Budnost

Béla Hamvas (prev. Gabriella Gaál)

(odlomek iz zbirke esejev Scientia Sacra)

 

Čuvaj časa pred zgodovino[1] so Vede: sveta knjiga Indije. Beseda vede je izpeljanka iz vidje in je v zvezi z latinskim videre, približno torej pomeni gledati in videti. Vse, kar Vede pravijo, sta predvsem prizor in podoba. Ne samo podoba, ki jo človek vidi podnevi, ampak tudi v snu in domišljiji; a zdi se, da ne samo podoba stvari, ampak tudi smisel in pomen stvari; tudi tisto, kar se s stvarmi dogaja, kar stvari povezuje in ločuje. Zato se razlage, po katerih je vidja toliko kot gledati in videti, izkažejo za omejene. Pravilneje je, če človek reče, da je pomen vidje znanje. To stališče zagovarja Guénon. Zapiše, da so Vede znanje o vseh stvareh sveta, večno in sakralno znanje časa pred zgodovino. Znanje o izvornem pomenu stvari.

To je večinoma preprosto in razumljivo. Realnost pa je še neskončno bolj preprosta in brezmejno pomembnejša. Dejanski pomen Ved (vidje) je budnost. Vede so ohranile, ohranjajo in predajajo budnost; to je duh časa, bistvo časa pred zgodovino. Edinstvena naloga Ved je, da prebujajo, prinašajo in ohranjajo budnost. Ne učijo gledati in videti, še manj znati. Za znanje je potrebno videti, a da bi človek videl, mora biti buden. Vede nas zbudijo iz sanj, ki so človeško življenje tu v materialnem svetu; prebijejo zaprto življenje in ga odprejo; izrazijo izvorni smisel stvari, odprejo človeku oči in sporočijo avtentični smisel sveta. Ker učinek tistega, kar pravijo, ni v tem, da človek vidi in pozna podobo sveta, ampak v tem, da se iz videnega prebudi.

2.

Ko je Sokrat spil kozarec s strupom in so mu udje otrpnili, ledena smrt pa se je bližala njegovemu srcu, je še rekel: »Asklepiju smo dolžni petelina!«

O pomenu te izjave nimamo starejših komentarjev; novejši pa je ne razumejo prav dobro. Poskušajo z razlago, da so se Asklepiju ponavadi oddolžili ozdravljeni bolniki in da Sokrat v trenutku smrti nakazuje, da je ozdravljen hude bolezni življenja. Ta rešitev seveda ni drugega kot s Schopenhauerjem zakrpan Sokrat.

Petelin, ki ga je treba žrtvovati Asklepiju, je budnost. To je petelin, ki se vrti na cerkvenih zvonikih. To je petelin, ki kaže smer vetra na strehah hiš in ga najdemo na plemiških grbih. Preden bo petelin zapel, pravi Evangelij, me boš trikrat zatajil. Pomen: preden se prebudiš za popolnost bivanja in v vsej resničnosti razumeš, kaj je tisto, kar se s tabo dogaja, ne boš delal ničesar drugega, kot permanentno izdajal Boga in samega sebe.

Ko je Jezus odšel na Oljsko goro, da bi molil, je rekel: »Bedite in vsak čas molite«. In ko se je vrnil, so učenci spali.

V Iranu se petelin imenuje paroderes in ljudem prinaša »gorečo izpolnitev dolžnosti«. Ko se zjutraj oglasi, to po Avesti pomeni: »Vstanite in molite, ker pride Busjasta, demon zaspanosti in vas zavede: Le spi, človek, spi, tvoj čas še ni prišel.«

Budnost ne pomeni biti buden. Ni enako, kot imeti dejavne čute, videti, gledati, delovati, gibati se, zavedati se, znati. Budnost ni drugega kot vrsta spanca: spanje v čutnem svetu. In petelin, na katerega meri Sokrat in o katerem govori Evangelij, paroderes, je tista budnost, ki kliče ravno na prebujenje iz sveta čutov. Budnost, ki vidi in ve, da je tudi čutni svet podoba iz sanj. Iz tega sna se prebudi Sokrat, ko se mu strup bliža srcu. Zato je treba Asklepiju iz hvaležnosti žrtvovati petelina, ker se je prebudil.

Zato je Sokrat prosil, naj v njegovem imenu žrtvujejo petelina, ker je edino, kar je hotel vzeti s sabo, tisto, kar je v vsakem stanju bivanja in v vsakem možnem svetu, tu v materiji, tam v duhu, tam med bogovi in onstran njih v večnem nespremenljivem edino pomembno: petelinja budnost. Zato je na cerkvenih zvonikih petelin. In tisti, ki spi kot učenci na Oljski gori, ni zgolj zaspan. Tisti ničesar ne zna in niti vidi ne. Je slep in neveden; ker znanje-videnje-budnost so v soodvisnosti, budnost je pogoj vsakršnega videnja in znanja. Kdor pa je slep in neveden, je negotov in majav in strahopeten in je izdajalec. Trikrat me boš zatajil.

Kdor je slep in neveden in omotičen in kogar je demon zaspanosti zavedel, verjame, da njegov čas še ni prišel, vse življenje prespi med sanjskimi podobami svojih čutil in domišljije. Pogubna možnost zemeljskega življenja je, da človek v njem popolnoma zaspi. Če ne bi bilo petelina, bi vsi spali.

Budnost je človekova metafizična občutljivost. Ta meta ta physica pomeni: kar je nad naravo. Nadnaravna občutljivost, ki gleda in vidi in zna tudi nekaj takega, kar je čutom nedostopno. Buden je tisti, ki vidi onstran pojavnosti čutov, razuma, čustev, strasti. Budov stalni pridevnik: popolnoma prebujen. Tudi sama beseda buddha pomeni duhovno budnost. Prebujeni je sanjač. Kdor se je rešil vsakršne zaspanosti, ne spi več ne v svojih čutih, ne strasteh, ne razumu, ne hrepenenjih, ne v svojem zaprtem človeškem Jazu.

3.

V Iranu Avesta boga Mitro nagovori takole: „Vzvišeni Mitra, bog s tisočerimi ušesi in tisočerimi očmi, ti, ki enako vidiš v daljno daljavo, v vse smeri sveta, ti, ki nikoli ne spiš, ampak si večno buden!” Mitra je sonce in svetloba; kajti vsako božanstvo sonca in svetlobe je obenem tudi bog budnosti: Oziris, Apolon. Ponavljajoča se pridevnika bogov budnosti v Iranu sta jogaurvah, kar pomeni biti stalno buden, in ahvafna, biti brez sna. Hvafna pomeni spanje, enaka beseda je grška hypnos, latinska somnus in sanskrtska svapna. Pomeni sen, a hkrati podobo iz sanj in domišljijsko prikazen. Je v tesni povezavi z magičnimi podobami máje. Kajti Busjasta, ženski demon zaspanosti, ni drugo kot ena od podob Temne Kali (Indija) in Jin (Kitajska).

„Budnost je med vsem bivajočim najboljša,” piše v Avesti. „Glejte z gorečimi dušami!” Ko duša zapusti zemljo, ne more vzeti s sabo ničesar, le svojo budnost. Zaratustra to imenuje čisti, nadčloveško videnje, in pravi, da je darilo najveličastnejše boginje neba. Če je čisti v duši močna, zlahka prestopi mejo življenja. Zakaj? Ker je budna. In ker je budna, je v njej vedenje, da vidi in prepozna vsako situacijo.

V Tibetanski knjigi mrtvih piše, da se v trenutku smrti vsakemu odpre vstop v najvišja nebesa, ne dlje, kot za zaužitje kosila. Odseljeno dušo pričaka tako strašljiva svetloba, da se ji zavrti in zastoka. Toda joj, če se prestraši in jo postane strah! Joj, če ne spozna, da ta svetloba ni drugega, kot božanska prapodoba človeške budnosti: večna Budnost. Če ni dovolj budna in začne trepetati, če se skrči in obrne stran, če je zaspana in omotična, je izgubljena. Ne more stopiti v večno svetlobo, v božjo Budnost. Kajti: „Budnost je med vsem bivajočim najboljša.” Nato zaspana in nevedna in strahopetna duša zgrmi navzdol in spet pride v neskončno kroženje podob iz sanj. Petelinja budnost v njej ni bila dovolj močna. Ni se znala prebuditi.

V Egiptu duša na svoji onostranski poti izmenično srečuje grozne zveri in očarljiva božanska bitja. Kdor ni buden, se skrije pred zvermi in se razveseli čarobnih bogov. Zaspana in nevedna duša, ki ne ve, da v onostranstvu spočetka hodi med prikaznimi slik iz čutnega sveta, bo vse večne čase tavala med podobami lastne domišljije in sanj, v preddverju resničnega onostranstva, med sencami, v grškem Hadu, v hebrejskem Seolu. Trpela bo, medtem ko jo bodo trgali krokodili, sodnik onostranstva jo bo obsodil in vrgli jo bodo v ogenj. Toda kdor je buden, pred podobami pade na kolena in moli: „Veliki krokodil, vem, da si ti jaz! Veliki, bleščeči Horus, Horus sem jaz!” In kdor spozna, da hodi med podobami, pride do Ozirisa in lahko vstopi v deželo svetlobe. „Budnost je med vsem bivajočim najboljša.” Beseda čisti pomeni dobesedno sposobnost videnja. Toda videnje je treba razumeti v prenesenem pomenu, ravno tako, kot tudi vidja pomeni budnost v prenesenem pomenu, in ta budnost je v prenesenem pomenu sposobnost, ki je metafizična občutljivost. Spenta Mainyu, stalno ime Dobrotljivega Gospoda: ahvafna, buden. V Iranu je prav tako pridevnik boga velike svetlobe kot je v Indiji buddhi in v Judeji zebaoth. Vsi pomenijo budnost.

Duša, ki zapušča zemljo, se pripravlja zapustiti materialni svet in hoče prestopiti v duhovnega. V času pred zgodovino je lahko svobodno izbirala med devetimi mostovi, ki so vodili v višje svetove; toda osem izmed devetih mostov se je porušilo, edino Cinvat stoji. Ko pride do mostu Cinvat, se ji z druge strani približuje čudovito dekle. To dekle je daena in ni drugega kot resničen par človekovega zemeljskega Jaza, božanski Jaz. Najvišja lastnost zemeljskega Jaza je čisti, budnost. In ko zagleda daeno, spozna, da je budnost božanskega Jaza. Čudovito dekle je nesmrtna budnost. Je ista svetloba, o kateri govori tibetanska knjiga. V tistem trenutku se na mostu Cinvat srečata budnost, ki seva iz človekovega zemeljskega Jaza, in budnost, ki seva iz božanskega Jaza.

4.

S takih predhodnic in vzporednic, zdaj že dodobra pripravljeni na bistvo, se lahko vrnemo k Vedam in pričnemo z odločilno analizo. Besedilo iz Ved, ki sodi semkaj, so Iša upanišade. Nekaj odlomkov: „Svet in vse, kar živi, se je pogreznilo v božje bivanje. Kdor se odreče, njegovo je veselje. Ne poželi si, kar je od drugega.

Množica naj gomazi, naj si želi zase sto let življenja. Pravo veselje je zato tvoje. Naj se nate ne nalepi zemeljska želja.

Ta svet preplavljajo demonske sile in prekriva slepa tema: sem potonejo po smrti vsi, katerih duše so umrle.

Kdor lahko živa bitja zadrži v sebi kot del svojega Jaza in sebe v vsem, kar živi, ne pozna več strahu ne pred smrtjo ne pred čim drugim.

Ta, v komer je vsako živo bitje postalo Jaz, se je prebudil; in kje je žalost in kje skrb, če lahko vidiš Eno?

Nevedni tavajo v slepi temi, a v še gostejši temi hodijo tisti, ki kopičijo znanje na znanje.

Pot vodi drugam kot vodi znanje ali neznanje. Tako so učili veliki mojstri v času pred zgodovino, katerih besede so nam ostale. Samo tisti je nesmrten, ki zna, da niti znanje niti neznanje nista dovolj, in s tem dvojnim spoznanjem prestopi smrt.

V gosto noč stopi ta, ki verjame, da se spremeni v nič; v še gostejšo noč stopi tisti, ki verjame, da se spremeni v nekaj.

Drugače je postati nekaj in drugače je postati nič. Tako so učili mojstri v času pred zgodovino in takšno izročilo nam je ostalo.

Samo ta doseže nesmrtnost, kdor zna, da ne obstaja postati nekaj in da niti izničenja ni, in z dvojnim spoznanjem prestopi smrt.”[2]

Predvsem je treba izločiti dele drugega reda. Takšen je prvi stavek, ki ima splošen meditativni značaj in prvi dve kitici, ki zahtevata moralno čistost. Omadeževana duša se zaman poskuša prebuditi.

Tretja kitica je že pomembna uvodna slika: temà sveta. Ta temà je tista, o čemer smo govorili prej, boginja Kali, jin, májá. Temno je tisto, kar ni svetlo. Svetloba pa je Sonce, Ahura Mazda, jang, Oziris, Apolon, Brahman, bog budnosti. Človeška duša slepo in nevedno drema v temi med morečimi podobami ali očarljivimi podobami sanj. Toda moreča podoba in očarljivost vodita v skupno: obe sta privid – májá. To je nevaren prepad, kjer lahko človeška duša popolnoma zaspi in izgubi budnost, tako da se nikoli več ne prebudi. O tem govori besedilo, ko pravi: „njihova duša je umrla”. To ni fizična smrt, ampak tista, ki jo mistiki imenujejo druga smrt, ko duša, kot pravi egipčanska knjiga mrtvih, večno tava med podobami iz sanj, ko se, kot pravi tibetanska knjiga mrtvih, duša potopi nazaj v večno kroženje slepilnih podob. To so zaspanci, ki so pod očaranostjo Busjaste in živijo v dobri veri, češ: le spi, spi, tvoj čas še ni prišel. In njihov čas ne bo napočil nikoli. To so učenci, ki spijo, medtem ko Gospod moli. To so tisti, ki verjamejo, da so njihove želje, strasti, volja, misli, domišljija, čutni svet resničnost. To je stanje, ki ga Vede označujejo kot avidja.

Avidja ne pomeni ne slepote ne neznanja, ampak omotično zaspanost. Degradirano bivanje. Zaprto bivanje. Nezmožnost biti buden. Avidja je največja nevarnost, ki lahko doleti dušo: večno zaide med podobami temne boginje, očarljive Busjaste, in tava med lastnimi videnji in razočaranji, medtem ko ji budnost kopni in popolnoma ugasne. Zaduši se v svojih podobah.

Avidja ima po Vedah tri stopnje: globoko spanje brez sna, sanje in budnost. V globokem snu človek ne vidi in ne ve ničesar. To je najbolj degradirano življenje. Ko človek sanja, vidi, a ve. Ta je že za stopnjo budnejši. V budnosti človek tudi vidi in tudi ve, a še ni buden. Budnost je šele četrta (turijam) stopnja.

Avidja je neznanje, zaspanost, nezmožnost biti buden, degradirano življenje, slepota: od materije, zemeljskega Jaza in čutil omamljeno omotično stanje. Vede to stanje imenujejo privid (májá). Začarana duša, ki verjame, da njen čas še ni napočil. Podobe so zanjo resnične. Podobe so razlika med prizori čutnega sveta, čustvi in občutji, mislimi, strastmi, željami, med zunanjim in notranjim svetom, med življenjem in bivanjem, med zemeljskim in duhovnim bivanjem, med Jaz in Ti in Mi. Človek je zaprt v ta privid. In izločen v to zaprtost se ima za poseben individuum, za Jaz. To omotično bivanje je Had, vrsta podzemlja. V centru sveta, kot pravi Orfej, sedi Perzefona, kraljica, duša, pokrita s temno tančico, makov venec na njenem čelu predstavlja simbol omamljenosti.

Heraklit pravi, da imajo vsi speči poseben svet, budni pa imajo en sam skupni svet. Tak poseben svet je Jaz. Tak Jaz ima posebno sanjsko sliko, osebno usodo, osebno misel, dejanje, svetovni nazor. Čim globlje nekdo spi, čim globlje se pogrezne v omamljenost, tem bolj je izoliran in osamljen, individualen in oseben.

Značilno stanje avidje je čutni svet, izkustvena dejstva so videti kot resničnost; verjeti, da je privid materialnega sveta realnost; ne vedeti, da je tisto, kar ima za resničnost, mesečno videnje začarane duše. Nikoli se ne znati prebuditi in vedno verjeti le, da še ni prišel čas. Nikoli niti slutiti ne, da onstran narave, meta ta physica, obstaja nekaj. Če se včasih v snu spotakne in mora odpreti oči, kar sanja dalje: življenjski cilj, ideal, strast, častihlepje, vedno nekaj, kar pride iz Jaza in česar cilj je Jaz. Pravo resničnost vidi le tako, kot v votlini proti izhodu s hrbtom zvezan človek, ki na nasprotni strani gleda mimobežne sence. In globina spanca je odvisna od tega, koliko so podobe iz sanj za nekoga resničnost; za kako resnične ima svoja razočaranja in privide; v kolikšni meri ima svoj mrak za svetlobo. V kolikšni meri ima za resnično tisto, kar je samo v njegovem Jazu, nikjer drugje: svoje misli, čustva, svetovni nazor, načela, sodbe. Čim bolj je samovšečen, ošaben, domišljav, prevzeten, samozavesten, nadut, poln sebe, tem bolj je slep, neveden, irealen, domišljav, speč, tem bolj je v omotici, otopel in zaspan.

5.

Obrat se v Iša upanišadah zgodi takrat, ko Mojster pravi, da znanje ni budnost. Znanje je označeno s sanskrtsko besedo vidnja. Vidnja ni vidja. Vidnja dobesedno pomeni materialno znanje, ki se lahko kopiči. Njegovo nasprotje je avidnja, neznanje. Besedilo pravi: »V slepi temi tavajo nevedneži, a v še večji slepi temi hodijo tisti, ki kopičijo znanje na znanje.«

Vidnja in avidnja, razumsko znanje in neznanje sta inačici zaspanosti, obe sta popolnoma neprimerni za to, da bi človek resničnost razumel in videl. »Znanje in neznanje, niti eno ni niti drugo ni dovolj.«

Nevedneži pridejo v slepo temo. Tem bolj, ker tam so. Oni so speči učenci. So tisti, ki verjamejo, da njihov čas še ni prišel. Toda oni še imajo upanje. Lahko dobijo udarec, lahko se spotaknejo in se jim oči odprejo. V še temnejšem suženjstvu so tisti, ki kopičijo znanje na znanje. Gre za razumsko znanje. Razumsko znanje je najnevarnejše spanje. Kar zgolj povečuje materialno količino znanja, ne dviguje pa kvalitete in svetlobe videnja, je samo znanost (vidnja). Ta pa ne prebuja. Ravno zato je nepomembna; nekoristna in nevarna. Znanje je, v čemer lahko duša zadrema še usodneje kot v neznanju.

Potem sledi prvi korak proti vidja – budnosti. Po treh stopnjah omamljenosti, po globokem spancu, sanjah in bedenju sledi naslednja, četrta stopnja (turijam): budnost. Jasno in čisto videnje, ki se popolnoma razlikuje od prvih treh. To je »prebujeni sanjajoči«, to je buddhi. To je mahatma – veliki duh –, najvišje dosegljivo stanje duha. To je pravo videnje, pravo znanje, ni vidnja, ki je materialno in razumsko znanje, ampak vidja, budnost.

Prvi znak budnosti je, da se v človeku prebudi nejasen dvom: májá, čutni svet je privid. Mé on, kot pravi Platon. Nebivajoči. Čutni svet je privid take zaspanosti, ki je skupna z zaspanostjo vseh živih ljudi. Kdor začne videti onstran čutov, ta je meta ta physika, začenja slutiti nekaj onstran narave. Metafizični dotik je prva postaja budnosti.

Potem sledita pomembni postaji, ko se razblini najpomembnejša podoba iz sanj, sanjska podoba individualnega Jaza. Vede postaji označujejo kot: etat vai tat in tat tvam asi. Prvo pomeni: to ni drugega kot tisto; slednje pa: to si ti. »Kdor lahko vsa živa bitja vidi v sebi in se jih zaveda kot del svojega Jaza, sebe pa v vsem tistem, kar živi.” Človek začne videti in vedeti, da je v svetu nespremenljiva istovetnost. To ni drugega, kot tisto, in to si ti. Čutno izkustveno mnoštvo in mnogost individualnih Jazov so sanje. Resničnost je, da to ni drugega, kot tisto, in to si ti. Kdor izstopi iz teme, ki prekriva svet, prepozna prividnost mnoštva.

Človek v tem trenutku ni več individualen Jaz, ampak univerzalna oseba. In ta univerzalna oseba se ne zadržuje več v življenju, ampak v bivanju. Razpoznavni znak zadrževanja v bivanju je, da je svet Eno. Hen pantha enai, pravi Heraklit. Zaspanci imajo vsak svoj poseben svet, budni imajo en sam skupni svet. Zaspanci dremajo v posamičnih Jazih, strasteh, hrepenenjih, svetovnih nazorih; budni živijo v istem resničnem svetu. Človek se več ne vidi ločenega od ostalih bitij: v sebi vidi vsa bitja sveta, a v vsakem bitju se zaveda samega sebe – etat vai tat. To ni drugega, kot tisto. Vsako bitje, žival, rastlina, kamen, zemlja, žuželka, ptič, sočlovek, mati, brat, demon, bog – vse to je Jaz. Tat tvam asi. To si ti. Zdaj seveda ni več govora o omotičnem (avidja) individualnem Jazu, ampak o budnem (vidja) Jazu, ki ve, da je vse to májámé on, nebivajoče. Pospana omotičnost živi posebej v zaprtem življenju, budnost je odprto bivanje in vsako bitje živi v istem svetu. Kdor je prebujen, je izstopil iz zaprtega življenja: za njegovo bitje so se nenadoma odprla vsa vrata, vsako znanje je postalo dostopno, kot videno vidno.

To je smisel Ved.

6.

V Evropi mislijo, da Vede učijo, da je odrešenje znanje. To verovanje je tako neumno in plitko kot znanost, ki ga razširja. O znanju sploh ni govora. Vidja ne pomeni znanja, ampak budnost. »Pot vodi drugam kot znanje ali neznanje.« – »Kdor spozna, da sta znanje in neznanje nezadostna, in s tem dvojnim spoznanjem prestopi smrt, samo ta doseže nesmrtnost.« – Znanje ne odrešuje. Edino budnost. Kajti kaj je odrešitev? Ni drugega, kot sleči individualni Jaz in postati univerzalna oseba. Ni drugega, kot izstopiti iz zaprtega življenja in se dvigniti v odprto bivanje. Ni drugega, kot se iz zaspane omotičnosti prebuditi v resničnosti.

Zadnji in odločujoči korak, ki vodi k razumevanju budnosti, je naslednji: osnovna beseda Ved je atman. Atman je v nasprotju z individualno dušo univerzalna duša. V nasprotju s človeškim Jazom je božji Jaz. Ta duša in Jaz sta tista, ki živita v vsakem bitju, ki »nista nič drugega, kot tisto« in »to si ti«. To je duša-sebstvo, univerzalna, onstran časa in prostora, večna, nesmrtna duša-jaz. Atman je v tako tesni zvezi z budnostjo, da ga Vede na več mestih imenujejo Budni. On je Budni. Atman je večna božja duša, ki se ni rodila in ne umre, duša, ki je povsod navzoča, ki vse ve, vse vidi, je Budni sam. In ko človek izstopi iz svojega majhnega, zaprtega osebnega Jaza in začne videti v odprtem bivanju, to participiranje na atmanu ne more biti nikoli rezultat napora ali učenja ali pridnosti ali volje. »Samo tisti ga doseže, ki ga je sam izbral«, pravijo Katha upanišade. Nobena asketska vaja, joga, znanje, moralna disciplina, brezgrešnost mu niti slediti ne morejo. Budnost je istovetenje z atmanom, z božansko dušo, je milost atmana.

Budnost ima versko metafizičen značaj. Z budnostjo človek doseže nesmrtnost. Zato je budnost versko stanje. Budnost je istovetenje z najvišjo, najbolj duhovno oznako božanstva. Božanstvo vsemogočnega, vsevednega, večnega naredi to, da je Budno. Budnost pa ni znanje, ampak rahločutnost. Budnost je intenzivnost bivanja, in sicer najvišja intenzivnost. Največja budnost, ki jo lahko človek doseže, je do budnosti atmana v takem odnosu, kot je plamen sveče do strele. Človek je buden kvečjemu z močjo plamena sveče, atman je buden z močjo strele. Budnost je absolutna svetloba duše. Popolna budnost je popolna poduhovljenost, in ta je popolna svetloba: Apolon, Oziris, Brahman, Ahura Mazda. Intenzivna občutljivost duše, ki je na sebi, ki se je dvignila čez življenje in postala bivanje, ki vse vidi, vse ve, vse čuti, vse doživlja, je popolnoma svobodna, popolnoma svetla, to je: buddha, prebujeni. Zato pravi Zaratustra, da je budnost med vsem bivajočim najboljša. Zato bogovi sonca pri vseh ljudstvih na zemlji pomenijo budnost, bogovi Zebaoth, Ahura Mazda, Brahman, Oziris, Apolon so stalno budni, brez sna, ne poznajo spanja. Pomen budnosti je verski, ker se ne nanaša na človeško življenje, ampak na vsako možnost bivanja oziroma na vse bivanje. Budnost je nesmrtna kot atman, je nesmrtna duša sama.

Duša ne more odnesti v onostranstvo ničesar drugega kot to budnost. Budnost je tista, ki jo prenese, jo vodi čez, tudi tam je njena voditeljica in jo dvigne do božanstva. Če je duša prebujena, oziroma je dosegla metafizično, nadnaravno občutljivost, je onstran poznavanja in znanja. Poznavanje, znanje se obračata navzven, budnost nima smeri: občutljiva je navzven, navznoter, navzgor, navzdol, na pojavnosti življenja in nadživljenjskega bivanja. Kajti prebujajoča se duša, ko je čedalje intenzivneje občutljiva, postaja čedalje intenzivneje ona sama, čedalje jasneje in budneje ona sama. Čedalje bolj zapušča življenje zaprtega jaza in se istoveti z božanskim atmanom, ki živi v odprtem bivanju. Zato Iša upanišade pravijo, da ko se človek popolnoma prebudi, je to nekaj drugega, kot biti nekaj, je nekaj drugega, kot biti nič: »Kdor spozna, da ne obstaja postati nekaj, pa tudi uničenja ni, le ta doseže … nesmrtnost.« Bivanje ni drugo, kot intenzivna občutljivost duše. In to bivanje je edina resničnost; to je realnost; to je to on, kot pravi Platon. Vse ostalo je podoba iz sanj, privid, májá, mé on, nebivajoči. Samo duša: je. Toda ne posamična duša-Jaz, ki spi, vsaka v svoji posebni ječi, oziroma svetu, ampak duša-atman, ki se budno zaveda in vidi, da obstaja en sam skupni svet: to je skupni veliki univerzum, velika univerzalna božanska duša. Zato pravijo Vede, da je odrešitev: budnost.



[1] (Izraz őskor /prazgodovina/ prevajam kot čas pred zgodovino. Gre za enega temeljnih pojmov Hamvaseve misli in pomeni obdobje do 600 let pr. Kr., čas Bude, Lao Ce-ja, Zaratustre, ko sta materialno in duhovno bivanje še eno. Op. prev.)

[2] Prevod po Hamvasevem besedilu.