Asketska in zelo spodbudna razprava, ki dopolnjuje število stotih poglavij

Sv. Janez s Karpatosa (prev. Jasna Hrovat)

Nikar ne blagruj svetnega človeka bolj kot samotarja, češ da ima ženo in otroke ter je vesel, ker lahko stori mnogo dobrega in daje obilno miloščino ter da ga sploh ne skušajo demoni. Ne misli, da si Bogu manj všeč od onega, niti se ne muči, misleč, da si pogubljen. Ne pravim, da si neoporečen že samo zaradi vztrajanja v samotarskem življenju; toda celo če postaneš velik grešnik, sta tvoja duševna stiska in trpljenje več vredna pred Bogom kakor preobilna krepost živečega v svetu. Tvoja velika žalost in malodušje, vzdihovanje in strah, solze in muka vesti, dvom v mislih, samoobtoževanje v premišljevanju in jok, žalovanje uma in tarnanje srca, skrušenost in beda, pobitost in samozaničevanje, vse to in podobno, kar se pogosto zgodi tistim, ki so vrženi v železno peč skušnjav in preizkušenj,[1] je dragocenejše in bolje sprejeto kot preobilje všečnih dejanj svetnega človeka.

Pazi torej, da te ne zadene graja božanskega Pisma, ki govori, kakor da bi govoril ti: »Kakšen dobiček imamo od tega, da hodimo kot prosilci pred Gospodom in se vedno zadržujemo v njegovi hiši?«[2] Jasno je, da vsak suženj, ki je v bližini hišnega gospodarja, prejme včasih tudi udarce in zaušnice, graje in sramotenja. Tisti, ki delajo zunaj, pa so tačas daleč od udarcev kot tujci ali tisti, za katere (gospodarju) ni mar. Kaj torej pridobimo mi, se sprašuje (Pismo), ki smo podvrženi stiskam v duši in na telesu, a neprestano molimo in pojemo hvalnice, medtem ko se tisti, ki ne molijo in ne bedijo, veselijo in zabavajo, spijo in zadovoljno preživljajo življenje. Prerok pravi: »Glej, ponovno se zidajo tuje hiše in mi blagrujemo tujce.« In pristavi: »Tako so govorili služabniki Boga,«[3] ki imajo spoznanje. Vendar je treba vedeti, da ni nič čudnega, da trpijo in so stiskani ter čutijo različne žalosti tisti, ki ob mnogih preizkušnjah potrpežljivo prenašajo vse, kar pride od Gospodarja. Slišali so namreč Njega, ki govori v evangelijih: »Resnično vam pravim, vi, ki ste blizu mene, boste jokali in žalovali, svet pa se bo veselil. Toda še malo, pa vas bom obiskal po Tolažniku in izgnal vaš strah;[4] obnovil vas bom z mislimi o nebeškem življenju in počitku ter s sladkimi solzami, česar ste bili nekaj dni oropani, ko ste bili preizkušani. Ponudil vam bom še prsi svoje milosti, kakor mati svojemu detetu, ki joče. Okrepil vas bom z močjo od zgoraj, ko boste oslabljeni zaradi bojev. Osladil vas bom v vaši bridkosti, kakor govori Jeremija v Žalostinkah o Jeruzalemu,[5] skritem v vas. Pazil bom na vas in vaše srce  se bo veselilo mojega skrivnega obiskovanja; vaša stiska se bo spremenila v veselje in vašega veselja vam ne bo mogel nihče vzeti.«

Ne bodimo torej zaslepljeni, da bi blagrovali svetne ljudi bolj kot sebe,[6] temveč raje pozdravimo te običajne nadloge in težko garanje samotarjev, ki na koncu vodijo v večno življenje in nevenljivi venec Gospodove slave. Pozdravimo torej te navidezne muke grešnih asketov – da sploh ne omenjam pravičnih –  in to, da raje stojijo na pragu Gospodove hiše (se pravi v redu tistih, ki neprestano služijo Kristusu), kakor bi stanovali v šotorih krivičnikov[7] ali se pridružili ljudem v svetu, pa čeprav ti udejanjajo velika dela pravičnosti.

O samotar, tvoj nebeški Oče, ki te ljubi nadvse in te zato stiska in utruja z raznimi preizkušnjami, ti govori: »Dobro vedi to, ubogi samotar, kar sem govoril po svojem preroku, da bom tvoj vzgojitelj,«[8] srečal te bom na egiptovski poti in te utrjeval z raznimi stiskami, tvoje grešne poti bom zagradil s trnjem svoje previdnosti, zbadal te bom z nepričakovanimi nezgodami, da ne boš hotenj svojega nespametnega srca tudi izvršil v dejanjih. Zagradil bom valovje tvojih strasti z vrati svojega usmiljenja,[9] panter ti bom, požiral te bom z očitajočimi mislimi, s prezirom in kesanjem ob zavedanju tega, česar se nisi zavedal. Vse te stiske so največja Božja milost. A ne le panter, tudi ostroga ti bom, ki te bo prebadala s skesanimi mislimi in srčnimi bridkostmi; žalost ne bo zapustila tvoje hiše, se pravi tvoje duše in telesa, dobro in sebi v korist bosta prejela Božja, resnično sladka sredstva kaznovanja, iz katerih kaplja med.

Toda ob koncu kazni, naporov, vznemirjanj, sramu in strahov ter obupavanj, ki navadno spremljajo na poti askeze, ob koncu vseh teh bridkih stvari bo nebeško veselje, neopisljiv sijaj, neizrekljiva slava, nenehna radost. Zato sem ti povzročal stiske, pravi (Bog), da te nasitim z mano spoznanja, zato sem te pustil lačnega, da ti ob poslednjem času izkažem dobroto in te uvedem v kraljestvo, ki je zgoraj. Tedaj, ponižni samotarji, boste namreč skakali kakor kozlički, rešeni vezi,[10] strasti mesa in skušnjav sovražnikov. Tedaj boste poteptali zločinske demone, ki zdaj teptajo vas; »pepel bodo pod vašimi nogami.«[11] Če boš namreč bogaboječ in ponižen, če se ne boš povzdigoval s prazno nadutostjo, če ne boš predrzen, ampak boš z obžalovanjem v srcu imel sebe za »nevrednega služabnika«,[12] če boš potrtega duha – če torej postaneš tako ponižen, je tvoja pregreha, o samotar, več vredna kakor pravičnost posvetnega človeka, tvoja umazanost pa potrebnejša kot še taka čistost tistega, ki živi v svetu.

Kaj ti namreč povzroča tako stisko? Vsak madež se da odstraniti. Glej, človek, ki si je umazal roke, se z nekoliko olja očisti. Koliko bolj se lahko ti očistiš z Božjim usmiljenjem. Kakor tebi ni težko oprati obleke, je še toliko manj težavno Gospodu oprati te vsakega madeža, čeprav je nujno, da se ti vsak dan pojavi skušnjava. Ko namreč rečeš Gospodu: »Grešil sem,« dobiš odgovor: »Odpuščeni so ti grehi.[13] Jaz sem tisti, ki izbrisujem, in ne bom se jih spominjal.[14] Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč od tebe sem odmaknil tvoje grehe. In kakor se oče usmili svojih sinov, se jaz usmilim tebe.«[15] Samo ne odpadi od njega in se ne izneveri njemu, ki te je izbral, da poješ hvalnice in moliš, temveč se ga drži skozi vse življenje – bodisi s čisto zaupnostjo bodisi z bogaboječnostjo, ne da bi sramoval, in s trdnim izpovedovanjem (vere) vanj. In on te bo očistil z migljajem svoje volje. Kar Bog s svojo voljo očisti, tega niti Peter, véliki apostol, ne more umazati ali obsoditi. Rečeno mu je namreč: »Kar je Bog očistil, ne imenuj nečisto!«[16] Mar ni Bog tisti, ki nas je v svoji človekoljubnosti opravičil? Kdo nas bo obsojal?[17] Ko kličemo ime našega gospoda Jezusa Kristusa, se z lahkoto očiščuje naša vest. In nič se ne razlikujemo od prerokov in drugih svetih. Bog nas namreč ni namenil za jezo, ampak da pridemo do rešitve po našem gospodu Jezusu Kristusu, ki je umrl za nas, da bi mi – pa naj bedimo v kreposti ali v nekaterih okoliščinah spimo, kar je verjetno zaradi naših pomanjkljivosti – živeli skupaj s Kristusom. Ko se torej oziramo nanj s silnimi vzdihi in nenehoma tožimo, (s tem) vdihavamo njega samega; oblecimo si torej oklep vere in za čelado upanje odrešenja, tako da puščice odpada in obupa ne najdejo skrivne razpoke.[18]

Vendar ti praviš: »Jezi me in strašno sem besen, ko vidim, da tisti v svetu niso nič skušani.« Toda vedi, dragi moj, da satanu ni treba skušati tistih, ki se sami skušajo in jih neprestano vlečejo navzdol posvetne zadeve. Spoznaj pa tudi to, da so nagrade in venci namenjeni preizkušanim s skušnjavami, ne pa tistim, ki se ne menijo za Boga, tistim v svetu, ki ležijo na hrbtu in smrčijo. »Toda jaz,« praviš, »sem hudo skušan in moja ledja so polna zasmehovanja,[19] kakor pravi prerok. Nesreča in trud, ni ozdravljenja za moje meso, ni nege za kosti.«

Pa vendar je blizu véliki zdravnik trpečih, on, ki je nosil naše bolezni in nas s svojimi ranami ozdravil in nas (še) ozdravlja.[20] Zdaj je tu in nam pripravlja zdravila za odrešenje. »Jaz sem te ranil s svojo odsotnostjo,« pravi, »jaz te bom tudi ozdravil. Ne boj se torej. Ko bo moja razvneta jeza prešla, te bom spet ozdravil. Kakor žena ne pozabi potomca svojega telesa, tako te jaz ne bom pozabil,« govori Gospod.[21] »Kajti če tudi ptič izkaže usmiljenje svojim mladičem, jih vsako uro obišče, jim kliče in daje hrano njihovim ustom, koliko bolj se moja milosrčnost izliva na moje ustvarjenine. Veliko več usmiljenja izkažem tebi, te obiščem na skrivaj  in se v umu pogovorim s teboj.  Dam hrano tvojemu mišljenju, kadar zazeva kakor majhna lastovka. Priskrbim ti namreč hrano strahu pred boljšo (Resničnostjo), priskrbim ti tudi nebeško pijačo, hrano tolažilnih vzdihov in kesanja, glasbe in globljega spoznanja in nekih božanskih skrivnosti. Če ti lažem, ko to govorim, jaz, tvoj gospodar in oče, mi to dokaži in sprejel bom.« Tako se Gospod skozi naše misli vedno pogovarja z nami.

Jaz vem sicer, da sem prekoračil mero, ker sem toliko napisal, vendar ste me vi priganjali, naj to storim. Pomnožil sem besede, da bi utrdil tiste, ki so v nevarnosti, da zaradi malodušnosti padejo. Pišete mi namreč, da je pri vas v Indiji nekaj bratov, ki so obteženi s skušnjavami bolj, kot so pričakovali, in so se celo odpovedali samotarskemu načinu življenja, češ da popolnoma zaduši človeka in je poln nevarnosti. Odkrito so blagrovali tiste v svetu in tožili nad dnem, ko so sprejeli meniško obleko.

Zato sem bil tudi jaz prisiljen bolj na dolgo pisati, in to s preprostimi besedami, da bi mogel tudi neuk in nepismen (brat) razumeti, kar je rečeno. Zato sem toliko napisal, da samotarji ne bi več blagrovali posvetnega človeka, ampak le sami sebe, saj so nedvomno boljši od kraljev, ki nosijo krone na glavah, sijajnejši in veličastnejši, saj  vedno vztrajajo (v zbranosti) pred Bogom.

Jaz, ki sem to pisal, prosim za vašo ljubezen, da bi se me vedno spominjali v molitvah, da bi jaz, nesrečnik, postal vreden Gospodove milosti, da bi končal svoje sedanje življenje kar najbolje in lepo. Oče vsega usmiljenja in Bog vse tolažbe pa naj vam podari večno tolažbo in trdno upanje v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Njegovo je veličastvo in oblast na veke vekov. Amen.

 

 

 



[1]          skušnjav in preizkušenj: v gr. samo en izraz peirasmós, ki pomeni tako skušnjavo (npr. v očenašu) kot preizkušnjo; v tem prevodu je uporabljen tisti slov. izraz, ki se zdi primernejši glede na sobesedilo.

[2]          Prim. Mal 3,14 LXX.

[3]          Prim. Mal 3,15-16 LXX.

[4]          Jn 16,7.

[5]          Žal 3.

[6]          Prim. Jn 16,19-22.

[7]          Ps 84,11.

[8]          Oz 5,2 LXX.

[9]          Prim. 2 Mz 14,6sl.; Job 38,8.

[10]        Prim. Mal 3,20 LXX.

[11]        Mal 3,21.

[12]        Prim. Lk 17,10.

[13]        Mt 9,2.

[14]        Prim. Iz 43,25.

[15]        Prim. Ps 103,12-13.

[16]        Apd 10,15.

[17]        Prim. Rim 8,33-34.

[18]        Prim. 1 Tes 5,8-10.

[19]        Ps 37,8 LXX.

[20]        Db. s podplutbo; prim. Iz 53,5.

[21]        Prim. 5 Mz 32,39; Iz 49,15 LXX.