO PRELOMU ZAOBLJUBE DEVIŠKOSTI VRNILA NAZAJ IN NE BO IMELA CVETA NEOKRNJENOSTI, NE BODO SPREJELI KOT GOSPODARICE, AMPAK KOT DEKLO

In četudi bi se z bridkim jokom pred koncem svojega življenja spokoril, ker se je zbal svoje krivde, bi mu jo val krvi mojega Sina sicer odvzel, ne bi pa ga posadil med svoje tovariše, ki cvetijo v slavi neokrnjenosti, saj je zapustil njihovo družbo in zavrgel svobodo svoje zaobljube in jo poslal nazaj v sužnost greha.

In tudi dekle, ki se po svoji volji ponudi v dar mojemu Sinu v sveti zaroki, Sin spodobno sprejme, saj si želi združiti z njo in jo imeti v svoji družbi. Kako to? Da bi ga objemala v čisti ljubezni, tako kot on sam njo ljubi v svoji skrivnosti, saj je njemu vedno ljubo, da bolj išče njega kakor ženina na zemlji. In če bo potem prekršila svojo zaobljubo, bo omadeževana pred očmi vseh tistih, ki so v nebeškem veselju. Če bo vztrajala v tej nespametnosti, bo po pravici ostala brez nebeške slave. Če pa se bo pokesala, jo bodo nazaj sprejeli kot deklo in ne kot gospodarico, saj je zapustila nebeško zaroko in je bolj ljubila drugega kot tistega, ki bi ga morala ljubiti. Če bo svojo krivdo želel popraviti tudi tisti, ki jo je onečastil z zapeljevanjem, naj se tako pokesa, kot da bo raztrgal nebo, da ne bo padel v pogubo smrti, ker je nespametno uničil nebeško zaroko. Kaj je to?

11. PRIMER ZA PREJ NAVEDENE BESEDE

Kaj stori mogočni kralj, če močno ljubi svojo ženo, ki jo je najnižji služabnik onečastil s prešuštvovanjem? V najhujšem besu pošlje svojo vojsko, da bi ga pogubila, saj ga je zadel v živo. In če tedaj ta služabnik v bojazni pred vojsko prosi princa, naj posreduje zanj in pade pred njegove noge jokajoč, naj mu prizanese, tedaj mu bo kralj zaradi svoje dobrotljivosti in zaradi prošenj dovolil živeti in ga bo vrnil med njegove tovariše, ne glede na to pa ga ne bo obdaroval tako kot mnoge druge nižje in bližnje prijatelje, čeprav mu bo ta služabnik med drugimi podobnimi tovariši služabniki izkazoval dolžno zahvalo. Tako se bo zgodilo s tistim, ki bo z zapeljevanjem oskrunil zaročenko večnega kralja. Večni kralj bo namreč v pravični vnemi izvršil pravično sodbo in ga poslal v pogubo, ker ga je s tem dejanjem pozabil in ga zasmehoval.

Vendar če nesrečnik v pričakovanju dneva jeze ponižno prosi božje izbrance, da bi Gospoda prosili za odpuščanje v njegovem imenu in se v joku sklicuje na človečnost svojega Odrešenika, dokler ga ne odreši od greha po svoji milosti, tedaj Odrešenik pomisli na kri, ki jo je razlil za odrešenje človeškega roda, in na ljubezen do nebeških meščanov ter nesrečnika iztrga iz greha in hudičeve moči, da se ne bo pogubil. Čeprav ga bo postavil v odrešenje blaženih duš, ga ne bo ovenčal v kraljevem poročnem plesu, v katerem se bodo skupaj veselili mnogi božji prijatelji s tistimi svetimi devicami, ki so bile obljubljene mojemu Sinu za nebeško zaroko; podobno tudi ne bo okronal z okrasjem devištva tistega, ki je zavrgel čast devištva, čeprav mu bo podelil med drugimi izbranci veselje in neprecenljivi dar v nebeškem mestu.

12. OBSTAJA VELIKA RAZLIKA MED NEBEŠKO ŽELJO IN ZEMELJSKO POŽELJIVOSTJO / ČLOVEK JE ODREŠEN ZGOLJ PO KRVI SINA BOŽJEGA

Pod tem sijajem pa, kjer se je vse svetilo kot rdečkasta zarja, sem videla, da so se med nebom in zemljo pojavile goste in temne sence, ki so bile tako strašne, da jih noben človeški jezik ne more opisati: to pomeni, da se pod deviško slavo med duhovnim in telesnim umom jasno razteza padec prvih staršev, ki je tako temna senca nezvestobe, da njegove grozote ne more pojasniti nihče izmed ljudi. Kako to?

Ker se je v učlovečenju Sina Božjega, ki je bil rojen iz Device, dvignila nebeška želja, zemeljska pa je omahovala. Adamov greh se je tako po krvi Sina Božjega čudežno spremenil v odrešenje, saj ga pred tem nihče ni mogel odvezati za nebeški vstop – razen Edinorojeni Božji Sin, ki je bil poslan na svet od Očeta. In zato, kot slišiš v tem videnju, če ne bi Sin Božji prelil svoje krvi za odrešenje ljudi, bi isti greh tako stiskal človeka, da ne bi mogel doseči veselja nebeških meščanov.

13. TISTI, KI V MENIŠKEM POSVEČENJU POSNEMAJO KRISTUSOVO TRPLJENJE V ŽGOČI LJUBEZNI, SI ZAGOTOVIJO POT SKRIVNEGA PREPORODA

Tam se je svetil ta škrlatni sijaj, pomešan z barvo hiacinta, in obdajal z močnim žarom prej omenjeno žensko podobo: to označuje popolnost tistih, ki so posnemali trpljenje mojega Sina v žaru vzdržnosti in ovenčali Cerkev v njeni strogosti. Kako? Ker so sami visoka zgradba dvigajočega se zaklada v božjem zboru. Ko je bila Cerkev že utrjena in okrepljena, je za njen okras vstopila živa vonjava (menih), ki se je zaobljubil za pot skrivnega preporoda. Kaj je to? Tedaj se je dvignil čudežni red, ki se je v njegovem zgledu dotaknil mojega Sina. Kot je moj Sin prišel na svet, ločen od navadnih ljudi, tako je ta vojska na svetu bivala ločeno od preostalega ljudstva. Tako kot balzam namreč sladko kaplja z drevesa, tako se je to ljudstvo najprej pojavilo v puščavi in v skrivnih krajih ter se nato razširilo, tako kot drevo razširi svoje veje, in počasi raslo v številu in množici. In isto ljudstvo sem blagoslovil in posvetil, saj so mi najljubši cvetovi vrtnic in lilij, ki brez človeškega dela vzbrstijo na polju. Noben zakon jih ne sili k temu, da si izberejo tako ozko pot, temveč sami po svoji volji stopajo po njej brez zakonske zapovedi, saj jih k temu nežno navdihujem jaz, in tako naredijo več, kakor jim je bilo ukazano. In tako si pridobijo večji zaklad, kakor je napisano v evangeliju, ko je Samarijan onega ranjenca odvedel v gostišče.

14. BESEDE EVANGELIJA O TEJ ZADEVI

Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: »Poskrbi zanj in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.«[8] Kaj je to? V prvih dneh odrešenja, ko se je Sin Božji čudežno utelesil in bival na svetu, je storil v svoji človeškosti mnoga občudovanja vredna dela vse do ponovnega vstajenja, s čimer je ranjenega človeka ponovno privedel k resničnim zdravilom odrešenja. Drugi dan pa, to je, ko so bile v Cerkvi javno postavljene vse skrivnosti resnice po njegovem vstajenju, je v prikazovanju ponudil novo in staro zavezo, resnični dokaz in sladko hrano vernemu ljudstvu.

In on je po svoji milosti dal te spise pastirjem Cerkve, ki varujejo njegovo čredo. Govori jim z besedami blagega opominjanja: s cerkvenimi pravili poskrbite za krščansko skupino, ki sem jo odrešil s svojo krvjo in vam jo zaupal. Skrbite za to, da ne bo blodila in da ji ne bo manjkalo ničesar, kar spada k življenju. Če pa boste v dobri volji kaj dodali k temu, kar sem vam izročil v hranitev, in pri tem storili več, kakor vam je bilo naročeno, bom jaz, ki sem vaš vodnik in odrešenik, ki zdaj zapuščam svet in se dvigam k Očetu, ob drugem prihodu sodil svet in ga postavil v neponehujočo stabilnost, tako da je ne bo več slabila minljivost časa, obenem pa vam bom poplačal s podvojenim sadom trud vašega dela in dobro voljo. In rekel vam bom: »O, zvesti in pravični služabnik, ki mi zvesto služiš!« Kdorkoli bo svoji zaobljubi več dodal, kakor mu je predpisano v zakonu, bo prejel dvojno povračilo, saj zaseda njegovo ime pri meni častno mesto, ker me močno ljubi. In jaz pravim dalje.

15. DEVIŠKEMU RODU IN TISTIM, KI SO POSVEČENI, NE ZAPOVEDUJE ZAKON

Niti deviškemu rodu niti rodu posebnega posvečenja in tistim, ki jih posnemajo, na primer tistim, ki živijo v puščavi, ne zapoveduje zakon, podobno kot prerokov niso imenovali ljudje po zakonu mesa, saj so se lahko pojavili zgolj po mojem navdihu in maziljenju. Vendar oni dajo več, kot jim je bilo naročeno, česar red duhovnikov in preostali posvečeni v duhovniški službi ne delajo, saj so bile te stvari ukazane v stari zavezi po Abrahamu in Mojzesu. Apostoli so prevzeli te stvari iz prej omenjene zaveze in jo po Svetem Duhu po moji volji dobro uredili in predali Cerkvi, da bi jih ohranila. Prav tako je apostolski nauk razložen v evangeliju po mojem Sinu, ko so bili njegovi učenci poslani, da po celem svetu razširijo besede resnice.

Kaj to pomeni? Ko so namreč apostoli ljudstvu oznanili pot odrešitve, je vzniknila svetla zarja hčera sionskih v ljubezni do mojega Sina, to pomeni tistih, ki so brzdale svoja telesa in strogo mrtvile zlo poželjivosti v samih sebi. In tako kot je ta vzdržna deviškost sledila mojemu Sinu v goreči ljubezni, je prav tako tudi ta meni zelo ljub posvečeni red posnemal njegovo učlovečenje. Ti so moja resnična svetišča, ki me častijo kot angelski zbori in nosijo v svojih telesih trpljenje, smrt in pokop mojega Edinorojenega. Ne umrejo zaradi meča ali kakšne druge grozote, ki pokončajo ljudi, ampak posnemajo mojega Sina v tem, da zavračajo voljo svojega telesa, ko se odmaknejo od vseh posvetnih stvari in naslad, v katerih se veseli svet, tako kot je zapisano v Janezovem evangeliju, ki je luč sveta.

16. JANEZOV PRIMER

Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij.[9] Božja milost je v njem vzpodbudila izredno vzdržnost, s pomočjo katere je lahko obranil svojo krepost, da je zaničeval v svojem srcu čast in posvetne dobrine in da je preko te stroge obveze, ki jo je postavil v mrtvičenju greha okoli poželjivosti svojega telesa, ukrotil zlohotne mesene vzgibe, ko je zgradil višje zgradbe kot njegovi predhodniki, to pomeni, ko se je podal po težki in trnovi poti in poteptal vsa zemeljska poželenja. Kako to? Ker je marljivo opravil številna dela kreposti in goreče ljubil čistost ter ponudil pot ozdravitve tistim, ki so ga v pobožnosti prosili. In zato naj tisti, ki so prejeli meniške zaobljube, sledijo Janezu, ki je zaradi krepostnih del za časa svojega življenja svetil kot luč v temini sveta; bežijo naj pred nepomembno razsežnostjo posvetnih stvari in brzdajo tavajoče misli ter naj svoje telo prisilijo, da bo zavračalo zlo poželjivosti. Tako se bodo v sijočem blesku odpravili na strmo in trnovo pot z odličnejšimi orodji kakor oni, ki so pred njimi preprosto stopali po Gospodovi poti in gradili preprosta bivališča, saj bodo pod svojimi nogami poteptali tiste stvari, ki so v nasladah sveta. Kako? Ker sami sebe prezirajo in svoja telesa podvržejo služenju Kristusu s krepostnimi deli in zavračajo pohotnost v strogosti svojega značaja ter tako z dobrimi zgledi svetijo kot bleščeča luč mnogim ljudem. Zvesto namreč posnemajo angelske zbore. Kako? V zavračanju posvetnega; ker tako kot angeli ne iščejo in si ne želijo zemeljskih stvari, tako tudi oni čudežno sledijo angelom na ta način, da zavračajo vse, kar je minljivo.

17. POSVEČENI MENIHI, KI ZAVRAČAJO VPLIV POSVETNIH ZADEV, LAHKO PREVZAMEJO CERKVENE SLUŽBE ZA POTREBE IN KORIST CERKVE

Tako kot je moj Sin znanilec odrešilnih zakramentov, duhovnik duhovnikov, prerok prerokov in graditelj blaženih stolpov, tako lahko tudi če se pojavi potreba, menih, ki je dobro ukoreninjen in sposoben, postane znanilec in duhovnik, prerok in svetovalec Cerkve, in ni potrebno, da je ločen od teh nalog, če le v njem sveti čuječe oko, da ne zaspi pri cerkvenih opravkih, ampak da jih budno opravlja ter pri tem zavrača posvetne službe in njihov vpliv, ker niti angeli niti duhovniki in preroki ne skrivajo Božje pravice, ampak jo po njegovem nasvetu oznanjajo v resnici, tako kot je napisano v evangeliju o Janezu, čigar strogosti sledijo, da ni bil trst, ki ga veter maje.

18. BESEDE EVANGELIJA O JANEZU

K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe.[10] Kaj je to? Tisti ljudje, katerih srca so bila pretresena zaradi strahu pred smrtjo in ljubezni do življenja, so prihajali v vzdihljajih in ječanju od užitkov greha k njemu, v katerem je delovala Božja milost, da je storil vse za njih s pomočjo preproste spovedi iz njihove vdane volje in vizije miru. Kako? Ker je sam Janez predhodnik Resnice, ki jim je razodeval tako grenkost kot sladkost. Tako so ga zaradi njegove poštenosti sami prosili za krst kesanja, da bi se izogibali hudobnim in delali dobra dela ter da bi priznali svoje grehe in tako dospeli do Njega, ki jim ni oznanjal odrešenja v senci stare zaveze, ampak jim je prinesel resnično odrešenje v luči nove zaveze. In tako kot je Janez učil tiste, ki so prišli k njemu in jih krstil v reki, potem ko so prejeli besede kesanja v čast Odrešeniku, ki bo prišel, tako naj zdaj, v imenu Odrešenika, ki je prišel in prinesel odrešenje vernikom, tisti, ki dodajajo bleščeča dela v pričevanju posvečevanja, ne omahujejo, da bi tako delali. Po navdihu Svetega Duha naj v zavračanju posvetnih stvari dosežejo novo strogost, ki naj bo podobna tisti, h kateri so se zatekli in si nadeli novega človeka po prenovi v Duhu in vodi v zavračanje suženjske vdanosti hudiču. In ko se pokažejo vzgibi napeljujoče nujnosti, naj z opominjanjem, svetovanjem in zdravljenjem ponudijo roko vdane pomoči tistim, ki prosijo zanjo; in če so pošteno dosegli položaj z napredovanjem v Cerkvi, naj pri tem zvesto posnemajo svojega predhodnika, da bodo v novi luči resnično dopolnili, kar je on pokazal v senci.

Sami menihi so namreč pas Cerkve, ki je tesno zvezan okoli nje, ker so zaposleni z utelešenjem mojega Sina in ker izvajajo angelske naloge, s tem ko ob katerikoli uri neprenehoma pojejo ali molijo v kesanju, ne pa v tresočih vzklikih kot neuporabni in suhi prah, ki je brez vsakršne oživljajoče moči kesanja. Nočejo se ukvarjati s posvetnimi stvarmi, ampak z ljubeznijo in ponižnostjo v duhu natančno motrijo sami sebe.

To je moje močno in meni zelo ljubo ljudstvo, saj me spominjajo na rane, ki jih je utrpel moj Sin na svojem telesu. Tudi oni namreč umrejo, podobno kot je umrl on, ko se odrečejo svoji volji in se zaradi večnega življenja podredijo poslušnosti in hodijo po ukazu svojih nadrejenih.

19. MENIŠKA OBLAČILA, KI NISO PODOBNA NOBENIM DRUGIM, OZNAČUJEJO KRISTUSOVO UTELEŠENJE IN POKOP

Njihova oblačila niso podobna nobenim oblačilom preostalih ljudi, ker označujejo neokrnjeno utelešenje mojega Sina, ki se močno razlikuje od spočetja ostalih ljudi. Tega spočetja se namreč ni dotaknilo navodilo zakona moškega in ženske, podobno kot tega ljudstva ne zavezuje noben napisan zakon k tej strogosti. Vendar pa tisti, ki se tej strogosti z zaobljubo približa po svoji volji iz ljubezni do Boga, naj vztraja v njej, da se ne bo odmaknil in padel, tako kot Lucifer, ki je zapustil luč in sprejel temo.

To oblačilo plapola z nežnimi krili kakor sijaj nebeških duhov in simbolizira utelešenje in pokop mojega Sina. Kdor se preda najstrožji poslušnosti, nosi znamenje njegovega utelešenja na tem oblačilu. In to znamenje pokopa nosi na oblačilu ta, ki se v pravičnih delih odreče posvetnim zadevam. Tega, ki si torej nadene po svoji volji to oblačilo, tolaži zdravilo odrešenja.

Zaradi tega naj ta, ki sprejme oblačilo v blagoslovih po prošnjah Svetega Duha, oblačila ne zametuje, ker se bo ta, ki ga bo preziral in vztrajal v zavračanju, pridružil onemu, ki je zavrnil angelski red in je bil pokopan v smrti. Zakaj? Ker tega ljudstva k tej strogosti ni vzpodbudilo nobeno zakonsko določilo, ampak je po svoji volji pristopilo, da bi se držalo moje zaveze in tako s svojim svetniškim življenjem proslavilo mojo Cerkev. Kako? Kot po prvi luči dneva sonce uzre zarjo, tako je ta red vzniknil po pričevanju apostolov. Kaj to pomeni?

20. PRVA LUČ DNEVA OZNAČUJE APOSTOLSKI NAUK, ZARJA ZAČETEK NJEGOVEGA ŽIVLJENJA, SONCE LOČENO POT BENEDIKTA, KI JE DRUGI MOJZES

Prva luč dneva označuje zveste besede apostolskega nauka, zarja začetek njegovega bivanja, ki je bilo najprej, ko je ta nauk vzbrstel, v samoti in votlinah, sonce pa simbolizira ločeno in dobro začrtano pot, ki sem jo oznanil po svojem služabniku Benediktu, skozi katerega sem prešel v gorečem ognju in ga učil o čaščenju utelešenja mojega Sina v oblačilu njegovega načina življenja ter o posnemanju njegovega trpljenja v zavračanju svoje volje. Benedikt je namreč kot drugi Mojzes, saj je živel v skalnati votlini in mučil in zatiral svoje telo v strogosti zaradi ljubezni do življenja, podobno kot je prvi Mojzes v kamnitih tablicah po mojih navodilih zapisal strog in oster zakon ter ga dal Izraelcem. Moj Sin pa je ta zakon prepojil s sladkostjo evangelija, tako kot je moj služabnik Benedikt s sladkostjo navdiha Svetega Duha naredil načrt tega reda, ki je pred njim živel v težkih pogojih, in začrtal ločeno in ravno pot. Zbral je veliko množico za svoj red, tako kot je moj Sin s sladkostjo združil krščansko ljudstvo.

In nato je Sveti Duh navdihnil srca svojih živečih izbrancev, da naj tako, kot so pri obredu krsta očiščeni zločini ljudstev, tudi sami zavrnejo posvetni pomp v znak trpljenja mojega Sina. Kako? Kot se namreč pri svetem krstu človek obrne od hudičeve moči in zavrne grehe starega madeža, tako storijo tudi tisti, ki se odrečejo zemeljskim zadevam v znamenju svojega oblačila, na katerem nosijo angelski znak. Kako? Ti so namreč po moji volji postavljeni za varuhe mojega ljudstva.

21. TISTI, KI SE ODLIKUJEJO V MENIŠKEM ŽIVLJENJU, LAHKO ZA POTREBE CERKVE PREVZAMEJO FUNKCIJE DUHOVNIKA

Zaradi tega so lahko tisti, ki se odlikujejo po svojem svetniškem načinu življenja, imenovani za duhovnike Cerkve, tako kot so angeli, ki se jih ni dotaknil noben madež zemeljskih zadev, varuhi mojega ljudstva. Tako kot imajo angeli pred Bogom dvojno častno opravilo, tako so tudi ljudje tega reda v dvojnem življenju. Kako? Angeli v nebesih neprestano služijo Bogu, obenem pa na zemlji vedno varujejo ljudi od hudičevih nakan. Podobno tudi to ljudstvo posnema angelski red, ko v zavračanju posvetnega vsak dan služi Bogu in dan in noč z molitvami brani preostale ljudi od zlih duhov. Zato, če moja Cerkev nima poštenega duhovnika, tedaj naj ta posvečeni red priskoči na pomoč v joku in vzklikanju – in kdor se bo odlikoval v tem, naj prevzame duhovniško službo, če bo potrebno, in naj jo odločno brani.

22. NIHČE NAJ IZNENADA NE PRISTOPI K TEMU REDU, NE DA BI GA NATANČNO PREIZKUSILI

Nihče naj se ne približa k temu verskemu redu iznenada, kot da bi se ravnokar prebudil iz spanja, ampak naj ga prej natančno preizkusijo v brzdanju njegove duše, če lahko vztraja v tem sklepu; če bi se namreč po svoji volji odločil za to v zavezi blagoslova, nato pa bi to zavrgel v grešni zmoti in se mi brez kesanja posmehoval, potem naj nesrečno umre v prekletstvu smrti. In zaradi tega se hitro dvignite v pobožnosti in ljubezni, moji najdražji otroci, ki ste razkropljeni zaradi nasprotij, in privolite soglasno in pogumno v ta sveti sklep.

23. POSVETNO LJUDSTVO, KI OHRANJA BOŽJI ZAKON, OKRAŠUJE BOŽJO CERKEV

Vendar, kot vidiš, je drugi sijaj, podoben bleščečemu oblaku, to podobo spodobno obdajal od popka navzdol, vse do tam, kjer še ni zrasel. To je posvetno življenje, ki objema Cerkev v sijaju jasnega namena in v spoštovanju poštene pomoči – od polnosti naraščajoče moči pa vse do njenih meja oziroma do tam, do koder še ni napredovala v svojih otrocih. Zakaj? Ker se okoli popka nahaja maternica, iz katere se rojeva ves človeški rod. Zaradi tega se to nanaša na neposvečene ljudi v Cerkvi, s pomočjo katerih mora prispeti do polnega števila v svojih redovih, saj se v njej zbirajo kralji, vojvode, princi in ostali odličniki s svojimi podložniki, prav tako pa tudi mnogi bogataši in reveži, ki bivajo s preostalim revnim ljudstvom. In prav vsi ti krasijo Cerkev, saj s tem, ko neposvečeni ljudje zvesto spoštujejo božje zapovedi, ki so jim bile dane, lepo okrašujejo Cerkev in z mnogimi objemi objemajo Boga, tako da v iskreni ponižnosti in vdanosti ubogajo svoje nadrejene in brzdajo svoje telo iz ljubezni do Boga z deli usmiljenja, čuječnostjo, vzdržnostjo, vdovstvom in ostalimi dobrimi deli, ki so od Boga. Zaradi tega so mi zelo pri srcu tisti, ki varujejo zakon, ki jim je bil določen po moji volji.

24. MOŽ NE SME ZAPUSTITI ŽENE IN ŽENA NE MOŽA, DA BI SE PRIDRUŽILA REDOVNIŠKEMU REDU, ČE NI TO VOLJA OBEH

Če se kdo izmed tistih želi odreči posvetnim stvarem in nositi jarem moje Svobode, naj hitro pride k meni, razen če je v sponah telesne zveze, katere vezi naj ne razrahlja, če pri tem nima privoljenja svojega partnerja. Kako to? Mož naj ne zapusti žene in žena ne moža, da bi se pridružil redovniškemu redu, če to ni volja obeh in se tedaj tako odločita, bodisi da ostaneta v svetu bodisi da se oba ločita od sveta, ker ni možno, da bi ena noga ostala na telesu, druga pa bi se ločila od zdravega človeka. Tako se ne sklada, da mož časti posvetne stvari, žena pa jih zavrača oz. da žena prebiva v svetu, mož pa beži pred njim, če želita najti v nebeškem življenju svojo slavo. Če namreč to počneta neprimerno in nespametno, bo to imenovano rop in ne darovanje. Zaradi tega naj tisti, ki so po zakonu združeni v telesni zvezi, živijo skupaj kakor eno in naj se ne ločijo nespametno drug od drugega brez soglasja in brez dovoljenja ali odloka Cerkve, tako kot je ponovno zapisano v evangeliju.

25. BESEDE EVANGELIJA

Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.[11] Kaj to pomeni? Bog je pri stvarjenju človeškega roda vzel meso iz mesa in ga združil v eno vez ter tako določil, da naj se ta vez obojestransko ne ločuje v naglici. Zakaj? Ker se bo v zvezi moža in žene meso združilo z mesom in kri s krvjo v zakonskem obredu, tako da se ne bosta mogla ločiti drug od drugega v nepremišljeni naglici, razen če oba prekineta vez iz upravičenega razloga ali vdanosti. Bog je v svoji skrivni modrosti milostno izoblikoval to zvezo med moškim in žensko za nadaljevanje človeškega roda. In ker je pravično ustvaril to zvezo, naj neumna človeška želja ne povzroči razkola med obema deloma in naj noben del ne vzame dote svoje krvi na nek drug kraj, saj naj človek ne ubije človeka, kot je naročil Bog  in ukazal, naj človek v krutosti prešuštvovanja svoje krvi ne loči od svojega pravega kraja.

Zato naj človek zatre žgoče poželenje v sebi in naj ne prenese svojega gorečega plamena na tuj ogenj. Ker če goreča volja prevzame voljo drugega in se razplamti v žgoče poželenje iz močnejšega ali šibkejšega razloga, tedaj se bosta prek želje prve duše in prek združitve objema druge duše združila v eno. Zunanje oko namreč vzbudi notranji žar v požar. In čeprav telo ne greši z drugim telesom, vendarle živa volja povzroči žgoče gorenje v njih, tako da je pretresena vsa njuna notranjost zaradi njune vednosti. In zaradi tega naj se zunanjost človeka varuje s tolikšno pazljivostjo, da ne bo njegova notranjost ranjena zaradi nespametne nepazljivosti.



[1]    Fiona Bowie, ur., Hildegard Of Bingen: Mystical Writings, Crossroad Spiritual Classics Series (New York: Crossroad, 1995), 10.

[2]    Za podrobnejši opis celotnega postopka, ki je trajal skorajda osemsto let, glej: Beverly Mayne Kienzle, Debra L. Stoudt in George Ferzoco, ur., A Companion to Hildegard of Bingen, Brill’s Companions to the Christian Tradition 45 (Leiden: Brill, 2014), 305–317.

[3]    Peter Dronke, Women Writers of the Middle Ages: A Critical Study of Texts from Perpetua (+ 203) to Marguerite Porete (+ 1310) (Cambridge: Cambridge University Press, 1985), 144.

[4]    Flanagan, Hildegard of Bingen, 1098–1179: a Visionary Life, 61.

[5]    2 Krn 24, 19: Vendar je pošiljal mednje preroke, da bi jih spet vrnili h GOSPODU.

[6] 1 Mz 4,4.

[7] Raz 14, 3.

[8] Lk 10, 35.

[9] Mt 3, 4.

[10] Mr 1, 5.

[11] Mt 19, 6.

Hildegarda iz Bingna in njena podoba ideala duhovniškega in meniškega poklica

Sv. Hildegarda iz Bingna je bila rojena leta 1098 v Bermesheimu v Alzeyu (v današnjem Porenju); po poročilih naj bi bila deseti otrok Hildeberta iz Bermesheima in Mehtilde iz Merxheima. Njena družina je pripadala plemiškemu stanu, čeprav najverjetneje ne najvišjemu. Iz Hildegardinega življenjepisa izvemo, da so jo starši že ob rojstvu posvetili Bogu in tako je okoli leta 1106 vstopila v samostan Disibodenberg, kjer je bila izročena v varstvo plemkinje Jute Sponheimske.

Ta je kasneje s svojim asketskim in pobožnim življenjem pritegnila številna dekleta, da so se ji pridružila. Med letoma 1112 in 1115 je Hildegarda prejela večne obljube, po Jutini smrti pa je bila enoglasno izbrana za njeno naslednico in tako dobila naziv magistra. Hildegarda si je kmalu zatem močno prizadevala, da bi se odcepila od Disibodenberga in bi njena skupnost postala ekonomsko neodvisna od njega, kar je z veliko težav in naporov tudi dosegla. S svojimi varovankami se je preselila v samostan Rupertsberg, in kot lahko izvemo iz njenih pisem, selitev ni potekala brez preprek, ki pa jih je uspela premagati s svojo neomajnostjo. Hildegardi je nato uspelo ustanoviti še hčerinski samostan Eibingen leta 1165, ki se je nahajal na drugem bregu reke Ren.

Leta 1141 začne Hildegarda po božjem ukazu pisati delo Scivias s pomočjo meniha Volmarja in Richardis von Stade, kar je zaznamovalo začetek njene bogate pisateljske kariere. Na to je morda vplivalo dejstvo, da se je v Hildegardi odvil premik v razumevanju videnj, ki jih je prejemala. Iz biografskih zapisov je razvidno, da je imela Hildegarda v mladih letih do videnj precej drugačen odnos, saj jih je razumela bolj za breme kot za dar, kar je razumljivo, saj so jih spremljale številne bolezni in slabosti.[1] To pa se je spremenilo po Jutini smrti, ko je bila izvoljena za magistro. Takrat se je v njej prebudila večja samozavest, ki ji je omogočila ustvariti bogat opus. Njena slava je v naslednjih letih močno naraščala, ne samo v Rupertsbergu in njegovi neposredni okolici, ampak tudi izven njega, predvsem zaradi njenih pridigarskih potovanj, na katera se je odpravila že v visoki starosti.

Hildegarda je umrla v enainosemdesetem letu, 17. septembra 1179. Njeno telo so pokopali v samostanski cerkvi v Rupertsbergu.

Leta 1233 je papež Gregor IX. začel postopek Hildegardine kanonizacije, ki se je dokončno zaključil šele 10. maja 2012, ko jo je papež Benedikt XVI. uradno razglasil za svetnico, čez nekaj mesecev pa še za cerkveno učiteljico. Razlog, da se je postopek za njeno beatifikacijo in kanonizacijo zavlekel, je predvsem v zapletih z administrativnimi postopki, saj je komisija vsakič oddala nepopolno poročilo, zato so ga vedno zavrnili ne glede na številne poskuse skozi stoletja.[2] Kljub temu pa je med ljudstvom že za časa življenja veljala za svetnico, po njeni smrti je cvetel tudi njen kult.

Renska sibila, kot so jo poimenovali kasnejši občudovalci, je s svojo bogato literarno zapuščino pomembno vplivala na razvoj teologije in mistike 12. stoletja, česar so se zavedali že njeni sodobniki, ki so ji priznavali avtoriteto tako v cerkveni kot v posvetni sferi. Njen holistični pristop, ki je razviden iz vseh njenih del, z obilico inovativnosti povezuje teologijo, glasbo, medicino, naravoslovje in celo jezikoslovje, v katerih lahko zaznamo vplive antičnih in sodobnih virov, velikokrat pa so njena opažanja plod skrbnega opazovanja okolice, ki je med drugim močno vplivala na razvoj njene misli.

Hildegarda je zapustila obsežen opus, ki se lahko po količini in kvaliteti kosa z deli najvidnejših učenjakov tistega časa. Peter Dronke opozarja,[3] da se Hildegarda tako po obsežnosti kot raznolikosti del lahko primerja samo z Avicenno. Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da je začela pisati relativno pozno v življenju, zato je njena literarna zapuščina še toliko bolj impresivna. Hildegardo so zanimale različne teme in področja, ki so v današnjem svetu strogo ločena, zanjo pa so bili medsebojno tesno povezani. Njen holistični pristop k obravnavanju tem se nam morda zdi nekoliko nenavaden, v njenem mišljenju pa je imel svoj smisel. Skozi njena dela lahko čutimo vsemogočno božjo prisotnost, božje učlovečenje, ki pa se seveda pojavlja v različni meri glede na to, katero tematiko obravnava določeno delo. Teološka in preostala dela tako povezuje prav učlovečenje kot ključni dogodek v zgodovini.

Hildegardino delo in stil lahko umeščamo v tradicijo stare zaveze, njen jezik nam prikliče starozavezne preroke, ki so bili politično in družbeno aktivni in so vzpodbujali k moralnemu življenju ter ponujali nasvete.[4] Ko so se Izraelci obrnili stran od Boga, jim je vseskozi pošiljal preroke, da bi jih opominjali in vrnili na pravo pot.[5] Podobno lahko Scivias beremo kot delo, ki nas usmerja in podučuje o tem, kako doseči odrešitev, ne glede na to, da se Hildegarda obenem ukvarja tudi s pomembnimi teološkimi vprašanji. Pri tem lahko ob pozornem branju zaznamo vpliv nemirnih zgodovinskih okoliščin, v katerih so ta dela nastala. Poskus cerkvenih reform, investiturni boj, križarske vojne in vznik herezij so zgolj nekatere izmednjih.

Kljub njenemu vplivu, pa ji je šele papež Benedikt XVI. leta 2012 podelil naziv Doctor Ecclesiae universalis in ji s tem uradno priznal mesto, ki si ga zasluži, obenem pa je tudi uradno priznal njen status svetnice, ki si ga je sicer pridobila v prejšnjih stoletjih, a zaradi birokratskih zapletov še ni  bil uradno potrjen.

 

Peto videnje (druga knjiga)

Nato sem videla, da je sijaj, bel kot sneg in svetleč kot kristal, od vrha glave do grla obdal s svetlobo prej omenjeno žensko podobo. Od grla do popka jo je obseval nek drugi sijaj rdeče barve, ki se je od grla do njenih prsi svetil kot rdečkasta zarja, od prsi do popka pa se je svetila v škrlatu, pomešanem z barvo hiacinta. Ker se je sama bleščala kot rdečkasta zarja, je širila svojo bleščečo svetlobo gor proti nebeškim skrivnostim. In v tej svetlobi se je prikazala lepa dekliška podoba, razoglava s črnimi lasmi, oblečena v rdečkasto tuniko, ki je plapolala okoli njenih nog.

In slišala sem glas iz nebes, ki mi je rekel: »To je cvet v nebeškem Sionu, mati in cvet vrtnic in lilij v dolini. O, cvet, poročila se boš s sinom najmočnejšega kralja in mu rodila slavne potomce, ko si boš ob svojem času okrepila moči.«

Okoli te deklice sem videla veliko množico ljudi, ki se je bleščala bolj kot sonce. Vsi prisotni so bili nenavadno okrašeni z zlatom in dragimi kamni, tako da so nekateri izmed njih svoje glave pokrili z bleščečimi tančicami, okrašenimi z zlatim pasom. Nad njihovimi glavami se je prikazala podoba svete neizrekljive Trojice, podobno kot se mi je že prej razodela, oblikovana kot v sferi v tančicah. Na njihovih čelih je bilo Jagnje Božje, na njihovih vratovih človeška podoba, v desnici kerubin in v levici druga angelska vrsta, tako da se je od same podobe nebeške Trojice do teh podob raztezal zlat žarek. Med temi podobami so se pojavili tudi drugi, ki so na glavah nosili mitre, okoli ram pa so imeli ogrnjena škofovska oblačila.

In ponovno sem zaslišala glas iz višav, rekoč: »To so hčerke sionske in z njimi so harfe igralcev na harfo in vsake vrste glasbenikov kot tudi vsa sreča in veselje veselja.«

Pod tem sijajem pa, kjer se je vse svetilo kot rdečkasta zarja, sem videla, da so se med nebom in zemljo pojavile goste in temne sence, ki so bile tako strašne, da jih noben človeški jezik ne more opisati.

In ponovno sem zaslišala glas iz nebes, ki mi je rekel: »Če Sin Božji ne bi trpel na križu, te iste sence ne bi na noben način dovolile, da bi človek dospel do nebeške svetlobe.«

Tam se je svetil ta škrlatni sijaj, pomešan z barvo hiacinta, in je obdajal z močnim žarom prej omenjeno žensko podobo. Drugi sijaj, podoben bleščečemu oblaku, je to podobo spodobno obdajal od popka navzdol, vse do tam, kjer še ni zrasel. In ti trije sijaji so se razlivali okoli te podobe in tako razkrivali mnogotere stopnice in lestve, ki so bile v njej dobro urejene.

Ko sem vse to videla, so me iz prevelikega strahu, ki me je zajel, zapustile moči in padla sem na tla, prav tako pa nisem mogla izustiti nobene besede. In glej, bleščeči sijaj se me je dotaknil kot roka in tako so se mi povrnile moči in glas. In ponovno sem zaslišala glas od tega, ki mi je rekel:

»To so velike skrivnosti. Poglej sonce, luno in zvezde. Jaz sem ustvaril sonce, da bi svetilo podnevi, in luno ter zvezde, da bi se bleščale ponoči.« Sonce namreč simbolizira mojega Sina, ki je izšel iz mojega srca in je osvetlil svet, ko se je rodil v koncu časa iz Device, tako kot dvigajoče sonce osvetljuje svet, ko vzhaja ob koncu noči. Luna pa označuje Cerkev, ki je zaročena z mojim Sinom v zakramentu prave nebeške zaroke. In podobno kot luna zaradi svoje narave vedno raste in se manjša ter sama od sebe ne sveti, če je ne osvetli luč sonca, tako je tudi Cerkev v krogu gibanja, tako da njeni sinovi pogosto napredujejo v naraščajoči kreposti, pogosto pa nazadujejo zaradi nasprotnega vedenja in širjenja sovražnosti, saj Cerkev napadajo plenilski volkovi oz. zli ljudje, tako slabi kristjani kot Judje in pogani. Sama od sebe se ne more prižgati za vzdržljivost, ampak jo osvetljujem jaz preko svojega Sina, da vztraja v dobrem. Zvezde pa, ki se med seboj razlikujejo v svetlobi sijaja, označujejo ljudi različnega cerkvenega reda.

 

1.  APOSTOLI IN NJIHOVI NASLEDNIKI, DUHOVNIKI, Z ŽAROM OBDAJAJO CERKEV S SVOJIM NAUKOM

Nato sem videla, da je sijaj, bel kot sneg in svetleč kot kristal, od vrha glave do grla obdal s svetlobo prej omenjeno žensko podobo. Cerkev, neokrnjeno nevesto, obdaja apostolski nauk, ki je oznanjeval čisto utelešenje tistega, ki se je spustil iz nebes v maternico Device in je močno in jasno ogledalo vseh vernikov, tako da je to Cerkev prav ta nauk od začetka, ko jo je pričel graditi, in vse do tega časa, ko je lahko sama pogumno prežvečila hrano življenja, zvesto in bleščeče obdajal. Kako to?

Apostolski nauk je presvetlil Cerkev v glavi, ko so jo apostoli najprej začeli graditi s svojim javnim pričevanjem, to pomeni, ko so se razkropili po različnih krajih in zbirali delavce, ki bi jo utrdili v katoliški veri in ki so poskrbeli za duhovnike in škofe in ves cerkveni red ter v veri vzpostavili zakonska določila za može in žene, ki so v zakonu, in ostala določila. In zato podeljevalci maziljenja sledijo temu nauku in so tako podobni duhovnikom iz stare zaveze, ki so bili podvrženi zakonu obreze in so z notranjo hrano hranili ljudstvo. Zaradi tega so apostoli izbrali tiste odredbe, s katerimi bi okrasili Cerkev po nebeškem navdihu. Kaj to pomeni?

Njihovi sledilci, ki so prevzeli njihovo mesto, so zvesto nosili zdravilno krizmo, ko so hodili po ulicah, podeželju, mestih in ostalih krajih v deželah ter pri tem oznanjali božji zakon. Ti so bili namreč imenitni očetje, skrbno izbrani, da širijo v svojem nauku cerkvena pravila vsemu ljudstvu in da mu razdeljujejo kruh življenja. Tako se morajo takšni pokazati za časa svojega življenja, da se moje ovce ne pohujšajo nad njihovimi dejanji, ampak da pravilno stopajo za njimi; ker imajo sami to nalogo, da pred očmi vseh razdeljujejo kruh življenja ljudstvu in da posamezno za vsakogar določijo verske naloge; zaradi tega se morajo vzdržati, da si ne želijo telesnih združitev, ker vernikom ponujajo duhovno hrano in ker morajo prav tako darovati Bogu brezmadežni dar, kot je bilo naznanjeno že v nedolžnem Abelu, oziroma kot je bilo o njem samem bilo napisano.

2. ABELOV PRIMER

Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče.[6] Kaj je to? Na začetku vznikajočega stoletja je žarelo v njem, ki je bil nedolžen v svojem življenju, posvečenje kraljevega razodetja, da se je dar vsemogočnega Boga bolj dotikal neba kakor zemlje. Kako to? Ker je Abel v svoji neokrnjenosti ponudil Bogu namen svoje volje in popolno služenje njegovi volji, ko je premišljeval v svojem srcu, da bi mu ponudil prvi sad, ki ga je imel v svojem bistvu. Ko je to popolnoma izpolnil, je s tem počastil najvišjega Očeta in mu izkazal zahtevano spoštovanje.

Tako kot je Abel načeloval svoji čredi in jo varoval na paši ter v preprosti vdanosti ponudil Bogu njen prvi naraščaj in njen tolsti hranilni del, tudi prej omenjeni podeljevalci maziljenja, ki na pašo vodijo vernike Cerkve, to je Kristusove ovce, da bi jih zvesto nahranili z besedami cerkvenega reda in jih dobro obvarovali od nakan starega zvijačnika ter prav tako v iskrenem premišljevanju Opazovalcu vsega ponudili nekatere darove iz njih. Kako to?

Če vsega tega ne morejo popolnoma opraviti, naj ponudijo Bogu vsaj nek sad, ki izhaja iz njih; najprej, pravi namen njihove volje, ki je kot preprosti naraščaj iz njihovih prvorojenih čred, nato popolno delo v aktivnem delovanju v njihovi volji, ki je kot sladki sad iz njihovih tolšč. Vendar kako to, da je Abel tako pobožno častil Boga? Očitno je, da ga je k tolikšni vdanosti vzpodbujala neokrnjena čistost.

3. SLUŽABNIKI CERKVE MORAJO OHRANJATI ČISTOST

In zato se morajo tisti, ki so bili po posvečenju določeni, da Bogu ponujajo sveto daritev, približati k oltarju v milini čistosti. Če so namreč sami pokvarjeni, kako bi lahko ponudili roko zdravilnega leka tistim, ki so bili ranjeni zaradi pokvarjenosti? Zaradi tega, da bi drugim toliko bolj zvesto lahko ponudili zdravilni lek, želim, da bi mojega Sina karseda zvesto posnemali v ljubezni do čistosti. Če bi slučajno padli, naj pohitijo, da se čim hitreje dvignejo s pomočjo pokore in naj hitro zbežijo od sramote greha, kakor da bi bili goli, ter naj poiščejo zdravilni lek, zvesto sledeč Abelu, čigar daritev je bila Bogu po volji.

4. TISTI, KI ŽIVIJO PO PRAVILIH V KLAVZURI POSLUŠNOSTI, ČEPRAV JIH NE NADZIRAJO ŠKOFI, SI PRIDOBIVAJO NEBEŠKI ZAKLAD

Tisti, ki živijo v klavzuri poslušnosti iz ljubezni do mojega Sina in v svojem obnašanju ubogajo navodila svojih nadrejenih, ki so jih ti določili po mojem navdihu, čeprav jih pri tem ne nadzirajo škofi in ne nosijo bremena njihovih skrbi, si z istimi škofi pridobivajo nebeški zaklad v izbranem mestu, saj so sami pokorni svojim nadrejenim zaradi nebeškega plačila.

5. O PLEMENITI NARAVI POPOLNE DEVIŠKE LEPOTE

Kot vidiš, nek drug sijaj rdeče barve je obseval to podobo od grla do popka: to je, ker se je po apostolskem nauku, ko je bila Cerkev tako utrjena, da je lahko razpoznala resnično zdravilno hrano in jo prenesla v svojo notranjost za moč, vzdignila plemenita popolnost cerkvenega nauka, ki je okusila nebeško sladkobo z žgočim žarom in se strogo zavezala ter tako poskušala opasati s skritimi močmi. Zavrnila je vez človeške spojitve, da ne bi dosegla delitve grenkobe mesa. Kako to?

Isti sijaj se je namreč svetil kot rdečkasta zarja od grla do njenih prsi: ker se popolnost razteza od okusa čudežnega rastja do sladkih hranil cerkvenega nauka v deviški lepoti. Tako da se od prsi do popka sveti v škrlatu, pomešanem z barvo hiacinta: ker se je oborožila z najplemenitejšo vzgojo za izostritev notranje čistosti in pri tem posnemala trpljenje mojega Sina zaradi nebeške ljubezni, ki jo je zvesto nosila v svojem srcu.

Ker se je sama bleščala kot rdečkasta zarja, je širila svojo bleščečo svetlobo gor proti nebeškim skrivnostim: ker ta popolnost, ki cveti v slavi deviškosti, svoje kreposti ne usmerja navzdol proti tlom, ampak navzgor k temu, kar je v nebesih.

6. O DEKLIŠKI PODOBI

V tej svetlobi se je prikazala lepa dekliška podoba, razoglava s črnimi lasmi, oblečena v rdečkasto tuniko, ki je plapolala okoli njenih nog: to je svetla in od vsake umazanije človeške poželjivosti nedolžna deviškost, katere um je prost od vsake vezi pokvarjenosti, kljub temu pa ne more popolnoma zanemarjati utrujenosti temnih mislih v svojih otrocih, dokler so na tem svetu, vseeno pa se jim z vso močjo upira in postavlja po robu.

In tako je oblečena v rdečkasto tuniko, ki je plapolala okoli njenih nog: ker v znoju truda v krepostnih delih vztraja vse do konca široke in blažene popolnosti, obdana z raznolikimi krepostmi, in pri tem posnema tistega, ki je polnost svetosti. In ta, kot se je tebi prikazala v skrivnosti nebeške luči, je plemenita mladika v nebeškem Jeruzalemu, slava in čast vseh tistih, ki so zaradi ljubezni do devištva prelili svojo kri, in teh, ki so v žareči ponižnosti zaradi Kristusa ohranili svoje devištvo in umrli v spokojnem miru. Zaročena je s Sinom najvišjega Boga, ki je kralj vsega, in rodila mu je plemenito potomstvo, to je izbrani zbor devic, ko se je okrepila v miru Cerkve.

7. O NENAVADNO OVENČANI MNOŽICI, KI STOJI OKOLI NJE

Okoli te deklice sem videla veliko množico ljudi, ki se je bleščala bolj kot sonce. Vsi prisotni so bili nenavadno okrašeni z zlatom in dragimi kamni: to pomeni, da plemenito deviškost obkroža in goreče objema izbran zbor devičnikov, ki vsi sijejo v goreči čistosti pred božjim obličjem, tako kot sonce sije na zemljo. Ker so se sami sebe pogumno premagovali in s tem poteptali smrt v slavnih delih ter se tako spodobno ovenčali z najvišjo modrostjo zaradi slavnih del, ki so jih v ponižnosti opravili za Kristusa.

In zaradi tega so nekateri izmed njih svoje glave pokrili z bleščečimi tančicami, okrašenimi z zlatim pasom: ker sami v slavi deviškosti goreče dokazujejo, da tisti, ki si prizadevajo za spodobnost deviškosti, obvarujejo svoj um od vsakršne pogubne vročice in se, ovenčani z najlepšim bleskom vzdržnosti, zvesto polastijo sijaja nedolžnosti.

Nad njihovimi glavami se je prikazala podoba svete neizrekljive Trojice, podobno kot se mi je že prej razodela, oblikovana kot v sferi v tančicah: ker opazujejo, da volja ljudi močneje in bolj zavzeto daje čast nebeški sveti Trojici v spoznanju ljubezni in stanovitnosti vzdržnosti, kot ti je bilo že prej resnično pokazano v videnju skrivnosti.

Na njihovih čelih je bilo Jagnje Božje, na njihovih vratovih človeška podoba, v desnici kerubin in v levici druga angelska vrsta: to pomeni, da v spoštovanju svoje čistosti posnemajo ponižnost Sina Božjega, se odrekajo vzvišeni ošabnosti in se zavedajo, da so šibka človeška bitja. V blaginji poslušajo in se oklepajo pravega in popolnega vedenja; ko se jim približa nevarnost, iščejo pomoč angelov. Tako da se je od same podobe nebeške Trojice do teh podob raztezal zlat žarek: ker neizrekljiva Trojica ne preneha delati čudežnih del globoke modrosti v vernih ljudeh, ki iščejo kreposti in bežijo pred hudičevo zapeljivostjo.

Med temi so se pojavili tudi drugi, ki so na glavah nosili mitre, okoli ram pa so imeli ogrnjena škofovska oblačila: ker med tistimi, ki cvetijo v čaščenju deviškosti, obstajajo nekateri v nebeškem mestu, ki so stoletja obdržali častno mesto starih očetov in slavo višjega položaja, pri tem pa vseeno niso izgubili časti devištva. Zaradi tega, kot slišiš, se vsi tisti, ki so z vzdihi zaradi nebeške ljubezni ohranili svojo neokrnjenost, v nebeškem prebivališču imenujejo »hčere Sionske«: ker posnemajo mojega Sina, ki je cvet deviškosti, v ljubezni do devištva. In zaradi tega so z njimi vzkliki duš in glasovi vseh zbranih, leteče okrasje blaženih misli in zlato videnje svetlečih se kamnov in draguljev. Kako to? Ker imajo to od Sina Božjega, da od prestola izhaja zvok, v katerem se združi v največji želji ves zbor devičnikov, ki v ubrani harmoniji pojejo novo pesem, tako kot priča Janez, priljubljeni devičnik.

8. JANEZOVE BESEDE O TEM

Pred prestolom, pred štirimi živimi bitji in pred starešinami so peli kakor novo pesem.[7] Kaj to pomeni? V tistih vernikih, ki se v dobrem namenu oklenejo vzdržnosti in svoje devištvo ohranijo neomadeževano iz ljubezni do Boga, čudežno vzkipi dobra volja v čaščenju svojega stvarnika. Kako to? Ker je v zarji svoje deviškosti, ki zmeraj obdaja Sina Božjega, skrita močna čast, ki se ji ne moreta upreti nobena zemeljska služba in nobena vez zakona in ki poje za božjo slavo nebeško pesem z vzklikajočim glasom. Kako to?

Ta pesem, o kateri se ni slišalo, preden se je Edinorojeni Sin Božji, ki je resnični cvet deviškosti, učlovečil na svetu in se nato vrnil v nebesa, kjer sedi na desnici Očeta, se je hitro razširila in se čudežno odkrila v novi svobodi. Vendar so tisti, ki prej niso videli nove morale, ostrmeli od začudenja, ko so spoznali to novo skrivnost, o kateri se prej ni slišalo, saj je tedaj odmevala v nebesih v slavi devištva in je bila spoznana pred veličino Boga, ker je Bog to lahko naredil, in pred štirimi kolesi, ki so se valila po štirih koncih zemlje ter s seboj nosila resnico pravičnosti in človečnosti Odrešenika kakor živa bitja v novi zavezi, pred tistimi očeti, ki so bili polni Svetega Duha in so pokazali pot pravičnosti ljudem v stari zavezi. Kaj pomeni to? Bog je namreč v novi milosti omilil strogost starih zapovedi.

9. DEVIŠKOST, KI JE PONUJENA BOGU, JE POTREBNO PAZLJIVO OHRANITI

Ker pa je deviškost tako v čislih pred Bogom, jo morajo tisti, ki jo po svoji volji ponudijo Bogu, pazljivo ohraniti; to sveto odločitev, ki so jo sprejeli v popolni vdanosti devištva, je potrebno zvesto obdržati. In zato naj se tisti, ki so sprejeli ta zakrament, pazijo, da ne bodo padli nazaj. Ti meni ljubi posnemovalci mojega Sina se na ta način podarijo Bogu, da niso vezani z zakonsko zvezo in obteženi s posvetnimi stvarmi ter zavračajo telesne vezi, da jim ne bi bili podvrženi z vsem nemirom svojega telesa, ampak da bi si prizadevali za to, da bi se trdno držali veličastne nedolžnosti nedolžnega Jagnjeta.

In zato naj ta mož, ki se v svoji duši odloči, da se ne bo združil z nobenim rebrom, ampak si želi vztrajati v skromnosti devištva zaradi ljubezni do mojega Sina, sprejme njegovo družbo, če vztraja v delih vzdržnosti, ker je te svete darove v zaobljubi svete zaveze cerkvenega nauka ponudil mojemu Sinu za slavo nebeškega povračila.

Vendar če je ta mož potem to zavezo prelomil zaradi nečistega vzgiba svojega telesa in prešuštvoval, je s tem svojo svobodo poslal nazaj v sužnost, ker je čast svoje glave, kjer bi moral ponižno posnemati mojega Sina, ničvredno poteptal z grešnostjo svoje naslade in ker je širil laž, ko se je zaobljubil, da bo živel vzdržno, vendar tega ni izpolnil. In če bo vztrajal v tem grehu lastne nepremišljenosti, ga bo doletela stroga kazen Najpravičnejšega, ker v nebeški slavi ni prostora za greh ali laž.

10. TE, KI SE BO PO PRELOMU ZAOBLJUBE DEVIŠKOSTI VRNILA NAZAJ IN NE BO IMELA CVETA NEOKRNJENOSTI, NE BODO SPREJELI KOT GOSPODARICE, AMPAK KOT DEKLO

In četudi bi se z bridkim jokom pred koncem svojega življenja spokoril, ker se je zbal svoje krivde, bi mu jo val krvi mojega Sina sicer odvzel, ne bi pa ga posadil med svoje tovariše, ki cvetijo v slavi neokrnjenosti, saj je zapustil njihovo družbo in zavrgel svobodo svoje zaobljube in jo poslal nazaj v sužnost greha.

In tudi dekle, ki se po svoji volji ponudi v dar mojemu Sinu v sveti zaroki, Sin spodobno sprejme, saj si želi združiti z njo in jo imeti v svoji družbi. Kako to? Da bi ga objemala v čisti ljubezni, tako kot on sam njo ljubi v svoji skrivnosti, saj je njemu vedno ljubo, da bolj išče njega kakor ženina na zemlji. In če bo potem prekršila svojo zaobljubo, bo omadeževana pred očmi vseh tistih, ki so v nebeškem veselju. Če bo vztrajala v tej nespametnosti, bo po pravici ostala brez nebeške slave. Če pa se bo pokesala, jo bodo nazaj sprejeli kot deklo in ne kot gospodarico, saj je zapustila nebeško zaroko in je bolj ljubila drugega kot tistega, ki bi ga morala ljubiti. Če bo svojo krivdo želel popraviti tudi tisti, ki jo je onečastil z zapeljevanjem, naj se tako pokesa, kot da bo raztrgal nebo, da ne bo padel v pogubo smrti, ker je nespametno uničil nebeško zaroko. Kaj je to?

11. PRIMER ZA PREJ NAVEDENE BESEDE

Kaj stori mogočni kralj, če močno ljubi svojo ženo, ki jo je najnižji služabnik onečastil s prešuštvovanjem? V najhujšem besu pošlje svojo vojsko, da bi ga pogubila, saj ga je zadel v živo. In če tedaj ta služabnik v bojazni pred vojsko prosi princa, naj posreduje zanj in pade pred njegove noge jokajoč, naj mu prizanese, tedaj mu bo kralj zaradi svoje dobrotljivosti in zaradi prošenj dovolil živeti in ga bo vrnil med njegove tovariše, ne glede na to pa ga ne bo obdaroval tako kot mnoge druge nižje in bližnje prijatelje, čeprav mu bo ta služabnik med drugimi podobnimi tovariši služabniki izkazoval dolžno zahvalo. Tako se bo zgodilo s tistim, ki bo z zapeljevanjem oskrunil zaročenko večnega kralja. Večni kralj bo namreč v pravični vnemi izvršil pravično sodbo in ga poslal v pogubo, ker ga je s tem dejanjem pozabil in ga zasmehoval.

Vendar če nesrečnik v pričakovanju dneva jeze ponižno prosi božje izbrance, da bi Gospoda prosili za odpuščanje v njegovem imenu in se v joku sklicuje na človečnost svojega Odrešenika, dokler ga ne odreši od greha po svoji milosti, tedaj Odrešenik pomisli na kri, ki jo je razlil za odrešenje človeškega roda, in na ljubezen do nebeških meščanov ter nesrečnika iztrga iz greha in hudičeve moči, da se ne bo pogubil. Čeprav ga bo postavil v odrešenje blaženih duš, ga ne bo ovenčal v kraljevem poročnem plesu, v katerem se bodo skupaj veselili mnogi božji prijatelji s tistimi svetimi devicami, ki so bile obljubljene mojemu Sinu za nebeško zaroko; podobno tudi ne bo okronal z okrasjem devištva tistega, ki je zavrgel čast devištva, čeprav mu bo podelil med drugimi izbranci veselje in neprecenljivi dar v nebeškem mestu.

12. OBSTAJA VELIKA RAZLIKA MED NEBEŠKO ŽELJO IN ZEMELJSKO POŽELJIVOSTJO / ČLOVEK JE ODREŠEN ZGOLJ PO KRVI SINA BOŽJEGA

Pod tem sijajem pa, kjer se je vse svetilo kot rdečkasta zarja, sem videla, da so se med nebom in zemljo pojavile goste in temne sence, ki so bile tako strašne, da jih noben človeški jezik ne more opisati: to pomeni, da se pod deviško slavo med duhovnim in telesnim umom jasno razteza padec prvih staršev, ki je tako temna senca nezvestobe, da njegove grozote ne more pojasniti nihče izmed ljudi. Kako to?

Ker se je v učlovečenju Sina Božjega, ki je bil rojen iz Device, dvignila nebeška želja, zemeljska pa je omahovala. Adamov greh se je tako po krvi Sina Božjega čudežno spremenil v odrešenje, saj ga pred tem nihče ni mogel odvezati za nebeški vstop – razen Edinorojeni Božji Sin, ki je bil poslan na svet od Očeta. In zato, kot slišiš v tem videnju, če ne bi Sin Božji prelil svoje krvi za odrešenje ljudi, bi isti greh tako stiskal človeka, da ne bi mogel doseči veselja nebeških meščanov.

13. TISTI, KI V MENIŠKEM POSVEČENJU POSNEMAJO KRISTUSOVO TRPLJENJE V ŽGOČI LJUBEZNI, SI ZAGOTOVIJO POT SKRIVNEGA PREPORODA

Tam se je svetil ta škrlatni sijaj, pomešan z barvo hiacinta, in obdajal z močnim žarom prej omenjeno žensko podobo: to označuje popolnost tistih, ki so posnemali trpljenje mojega Sina v žaru vzdržnosti in ovenčali Cerkev v njeni strogosti. Kako? Ker so sami visoka zgradba dvigajočega se zaklada v božjem zboru. Ko je bila Cerkev že utrjena in okrepljena, je za njen okras vstopila živa vonjava (menih), ki se je zaobljubil za pot skrivnega preporoda. Kaj je to? Tedaj se je dvignil čudežni red, ki se je v njegovem zgledu dotaknil mojega Sina. Kot je moj Sin prišel na svet, ločen od navadnih ljudi, tako je ta vojska na svetu bivala ločeno od preostalega ljudstva. Tako kot balzam namreč sladko kaplja z drevesa, tako se je to ljudstvo najprej pojavilo v puščavi in v skrivnih krajih ter se nato razširilo, tako kot drevo razširi svoje veje, in počasi raslo v številu in množici. In isto ljudstvo sem blagoslovil in posvetil, saj so mi najljubši cvetovi vrtnic in lilij, ki brez človeškega dela vzbrstijo na polju. Noben zakon jih ne sili k temu, da si izberejo tako ozko pot, temveč sami po svoji volji stopajo po njej brez zakonske zapovedi, saj jih k temu nežno navdihujem jaz, in tako naredijo več, kakor jim je bilo ukazano. In tako si pridobijo večji zaklad, kakor je napisano v evangeliju, ko je Samarijan onega ranjenca odvedel v gostišče.

14. BESEDE EVANGELIJA O TEJ ZADEVI

Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: »Poskrbi zanj in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.«[8] Kaj je to? V prvih dneh odrešenja, ko se je Sin Božji čudežno utelesil in bival na svetu, je storil v svoji človeškosti mnoga občudovanja vredna dela vse do ponovnega vstajenja, s čimer je ranjenega človeka ponovno privedel k resničnim zdravilom odrešenja. Drugi dan pa, to je, ko so bile v Cerkvi javno postavljene vse skrivnosti resnice po njegovem vstajenju, je v prikazovanju ponudil novo in staro zavezo, resnični dokaz in sladko hrano vernemu ljudstvu.

In on je po svoji milosti dal te spise pastirjem Cerkve, ki varujejo njegovo čredo. Govori jim z besedami blagega opominjanja: s cerkvenimi pravili poskrbite za krščansko skupino, ki sem jo odrešil s svojo krvjo in vam jo zaupal. Skrbite za to, da ne bo blodila in da ji ne bo manjkalo ničesar, kar spada k življenju. Če pa boste v dobri volji kaj dodali k temu, kar sem vam izročil v hranitev, in pri tem storili več, kakor vam je bilo naročeno, bom jaz, ki sem vaš vodnik in odrešenik, ki zdaj zapuščam svet in se dvigam k Očetu, ob drugem prihodu sodil svet in ga postavil v neponehujočo stabilnost, tako da je ne bo več slabila minljivost časa, obenem pa vam bom poplačal s podvojenim sadom trud vašega dela in dobro voljo. In rekel vam bom: »O, zvesti in pravični služabnik, ki mi zvesto služiš!« Kdorkoli bo svoji zaobljubi več dodal, kakor mu je predpisano v zakonu, bo prejel dvojno povračilo, saj zaseda njegovo ime pri meni častno mesto, ker me močno ljubi. In jaz pravim dalje.

15. DEVIŠKEMU RODU IN TISTIM, KI SO POSVEČENI, NE ZAPOVEDUJE ZAKON

Niti deviškemu rodu niti rodu posebnega posvečenja in tistim, ki jih posnemajo, na primer tistim, ki živijo v puščavi, ne zapoveduje zakon, podobno kot prerokov niso imenovali ljudje po zakonu mesa, saj so se lahko pojavili zgolj po mojem navdihu in maziljenju. Vendar oni dajo več, kot jim je bilo naročeno, česar red duhovnikov in preostali posvečeni v duhovniški službi ne delajo, saj so bile te stvari ukazane v stari zavezi po Abrahamu in Mojzesu. Apostoli so prevzeli te stvari iz prej omenjene zaveze in jo po Svetem Duhu po moji volji dobro uredili in predali Cerkvi, da bi jih ohranila. Prav tako je apostolski nauk razložen v evangeliju po mojem Sinu, ko so bili njegovi učenci poslani, da po celem svetu razširijo besede resnice.

Kaj to pomeni? Ko so namreč apostoli ljudstvu oznanili pot odrešitve, je vzniknila svetla zarja hčera sionskih v ljubezni do mojega Sina, to pomeni tistih, ki so brzdale svoja telesa in strogo mrtvile zlo poželjivosti v samih sebi. In tako kot je ta vzdržna deviškost sledila mojemu Sinu v goreči ljubezni, je prav tako tudi ta meni zelo ljub posvečeni red posnemal njegovo učlovečenje. Ti so moja resnična svetišča, ki me častijo kot angelski zbori in nosijo v svojih telesih trpljenje, smrt in pokop mojega Edinorojenega. Ne umrejo zaradi meča ali kakšne druge grozote, ki pokončajo ljudi, ampak posnemajo mojega Sina v tem, da zavračajo voljo svojega telesa, ko se odmaknejo od vseh posvetnih stvari in naslad, v katerih se veseli svet, tako kot je zapisano v Janezovem evangeliju, ki je luč sveta.

16. JANEZOV PRIMER

Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij.[9] Božja milost je v njem vzpodbudila izredno vzdržnost, s pomočjo katere je lahko obranil svojo krepost, da je zaničeval v svojem srcu čast in posvetne dobrine in da je preko te stroge obveze, ki jo je postavil v mrtvičenju greha okoli poželjivosti svojega telesa, ukrotil zlohotne mesene vzgibe, ko je zgradil višje zgradbe kot njegovi predhodniki, to pomeni, ko se je podal po težki in trnovi poti in poteptal vsa zemeljska poželenja. Kako to? Ker je marljivo opravil številna dela kreposti in goreče ljubil čistost ter ponudil pot ozdravitve tistim, ki so ga v pobožnosti prosili. In zato naj tisti, ki so prejeli meniške zaobljube, sledijo Janezu, ki je zaradi krepostnih del za časa svojega življenja svetil kot luč v temini sveta; bežijo naj pred nepomembno razsežnostjo posvetnih stvari in brzdajo tavajoče misli ter naj svoje telo prisilijo, da bo zavračalo zlo poželjivosti. Tako se bodo v sijočem blesku odpravili na strmo in trnovo pot z odličnejšimi orodji kakor oni, ki so pred njimi preprosto stopali po Gospodovi poti in gradili preprosta bivališča, saj bodo pod svojimi nogami poteptali tiste stvari, ki so v nasladah sveta. Kako? Ker sami sebe prezirajo in svoja telesa podvržejo služenju Kristusu s krepostnimi deli in zavračajo pohotnost v strogosti svojega značaja ter tako z dobrimi zgledi svetijo kot bleščeča luč mnogim ljudem. Zvesto namreč posnemajo angelske zbore. Kako? V zavračanju posvetnega; ker tako kot angeli ne iščejo in si ne želijo zemeljskih stvari, tako tudi oni čudežno sledijo angelom na ta način, da zavračajo vse, kar je minljivo.

17. POSVEČENI MENIHI, KI ZAVRAČAJO VPLIV POSVETNIH ZADEV, LAHKO PREVZAMEJO CERKVENE SLUŽBE ZA POTREBE IN KORIST CERKVE

Tako kot je moj Sin znanilec odrešilnih zakramentov, duhovnik duhovnikov, prerok prerokov in graditelj blaženih stolpov, tako lahko tudi če se pojavi potreba, menih, ki je dobro ukoreninjen in sposoben, postane znanilec in duhovnik, prerok in svetovalec Cerkve, in ni potrebno, da je ločen od teh nalog, če le v njem sveti čuječe oko, da ne zaspi pri cerkvenih opravkih, ampak da jih budno opravlja ter pri tem zavrača posvetne službe in njihov vpliv, ker niti angeli niti duhovniki in preroki ne skrivajo Božje pravice, ampak jo po njegovem nasvetu oznanjajo v resnici, tako kot je napisano v evangeliju o Janezu, čigar strogosti sledijo, da ni bil trst, ki ga veter maje.

18. BESEDE EVANGELIJA O JANEZU

K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe.[10] Kaj je to? Tisti ljudje, katerih srca so bila pretresena zaradi strahu pred smrtjo in ljubezni do življenja, so prihajali v vzdihljajih in ječanju od užitkov greha k njemu, v katerem je delovala Božja milost, da je storil vse za njih s pomočjo preproste spovedi iz njihove vdane volje in vizije miru. Kako? Ker je sam Janez predhodnik Resnice, ki jim je razodeval tako grenkost kot sladkost. Tako so ga zaradi njegove poštenosti sami prosili za krst kesanja, da bi se izogibali hudobnim in delali dobra dela ter da bi priznali svoje grehe in tako dospeli do Njega, ki jim ni oznanjal odrešenja v senci stare zaveze, ampak jim je prinesel resnično odrešenje v luči nove zaveze. In tako kot je Janez učil tiste, ki so prišli k njemu in jih krstil v reki, potem ko so prejeli besede kesanja v čast Odrešeniku, ki bo prišel, tako naj zdaj, v imenu Odrešenika, ki je prišel in prinesel odrešenje vernikom, tisti, ki dodajajo bleščeča dela v pričevanju posvečevanja, ne omahujejo, da bi tako delali. Po navdihu Svetega Duha naj v zavračanju posvetnih stvari dosežejo novo strogost, ki naj bo podobna tisti, h kateri so se zatekli in si nadeli novega človeka po prenovi v Duhu in vodi v zavračanje suženjske vdanosti hudiču. In ko se pokažejo vzgibi napeljujoče nujnosti, naj z opominjanjem, svetovanjem in zdravljenjem ponudijo roko vdane pomoči tistim, ki prosijo zanjo; in če so pošteno dosegli položaj z napredovanjem v Cerkvi, naj pri tem zvesto posnemajo svojega predhodnika, da bodo v novi luči resnično dopolnili, kar je on pokazal v senci.

Sami menihi so namreč pas Cerkve, ki je tesno zvezan okoli nje, ker so zaposleni z utelešenjem mojega Sina in ker izvajajo angelske naloge, s tem ko ob katerikoli uri neprenehoma pojejo ali molijo v kesanju, ne pa v tresočih vzklikih kot neuporabni in suhi prah, ki je brez vsakršne oživljajoče moči kesanja. Nočejo se ukvarjati s posvetnimi stvarmi, ampak z ljubeznijo in ponižnostjo v duhu natančno motrijo sami sebe.

To je moje močno in meni zelo ljubo ljudstvo, saj me spominjajo na rane, ki jih je utrpel moj Sin na svojem telesu. Tudi oni namreč umrejo, podobno kot je umrl on, ko se odrečejo svoji volji in se zaradi večnega življenja podredijo poslušnosti in hodijo po ukazu svojih nadrejenih.

19. MENIŠKA OBLAČILA, KI NISO PODOBNA NOBENIM DRUGIM, OZNAČUJEJO KRISTUSOVO UTELEŠENJE IN POKOP

Njihova oblačila niso podobna nobenim oblačilom preostalih ljudi, ker označujejo neokrnjeno utelešenje mojega Sina, ki se močno razlikuje od spočetja ostalih ljudi. Tega spočetja se namreč ni dotaknilo navodilo zakona moškega in ženske, podobno kot tega ljudstva ne zavezuje noben napisan zakon k tej strogosti. Vendar pa tisti, ki se tej strogosti z zaobljubo približa po svoji volji iz ljubezni do Boga, naj vztraja v njej, da se ne bo odmaknil in padel, tako kot Lucifer, ki je zapustil luč in sprejel temo.

To oblačilo plapola z nežnimi krili kakor sijaj nebeških duhov in simbolizira utelešenje in pokop mojega Sina. Kdor se preda najstrožji poslušnosti, nosi znamenje njegovega utelešenja na tem oblačilu. In to znamenje pokopa nosi na oblačilu ta, ki se v pravičnih delih odreče posvetnim zadevam. Tega, ki si torej nadene po svoji volji to oblačilo, tolaži zdravilo odrešenja.

Zaradi tega naj ta, ki sprejme oblačilo v blagoslovih po prošnjah Svetega Duha, oblačila ne zametuje, ker se bo ta, ki ga bo preziral in vztrajal v zavračanju, pridružil onemu, ki je zavrnil angelski red in je bil pokopan v smrti. Zakaj? Ker tega ljudstva k tej strogosti ni vzpodbudilo nobeno zakonsko določilo, ampak je po svoji volji pristopilo, da bi se držalo moje zaveze in tako s svojim svetniškim življenjem proslavilo mojo Cerkev. Kako? Kot po prvi luči dneva sonce uzre zarjo, tako je ta red vzniknil po pričevanju apostolov. Kaj to pomeni?

20. PRVA LUČ DNEVA OZNAČUJE APOSTOLSKI NAUK, ZARJA ZAČETEK NJEGOVEGA ŽIVLJENJA, SONCE LOČENO POT BENEDIKTA, KI JE DRUGI MOJZES

Prva luč dneva označuje zveste besede apostolskega nauka, zarja začetek njegovega bivanja, ki je bilo najprej, ko je ta nauk vzbrstel, v samoti in votlinah, sonce pa simbolizira ločeno in dobro začrtano pot, ki sem jo oznanil po svojem služabniku Benediktu, skozi katerega sem prešel v gorečem ognju in ga učil o čaščenju utelešenja mojega Sina v oblačilu njegovega načina življenja ter o posnemanju njegovega trpljenja v zavračanju svoje volje. Benedikt je namreč kot drugi Mojzes, saj je živel v skalnati votlini in mučil in zatiral svoje telo v strogosti zaradi ljubezni do življenja, podobno kot je prvi Mojzes v kamnitih tablicah po mojih navodilih zapisal strog in oster zakon ter ga dal Izraelcem. Moj Sin pa je ta zakon prepojil s sladkostjo evangelija, tako kot je moj služabnik Benedikt s sladkostjo navdiha Svetega Duha naredil načrt tega reda, ki je pred njim živel v težkih pogojih, in začrtal ločeno in ravno pot. Zbral je veliko množico za svoj red, tako kot je moj Sin s sladkostjo združil krščansko ljudstvo.

In nato je Sveti Duh navdihnil srca svojih živečih izbrancev, da naj tako, kot so pri obredu krsta očiščeni zločini ljudstev, tudi sami zavrnejo posvetni pomp v znak trpljenja mojega Sina. Kako? Kot se namreč pri svetem krstu človek obrne od hudičeve moči in zavrne grehe starega madeža, tako storijo tudi tisti, ki se odrečejo zemeljskim zadevam v znamenju svojega oblačila, na katerem nosijo angelski znak. Kako? Ti so namreč po moji volji postavljeni za varuhe mojega ljudstva.

21. TISTI, KI SE ODLIKUJEJO V MENIŠKEM ŽIVLJENJU, LAHKO ZA POTREBE CERKVE PREVZAMEJO FUNKCIJE DUHOVNIKA

Zaradi tega so lahko tisti, ki se odlikujejo po svojem svetniškem načinu življenja, imenovani za duhovnike Cerkve, tako kot so angeli, ki se jih ni dotaknil noben madež zemeljskih zadev, varuhi mojega ljudstva. Tako kot imajo angeli pred Bogom dvojno častno opravilo, tako so tudi ljudje tega reda v dvojnem življenju. Kako? Angeli v nebesih neprestano služijo Bogu, obenem pa na zemlji vedno varujejo ljudi od hudičevih nakan. Podobno tudi to ljudstvo posnema angelski red, ko v zavračanju posvetnega vsak dan služi Bogu in dan in noč z molitvami brani preostale ljudi od zlih duhov. Zato, če moja Cerkev nima poštenega duhovnika, tedaj naj ta posvečeni red priskoči na pomoč v joku in vzklikanju – in kdor se bo odlikoval v tem, naj prevzame duhovniško službo, če bo potrebno, in naj jo odločno brani.

22. NIHČE NAJ IZNENADA NE PRISTOPI K TEMU REDU, NE DA BI GA NATANČNO PREIZKUSILI

Nihče naj se ne približa k temu verskemu redu iznenada, kot da bi se ravnokar prebudil iz spanja, ampak naj ga prej natančno preizkusijo v brzdanju njegove duše, če lahko vztraja v tem sklepu; če bi se namreč po svoji volji odločil za to v zavezi blagoslova, nato pa bi to zavrgel v grešni zmoti in se mi brez kesanja posmehoval, potem naj nesrečno umre v prekletstvu smrti. In zaradi tega se hitro dvignite v pobožnosti in ljubezni, moji najdražji otroci, ki ste razkropljeni zaradi nasprotij, in privolite soglasno in pogumno v ta sveti sklep.

23. POSVETNO LJUDSTVO, KI OHRANJA BOŽJI ZAKON, OKRAŠUJE BOŽJO CERKEV

Vendar, kot vidiš, je drugi sijaj, podoben bleščečemu oblaku, to podobo spodobno obdajal od popka navzdol, vse do tam, kjer še ni zrasel. To je posvetno življenje, ki objema Cerkev v sijaju jasnega namena in v spoštovanju poštene pomoči – od polnosti naraščajoče moči pa vse do njenih meja oziroma do tam, do koder še ni napredovala v svojih otrocih. Zakaj? Ker se okoli popka nahaja maternica, iz katere se rojeva ves človeški rod. Zaradi tega se to nanaša na neposvečene ljudi v Cerkvi, s pomočjo katerih mora prispeti do polnega števila v svojih redovih, saj se v njej zbirajo kralji, vojvode, princi in ostali odličniki s svojimi podložniki, prav tako pa tudi mnogi bogataši in reveži, ki bivajo s preostalim revnim ljudstvom. In prav vsi ti krasijo Cerkev, saj s tem, ko neposvečeni ljudje zvesto spoštujejo božje zapovedi, ki so jim bile dane, lepo okrašujejo Cerkev in z mnogimi objemi objemajo Boga, tako da v iskreni ponižnosti in vdanosti ubogajo svoje nadrejene in brzdajo svoje telo iz ljubezni do Boga z deli usmiljenja, čuječnostjo, vzdržnostjo, vdovstvom in ostalimi dobrimi deli, ki so od Boga. Zaradi tega so mi zelo pri srcu tisti, ki varujejo zakon, ki jim je bil določen po moji volji.

24. MOŽ NE SME ZAPUSTITI ŽENE IN ŽENA NE MOŽA, DA BI SE PRIDRUŽILA REDOVNIŠKEMU REDU, ČE NI TO VOLJA OBEH

Če se kdo izmed tistih želi odreči posvetnim stvarem in nositi jarem moje Svobode, naj hitro pride k meni, razen če je v sponah telesne zveze, katere vezi naj ne razrahlja, če pri tem nima privoljenja svojega partnerja. Kako to? Mož naj ne zapusti žene in žena ne moža, da bi se pridružil redovniškemu redu, če to ni volja obeh in se tedaj tako odločita, bodisi da ostaneta v svetu bodisi da se oba ločita od sveta, ker ni možno, da bi ena noga ostala na telesu, druga pa bi se ločila od zdravega človeka. Tako se ne sklada, da mož časti posvetne stvari, žena pa jih zavrača oz. da žena prebiva v svetu, mož pa beži pred njim, če želita najti v nebeškem življenju svojo slavo. Če namreč to počneta neprimerno in nespametno, bo to imenovano rop in ne darovanje. Zaradi tega naj tisti, ki so po zakonu združeni v telesni zvezi, živijo skupaj kakor eno in naj se ne ločijo nespametno drug od drugega brez soglasja in brez dovoljenja ali odloka Cerkve, tako kot je ponovno zapisano v evangeliju.

25. BESEDE EVANGELIJA

Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.[11] Kaj to pomeni? Bog je pri stvarjenju človeškega roda vzel meso iz mesa in ga združil v eno vez ter tako določil, da naj se ta vez obojestransko ne ločuje v naglici. Zakaj? Ker se bo v zvezi moža in žene meso združilo z mesom in kri s krvjo v zakonskem obredu, tako da se ne bosta mogla ločiti drug od drugega v nepremišljeni naglici, razen če oba prekineta vez iz upravičenega razloga ali vdanosti. Bog je v svoji skrivni modrosti milostno izoblikoval to zvezo med moškim in žensko za nadaljevanje človeškega roda. In ker je pravično ustvaril to zvezo, naj neumna človeška želja ne povzroči razkola med obema deloma in naj noben del ne vzame dote svoje krvi na nek drug kraj, saj naj človek ne ubije človeka, kot je naročil Bog  in ukazal, naj človek v krutosti prešuštvovanja svoje krvi ne loči od svojega pravega kraja.

Zato naj človek zatre žgoče poželenje v sebi in naj ne prenese svojega gorečega plamena na tuj ogenj. Ker če goreča volja prevzame voljo drugega in se razplamti v žgoče poželenje iz močnejšega ali šibkejšega razloga, tedaj se bosta prek želje prve duše in prek združitve objema druge duše združila v eno. Zunanje oko namreč vzbudi notranji žar v požar. In čeprav telo ne greši z drugim telesom, vendarle živa volja povzroči žgoče gorenje v njih, tako da je pretresena vsa njuna notranjost zaradi njune vednosti. In zaradi tega naj se zunanjost človeka varuje s tolikšno pazljivostjo, da ne bo njegova notranjost ranjena zaradi nespametne nepazljivosti.



[1]    Fiona Bowie, ur., Hildegard Of Bingen: Mystical Writings, Crossroad Spiritual Classics Series (New York: Crossroad, 1995), 10.

[2]    Za podrobnejši opis celotnega postopka, ki je trajal skorajda osemsto let, glej: Beverly Mayne Kienzle, Debra L. Stoudt in George Ferzoco, ur., A Companion to Hildegard of Bingen, Brill’s Companions to the Christian Tradition 45 (Leiden: Brill, 2014), 305–317.

[3]    Peter Dronke, Women Writers of the Middle Ages: A Critical Study of Texts from Perpetua (+ 203) to Marguerite Porete (+ 1310) (Cambridge: Cambridge University Press, 1985), 144.

[4]    Flanagan, Hildegard of Bingen, 1098–1179: a Visionary Life, 61.

[5]    2 Krn 24, 19: Vendar je pošiljal mednje preroke, da bi jih spet vrnili h GOSPODU.

[6] 1 Mz 4,4.

[7] Raz 14, 3.

[8] Lk 10, 35.

[9] Mt 3, 4.

[10] Mr 1, 5.

[11] Mt 19, 6.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv