Nikodemov uvod: Diadoh iz Fotike

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Naš oče sveti Diadoh, ki je bil škof Fotike v starem ilirskem Epirju, je živel v starih časih, pred sedmim stoletjem; to lahko sklepamo na osnovi spisov svetega Maksima, v katerih so omenjena Diadohova poglavja. Da je bil moder mož, sijajen v delovanju in motrenju, se lahko pouči, kdor koli to želi, če prebere to razpravo, ki se nam je ohranila in jo je napisal odlično, z ljubeznijo do modrosti, ki izhaja iz dolgotrajne izkušnje in z božanskimi vzponi v srcu. Delo je razdelil na 100 poglavij in v njih z vso natančnostjo razkril tako rekoč najgloblje skrivnosti molitvene kreposti; vanje je nadalje gosto vtkal besede Svetega Pisma in motrenja natančnega spoznanja ter je ta poglavja zapustil skoraj vsem treznoumnim in bogonosnim očetom, ki so prišli za njim, kot nekakšno izvorno podobo (archetypos) nauka o svetem treznoumju – nauka, sestavljenega iz vseh kreposti. Zato lahko vidimo, da se mnogi izmed omenjenih očetov pogosto ozirajo na ta poglavja kot na povsem natančne slike in iz njih črpajo spodbude ter pričevanja, ko jih dobesedno navajajo v treznoumnih spisih, ki so jih sami s trudom sestavili. Ta poglavja omenja tudi Fotij (Branje 201, str. 269). Pravi takole:

»Sto poglavij je postavljenih za deset opredelitev. Razprava je sestavljena zlasti za tiste, ki se urijo v askezi in se posvečajo dejavnostim, ki ustvarjajo popolnost. V njej ni nič nejasnega … O brezgrajnem značaju tega spisa pričujejo sinoda, ki se je sešla v navzočnosti Andronika Paleologa, Gregor iz Tesalonike, Simeon iz Tesalonike, Gregor Sinajski, nadvse sveti Kalist in mnogi drugi.«

Četudi je videti, kakor pravi Fotij, da bi stoto poglavje lahko grajali, ga sveti Maksim osvobaja vprašljivosti in njegov pomen razloži skladno s pravim smotrom pobožnosti, kakor je razvidno na koncu tega (spisa).