Nikodemov uvod: Evagrij Pontski

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Evagrij, ta modri in sloviti mož, je bil na vrhuncu življenja okrog leta 380. Bazilij Veliki ga je postavil za lektorja. Diakonsko posvečenje je prejel od Gregorja iz Nise, Bazilijevega brata. V sveti književnosti (lógoi) ga je izobrazil Gregor Teolog, ki ga je – po pričevanju Nikeforja Kalista (knjiga 11, poglavje 42) – postavil za arhidiakona, ko je prejel v upravljanje  konstantinopelsko Cerkev. Potem se je Evagrij odpovedal svetnim stvarem in se posvetil samotarskemu življenju. Obdarjen je bil z resnično pretanjenostjo umevanja in z veliko sposobnostjo izraziti to, kar je umsko uzrl. Zapustil je številne, raznolike spise, med njimi tudi pričujočega, ki se naslavlja na vse, ki si prizadevajo za tišino, poleg tega pa še poglavja o razločevanju strasti in misli, ki smo jih izbrali za predstavitev v tej knjigi, saj prinašajo marsikaj uporabnega in duhovno koristnega.