Nikodemov uvod: Filemon

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Pripoved o življenju našega nadvse svetega očeta Filemona, ki je med bogonosnimi očeti prišel do nadvse velike stopnje treznoumja in skrušenosti, nam ne pojasnjuje, v katerem času je živel, daje pa motriti vsem, ki to hočejo, kako je bil bolj od vseh drugih pobožen, deležen mnogih izkušeni, kako je bil nadalje ljubitelj tišine in nadvse pristen posnemovalec velikega Arsenija.

                S svojimi molitvami in prošnjami, ponoči in podnevi vztrajajoč v svoji asketski kolibi kot v zgornjem nadstropju življenja in sebe bolj in bolj umivajoč pri večnotekočih izvirih solza in najslajših vzdihov, presegajoč z ljubeznijo do Boga ne le to, kar sodi k zlu, temveč tudi tisto, kar sodi k boljšemu deležu, torej  hkrati vse čutnozaznavne in umskozaznavne resničnosti,  se je pred Boga postavljal »gluh in nem«, kakor je pisano, in je bil deležen nad-lepega razsvetljenja Njegove božanske milosti, razsvetljenja, po katerem je ta častitljivi mož prek skrajnosti tišine in molka kakor iz sončnega diska prejel obilje darov presojanja in razločevanja, videnja v notranjost ljudi (diorrân) in vnaprejšnjega zrenja (prihodnjih dogodkov, proorân). Priča, ki jamči za to, kar sem ravnokar rekel, je pričujoči spis, v katerem je nadvse razločujoči nauk svetega treznoumja dan v popolnosti, kakor raznobarvno izvezeno oblačilo, ki ga je stkal sam Bog. Stkan je za najboljše: najsi  stremi k delovanju, najsi priporoča motrenje – svojo očitno zanesljivost kaže zaradi nadvse dolgotrajne izkušnje, ki se kaže prek del. Če bi se torej kdo rad  znebil umazanega in grdega oblačila strasti ali – naj povemo z drugimi besedam isto – bi se rad znebil starega človeka ter se pokril s svetlečim oblačilom brezstrastja in milosti, oblačilom, ki je novi človek po Jezusu Kristusu, v stalnem premišljevanju o Njem  in po svoji moči z deli udejanjajoč vse, o čemer meditira, bo dosegel izpolnitev svoje hvalevredne želje.