Hildegarda iz Bingna (nadaljevanje)

Hildegarda (prev. Doroteja Novak)

  1. CERKVENE SLUŽBE UTRJUJEJO CERKEV V POLOŽAJIH IN REDOVIH

In kot si videla, se ti trije sijaji razlivajo okoli te podobe: to pomeni, da te tri službe obkrožajo in utrjujejo v čast Svete Trojice blagoslovljeno Cerkev na čudežni način, da se razcveti v popkih in se razširi v blagoslovljenem zelenju. In tako razkrivajo mnogotere stopnice in lestve, ki so v njej dobro urejene. To so različni redovi laikov in posvečenih ljudi, v katerih Cerkev z dobrimi navadami in v strogi kreposti vodi svoje poučene otroke s sladkim spoštovanjem do nebes. Kako? S tem ko zaničujejo posvetne stvari in ljubijo nebeške. Zakaj? Ker zakonska določila, ki so jim bila dana, zvesto dopolnijo v božanski ljubezni.

27. VSAK RED SE MORA IZOGIBATI RAZLIČNOSTI ZNAČAJEV, POSAMEZNOSTI IN NOVOSTIM V NAČINU ŽIVLJENJA IN OBLAČENJA, DA OHRANI SKLADNOST

In tako kot je v treh osebah en Bog, tako je tudi v prej omenjenih treh redovih ena Cerkev, katere ustanovitelj je on, ki je sejalec vsega dobrega. Česar namreč ni zasejal, se ne more obdržati. Zato bodo tiste uredbe, ki jih sam ni postavil, padle v veliko zmoto. Zakaj? Zato ker Bog ni zasejal tega, kar se poskuša dvigniti k nebesom z ošabnim napuhom in se ne želi podrediti višjemu od sebe. Na primer takrat, ko se manjši red poskuša dvigniti nad večji red, ki ga je ustanovil stari zbor prvih učiteljev po moji volji, in se v svoji norosti želi pokazati za pomembnejšega z različnimi znamenji na svojih oblačilih; to je tako, kot če bi se angelski red poskušal dvigniti nad red nadangelov. Kaj bi to pomenilo? Da so ničvredni in neuporabni, saj poskušajo z nečimrnimi idejami razdeliti red, ki ga je sestavil Bog. Vendar to ne bi smelo biti tako.

Zaradi tega ni primerno, da bi k meni klicali tisti, ki z norostjo po različnosti vedno želijo biti novi v svoji nameri in ki neizobraženi v znanju za učenje tistega, kar je v njihovem umu, zapuščajo dobro utrjene poti in dobro zorana polja prvih cerkvenih očetov, ki jih je navdihnil Sveti Duh. Mnogi izmed njih iz velike ošabnosti zapuščajo uveljavljene redove, ki jih je Cerkev dobila po prvih cerkvenih očetih, in povzročajo razkol v svojih številnih različnih frakcijah. V svojih blodnjah želijo biti imenovani za rodovitna drevesa, vendar jih ne moremo imenovati niti prazne trstike, tako kot piše Janez o tistem, ki vene v mlačnosti in se ga nato zavrže.

28. JANEZOVE BESEDE O TEM

Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.[1] Kaj to pomeni? Oh, neumnež, ki sramotno veneš sam v sebi, Jaz, ki sem Poznavalec vseh skrivnosti, vidim z očesom znanja dela tvojih želja, saj nisi popolnoma pobegnil pred deli, ki pripadajo ognju gorečega razsvetljevalca, prav tako se tudi nisi odpovedal delom, ki vodijo v mraz ledene trdote. Kako? Ti namreč nisi v zlih delih v celoti mrzel, obenem pa nisi v dobrih delih vroč, ampak vihraš med obema v nestabilnosti svojega uma kakor mlačen veter in ne premisliš o zasluženi kazni zla ali o vrednih nagradah dobrih del. Zakaj? Ker gledaš v tako globok prepad, da ne moreš videti njegovega dna, obenem pa posvečaš pozornost visoki gori, na vrh katere se ne moreš povzpeti. Mnogo bolje bi bilo, če bi samega sebe spoznal za neuporabnega služabnika in grešnika, kakor da bi ostal v mlačnosti in ne videl, kaj je prav. Ker če bi bil ločen od dobrih del, bi vedel, da si grešnik, in če bi se umaknil od zlih del, bi imel nekaj upanja za življenje. Ampak zdaj si kot mlačen veter, ki sadežem ne daje niti vlage niti toplote. Ti si namreč ta, ki začne, ne ta, ki konča. V začetku se dotakneš dobrega, nikoli pa se ne hraniš od njegove popolnosti, podobno kot veter, ki piha okoli ust in ne kot hrana, ki doseže želodec. Kaj je bolj dragoceno, prazen hrup ali končano delo? Seveda je končano delo bolj cenjeno od praznega hrupa.

Zato delaj v tišini ponižnosti in ne bodi ošaben v ponosu, saj se ne bo upoštevalo dela nikogar, ki zapusti sveto družbo tistih, ki me v krotki ponižnosti ljubijo, in se z bahanjem loti dela, ki ga noče opraviti s sladko milino.

Če pa pravilno poskušaš prodreti v pomen mojih besed, ki ponujajo jed vernikom, a si len in ne pokažeš nobene sladkosti pravice tistim, ki jih srečaš, ter se tako poslabšaš, te bom izvrgel z istim pomenom mojih besed zaradi tvoje malomarne mlačnosti. Izgnal te bom iz tega pomena besed, ker nisi izkazal nobenega okusa sladkosti v izvajanju svojih del in ne hrepeniš po tem, da bi po blagoslovu prejel notranje darove. In tako te bodo izgnanega poteptali, tako kot hrano, ki jo človek zaradi mlačnega okusa izpljune iz ust. Vendar kaj pa zdaj?

Vetrovi pihajo in bučanje vetrov doni, ampak ne poganjajo korenin in ne vzbrstijo nobenega popka. Tisti namreč, ki bi morali biti pod mojim jarmom, so svojeglavi. Kaj to pomeni? Zanemarjajo pravo pot in si delajo neuporabne tabernaklje. Takšni ljudje nimajo nobenega žara pravice, ampak so v svoji notranjosti leni: ne gorijo za zakone, ki so jim bili dani, in ne sledijo načinu življenja, ki so ga imeli pred njimi njihovi predniki. Vsak izmed njih goji individualizem v sebi in sprejema zakone po svoji volji ter se tako v blodečih mislih in ošabnem napuhu dviga, da bi letel. In ker ne upošteva poštene zaveze svojih prednikov, je povsem brez izkušenj in neizobražen in tava sem ter tja po svoji volji v veliki nestabilnosti.

29. PRIMERJAVA Z OBRTNIKOM

In zaradi tega primerjam takšne ljudi z nespametnimi obrtniki, ki pri gradnji velike in visoke stavbe ne posnemajo modrosti drugih umetnikov, ki so dobro podkovani v uporabi različnih orodij in izkušeni v gradnji različnih stavb, saj dobro poznajo vsa pravila, ki sodijo h gradnji in so dobro opremljeni z vsemi orodji. Ti nespametni obrtniki so nespametno in nepremišljeno zaverovani sami vase, ker želijo preseči ostale v modrosti in gradijo stavbe tako, da jih bo pretresla nevihta in porušili vetrovi, saj niso grajene na skali, ampak na pesku.

Tako delajo tudi tisti, ki so v svoji ošabnosti zaverovani vase in želijo biti modrejši od prvih cerkvenih očetov; ne želijo hoditi po njihovi zaobljubi, ampak si postavljajo v nestabilnosti zakone po svoji volji, zato jih pogosto pretresajo hudičeve grešne skušnjave, ker se ne naslanjajo na Kristusa, ampak na nestabilnost svojega značaja.

30. NAVODILA PREDNIKOV NAJ ZADOSTUJEJO VSAKOMUR, KI JE PONIŽEN

Da se ne bi zaradi ošabnega napuha izpraznil dih Svetega Duha, ki je deloval v prvih cerkvenih očetih, želim, da ponižnemu vernemu človeku zadostuje, kar mu je bilo določeno od njegovih prednikov. Če pa bi si domišljavo želel več, kot bi zmogel v ponižnosti iskati, lahko kasneje postane mlačen in se umakne od tega ter se v sramoti zmede, kakor je zapisano v evangeliju.

31. BESEDE EVANGELIJA O TEM

Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto.[2] Kaj to pomeni? Ko te bo povabil nebeški navdih, da prideš zaradi svojih pobožnih del k njegovemu tabernaklju, ki je vedno poln poročnega življenja in se neprenehoma veseli s čistostjo, častjo in svetostjo v deviški veji in v blagoslovljeni materi Cerkvi in se ne žalosti v okrnjenosti, zmedi ali zametovanju popka in cveta, tedaj brzdaj svoj um v ponižnosti in ga ne dvigaj v napuhu. Kako?

Ko iz ljubezni do Boga osvobodiš svoje telo od posvetnih zadev, rasteš kot čudovit cvet, ki nikoli ne uvene in cveti v nebeškem Jeruzalemu z Božjim Sinom, v katerem so vsi okraski duš. Stari človek namreč prinaša vse slabosti ljudi, novi človek pa gradi vse svetosti kreposti. In zato se, ko boš prišel k tej svetosti, v želji po zunanji slavi sramuj posnemati staro kačo, ki je bila izgnana iz tega blagoslovljenega kraja. Kaj to pomeni? Če boš videl nekoga, ki ima več okrasja kakor ti, pazi, da se ne boš ves žareč povzpel nad njega in rekel: »Želim, da bi bil nad njim ali tako kot on.« Če se boš namreč bahal na ta način, si tedaj res zvesti služabnik, ko pa izzivaš Gospodovo jezo s tem, da se mu zoperstavljaš? Če pa boš sprevidel, da ima nekdo boljše orodje kakor ti in ga boš omalovaževal iz zavisti, tedaj ne boš hodil po ravni poti, ampak boš padel na stranpota.

Zaradi tega se trudi služiti Bogu v ponižnosti in ne nori v ošabnosti. Ne dvigaj se v ničvredni bahavosti nad tistim, ki po pravični oceni sije z večjo željo po večnem življenju, kakor ti goriš, in ki ga je k vrhu blagoslova povabil tisti, ki ljubi vse, ki ljubijo resnico. Če jo namreč ljubiš, bo ta, ki te je poklical po svojem navdihu k služenju v pobožnosti in k drugim dobrim delom, prišel k tebi z očesom vedenja in ti bo sodil po svoji pravični sodbi, rekoč: »Dvignil si se v goreči ošabnosti na kraj, ki mu ne pripadaš. Zapusti ničvredno slavo, ukloni se dolžnosti in daj mojemu ljubljencu častno mesto, ki si mu ga nespametno ukradel.« In kaj se bo nato zgodilo s teboj?

Če boš namreč zavržen na ta način, boš pričel čutiti izjemno zavrnitev v bolečini obžalovanja in žalosti ter boš čutil v preziru odpor do samega sebe. Varuh duš bo namreč odvzel vse časti, ki si jih prevzel, ko si se mu zoperstavil in se poskušal polastiti tega, česar ne bi smel. Tako ti bo odvzeto to, kar si si želel, , in ti podarjeno to, česar si nisi želel. Podobno bo tudi manjši red, ki se dviga nad večjega, odpravljen po moji sodbi, saj ne želim, da bi bila pred mojimi očmi ošabnost razumljena kot kaj drugega kakor zbegano in zavrženo stanje. Če bi se namreč dekla dvignila nad gospodarico, bi bila pred vsemi prisotnimi toliko bolj vredna prezira, ker je poskušala postati to, česar si ne bi smela niti želeti.

32. EVANGELIJ O TEH, KI USTVARJAJO ZAKONE PO SVOJEM SRCU

In zaradi tega bodo tisti, ki si po svojem srcu ustvarjajo zakone in v tem ne sledijo moji volji, nazadovali, namesto da bi napredovali, kot ponovno priča moj Sin v evangeliju, ko pravi: Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena.[3] Kaj to pomeni? Vsaka mladika vedenja duše, uma ali značaja bo uničena, če bo potem, ko bo zrasla zaradi plodovitosti človeške narave, tako zvezana z njo, da si močno želi to uresničiti; in to se nato spremeni v ošabnost uma ali telesno razbrzdanost, odvečno umazanijo greha, samoopravičevanje ali v spreminjajoče delovanje, ki hiti sem ter tja brez tehtnega premisleka, ali je koristno ali ne. Tako mladiko bo uničila pravična sodba, saj je ni posadil moj Oče v nebesih, ki prebiva v pravičnosti. Potem ko bo izkoreninjena, bo uvenela, ker je ne napaja nebeška rosa, ampak sok mesa. Zakaj? Ker je človek storil to delo v neumnem vedenju in ni želel premišljevati o resnici in volji svojega Stvarnika, ampak je gledal tistega, ki zmeraj neutrudno vrti kolo njegovega telesa.

Kar se namreč zaradi prevare uma zdi dobro ljudem, ki svojega pogleda nočejo natančno usmeriti k Bogu, bo pogubljeno, če ga ne bo ogrel dih Svetega Duha, in bo prešlo v prazno slavo. Ko namreč domišljave ljudi doleti lenoba, tedaj se vrnejo k domišljavi slavi in se večkrat v duhu dvignejo k napuhu, pretvarjanju in ljubosumnosti, prav tako pa se večkrat tudi raztrgajo na koščke v nejevolji, preziru in nasprotovanju uredbam, ki izhajajo od mene. Drug drugega odvračajo od dobrih del, ki ne izhajajo iz mlačne brezvoljnosti, ampak iz goreče želje po dnevnem napredku.

Kar namreč izhaja iz mene, ponuja duši sladek in prijeten okus, ki zmeraj vztrajno napreduje in se ne ozira nazaj v nestabilnosti. Zaradi tega je blagoslovljen ta, ki zaupa vame in svoje upanje, začetek in konec svojih del polaga vame, ne vase. Kdor tako dela, ne pade. Tisti pa, ki želijo stati brez mene, bodo šli v prepad. In kdo so ti? Tisti, ki zaradi prazne slave sprejemajo novosti in zaupajo vase, ker jih dolgočasijo moje zapovedi. In čeprav je ljudem staro oblačilo nadležno, se mojih daril ne sme zametovati, ker so v svoji preprostosti zmeraj nova in koliko starejša so, toliko dragocenejša so.

Zato bodo te stvari, ki si jih ljudje sami izmišljajo  v ošabnosti svojega značaja in brez mojega navdiha, izginile med njihovimi brezplodnimi prizadevanji. In čeprav bi se zdelo človeškim očem, da imajo te stvari nek trajni rok, jih bom vendarle imel za ničvredne in jih bom odvrgel od svojih oči, kot je ponovno zapisano v evangeliju:

32. BESEDE EVANGELIJA

Pustite jih! Slepi so, vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo.[4] Kaj to pomeni? Dovolite tistim, ki so v svojih dejanjih pokvarjeni, da izginejo v pokvarjenosti, ker se nočejo popraviti, da bi delali dobra dela. In ker se po svojih ocenah imajo za pravične, a so v svojih dejanjih ničvredni, postanejo slepi v svoji preproščini, saj nočejo hoditi po poti resnice in ker predlagajo pot krivice namesto resnice ljudem, ki jim hitro sledijo v slabih dejanjih. In zato tisti, ki tako nimajo pogleda pravičnosti, sami sebe ocenjujejo za pravične, a so krivični, ko kažejo pot lažne resnice tistim, ki ne poznajo poti resničnega nauka, in tako skupaj padejo v jamo obupa, ker ne prvi ne drugi ne vedo, po kateri naj bi hodili.

33. BOG V TEH NOVOTARIJAH ODVRŽE NEKATERE, DRUGE V TIŠINI PRENAŠA, SAJ JIM BO SODIL V PRIHODNOSTI

In v takih primerih včasih odvržem novotarije v besu pred očmi ljudi, včasih jih v zmernem in jasnem pogledu tiho prenašam, vendar se jim bom maščeval v prihodnosti po tehtni in pravični sodbi. In zaradi tega si naj ta, ki je veren, prizadeva povzpeti na vrh kreposti in naj se ne spusti k nižinam posvetnega. Kako?

34. ČLOVEK SE LAHKO POVZPNE OD NIŽJEGA DO VIŠJEGA, NE PA OD VIŠJEGA DO NIŽJEGA

Kdor se nahaja na nižji stopnji se lahko povzpne na višjo, ta pa, ki je na višji stopnji, naj se ne spusti na nižjo. Kaj to pomeni? Grofi lahko napredujejo v vojvode in vojvode lahko postanejo kralji, vendar se ne spodobi, da bi kralji postali vojvode ali da bi se vojvode spustili do naziva grofa. Če bi se namreč kralji podredili vojvodam, vojvode pa grofom, bi vsi ljudje kričali »Ojoj!« in bi jih zasmehovali.

Tako se lahko neposvečeni ljudje pridružijo redu duhovnikov ali škofov in ti se lahko pridružijo tistim, ki so prejeli meniške zaobljube. Ne spodobi pa se, da bi posvečeni menihi prestopili k duhovniškemu redu ali pa da bi duhovniki telebnili nazaj k posvetnemu ljudstvu. Če bodo namreč menihe opazile med duhovniki ali če duhovniki prestopijo med neposvečeno ljudstvo, tedaj bodo duše pravičnih porekle o njih: »Gorje!« in jih bodo zavračale pred mojimi očmi, če se ne bodo vrnili po poštenem kesanju. Če namreč višja stopnica pade na nižjo, sta obe uničeni.

Tako bo s tistimi, ki zapuščajo svojo pravo pot in padejo nazaj. Ta, ki si je oblekel oblačilo mojega Sina, katerega takšnega sina bi si lahko oblekel? Nobenega, zares nobenega. Veselite se torej v vašem Očetu, ker tolikokrat vidim višje v manjših in v višjih najdem manjše, ker namreč ošabnost pada, ponižnost pa se dviga.

35. PRIMER O DUŠAH IN ANGELIH

Zato naj med vami vladajo mir, ljubezen in ponižnost, tako kot vladajo med dušami pravičnih in angeli ter med angeli in nadangeli. Duše pravičnih namreč ne zavidajo položaja angelom, prav tako kot angeli ne prezirajo slave nadangelov. Kaj to pomeni? Nadangeli kažejo večja dela v času skrajne nujnosti, angeli pa oznanjajo manjše zadeve v običajni vsakdanjosti, verno ljudstvo pa uboga v ponižnosti. Vsakdo izmed njih zvesto izvaja svojo nalogo. Kako?

Menihi naj tako kot nadangeli ponudijo svojo pomoč kadarkoli nastopi priložnost potrebe v Cerkvi, tisti pa, ki imajo duhovniško službo, naj tako kot angeli z vztrajno odločnostjo opravljajo svoje naloge v vsakdanjem življenju svoje ustanove. Ljudje pa, ki želijo doseči najvišjo blaženost, naj zvesto sprejemajo njihove besede. Kako?

36. MENIHI SIMBOLIZIRAJO SEME NASITNE HRANE, DUHOVNIKI SLADKO DIŠEČE SADJE, POSVETNO LJUDSTVO PA MESO

Menihi so namreč kakor seme, ki je suha in nasitna hrana ljudem, tako kot je to ljudstvo ostro in trdo za okus posvetnega sveta. Vendar pa so prej omenjeni duhovniki kakor sadje, ki ponuja sladek okus tistim, ki ga okušajo, in se tako pokažejo ljudstvu, da so prijetni zaradi koristnosti svoje službe. Vse posvetno ljudstvo je kakor meso, ki lahko prihaja tudi od čistih ptic. Med njimi so tisti, ki živijo v svetu in rojevajo žive otroke, obenem pa med njimi najdeš tudi takšne, ki živijo v vzdržni čistosti, tako kot vdove in ostali, ki letijo k nebeškim željam iz notranje težnje po dobrem.

37. TI TRIJE CERKVENI REDOVI HODIJO PO DVEH RAZLIČNIH POTEH

Ti cerkveni redovi hodijo po dveh različnih poteh. Kako? Po duhovni in po posvetni. Kako? Tako kot dan in noč. Kaj to pomeni? Posvečeni so kot dan in posvetni kot noč, saj bivajo v minljivem človeškem življenju. Kaj to pomeni? Dan ima bleščečo svetlobo sonca in jasnost svetlečega neba; to označuje dejstvo, da posvečena pot označuje tako red menihov in duhovnikov. Noč ima svetlobo lune in zvezd ter temno črnino. To pomeni, da imajo posvetni ljudje v svojih vrstah tako poštene ljudi, ki se svetijo v svojih delih, in grešnike, ki se pogrezajo v temini grehov. Tisti pa, ki zapusti noč posvetnih zadev in se spreobrne iz ljubezni do življenja k dnevu posvečenega, naj vztraja v tem dejanju; če se namreč vrne nazaj, se ga bo primerjalo s starim Adamom, ki je prekršil zapoved življenja in je bil izgnan v nesrečni posvetni svet.

Zaradi tega naj nihče ne hiti zapustiti sveta in pogumno sprejeti moje zapovedi po svoji volji, če se ga prej temeljito ne preizkusi. Jaz namreč ne želim, da bi nekdo, ki se je že dotaknil mojega Sina po oblačilu, kasneje zapustil svojo službo. Se mar spodobi, da bi se nekdo, ki si je nadel oblačilo utelešenja in prejel njegov križ v svoje roke, odrekel Gospodu? Nikakor ne. Zato pozorno poslušaj.

38. KDOR SE ODREČE ZNAMENJU POSVEČENJA, KI GA JE SPREJEL PO VOLJI SRCA, BO PREJEL STROGO KAZEN

Človek, ki bo po volji svojega srca priznal in se zaobljubil v pobožnosti svoje duše, da bo v zavračanju posvetnega sveta nosil moj jarem in bo tedaj z istim žarom svojega srca in v želji hrepeneče duše sprejel znamenje posvečenja s poštenim namenom, naj vztraja v njem, saj če se mu kasneje odreče v preziru vztrajnega zla, bo prejel strogo kazen. Zakaj? Ker je zaničeval tistega, čigar znamenje je sprejel v svoji notranjosti in ga nato poteptal, podobno kot so Izraelci zaničevali njega, ko so ga v norosti nevere križali. Kot se namreč Izraelci niso bali tega grešnega dejanja, tako se tudi ta ne boji zavrniti tega istega trpljenja v svoji zaobljubi. Človek mora namreč izpolniti to, kar mi je obljubil, tako kot priča David, rekoč:

39. DAVIDOVE BESEDE O TEM

Prišel bom v tvojo hišo z žgalnimi daritvami, izpolnil ti bom svoje zaobljube, ki so jih izrekle moje ustnice.[5] Kaj to pomeni? Z namenom, da bom delal dobro in pošteno, moj Bog, bom vstopil v red tvojega svetega daru, v goreči želji bom zapustil ležišče užitka, tako da mi ne bo nič ljubše, kakor hrepeneti po tebi, ki si Stvarnik vsega. In zaradi tega ti bom povrnil moje zaobljube, ki so jih izrekla moja usta skupaj z dušo. Želim namreč izpolniti, kar sem prej obljubil tebi, pravičnemu Sodniku, v goreči želji, da bi svoja dejanja usmeril proti tebi, proti kateremu sem nespametno grešil. Želim si pohiteti k tebi, izogibati se slabemu ter delati dobro, ker namreč razumnost in um, ki gorita v meni, raje i hrepenita v resničnem kesanju po Tebi, živemu Bogu, kot da bi posnemala hudiča v zvijačni prevari.

Zaradi tega, človek, ko mi na ta način ponudiš svoje srce, premisli, kako boš to modro opravil. Moje oko namreč zelo dobro vidi, kaj mi govori človeška volja. Kar je namreč moje, to karseda strogo zahtevam zase.

Neumneži in tisti, ki ste še bolj neumni, zakaj si torej oprtate takšna bremena in mislite, da je lahko zapustiti voljo mesa? Po zakonu, ki sem vam ga dal po svojih zapovedih, niste dolžni, da zapustite svet, če prej niste preizkušani s številnimi mukami, da lahko brzdate mesene želje, ki so v vas.

40. TISTI, KI SPREJMEJO ZNAMENJE POSVEČENJA NE IZ LJUBEZNI DO BOGA, AMPAK IZ PRISILE ZARADI KAKŠNE POSVETNE NADLOGE, SO PODOBNI BILEAMU

Podobni ste namreč mlačnemu vetru, saj nad vašimi umi piha častihlepje, in tedaj zaradi kakšne težke nadloge tako porečete: »Ne želim več delati v posvetnem svetu, ampak želim kar najhitreje ubežati pred njim.« Vendar ko govorite o teh zadevah med seboj, mislite, da se bodo tako izšle, kot si vi želite. Mnogi me namreč iščejo z blodečo dušo, tako da jih zgolj od zunaj označuje znamenje posvečenja, saj me ne iščejo s čistim očesom oz. ne iščejo resničnega nauka, da bi ubežali hudiču, ki jih želi požreti, tako kot beži golobica, ki v odsevu čiste vode zagleda ptico roparico, ki jo želi ujeti. Vendar ti ljudje ne bežijo pred hudičem, ko vidijo, kako vstopa v dogmatske spise, ampak v nenadni osuplosti, ki izvira iz slepote njihovega uma, hitijo k meni kot mlačni veter.

Nekateri namreč stopijo v posvečeno življenje in se pri tem ne odrečejo svoji volji, ampak zgolj posvetnemu oblačilu, ker so pretrpeli številne nesreče in revščino in ker ne morejo imeti bogastva; in zato zapustijo svet, ker ga ne morejo imeti, kot si želijo. Spet drugi so neumni in naivni, kar zadeva svet, in ker se ne morejo obvladati, so ljudem neprijetni. Zato bežijo pred svetom, ki jih zasmehuje. Vendar ker imajo šibka in slabotna telesa in ker so pretrpeli mnogo bolečin, ne zapuščajo sveta zaradi mene, ampak da bi se pozdravili od teh bolečin. Nekateri so spet izpostavljeni mukam in zatiranjem svojih zemeljskih gospodov, katerim so podložni, da se umaknejo pred njimi zaradi strahu pred njimi, tako da ti zemeljski gospodje ne bi več imeli moči nad njimi, ne pa zato, da bi ubogali moje zapovedi.

Vsi ti stopajo v versko življenje ne iz ljubezni do nebes, ampak zaradi posvetnih težav, ki jih imajo, pri tem pa ne premislijo, ali sem slan ali neslan, sladek ali grenek, ali prebivam v nebesih ali na zemlji. Kaj to pomeni? Sami niso pozorni na začimbe ali sladkost Svetega pisma, niti ne pomislijo, kako bivam v srcih tistih, ki iščejo nebeške stvari. In ker ne želijo premišljevati o tem, zavračajo moj strah in živijo po svoji volji, tako da so mi tuji in jih imam za ubežnike.

In zato ne rečem, da so ti zapustili svet in prišli k meni, ampak so krivi tega, da se bojijo sužnja in zavračajo Gospoda, saj sledijo posvetnim zadevam in me ne spoštujejo: bojijo se najmanjših stvari ter so predrzni v največjih. Pri tem so podobni Bileamu, ki se je z lažnim namenom želel pridružiti Izraelskemu ljudstvu v njihovih lepih šotorih, kakor je opisano v nadaljevanju.

41. BILEAMOV PRIMER

Naj umrem s smrtjo pravičnih, moj konec naj bo kakor njihov.[6] Kaj to pomeni? Ko je človek v vzdihljajih duše vzpodbujen, da bi delal pravična dela, tedaj z rastočo željo vzdihuje in hrepeni po njih, rekoč: »Jaz, grešnik, ki sem se zapletel v številne spone greha, želim, da bi moja duša zavrnila telesne želje in pustila za seboj vse zlo in da bi s kesanjem, po katerem pravični prezirajo sami sebe, prebivala v domovanju dobrih del. S kakšnim namenom? Da bi dosegel svoj konec v pravičnih delih, podoben tistemu, ki ga najdejo pravični ljudje, ki izvajajo pravična božja dela, tako da bo rezultat mojih dobrih del enak začetku njihovega pravičnega namena.« Če pa človeka, ki v sebi tako govori, po končanem vzdihovanju skušajo zli duhovi in ga premaga telesna skušnjava, da se vrne h krivičnosti, potem ravna podobno kot Bileam, ki ga je preslepilo zlo pohlepa. Kako? Najprej se ga je dotaknil razkol in je želel prekleti moje ljudstvo, čemur sem se uprl s svojim angelom in z njegovim oslom; s trudom sem ga pripeljal do tega, da je blagoslovil moje ljudstvo z besedami, ki sem mu jih položil v usta, in da si je želel postati podoben Izraelskemu ljudstvi v svoji smrti. Potem pa se ga je ponovno dotaknil duh razdora in se je vrnil k prvemu razkolu ter za nagrado smrti razkropil ljudstvo, ko jim je svetoval s prešuštnimi besedami: Zdaj pa, glej, grem k svojemu ljudstvu. Pridi, da ti odkrijem, kaj bo to ljudstvo v prihodnjih dneh storilo tvojemu ljudstvu.[7] Kaj to pomeni? Ko se bom vrnil na pot želja, ki so del telesnih želja, tedaj bom ponovno začutil tiste želje, ki sem jih prej poznal. Zakaj? Ker vem, kaj sem v svojem telesu, ki mu zvesto služim, in dobro poznam vzgibe, ki se mu zmeraj odzovejo. Tebi, človek, ki goriš za te prijetne zadeve, bom jaz pokazal v skrivnem umu vzgibe za tvoje želje; s prijetnimi namigi vzpodbudim tvoj goreči ogenj, da boš skozi znanje starih zemeljskih radosti, ki cvetijo v tvojem srcu, pogasil gorečo željo, ki te je prej gnala k tistim delom, ki jih imenujemo sveta; najprej jih boš prenehal opravljati, nato pa jih boš zapustil, kot da jih ne bi nikoli poznal.

Zato, človek, tako kot je Bileam najprej gledal gor v pravični želji, nato pa je ponovno podlegel lažnim željam, tako delajo tudi tisti, ki me iščejo z lažnim namenom, saj ko vidijo tiste, ki so se resnično odpovedali svetu in iskreno napredujejo ter zvesto in hvalevredno vztrajajo v dobrem in poštenem življenju, imajo take ljudi za sladke in dobrotljive, ter po nenadnem vzgibu sprejmejo njihovo življenje in želijo biti kakor oni. Ko pa se jim pridružijo, podobno kot se je Bileam Izraelcem, tedaj pogosto zapadejo telesnim željam, ki so jim vladale prej, z različnimi grešnimi dejanji, ki so jih imeli v srcu, medtem ko so bili še vedno v svetu. In ko so tako vpleteni, zastrupljajo mojo izbrano čredo s strupom in sovražnostjo ter jih pretresajo z mnogimi nevihtami in jo tako razkropijo s svojim zlonamernim nasvetom. Ko so se torej v prevari ločili od posvetnega sveta, niso klicali v svojih molitvah k meni, da bi jim pomagal, ali me vprašali, naj preverim njihova telesa, da bi videli, ali lahko vztrajajo v tem ali ne. Zato jim pustim, da sami ugotovijo, koliko njihove volje jim bo pomagalo, ko zaupajo sami vase.

Oh, kako neumna in brezplodna so njihova življenja, ker so brez pomena brez zapisanega božjega zakona in brez njegove oživljajoče besede, tako da ne iščejo tega, kar bi morali storiti, ko stopijo na pravo pot, kot to stori dobra zemlja, ki premisli, preden rodi koristen sad. Tedaj naj slišijo: »Oh, človek, samo danes si bil goreč ogenj, ko si v svojem telesu močno gorel v željah; in kdo ti je dal tolikšno hladilno sredstvo, da si lahko ubežal gorečemu ognju v svoji strasti?«

42. TA, KI NESPAMETNO SPREJME ZNAMENJE POSVEČENJA IN GA POGUBI, GRE V POGUBO

Resnično, kdor si želi pristopiti k tem stvarem, mora z notranjimi očmi pregledovati, kako naj jih začne preko mene in kako naj jih z mojo pomočjo konča; ker če jih nespametno začne in jih pogubi, bo šel v pogubo, tako kot stari sovražnik, ki je zaupal sam vase in sem ga v jezi odvrgel od sebe. Tako bom zavrgel tudi tiste, ki ne premišljujejo o meni in svoji notranjosti in si oblečejo trpljenje mojega Sina v nepremišljeni ošabnosti, vendar se mu potem odpovejo, ker jim je odveč in naporno. Zaradi tega naj se tisti, ki sprejmejo to trpljenje nase, zavedajo, kako ga ljubijo, podobno kot je preroka Jeremijo vzpodbudil Sveti Duh, da je rekel:

43. BESEDE PREROKA JEREMIJE O TEM

Vam to nič ne pomeni, ki greste mimo po poti? Premislite in glejte, ali je kakšna bolečina kakor je moja, ki me je zadela; ki jo je prizadel Gospod na dan svoje srdite jeze.[8] Kaj to pomeni? Oh, vsi, ki ste zapustili pregreho v zavračanju posvetnega sveta in v posnemanju duhovnega in hodite mimo po tisti poti, ki je življenje in resnica, kar sem jaz, Božji Sin, bodite pozorni, ko začnete z dobrimi deli, da ne bi pozabili moje bolečine, ko me boste začeli posnemati v mojem trpljenju, ter pazite v popolnosti pravice, da je trpljenje, ki ste si ga zadali iz ljubezni do mene, podobno moji bolečini. Kako? S tem ko zvesto vztrajate do konca v teh bolečinah, ki jih nosite zaradi mene, tako kot sem jaz vztrajal v svoji bolečini in umrl za vas. Mene so mučili in teptali v trpljenju križa, podobno kot stiskajo grozdje v stiskalnici, zato da bi vi lahko jedli moje telo in pili mojo kri. Vladar nebes in zemlje je vse to predvidel s svojim očesom v začetku, ko je Adam zapustil življenje in sprejel smrt. Moj nebeški Oče je predvidel, da bo v poslednjih dneh premagal starega zvijačnika in odrešil človeški rod z nebeško pomočjo preko mene, njegovega Sina, ki se je utelesil po Devici, da bi se zoperstavil hudiču z močjo pravice. Zato naj vsakdo, ki si nadene Kristusovo trpljenje, ne glede na starost in spol pazi, da se ga bo strogo držal, da se mu ne bi odrekel v zmoti ali nepazljivosti in ga nato kasneje ne bi mogel več najti, ko bi ga želel obdržati.

44. OTROCI, KI ŽELIJO ŽIVETI POSVEČENO ŽIVLJENJE, NAJ SE TEGA NE LOTIJO NESPAMETNO, AMPAK PREMIŠLJENO S PRIVOLITVIJO IN BREZ PRISILE

Zaradi tega naj tisti, ki želijo predati svoje otroke temu trpljenju v ponižnosti življenja, tega ne storijo nespametno in v nepremišljeni naglici, ampak po tehtnem premisleku, pri tem pa naj jih brez njihovega privoljenja ne prisilijo k temu, česar sami ne bi mogli prenesti. Kako?

Če mi ponujaš svojega otroka, ko v njem še ni vedenja razpoznavnega uma, ampak je vse njegovo razumevanje še nerazvito, in ga brez njegove volje ponujaš, pri tem pa ga ne upoštevaš, nisi prav storil, saj si ga ponudil kot ovna. Kako? Če človek na moj oltar daruje ovna in če njegovih rogov ne zaveže trdno z vrvmi, tedaj bo zagotovo pobegnil. Tako je tudi, če oče ali mati svojega otroka, ki je oven, darujeta za mojo službo, a pri tem ne upoštevata njegove volje, ki jo označujejo rogovi, z gorečo skrbjo, prošnjami ali z dobrohotno vzpodbudo, ki je vrv, ki ga veže. Vse to namreč vzpodbuja otroka, da privoli v dobri volji. Če ga oče ali mati torej ne preizkusita v tem, tedaj bo res zbežal bodisi telesno bodisi duševno, razen če ga Bog po svojih čudežnih dejanjih ne bo obvaroval.

Če torej ti, človek, zapreš tega otroka v tako strogo stražo telesnega odrekanja, da se ne bo mogel rešiti od pritiska svoje volje, ki ga od tega odvrača, tedaj se mi bo zdel suh v vseh sadovih, tako telesnih kot duševnih, in sicer zaradi ujetništva, ki mu je bilo naloženo po krivici in brez privoljenja. Tedaj bom tebi, človek, ki si ga zvezal, takole rekel:

45. PRIMERJAVA S POLJEM

V svoji lasti sem imel polje. Sem ti ga mogoče dal, da bi na njem gojil mladike kateregakoli sadja bi ti želel? In če bi v njem zasejal seme, bi mar lahko to vzgojil v sad? Ne. Ti namreč ne daš rose, ne pošiljaš dežja, niti ne daješ vlažnosti za bujno rast, ne daješ sončeve toplote, da bi lahko z vsem proizvedel rodovitni sad. Tako lahko zaseješ besedo v ušesa človeka, vendar srca, ki je moje polje, ne moreš navdati z roso obžalovanja, dežjem solz, vlažnostjo vdanosti ali s toploto Svetega Duha, s pomočjo katerih raste vsak sadež svetosti.

In kako si si drznil nespametno dotakniti tega po krstu posvečenega in blagoslovljenega otroka in ga brez njegove volje predati v strogo ujetništvo obveze, da bi nosil moj jarem, kjer ne bo postal niti suh niti bujno rastoč, tako da ne bo umrl za posvetni svet, prav tako pa ne bo živel v posvečenem življenju? Zakaj si ga tako zatrl, da ni primeren za nobenega izmed njih? Ljudje pa naj se ne vtikajo v moj čudež, s katerim ga tolažim, da vztraja v duhovnem življenju. Ne želim namreč, da bi njegovi starši grešili v svoji daritvi, ko so ga darovali brez njegove privolitve.

Če pa kdorkoli, bodisi oče bodisi mati, želita darovati otroka za mojo službo, naj rečeta tako, preden ga predstavita: »Obljubljam pred Bogom, da bom svojega otroka varoval z budnim varstvom, vse dokler ne bo dozorel njegov um, ter ga bom vzpodbujal s prošnjami in molitvijo, da bi zvesto vztrajal v božji službi. In če se bo strinjal z menoj, ga bom kar se da hitro daroval za božjo službo. Če pa se ne bo strinjal, naj bom brez greha pred očmi božje veličine.«

In če starši otroka na ta način vzgajajo, dokler ne odraste, in če se otrok tedaj obrne vstran in ne želi dati svojega soglasja, tedaj so pokazali svojo vdanost v njem, kolikor se je dalo, in ga ne smejo darovati proti njegovi volji ali ga prisiliti, da vstopi v službo, ki je sami ne bi želeli ali je ne bi mogli opraviti.

46. TA, KI V ZLOBI ODVRAČA OSTALE, KI ŽELIJO SLEDITI BOGU, ZAGREŠI SVETOSKRUNSTVO

Tega, ki se rade volje želi podrediti moji volji s pobožno dušo, je potrebno vztrajno vzpodbujati, da to doseže, in ne odvračati od dobrega namena v zlobi kakšne zle duše. Če namreč kdo odvrača koga, ki mi želi slediti, od tega namena, potem ta zagreši svetoskrunstvo, ker je v mislih prvega razdrl mojo zavezo; in zaradi tega bo polagal račune v pravični sodbi, če bo neomajno vztrajal v tej zlobi, saj je obrnil vstran tistega, ki mi je želel služiti, česar ne bi smel storiti, kot je napisano.

47. MOJZESOVE BESEDE

Ničesar, kar kdo z zakletvijo posveti Gospodu od vsega, kar koli ima, naj bo človek ali žival ali polje njegove dedne posesti, ni dovoljeno ne prodati ne odkupiti.[9] Kaj to pomeni? Ko se hrepeneča duša v polnem vedenju tako dotakne dobrega razuma v človeku, da bi se zaobljubil, tedaj njegova volja sprejme zaobljubo in reče: »To se spodobi za slavo Boga.« In tako se z dobro voljo in poštenim spoštovanjem ta človek zaobljubi Bogu in mu s poljubom srca ponudi, kar je po volji njegovih želja. In tako se ponudi Bogu za doto svetosti. Kako? Bog je v tem človeku vidi voljo, ki ga je oblikovala, in jo sprejme v obliki prstana svetosti, podobno kot se mož z zaročnim prstanom zaveže, da mora obvarovati svojo ženo v obvezujoči zvezi, da je ne bo zapustil.

Ko Bog sprejme to voljo iz žive možate duše človeka, ki se trudi zapustiti to, kar je bil, in dati Bogu (ne pa sebi) vse, kar ima, tedaj mora ta človek vztrajati v tej obvezi posvetitve in ne sme zapustiti svoje vdanosti. Zakaj? Ker jo je spoznala vednost človeka in njegov um jo je razumel ter njegova volja ga je oblikovala v čast Bogu. Zaradi tega ni dovoljeno dražje prodati ali zadržati za nižji dobiček človeka, ki se je daroval Bogu, živali, ki jo ima v lasti človek in jo daruje Bogu, ali polja, ki proizvaja sadež in je prav tako posvečeno Bogu, da se božja časta ne bi štela za ničvredno.

48. TEGA, KI PO SVOJI VOLJI STOPI V BOŽJO SLUŽBO IN JO POZNEJE ZANIČUJE TER ZANEMARJA, JE POTREBNO ODPOKLICATI

In tako kot se nobenega ne sme prisiliti proti njegovi volji, da se obrne od posvetnega k posvečenemu načinu življenja, tako je po pravični sodbi potrebno tudi tega, ki vstopi v mojo službo z vdanostjo svoje volje in jo potem zaničuje ter zanemarja, nazaj poklicati, da jo ponovno prevzame. Kako? Če ima pravične vodje in duhovne učitelje, ki imajo mojo gorečnost, potem ga morajo ti poklicati nazaj. To naj najprej naredijo s prošnjo in vzpodbujanjem, da bi ga omehčali z blagohotnim govorom; nato pa naj ga zgrabijo z bičanjem, mrazom, hrano in ostalimi podobnimi kaznimi, da bi ga te nesreče opozorile in ga spomnile na muke pekla, da bi se v strahu pred njimi odmaknil od grešne umazanije duše in se tako ponovno vrnil na pot, ki jo je zapustil, podobno kot je o tem zapisano v evangeliju:

49. BESEDE EVANGELIJA

Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša.[10] Kaj to pomeni? Ti, ki si duhovni pastir in pravični vodnik ter pošteni učitelj, pusti svoje prvotne navade, ki si jih prejel od svojih prvih staršev, in stopi na ravno in ozko pot neomajnih nasvetov, ki so jih napisali zanesljivi ljudje po načrtu Svetega Duha. V goreči vnemi glej tiste, ki živijo pod temi nasveti in tvojo vladavino, ki so jo prevzeli in se zaobljubili po svoji volji in ne po nepotrebnem prigovarjanju drugega, da bi upoštevali sveti namen moje zaveze, ampak je nato ne cenijo in si želijo vrniti k svojim starim razvadam. Prisili jih s sladkimi in grenkimi očitki, da se bodo držali cerkvene discipline, da bo tako hiša moje dote polna tako tistih, ki so bili strogo okarani, kot tistih, ki so bili sladko opomnjeni. Nekatere je namreč potrebno poklicati k življenju z različnimi kaznimi, druge pa z dobrikanjem. Kako?

Podobno kot pravični pastir v skrbi išče svoje izgubljene ovce, tako mora duhovni učitelj marljivo iskati svoje varovance, ki so zašli s poti zaradi greha, in jih prisiliti s svojo modrostjo, da se vrnejo k hiši pravice, iz katere so odšli ali so želeli oditi, da bo tako Cerkev polna ovc, med katerimi se je nekatere močno grajalo, druge pa se je nežno vzpodbudilo, da bodo tako obojne dospele do nebeških pašnikov.

50. TE, KI SO NEDISCIPLINIRANI IN SE NE ŽELIJO POPRAVITI PO NOBENI KAZNI, NAJ SE IZŽENE, DA NE BI OKUŽILI BOŽJE ČREDE

Obstajajo pa tudi taki, ki so preveč trmasti, da bi se popravili, bodisi s telesno kaznijo, ki so jo določili njihovi predstojniki po moji vnemi, ali iz strahu pred mano, ki sem Bog, ki ne želi krivičnosti, ali iz ljubezni do krvi, ki jo je izlil moj Sin, ki je trpel zanje. In če ti skušajo okužiti s svojo grešno umazanijo moje najzvestejše prijatelje, ki hitijo po moji poti, tedaj jih morajo moji prijatelji izgnati kot volkove, da ne bi okužili moje črede, tako kot vzpodbuja moj prijatelj Pavel, rekoč:

51. APOSTOLOVE BESEDE O TEM

Izločite hudobneža iz svoje srede![11] Kaj to pomeni? Vi, ki ste na vrhu vladanja, ampak ostajate v ponižni podložnosti, izženite to zlo iz svoje srede, saj prezira strah pred menoj in se zoperstavlja meni, Stvarniku nebes in zemlje. Izženite ga iz svoje srede s tolikšno močjo, da se ne bo mogel ukoreniniti v vaši zavesti in stopiti v vašo družbo ter tako izničiti vseh vaših dobrih del. Tiste pa, ki se v kesanju želijo vrniti in s čistim srcem iščejo mene, njihovega Stvarnika, bom sprejel, četudi je prišel njihov čas h koncu, saj vse skupaj pravično sodim.

52. TISTI, KI SE LAŽNO SPREOBRNEJO, SO ZASLEPLJENI, TISTE PA, KI SE SPREOBRNEJO Z VSEM SRCEM, BOG SPREJME

Človek, ki skrije in obdrži zaklad svojega srca, rekoč: »Ne bom se odrekel posvetnim zadevam, dokler ne bom čutil, da umiram«, odlaša svoje spreobrnenje do zadnjega diha duše in se poskuša odreči posvetnemu svetu, ko že ne more več dihati, in si obupno želi imeti daljše življenje. Tak človek zavaja svojo dušo, ker je njegovo spreobrnjenje lažno: spreobrnil se je v šali, zato se bo štelo kot šala. Tega pa, ki je blizu smrti in se s celim srcem odreče posvetnemu svetu zaradi svojih grehov in iz ljubezni do mene in si mi želi goreče služiti tako dolgo, dokler je še živ, bom zaradi njegove vdanosti vzel s celim angelskim zborom in mu podelil slavo življenja.

Četudi je človek vpleten v številne grehe, če se sooči s svojimi grehi in se bridko razjoče nad svojimi prekrški ter to stori zgolj zato, ker je vzpodbudil mojo jezo, ga bom vseeno dvignil iz smrti v odrešenje in mu ne bom odrekel nebeške dediščine, kot priča psalmist David po mojem Duhu, rekoč:

53. DAVIDOVE BESEDE O TEM

Na katerikoli dan te bom klical, glej, vem, da je Bog moj.[12] Kaj to pomeni? V kakršnikoli luči mojega življenja bo božje usmiljenje osvetlilo moj um z nebeškim sijajem, ko bom ležal v temi, da bom lahko v bridkem obžalovanju zaradi svojih grehov in s težko ranjenim srcem klical k tebi, ki zdravilo svoje ljubeče blagohotnosti daješ vsem, ki kličejo k tebi s čistim srcem, tedaj sem v tem obisku spoznal, da si ti, ki milostljivo deluješ, moj Bog. Kaj to pomeni?

Po svoji milosti si me privedel do tega, da sem te v delih pravičnosti spoznal za svojega Boga, tako da sam sebe zavračam v delih krivičnosti, ker si ti tisti, ki to lahko stori. Ko te iščem in ko kličem k tebi in te spoznam v prenovi duše ter mrtvim svoje telo v resničnem kesanju in ga imam za ničvrednega, me v preprostosti sprejmeš. In ko se bo človek pokesal na ta način, bo našel zdravilo za svoje grehe. Zakaj? Ker me je spoznal za svojega Boga. Kako? Ker je zapustil svoje grehe in bo zato videl z očesom kesanja, da so ničvredne vsestvari, ki jih je prej goreče storil v zlem poželenju.

54. BOG NE POZNA TEGA, KI GOVORI BOGOKLETNE REČI PROTI SVETEMU DUHU IN SE TEGA NE KESA, IN TEGA, KI SI JE SAM ZADAL SMRT

Zaradi tega naj nihče ne zanemari iskanja zdravila kesanja. Če kdo zanemarja kesanje, ko je njegovo telo še pri močeh, naj ga vseeno išče v zadnjih trenutkih življenja in sprejel ga bom v odrešenje. Ne glede na to, kako velik je greh, pravo kesanje ga odveže zaradi mojega Sina. To pa ne velja za tistega, ki govori bogokletne reči proti Svetemu Duhu in se tega ne kesa, in za tistega, ki trmoglavo zavrže svoje telo, saj sta ta dva greha kot eno; obeh ne bom poznal v slavi nebeškega življenja, kot je zapisano v evangeliju.

55. BESEDE EVANGELIJA

Zato vam pravim: Vsak greh in vsaka kletev bosta ljudem odpuščena, kletev zoper Duha pa ne bo odpuščena.[13] Kaj to pomeni? Vsak greh, zagrešen zaradi odvečnosti telesa (to je bodisi poželenje iz grenkobe takšnih grehov bodisi bogokletje, ki je v čaščenju idolov, kjer se zanemarja pravega Boga in se časti lažni kip, bodisi klicanje demonov, kjer se ve, kdo je pravi Bog, a se vseeno v človeški izprijenosti kliče k hudiču), se bo ljudem odpustil po čistem kesanju, ko bodo po objokovanju in solzah v svoji notranjosti iskali pravega Boga, ki deli milost vsem, ki kličejo k njemu. Čeprav ljudje, ki delajo te stvari, blodijo v grehu, lahko vseeno iščejo in najdejo božjo pomoč, če se Bogu, ki suvereno vlada v nebesih, ne odpovejo popolnoma.

Če pa vztrajajo v svoji nezvestobi, si nikoli ne opomorejo od svoje zlobe, ampak trmasto zanikajo Boga s privolitvijo duše ter tako govorijo v svoji notranjosti: »Kaj je to, kar se imenuje Bog? Bog mi namreč ne more oz. ne želi pomagati z nobenim usmiljenjem ali resnico« in se ne pokesajo, ker ne verjamejo, da bi lahko bili odrešeni od greha in rešeni. Taki ljudje govorijo bogokletne reči o Bogu in če vztrajajo pri tem, tedaj ne morejo prejeti odrešenja zaradi podlosti njihove trme, saj z njo dušijo razumevanje svojih src, da se ne morejo povzpeti gor, ker zanikajo obstoj Tistega, čigar usmiljenje bi jih lahko odrešilo, kot piše psalmist David, rekoč:

56. DAVIDOVE BESEDE O TEM

Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.«[14] Kaj to pomeni? V svojem neumnem govorjenju se je ta, ki mu manjka modrosti in razumevanja, odrekel Bogu v svojem srcu, ker ga ni mogel spoznati. Kako? Ker ni hotel vedeti oz. razumeti resničnega Boga in je tako govoril sam pri sebi: »Kaj je Bog? Bog ne obstaja. In kaj sem potem jaz? Ne vem, kdo sem!«. Ta, ki govori te reči, je bedak, ker ne pozna prave modrosti, s pomočjo katere se spoznava Boga. Kdorkoli, ki je resnično spoznal Boga, ki vlada po svoji moči, je moder, pa čeprav je grešnik. Zato tistega človeka, ki ima v srcu zakoreninjeno, da obupuje nad božjim usmiljenjem, in pravi: »Bog je nič«, ne poznam, ker me on ne pozna; in ga ne priznam, ker me on ne priznava. In zato tak človek ne bo vstal k življenju, niti ne bo mogel imeti nobenega veselja, ker ga bo zapustilo vse stvarstvo, saj je imel za nič svojega Stvarnika.

Ta pa, ki obupuje zaradi svojih grehov, tako da zaradi njihove teže misli, da ne more biti odrešen, je nevernik in ne bo prišel k večnemu življenju, ker nasprotuje tistemu, ki mu je dal življenje. Če pa koga izmed teh povede kesanje, da me išče, me bo tudi našel, ker ne zavrnem nikogar, ki s čistim srcem hiti k meni.

57. BOG POMAGA VSAKOMUR, KI SE V MUKI BORI PROTI BOGOKLETNEMU OBUPU

Če pa črne nevihte tega bogokletja in obupa doletijo človeka, vendar se z njimi ne strinja niti v svojem srcu niti v svoji volji niti v okusu izprijene arome, ampak se v tem preizkusu silno muči, tedaj mu hitro pomagam, če v tem boju pogumno vztraja. In naj ne dvomi v teh težkih preizkušnjah, ker se mora boriti, saj bom rekel, da je pogumni bojevnik v boju proti težkih nevihtam, in mu bom hitro pomagal in ga imel za svojega prijatelja, ker je zaradi ljubezni do mene pogumno prenesel tolikšne nesreče in jih plemenito premagal.

58. V POGUBO PADE TA, KI LOČI DUŠO IN TELO, KI JU JE ZDRUŽIL BOG

Vendar ta, ki v veri ali upanju ni želel spoznati mene, resničnega Boga, ne bo ponovno vstal za življenje, kot je bilo rečeno. Ta pa, ki se poda v smrt in ne počaka na ločitev, ki sem jo določil vsakemu, ampak se razdeli brez upanja ali usmiljenja, bo padel v pogubo, saj je ubil dve stvari, s katerima bi se moral pokesati. Tisti namreč, ki od človeka loči to, kar sem položil v človeka, se podvrže veliki krivdi, kakor je opazil moj Sin v evangeliju, rekoč:

59. BESEDE EVANGELIJA

Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo.[15] Kaj to pomeni? Vi, ki želite stati na skali, vedite, da ta glas, ki prihaja iz korenine vsega razuma, govori, da je Sveto pismo, ki ti ga je razložil Gospodov prst, prepovedalo ločiti v osebi to, kar je božji načrt združil v njem. Kaj to pomeni? Ta, ki je prepovedal Adamu drevo spoznanja dobrega in slabega, rekoč: Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl,[16] je prav tako rekel Adamovemu rodu preko Mojzesa: Ne ubijaj![17] zato da ne bi uničil tega, kar je ustvarjeno po božji podobi. In tako kot je Adam v neupoštevanju božje zapovedi prikrajšal sebe in svoj rod za odrešenjsko življenje, tako tudi človek, ki uniči božjo stvaritev v človeški podobi, odreže od svoje duše in telesa zvesti rod del in odrešenja in si nakoplje kazen od sodnika ter gre v izgnanstvo nesreče.

In zato si ta, ki je storil tako kruto ločitev v sebi, nakoplje številne nesreče. Ločil je namreč to, kar je moje, saj sem jaz položil telo in dušo v ljudi. kdo je torej, ki bi si ju drznil ločiti? In če se ta, ki ubije drugega, pogreza v velik greh, kaj se bo zgodilo šele s tem, ki se sam preda smrti in spremeni v prah to, s čimer bi moral izbrisati svoje grehe?

Ta, ki ubije samega sebe, posnema padlega angela, ki je našel zlo v začetku in se je predal pogubi s tem, ko se je ubil. Kako? S tem, ko je zavidal Bogu, ki nima ne začetka ne konca in vlada vsem stvarem, ki so v nebesih in na zemlji. In tako kot je hudič v svoji ošabnosti izbral, da me ne bo gledal, ko se je vrgel v pogubo, tako tudi človek, ki se nasilno loči od življenja, zavrača, da bi me spoznal, in s tem pade v smrt, tako kot prvi, ki si je sam nakopal pogubo. Preden je padel, je skušal dvigniti svojo krivičnost na krilih vetra in poleteti proti nebesom tako kot ptica, ki leti v zraku. In v tej predrznosti je sam sebe vrgel iz sreče v nesrečo.

Jaz pa sem oblikoval človeka, da bi se povzpel iz nižjega k višjemu in da bi začel delati dobra dela ter si tako zgradil častivredne kreposti za težka dela. In zato naj se človek, ki ima telo in dušo, ne ubije, ampak naj dela dobra dela in se pokesa, da ne bi dospel do kraja, kjer ne more več ničesar storiti, ne del ne kesanja, podobno kot hudič, ki se je ubil in je bil vržen v pekel.

Ta pa, ki vse vidi z budnim očesom in sliši s pozornim ušesom, naj sprejme s poljubom moje skrivnostne besede, ki izhajajo iz mene, ki sem življenje.


[1] Raz 3, 15-16.

[2] Lk 14, 8-9.

[3] Mt 15, 16.

[4] Mt 15, 14.

[5] Ps 66 (65), 13-14.

[6] 4 Mz 23, 10.

[7] 4 Mz 24, 14.

[8] Žal 1, 12.

[9] 3 Mz 27, 28.

[10] Lk 14, 23.

[11] 1 Kor 5, 13.

[12] Prirejeno po Ps 56 (55), 10.

[13] Mt 12, 31.

[14] Ps 14 (13), 1.

[15] Mt 5, 21.

[16] 1 Mz 2, 17.

[17] 2 Mz 20, 13.