Asketska razprava, razdeljena na sto poglavij o duhovnem spoznanju in razločevanju

Diadoh (prev. Jasna Hrovat in Ksenja Geister)

(Prevod Jasna Hrovat in Ksenja Geister  [poglavja 6, 7, 8, 10, 15, 22, 28, 29, 30, 34, 40, 55])

1. Bratje, naj vsako duhovno motrenje[1] vodijo vera, upanje, ljubezen – predvsem ljubezen.[2] Vera in upanje učita prezirati vidne dobrine, ljubezen pa združuje dušo z Božjimi krepostmi, ko z umskim zaznavanjem[3] izsledi to, kar je nevidno.

2. Po naravi je dober[4] le Bog. A tudi človek, če skrbno pazi na svoje poti,  lahko postane dober s pomočjo Njega, ki je bitnostno dober. Spremeni se v to, kar ni, ko duša v skrbi za dobro pristane toliko v Bogu, kolikor to želi moč, ki v njej deluje. Kajti rečeno je: »Postanite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!«[5]

3. Zlo ne obstaja v naravi in nihče ni po naravi zel. Zlo je namreč nekaj, česar Bog ni naredil. Ko torej nekdo s strastjo srca privede v obliko[6] to, česar ni v bitnosti, tedaj začne bivati, kar bi želel ta, ki to dela. Torej je treba vedno skrbeti, da se ob spominjanju na Boga pustijo v nemar zle navade.

4. Vsi ljudje smo (ustvarjeni) po Božji podobi;[7] toda biti po (Božji) podobnosti je lastno le tistim, ki z veliko ljubeznijo Bogu usužnjijo svojo svobodo. Kadar pa ne pripadamo sebi,[8] smo podobni njemu, ki nas je z ljubeznijo spravil s seboj.[9] Tega pa človek ne bo dosegel, če ne prepriča svoje duše, da je ne prevzame navidezna slava lahkotnega življenja.

5. Volja razumne duše ima svojo lastno moč izbire,[10] ki se rada obrača k temu, kar si želi; prepričajmo jo, da se bo rada obrnila samo k dobremu, da  bi z dobrimi mislimi uničili zlo misel.

6. Luč resničnega védenja je moč nezmotljivega razločevanja med dobrim in zlim. Potem pot pravičnosti vodi um navzgor proti Soncu[11] pravičnosti in ga pripelje v brezmejno razsvetljenje duhovnega vedenja, tako da bo odslej rastel bolj in bolj zaupljiv v svojem iskanju ljubezni. Z vnemajočo močjo, osvobojeno jeze, moramo pograbiti pravičnost iz rok tistih, ki si jo drznejo sramotiti, kajti prizadevanje za svetost ne doseže zmage s sovraštvom do drugih, ampak s tem, da jih prepriča o njihovih zmotah.

7. Duhovna beseda v polnosti zadovolji naše umsko zaznavanje, ker prihaja od Boga prek moči ljubezni. Na račun tega um nemoteno nadaljuje svoje osredotočanje na teologijo. Potem ne trpi zaradi praznine, ki povzroča stanje bojazni, kajti v svojem motrenju je napolnjen do stopnje, ki jo moč ljubezni želi. Dobro je torej vedno čakati v »veri, ki deluje po ljubezni,«[12]  na razsvetljenje, ki nas bo usposobilo govoriti. Nič ni namreč tako nebogljeno kot razum, ki filozofira o Bogu, kadar je brez Njega.                                                                                         

8. Nihče se ne bi smel nerazsvetljen lotevati duhovnih razglabljanj, a tudi ne bi smel poskušati govoriti, medtem ko luč Svetega Duha bogato sije nanj. Kajti kjer je praznina, obstaja tudi nevednost, kjer pa je bogastvo Svetega Duha, noben govor ni možen. Ob takem času je duša pijana od ljubezni do Boga in z nemim glasom uživa v Njegovem veličastvu. Zato moramo iskati vmesno točko med tema dvema skrajnostma, preden začnemo govoriti o Bogu. To ravnovesje prinaša določeno harmonijo v naše besede, ki poveličujejo Boga; ko govorimo in učimo, se naša vera hrani z bogastvom razsvetljenja in tako smo zaradi svoje ljubezni prvi, ki okusimo sadove védenja. Kajti pisano je: »Kmet, ki se trudi, ima prvi pravico pobirati sadove.«[13]

9. Modrost in spoznanje sta milostna darova enega Svetega Duha, kakor tudi vsi drugi milostni darovi. Vsak izmed njiju pa ima svoje lastno delovanje. Zato je »nekomu dana modrost, drugemu spoznanje v skladu z istim Svetim Duhom«,[14] kakor pričuje Apostol. Spoznanje namreč skozi izkušnjo pridružuje človeka Bogu, ne da bi zganilo dušo k ubesedenju izkustev. Zato nekatere izmed tistih, ki ljubijo in iščejo modrost v samotarskem življenju, razsvetljuje spoznanje, (dobljeno) skozi čutno zaznavanje, a ne pridejo do božanskih besed. Modrost pa, če je nekomu s spoznanjem dana v strahu (to pa je redko), razodeva delovanje spoznanja v ljubezni, kajti spoznanje navadno razsvetljuje z delovanjem, modrost pa z besedo. Toda molitev in mirovanje v tišini, v popolni osvobojenosti od skrbi,  prinašata spoznanje, modrost pa prinaša nedomišljavo premišljevanje besed Duha – in predvsem milost Boga, ki (modrost) daje.

10. Ko se razburljivi del duše vzdigne zoper strasti, bi morali vedeti, da je čas za tišino, kajti nastopila je ura bitke. Ko pa se ta razburkanost poleže – bodisi skozi molitev ali skozi dejanja usmiljenja – in nastopi bonaca,[15] naj se človek vzgiba s hrepenenjem[16] po besedah,[17] pri čemer naj brzda krila svojega uma z vezmi ponižnosti. Kajti če se človek popolnoma ne poniža v samoizničenju, ne more govoriti o Božjem veličastvu.

11. Duhovna beseda vedno ohrani dušo nedomišljavo.  Koristi namreč vsem njenim delom s čutnim dojemanjem svetlobe, saj stori, da nimajo potrebe po človeški časti. Zato tudi vedno obvaruje mišljenje pred domišljijskimi predstavami, ko ga vsega preobrazi v Božjo ljubezen. Beseda svetne modrosti pa človeka vedno nagovarja k častihlepju.  Ker  s pomočjo čutne izkušnje ne more storiti nič dobrega, podarja svojim pristašem ljubezen do časti, saj je le izmišljija domišljavih ljudi. Takšno duhovno stanje Božje besede bomo torej nezmotljivo prepoznali, če bomo v brezskrbnem molku  preživljali ure brez govorjenja, v toplem spominu na Boga.

12. Kdor ljubi sebe, ne more ljubiti Boga; kdor pa ne ljubi sebe zaradi presežnega zaklada Božje ljubezni, ta ljubi Boga. Zato tak (človek) nikoli ne išče svoje lastne slave, ampak Božje veličastvo.[18] Kdor ljubi sebe, išče svojo slavo. Kdor pa ljubi Boga, ljubi veličastvo Njega, ki ga je ustvaril. Dojemljivi in bogoljubni duši je namreč lastno, da išče Boga v vseh zapovedih, ki jih udejanja, da se veseli v svoji ponižnosti. Bogu namreč pristoji veličastvo zaradi vzvišenosti, človeku pa zaradi ponižnosti, da se z njo naselimo pri Bogu, če tudi mi storimo kakor sveti Janez Krstnik in se veselimo Gospodovega veličastva, neprenehoma govoreč: »On mora rasti, mi pa se manjšati.«[19]

13. Poznam nekega človeka, ki ljubi Boga in še vedno toži, da ne ljubi, kot si želi, tako da je njegova duša neprestano v nekakšnem toplem hrepenenju, da bi bil Bog slavljen v njem, on pa da ne bi niti bival. On niti ne ve, kaj je (sam), niti se ne spozna v samih besedah hvale. V veliki želji po ponižnosti namreč ne spoznava svojega dostojanstva, temveč služi Bogu, kakor postava veleva duhovnikom, toda z neko veliko naravnanostjo k ljubezni do Boga[20] krade samemu sebi zavest[21] o svojem dostojanstvu. Nekam v globino ljubezni do Boga v duhu ponižnosti zakrije ponašanje, ki izhaja iz te ljubezni, tako da se samemu sebi v svojih mislih vedno zdi neki nevreden služabnik, tuj svojemu dostojanstvu v želji po ponižnosti.  Tako moramo delati tudi mi in se izogibati vsaki časti in slavi zaradi čezmernega bogastva ljubezni Gospoda, ki nas tako ljubi.[22]

14. Tistega, ki ljubi Boga z občutjem  v srcu, je Bog spoznal.[23] Kolikor namreč kdo z občutjem duše sprejme Božjo ljubezen,[24] v taki meri pristane v njej. Tako potem tak človek ne preneha v gorečem erosu hrepeneti po razsvetljenju spoznanja, dokler ne začuti, da je pošla celo vsa trdnost njegovih kosti. Ne pozna več samega sebe, ampak je ves preobražen v Božji ljubezni. Tak obstaja v tem življenju in hkrati ne obstaja v njem. Še vedno je doma v svojem telesu, a z gibanjem svoje duše prek ljubezni neprestano potuje k Bogu.[25] Odslej nepopustljivo vžiga srce z ognjem ljubezni,  z nekakšno koprnečo nujnostjo se oprijema Boga, ko je enkrat za vselej z Božjo ljubeznijo izstopil iz prijateljstva do sebe. »Če smo namreč iz sebe, smo zaradi Boga,« pravi (Apostol), »če pa smo pametni, smo zaradi vas.«[26]

15. Ko človek začne čutiti Božjo ljubezen v vsem njenem bogastvu, začne ljubiti tudi svojega bližnjega z duhovnim občutenjem.[27] To je ljubezen, o kateri govorijo vsi sveti spisi. Prijateljstvo po mesu je zlahka uničeno z neznatno pretvezo, ker ni podkrepljeno z duhovnim občutenjem. Ko pa je človek duhovno prebujen, se vez ljubezni ne razveže, četudi ga kaj  razdraži. Ko se ponovno vname s toploto Božje ljubezni, si hitro opomore in z velikim veseljem išče ljubezen do svojega bližnjega, četudi ga je ta hudo oškodoval ali užalil. Sladkost Boga namreč popolnoma použije grenkobo prepira.

16. Nihče ne more ljubiti Boga z vsem srcem, če ni prej v srcu čutil strahu pred Njim, kajti (samo) duša, ki je prečiščena in kakor omehčana z delovanjem strahu, pride do dejavne ljubezni. Nihče pa ne pride do strahu na omenjeni način, če ne postane prost vseh življenjskih skrbi. Ko je namreč um v velikem miru in prost skrbi, ga nadleguje strah pred Bogom in ga z močnim občutjem očiščuje vseh zemeljskih naslag; kajti strah tistih pravičnikov, ki se še očiščujejo, je srednja stopnja ljubezni, v tistih že očiščenih, v katerih ni več strahu, pa je ljubezen popolna. Rečeno je namreč: »Popolna ljubezen izžene strah.«[28] Obe stopnji ljubezni sta lastni samo pravičnim, ki po delovanju Svetega Duha udejanjajo kreposti. Zato Pismo nekje pravi: »Bojte se Gospoda, vsi njegovi sveti!«[29] Nekje drugje pa: »Ljubite Gospoda, vsi njegovi pobožni!«[30] To pa zato, da se jasno poučimo, da je tistim pravičnim, ki se še očiščujejo, lasten strah pred Bogom s srednjo stopnjo ljubezni, kot je rečeno; tistim že očiščenim pa popolna ljubezen. V njih ni niti pomisli več na kak strah, temveč je le neprestano izgorevanje in združevanje duše z Bogom po delovanju Svetega Duha – skladno z njim, ki govori: »Moja duša se te je oklepala od zadaj, podpirala me je tvoja desnica.«[31]

17. Kadar so rane, zadane telesu, izsušene ali zanemarjene, ne občutijo (učinka) zdravil, ki jim jih dajo zdravniki, ko pa so očiščene, občutijo delovanje zdravila in hitro popolnoma ozdravijo. Tako tudi duša, kadar je zanemarjena in vsa prekrita z gobavostjo užitkaželjnosti, ne more občutiti strahu pred Bogom, četudi bi ji kdo neprestano sporočal o strašnem in mogočnem Božjem sodišču. Ko pa se začne z veliko pozornostjo očiščevati, potem občuti Božji strah kot neko zdravilo življenja, ki jo žge – zaradi delovanja očitkov – kakor v ognju brezstrastja. Nato pa, čiščena del za delom, dospe do popolne očiščenosti. Toliko napreduje v ljubezni, kolikor se ji zmanjša strah, da bi tako dospela do popolne ljubezni, v kateri, kot je rečeno, ni strahu,[32] ampak brezstrastje, ki deluje zaradi Božje slave. Naj nam bo torej neprestano ponašanje (vseh) ponašanj najprej strah pred Bogom, slednjič pa kot izpolnitev postave ljubezen,[33] ljubezen do Kristusove popolnosti.

18. Duša, ki ni osvobojena posvetnih skrbi, ne bo iskreno ljubila Boga niti se ne bo pravilno z gnusom odvračala od hudiča. Zaenkrat ima namreč zagrinjalo, ki ji to brani – to pa je skrb za življenje. Zato pri takih (ljudeh) um ne more poznati svojega sodišča, tako da bi sam od sebe nezmotljivo presojal glasove sodbe. Zaradi vsega je torej koristna samota.

19. Čisti duši je lastno naslednje: rodovitna beseda, brezgrajna vnema in nenehna ljubezen[34] do Gospoda veličastva. Tedaj um tudi jeziček na svoji lastni tehtnici prav uravna, ko se v svojem razmišljanju pojavi kakor na najčistejšem sodišču.

20. Vera brez del in delo brez vere bosta enako zavržena. Vernik mora Gospodu ponuditi vero, ki izkazuje dela.[35] Našemu očetu Abrahamu namreč vera ne bi bila šteta za pravičnost, če ne bi prinesel sadu, svojega sina.[36]

21. Kdor ljubi Boga, iskreno veruje in prav tako tudi pobožno izvršuje dela vere. Kdor pa samo veruje in ne biva v ljubezni, nima niti te vere, za katero se mu zdi, da jo ima. Z neko lahkomiselnostjo uma namreč veruje, ne da bi bil dejaven zaradi teže, ki jo ima veličastvo[37] ljubezni. Vera torej, ki deluje iz ljubezni, je najpoglavitnejša krepost.

22. Globina vere se zdi viharna, če jo preiskujemo. Ko pa zremo vanjo v duhu preprostosti, je mirna. Globina vere je kakor voda Lete, pozabe vsega zla; ne bo se razodela dlakocepskemu in vsiljivemu dokazovanju. Zaplujmo torej v te vode s preprostostjo razuma, in tako dosezimo pristan Božje volje.  

23. Nihče ne more iskreno ljubiti ali verovati, če nima samega sebe za tožnika. Ko namreč naša vest sámo sebe vznemiri z grajami, umu še ni dovoljeno zaznati vonja nadzemeljskih dobrin, ampak je takoj razdvojen; po eni strani ga žene naprej toplina zaradi izkušnje vere, ki jo je že imel, ne more pa je več zaznati v srcu z močjo ljubezni zaradi neprestanih zbodljajev vesti, ki ga graja, kakor sem rekel. Ko pa se bomo očistili s toplejšo pozornostjo, bomo prek močnejše izkušnje v Bogu dosegli to, po čemer hrepenimo.

24. Kakor nas včasih k stvarem, ki so lepe na pogled, obračajo telesni čuti, tako nas k nevidnim dobrinam vodi občutje uma,[38] potem ko je okusil Božje (občutje). Vsekakor namreč vsakdo sega po sebi sorodnih stvareh, in sicer duša, ker je netelesna, po nebeških dobrinah,[39] telo pa, ker je prst, po zemeljskem razkošju. Brez zablode bomo torej izkusili (umsko) občutje, če bomo snovnost stanjšali z (asketskimi) napori.

25. Delovanje svetega spoznanja nas uči, da je naravno občutje eno, toda po Adamovi neposlušnosti je razdeljeno na dvoje delovanj, eno preprosto, ki se rojeva iz Svetega Duha; tega (delovanja) nihče ne more poznati razen tistih, ki so se radostno osvobodili lepot[40]  tega življenja zaradi upanja na prihodnje dobrine[41] in so vse poželenje telesnih zaznav zadušili z vzdržnostjo. Samo pri teh (ljudeh) se um odločno zgane, prost skrbi, in lahko neizrekljivo  zaznava Božjo dobroto, zato tedaj lahko tudi telesu po meri njegovega napredka prenese svoje lastno veselje in se raduje v izpovedovanju ljubezni z neko neskončno besedo. Rečeno je: »Vanj je zaupalo moje srce in prejel sem pomoč, vzcvetelo je moje meso in po svoji želji ga bom priznaval.«[42] Kajti veselje, ki se tedaj resnično rodi duši in telesu, je nezmotljiv opomnik nepropadljivega načina življenja.

26. Tisti, ki se bojujejo (v asketskem boju), morajo vedno ohraniti razum brez valovanja, da lahko um razločuje misli, ki skačejo sem ter tja; tiste, ki so dobre in poslane od Boga, spravi v zakladnico spomina, škodljive in hudičeve pa vrže nekam ven iz skladišča (svoje) narave. Prav tako namreč ribiči, če je morje povsem mirno, vidijo navzdol vse do gibanja v globini, da se jim tedaj ne more skriti skoraj nobeno premikanje živali, ki tam potujejo. Ko pa vetrovi morje vzburkajo, se v tej mrkosti vzburkanja skrije, kar se je v nasmehu mirne gladine dalo videti. Iz tega razloga vidimo, da je v teh okoliščinah nekoristna veščina tistih, ki izumljajo zvijačna sredstva za ribolov. Tako se tudi motrečemu umu vsekakor zgodi, da to utrpi – predvsem takrat, kadar je globina duše vznemirjena zaradi nepravične jeze.

27. Zelo redki so tisti, ki do potankosti poznajo svoje pregrehe in nikoli ne odtrgajo svojega uma od spomina na Boga. Prav kakor naše telesne oči, če so zdrave, lahko vidijo vse – vse do komarjev in mušic, ki letajo po zraku; kadar pa so kalne ali prekrite s kakimi sokovi, takrat  vidijo nerazločno, tudi če jim pride pred oči kaj velikega, majhnih stvari pa ne bi zaznale s čutom za vid – prav tako je tudi z dušo, če s pozornostjo odstre slepoto, ki jo je doletela zaradi njene ljubezni do sveta, in ima svoje majhne pregrehe za zelo velike ter neprenehoma toči solzo za solzo z veliko hvaležnostjo. Rečeno je: »Pravični bodo izpovedovali tvoje ime.«[43] Če pa duša vztraja v svetnem stanju (duha), se ne vznemiri, četudi stori kaj morilskega ali vrednega velike kazni. Prav tako ne more zaznati nobenih drugih pregreh, ampak jih ima pogosto celo za dosežke, in jih zato, bednica, toplo zagovarja in se jih ne sramuje.

28. Samo Sveti Duh lahko očisti um, kajti če ne pride višja sila in ne strmoglavi plenilca, potem tisto, kar je uplenil, ne more nikoli postati svobodno.[44] Na vsak način torej – zlasti prek miru duše – moramo narediti sami sebe za bivališče Svetemu Duhu. Potem bomo imeli svetilko duhovnega védenja vedno prižgano znotraj sebe; in ko bo ta neprenehoma sijala v notranjem templju duše, ne bo samo um zaznal vseh temnih in grenkih napadov demonov, ampak bodo ti napadi močno oslabljeni, ko bodo – po tej veličastni in sveti luči – razkrinkani kot to, kar so. To je, zaradi česar Apostol pravi: »Ne ugašajte Duha!«[45]  kar pomeni: Ne žalostite dobrote Svetega Duha s hudobnimi dejanji in hudobnimi mislimi, da ne boste oropani te luči, ki vas varuje. Duh, ker je večen in ustvarja življenje, ne more biti ugašen; a če ste ga užalostili – to je, če se odtegne –, pusti um nesrečen in brez luči duhovnega védenja.

29. Vsesveti in človekoljubni Božji Duh nas uči, kot smo rekli, da je zaznavna zmožnost, ki je naravna naši duši, enojna; zares, celo pet telesnih čutov se razlikuje med seboj samo zaradi različnih telesnih potreb. Toda ta naravna zmožnost zaznavanja je po (človekovem) padcu, ki ga je povzročila neposlušnost (Bogu), razcepljena v umu zaradi gibanj same duše.

Tako je ena stran duše odnesena stran s strastnim delom v človeku, in potem smo ujeti z dobrinami[46] tega življenja; a druga stran duše pogosto uživa v dejavnosti uma, in kot rezultat samoobvladovanja um hrepeni po zasledovanju nebeške Lepote. Če se zato vztrajno učimo biti ločeni od dobrin tega sveta, bomo sposobni pridružiti zemeljski apetit duše njenemu duhovnemu in umskemu prizadevanju skozi občestvo Svetega Duha, ki to udejanja v naši notranjosti. Kajti če njegovo božanstvo dejavno ne razsvetljuje notranje skrinje našega srca, ne bomo mogli okusiti Božje dobrote z nerazdeljeno zaznavno sposobnostjo, to je, v popolnem (duhovnem) stanju.[47]

30. Zaznavna sposobnost uma je natančen okus za razločevanje različnih (resničnosti). Naš fizični čut okusa nas, ko smo zdravi, vodi k nezmotljivemu razlikovanju med dobro in slabo hrano, tako da hočemo tisto, kar je dobro; podobno je naš um, ko začne delovati živahno in s popolno osvobojenostjo od skrbi, dojemljiv za zaznavanje bogastva Božje tolažbe in ni nikoli zaveden z nobeno iluzijo milosti, ki prihaja od hudiča. Prav kakor telo, ko okusi okusne plodove te zemlje, iz izkušnje točno ve, kaj določena stvar je, tako um, ko se ponaša (z zmago) nad mislimi mesa, ve zanesljivo, kdaj okuša tolažbo Svetega Duha;[48] kajti pisano je: »Okusite in glejte, kako dober je Gospod.«[49] Um ohranja svež spomin na ta okus prek delovanja ljubezni, in tako nezmotljivo izbere, kar je boljše. Kot pravi svetnik: »Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše.«[50]     

31. Ko začne naš um zaznavati milost[51] Svetega Duha, tedaj tudi satan z nekim navidezno prijetnim občutjem tolaži dušo v nočnih mirovanjih – v trenutku, ko je človekov spanec najrahlejši. Če se takrat um nahaja v takem stanju,[52] da ohranja v nadvse toplem spominu ime Gospoda Jezusa, in če to presveto in slavno ime uporabi kot orožje proti prevari, se slepar oddalji od  prevare, a se nato vname za odkrito[53] borbo z dušo. Um pa, ki je natančno spoznal prevaro hudiča, tako še bolj napreduje v izkustvu razločevanja.

32. Dobra tolažba je dana telesu, ki bedi, ali tudi ko že kaže na spanec, ki namerava priti, kadar se nekdo v toplem spominu na Boga spaja s svojo ljubeznijo; varljiva tolažba  pa se zgodi vedno, ko (duhovni) bojevnik zapade, kot sem rekel, v neko rahlo spanje z le mlačnim spominom na Boga. Prva (tolažba) namreč, ki je očitno od Boga, hoče tolažiti duše tistih, ki se bojujejo za pridobitev pobožnosti z močnim izlivom duše k ljubezni. Tista druga (tolažba) pa dušo ziblje z nekim vetrom prevare in tako skuša s spancem telesa ukrasti izkušnjo zdravega uma, ki čuti spomin na Boga. Če se torej um, kakor sem rekel, pozorno spominja Gospoda Jezusa,  razpiha navidezno prijetno sovražnikovo sapo in je vzradoščen ter spodbujen za borbo proti njemu, kot orožje v desnici pa ima, takoj za Milostjo, tudi ponašanje, ki izhaja iz izkušnje.

33. Če dušo brez dvomov in domišljijskih prikazni žene k Božji ljubezni, pri tem pa tudi telo vleče v globino te neizrekljive ljubezni, potem se duša tega (človeka), ki deluje pod vplivom svete milosti – najsi je buden ali  drsi v spanec, kakor sem rekel –, ne zaveda prav ničesar drugega kakor le tega, proti čemur jo žene: tedaj je treba vedeti, da je to delovanje Svetega Duha. Vsa duša je prežeta s tisto nedopovedljivo sladkobo, zato ne more misliti na nič drugega, ker se veseli v nenehni radosti. Če torej nastopi kakršenkoli dvom ali če um v svojem delovanju sprejme kakšno umazano misel ali tudi če uporabi sveto ime za odvračanje zla in ne le za dosego ljubezni do Boga, potem je treba uvideti, da ta tolažba z navideznim veseljem izhaja od sleparja. To veselje je popolnoma brez lastnosti[54] in neurejeno; sovražnik hoče namreč povzročiti, da bi duša prešuštvovala, ko vidi, da se um ponaša prav z izkušnjo svojega lastnega (duhovnega) občutenja. Tedaj nagovarja dušo z nekimi navidezno prijetnimi tolažbami, kakor sem rekel, tako da je raztresena od te prazne in vlažne sladkobe in ne prepozna (sovražnika) ter tako pride do združitve[55] s sleparjem. Tako bomo torej prepoznali duha resnice in duha prevare.[56] Nemogoče je namreč, da bi človek okusil in zaznal Božjo prijetnost ali s čuti izkusil trpkost demonov, če se ni res z notranjo gotovostjo prepričal, da se je Milost nastanila v globini njegovega uma in da se zli duhovi  potikajo okrog udov njegovega srca. Demoni pa hočejo, da ljudje tega ne bi nikoli verjeli, zato da se um, ki bi to točno vedel, ne bi oborožil proti njim s spominjanjem na Boga.

34. Naravna ljubezen duše je eno, ljubezen, ki pride k njej od Svetega Duha, pa je nekaj drugega. Dejavnost prve je odvisna od privolitve naše volje naši želji. Iz tega razloga jo zlahka prevzamejo in zaobrnejo zli duhovi, kadar se ne držimo trdno svoje izbrane smeri. Ljubezen pa, ki prihaja od Svetega Duha, tako vžge dušo, da se vsi njeni deli neizrekljivo in s popolno preprostostjo oprimejo uživanja njene ljubezni in hrepenenja po božanskem. Um potem postane ploden po delovanju Svetega Duha in je preplavljen od izvira ljubezni in veselja.        

35. Prav kakor se mora vzvalovano morje po naravi umakniti pred oljem, ki je vlito vanj – vihar je premagan prav zaradi mastnosti olja –, tako se tudi duša razjasni in umiri, kadar jo nasiti dobrota Svetega Duha. Razveseljena se vda, prav kakor je rečeno: »Le Bogu bodi podložna, moja duša!«,[57]  obsenčena s tisto že omenjeno brezstrastnostjo in neizrekljivo prijetnostjo.[58] Zaradi tega torej duša ostaja brez jeze in napolnjena z vsakršnim veseljem, čeprav se proti njej obrača še tako huda razsrjenost demonov. Do tega pa človek ne pride oziroma ne ostane v tem, če neprestano ne oslaja svoje duše s strahom Božjim. Njim, ki se bojujejo (v asketskem boju), namreč strah pred Gospodom Jezusom prinaša neke vrste očiščenje. Rečeno je namreč: »Gospodov strah je čist, ostaja na veke.«[59]

36. Naj nihče, ki sliši o umskem občutju, ne upa, da bo vidno ugledal Božje veličastvo. O občutenju namreč govorimo, kadar se duša očiščuje v nekem neizrekljivem okušanju Božje tolažbe. Ne prikaže pa se ji nič vidnega, kajti zdaj, kakor pravi blaženi Pavel, hodimo v veri, ne pa v gledanju.[60] Če se torej komu izmed duhovnih borcev prikaže luč ali kakšna ognjena podoba ali glas, naj nikakor ne sprejme takega prizora. To je namreč očitna prevara sovražnika, zaradi katere so mnogi, ki so jo utrpeli, zašli s poti resnice. Mi pa vemo, da smo zdoma, stran od Boga, dokler smo doma v tem propadljivem telesu,[61] se pravi, da ne moremo uzreti vidno ne Njega ne kateregakoli izmed Njegovih  nebeških čudes.

37. Sanje, ki se v Božji ljubezni pojavljajo duši, so na neki način nezmotljivi tožniki duše, ki je zdrava. Zato se ne spreminjajo iz ene oblike v drugo niti ne preplašijo občutja niti se ne smejejo in hkrati žalostijo, ampak se z vso prijaznostjo približajo duši in jo povsem napolnijo z duhovno prijetnostjo. Tudi ko se telo prebudi iz sna, duša z velikim hrepenenjem  išče veselje iz sanj. Domišljijske predstave demonov pa imajo povsem nasproten učinek. Ne ostajajo namreč v isti podobi in ne kažejo dalj časa nespremenjene oblike. To, česar nimajo iz  svobodne odločitve,[62] si izposojajo le iz svoje prevare; to pa ne more zadostovati za dalj časa. Govorijo pa tudi veličastne stvari in kar največ obljubljajo;[63] pogosto se odevajo v opravo vojakov. Včasih duši tudi kričeč pojejo hvalnice. Ko je očiščen, jih um prepozna in v območju domišljije prebudi svoje telo. Zgodi se celo, da se veseli, da je bil zmožen prepoznati njihovo zvijačo. Ker jih torej v spanju največkrat graja, jih požene v strašno jezo. Vendar so tudi koristni sni, ki duši ne prinesejo veselja, temveč ji ustvarijo prijetno žalost in neskeleče solze. To se zgodi tistim, ki so zelo napredovali v ponižnosti.

38. Povedali smo tako, kakor smo o tem slišali od tistih, ki so sami izkusili razliko med dobrimi in slabimi sanjami. Za veliko krepost pa naj nam zadostuje naslednje: zanašati se ne smemo na nobeno domišljijsko prikazen. Sanje so namreč v glavnem le podobe (naših) misli. Ali pa, kot sem rekel, zasmehovanja demonov. Tudi če nam bo kdaj po Božji dobroti poslano videnje in ga ne sprejmemo, se tako zaželeni Gospod Jezus ne bo jezil na nas. Ve namreč, da so nas k temu pripravile zvijače demonov. Prej omenjeno razločevanje je namreč natančno, vendar se zgodi, da duša, ki jo je neopazno nekaj zgrabilo in umazalo (menim, da ni nihče izvzet od tega), izgubi sled natančnega razločevanja in verjame stvarem, ki niso dobre, kakor bi bile dobre.

39. Kot zgled tega naj nam bo služabnik,[64] ki ga je gospodar ponoči po dolgi odsotnosti poklical izpred zidu, ki obdaja hišo, in ker ga ta ni spoznal, se je povsem uprl ukazu, naj odpre vrata.  Bal se je namreč, da ga ne bi podobnost glasu zapeljala, da bi izdal prav tiste stvari, ki mu jih je gospodar zaupal. In ko se je zdanilo, se gospodar ne le ni ujezil nanj, ampak ga je imel za vrednega velike pohvale, kajti služabnik je mislil, da je celo gospodarjev glas prevara, ker ni hotel izgubiti ničesar njegovega.

40. Ne bi smeli dvomiti, da um, ko je enkrat močno okrepljen z božansko lučjo, postane tako docela prosojen, da živo vidi svojo lastno luč. To se zgodi, ko moč duše dobi nadzor nad strastmi. Toda sv. Pavel nas, ko pravi, da »se sam satan preoblači v angela luči«,[65] natančno poduči, da je vse, kar se kaže umu v neki obliki, bodisi kot luč ali kot ogenj, proizvod zle spretnosti sovražnika. Tako ne smemo začeti asketskega življenja v takem[66] upanju; če pa delamo tako, potem bo satanu lahko zvleči našo dušo vstran. Naš edini cilj mora biti doseči točko, ko zaznamo ljubezen Boga  polno in zavestno v svojem srcu – to je, »z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo … in z vsem svojim mišljenjem«.[67] Kajti človek, ki je okrepljen z milostjo Boga do te točke, je že zapustil ta svet, čeprav je še navzoč na njem.      

41. Znano je, da je pokorščina prvo dobro izmed vseh uvajalnih kreposti. V tem obdobju  namreč odvrača domišljavost in nam rodi ponižnost. Tistim, ki v njej radi vztrajajo, s tem postane vhod in vrata h Kristusovi ljubezni. Ko se je Adam odrekel pokorščini,[68] je zdrsnil v globino Tartara. Kristus, ki pa jo je vzljubil, je postal poslušen Očetu – po besedi (Božje) previdnostne ureditve[69] – vse do križa in smrti,[70] čeprav ni bil v ničemer manjši od Njegovega veličastja, zato da je krivdo človeške nepokorščine poplačal s svojo pokorščino in tako spet uvedel v blaženo in večno življenje tiste, ki živijo v pokorščini. Torej morajo tisti, ki podvzamejo boj proti satanovi domišljavosti, najprej poskrbeti za to. (Pokorščina) nam bo namreč nezmotljivo pokazala vse poti kreposti.

42. Vzdržnost[71] je skupno ime vseh kreposti. Zato morajo vsi, ki bijejo (duhovni) boj, biti vzdržni v vsem. Prav kakor vsak, še tako majhen ud, ki je odstranjen človeku, pa naj je še tako nepomemben, izmaliči vsega človeka,  prav tako tisti, ki zanemarja eno krepost, uniči vse dostojanstvo vzdržnosti, ne da bi sam to vedel. Torej se je treba truditi ne le za telesne kreposti, ampak tudi za tiste, ki lahko očiščujejo našega notranjega človeka. Kakšna korist bo namreč od tega, da nekdo ohrani telo deviško, če duša prešuštvuje z demonom nepokorščine? Ali kako bo ovenčan nekdo, ki se je odpovedal požrešnosti in vsakršnemu telesnemu poželenju, ni pa poskrbel za odpoved domišljavosti in hlepenju po prazni slavi? Ali pa ni  sprejel kratkotrajne stiske, ki bo na tehtnici uravnotežila luč pravičnosti vsem tistim, ki v ponižnosti opravljajo dela pravičnosti?

43. Vsa nerazumna poželenja morajo tisti, ki se bojujejo, tako sovražiti, da jim bo sovraštvo do njih prešlo v navado. Vzdržnost[72] glede jedi je treba varovati tako, da se ne bi komu kdaj katera od njih zagnusila, kajti to je prekleto in popolnoma demonično. Ne vzdržujemo se jih, ker bi bile slabe – naj se to ne zgodi! –, ampak se odrečemo preobilni hrani, da enakomerno brzdamo  mesene ude; potem pa tudi, da  to, kar ostane nam, postane zadostna oskrba revnim, kar je očitno znamenje ljubezni.

44. Jesti in piti od vsega, kar je postavljeno pred nas ali namešano, in se zahvaljevati Bogu, nikakor ne nasprotuje pravilu spoznanja; vse je namreč zelo dobro.[73] Odreči se rade volje mnogim in nam okusnim rečem – to pa pomeni več (sposobnosti) razločevanja in spoznanja. Ne bi se namreč rade volje odrekli stvarem, ki jih imamo radi, če ne bi prej z vsakršno zaznavo in s popolno gotovostjo okusili sladkosti Boga.

45. Telo, ki je obteženo z jedmi, stori um nekako plašen in neokreten, prav tako pa motreči del duše, če je oslabljen[74] zaradi prevelike vzdržnosti, plačuje davek s tem, da je čemeren in nima ljubezni do besede.[75] Treba je torej hrano pripraviti v skladu z gibanji telesa: ko je zdravo, naj se ustrezno omejuje, ko pa je slabotno, naj se zmerno redi. Ni treba namreč bojujočim se izčrpati telesa, ampak kolikor je potrebno, da se še zmorejo boriti, da bi bila tudi v telesnih naporih duša ustrezno očiščevana.

46. Kadar se domišljavost silno vname proti nam in najde izgovor za lastno zlo med brati doma ali včasih pri tujcu, je dobro, da zmerno popustimo pri običajnem načinu hranjenja. Demona bomo namreč poslali stran, ne da bi kaj dosegel, temveč bo celo obžaloval svoje podvzetje; nam pa bo priznano, da smo izpolnili zapoved ljubezni, in bomo s tem sestopom ohranili skrivnost vzdržnosti.

47. Post se ponaša sam po sebi, ne pa glede na Boga, kajti post je le orodje, ki ureja pot v čistost tistim, ki to želijo. Tisti, ki se borijo za pobožnost, torej ne smejo nanj polagati posebne pomembnosti, temveč le v veri v Boga pričakovati izpolnitev svojega cilja. Saj se tudi izvedenci v raznih veščinah ob končnem uspehu svoje umetelnosti ne bahajo z orodji, ampak vsak čaka na (končno) podobo izdelka, da bi se iz tega pokazala izbrušenost veščine.

48. Zemlja, ki je zmerno zalivana, požene kvišku seme, položeno vanjo, čisto in z velikim prirastkom, če pa je opita od obilnega deževja, požene le trnje in osat. Prav tako tudi zemlja srca: če zmerno uživamo vino, daje, da vzklijejo čista njena naravna semena, in stori, da zelo uspeva in daje bogate plodove to, kar je vsejano od Svetega Duha. Če pa postane premočena zaradi pretiranega pitja, rojeva vse svoje misli kot trnje in osat.

49. Ko naš um plava v valovih preobilnega pitja, ne vidi le strastnih podob, ki jih v spanju oblikujejo demoni, ampak sam v spanju upodablja prijetne prizore in se goreče ukvarja s svojimi lastnimi domišljijskimi prikaznimi, kot bi bil vanje zaljubljen. Ko se organi za (spolno) združitev zagrejejo zaradi vinske vročice, je povsem nujno, da um postavlja predse nasladno senco strasti. Držati se moramo torej zmernosti, da se izognemo škodi zaradi preobilja. Kadar namreč um nima užitka, ki bi ga vlekel navzdol k slikanju podob greha, ostane povsem brez domišljijskih predstav in v svojem boljšem delu ni pomehkužen.

50. Kdor želi krotiti dele telesa, ki se napenjajo, se mora ogibati vseh pripravljenih pijač, ki jih veščaki za to domislico imenujejo predpijače,[76] ker vodijo, kot se zdi, obilje hrane v želodec. Ni namreč samo njihova sestava[77] škodljiva telesom v (duhovnem) boju, ampak sama njihova nesmiselna mešanica zelo ranjuje bogaboječo[78] vest. Kajti kaj manjka naravi vina, da bi morali se s primešanjem različnih dišav njegovo čvrsto moč pomehkužiti?

51. Našemu Gospodu in Učitelju tega svetega načina življenja, Jezusu Kristusu, so ti, ki so stregli hudičevskim ukazom, v njegovem trpljenju dali piti kis,[79]  da bi nam zapustil (kot se mi zdi) jasen zgled pravilnega ravnanja glede svetih bojev. Kajti rečeno je, naj tisti, ki se borijo proti grehu, ne uživajo slastnih jedi ali pijač, ampak naj stanovitno prenašajo trpkost boja. Gobi zasramovanja[80] naj bo primaknjen hizop, da bi se podoba naše čistosti dovršeno vnesla v svoj vzor. Bridkost je namreč lastna bojem, to, kar očiščuje, pa je vsekakor lastno dovršenosti.

52. Naj nihče ne reče, da je obiskati kopel grešno ali nesmiselno; toda pravim, da je odreči se temu zaradi vzdržnosti možato in zelo preudarno.[81] Kajti tako se naše telo ne pomehkuži zaradi prijetnega namakanja niti se nam ne vzbudi spomin na neslavno Adamovo nagoto,[82] da bi potem morali skrbeti za njegovo listje, s katerim bi zakrivali sramoto. Mi, ki smo pred kratkim izskočili iz popolne pogube svetnega življenja, se moramo po čistosti svojega telesa zediniti z lepoto nravne čistosti.[83]

53. Nič ne prepoveduje poklicati zdravnika v času bolezni, kajti (zdravniška) veščina je bila nekoč zbrana s človeškimi izkušnjami, zato so že prej (v naravi) obstajala tudi zdravila. Pa vendar ne smemo polagati upanja za ozdravljenje vanje, temveč v našega resničnega rešitelja in zdravnika, Jezusa Kristusa. To govorim tistim v samostanih ali pa v mestih, ki so se namenili udejanjati vzdržnost, ker ne morejo imeti vere, ki bi neprestano delovala prek ljubezni, kadar  jih doletijo težave. In še zlasti zato, da ne padejo v domišljavost in skušnjavo hudiča, kajti nekateri od njih zaradi tega pred množico izjavljajo, da ne potrebujejo zdravnika. Če pa kdo samotarsko življenje vodi v bolj puščavskih krajih samo z dvema ali tremi brati, ki živijo na podoben način, naj se v veri približa samo Gospodu, ki ozdravlja vsakršne bolezni in vsakršne slabosti,[84] pa najsi zapade kakršnimkoli boleznim. Takoj za Gospodom  ima namreč puščavo kot zadostno tolažbo za bolezni. Zato takemu (človeku) nikoli ne zmanjka niti delovanje vere niti ne najde kraja, kjer bi razkazoval krepost stanovitnosti, saj mu puščava služi kot lepo zagrinjalo. Zato Gospod samotarje nastanja v hišo.[85]

54. Kadar smo zelo sovražno razpoloženi zaradi telesnih nevšečnosti, ki se nam pripetijo, moramo vedeti, da je naša duša še vedno zasužnjena telesnim nasladam. Ker hrepeni po materialnem blagostanju, si ne želi niti odmakniti se od dobrin življenja, ampak meni, da je velika ovira, ker zaradi bolezni ne more uživati lepot življenja. Če pa s hvaležnostjo sprejme nadloge bolezni, je očitno, da ni daleč od meja brezstrastja. Zato tudi z veseljem sprejme smrt – kot priložnost raje za resnično življenje.

55. Duša ne bo želela biti ločena od telesa, če celo njen odnos do zraka, ki ga diha, ne postane brez (vsake) takšnosti.[86] Vse telesne zaznave nasprotujejo veri, kajti zaposlene so s tu navzočimi stvarmi, medtem ko se vera ukvarja samo z blagoslovi prihodnjega življenja. Zato nekdo, ki sledi duhovni poti, ne bi smel biti nikoli preveč zaposlen z lepimi poganjki ali senčnatimi drevesi, prijetnimi tekočimi izviri, cvetličnimi travniki, lepimi hišami ali celo z druženji s sorodniki; prav tako si ne bi smel klicati v spomin javnih časti, ki so mu bile slučajno podeljene. Hvaležno bi moral biti zadovoljen z golim pomanjkanjem in gledati na to sedanje življenje kot na cesto, ki pelje skozi tujo deželo, pustinjo brez vseh posvetnih čarov. Kajti samo s takšnim osredotočanjem svojega razuma ga lahko obrnemo na sled poti, ki vodi v večnost.

56. Eva nam prva pove, da vid, okus in ostali čuti razpršijo spomin srca, če se jih prekomereno poslužujemo. Dokler ni pogledala zapovedanega drevesa in ji je bilo všeč, je skrbno ohranjala v spominu Božji ukaz. Zato je bila tudi tako rekoč še pokrita s krili Božje ljubezni, zaradi česar se ni zavedala svoje nagote. Ko pa je videla, da je drevo mikavno, in se ga z velikim poželenjem dotaknila ter nato še jedla z njega sad z nekim dejavnim užitkom, jo je takoj zvabilo v objem telesnega: golo jo je prevzela strast. Vse svoje poželenje je usmerila v uživanje stvari okoli sebe,[87] in ker se je sad zdel okusen, je svojemu prestopku pridružila še Adamovega.[88] Od tedaj zmore človeški um le s težavo obdržati v spominu Boga ali njegove zapovedi. Mi torej, ki vedno gledamo v globino srca ob nenehnem spominu na Boga,[89] preživljajmo to varljivo življenje, kakor bi bili slepi. Resnično duhovni filozofiji[90] je namreč lastno, da ohranja ljubezen do gledanja brez kril.[91] To nas uči tudi nadvse preizkušani Job, ki govori: »Mar … je tudi srce hodilo za mojimi očmi?«[92] To načelo je razpoznavno  znamenje resnično skrajne vzdržnosti.

57. Kdor je vedno doma v svojem srcu, živi stran od vseh lepot tega življenja. Hodi namreč  v Duhu, zato ne more vedeti za poželenja mesa.[93] Zatem tak (človek) vodi svoje korake v trdnjavi kreposti, same te kreposti pa so mu kakor čuvarji ob vratih trdnjave čistosti.  Zato tedaj postanejo neučinkovita bojna sredstva demonov,  četudi bi puščice vulgarne[94] ljubezni nekako uspele priti vse do oken narave.

58. Ko naša duša preneha hrepeneti[95] po zemeljskih lepotah, tedaj vanjo največkrat stopi nekakšen naveličan in brezbrižen[96] um, ki ji ne dovoli z veseljem služiti pri službi besede niti ne pusti v njej izrazitega hrepenenja po prihodnjih dobrinah, temveč celo to časno življenje pretirano razvrednoti, češ da v njem ni dela, vrednega kreposti. Tudi samo spoznanje daje v nič – ali kot tako, ki je bilo že dano mnogim drugim, ali kot da nam ne obljublja ničesar popolnega. Tej mlačni in poneumljajoči[97] strasti bomo pobegnili, če postavimo zelo ozke meje svojemu mišljenju in upiramo svoj pogled le v spomin na Boga, kajti samo tako bo mogel um steči nazaj v svojo lastno toploto in se s tem oddaljiti od one nesmiselne razpršenosti.

59. Ko bomo s spominom na Boga zaprli vse izhode uma, bo um vsekakor od nas zahteval delo, ki naj izpolni njegov zdrs vase. Moramo mu torej dati samo (klic) »Jezus Kristus!« za popolno dosego cilja. (Apostol) namreč pravi: »Nihče ne more reči: ‘Jezus je Gospod,’ razen v Svetem Duhu.«[98] Toda ta rek vedno utesnjujoč motrimo[99]  v svojih zakladnicah, da se ne bi obrnil v kakšne domišljijske predstave. Tisti namreč, ki to sveto in slavno ime neprestano premišljujejo v globini srca, lahko včasih vidijo tudi luč svojega uma. Če ga z zavzeto skrbjo[100] držijo v svojih mislih, z ustreznim zaznavnim čutom sežge vso nesnago, ki prekriva dušo, kajti rečeno je: »Naš Bog je ogenj, ki požira«[101] pokvarjenost. Zaradi tega nato Gospod pokliče dušo v veliko ljubezen (do) svojega veličastva. Kajti ko s tem, da ga um nosi v spominu, to slavno in zaželeno ime dolgo prebiva v toploti srca, nam preide v navado, da vselej in povsod ljubimo Njegovo dobroto, ne da bi nas pri tem karkoli oviralo. To je namreč ta dragoceni biser, zaradi katerega nekdo proda vse svoje imetje, da ga lahko kupi,[102] in ima z njim neizrekljivo veselje.

60. Nekaj je uvajajoče veselje, nekaj drugega pa je popolno veselje. Prvo namreč ni brez domišljijskih predstav, moč drugega pa je ponižnost.  Sredi med njima je bogoljubna žalost in neskeleča[103] solza. Resnično v obilju modrosti je namreč obilje spoznanja, in kdor dodaja spoznanje, bo dodal bolečino.[104] Zato je treba  najprej z uvajajočim veseljem priklicati dušo k bojem, jo preizkusiti in presoditi z resnico Svetega Duha glede slabih stvari, ki jih je storila, ali glede raztresenosti, ki jo še spremljajo. Rečeno je namreč: »Z grajami glede nepostavnosti vzgajaš človeka in kakor pajčevino raztapljaš njegovo dušo.«[105] Preizkušena z Božjo grajo kakor pri določanju kupne vrednosti tako ob toplem spominu na Boga prejme dejavnost veselja, ki je brez domišljijskih predstav.

61. Kadar je duša vznemirjena zaradi jeze ali skaljena zaradi pijanosti ali jo muči malodušje, takrat um ne more obvladovati (tudi če bi ga silili) spomina na Boga. Ves je namreč zatemnjen s strahoto strasti in postane povsem odtujen svojemu lastnemu čutu zaznave. Zato nima ničesar, kamor bi hrepenenje vtisnilo svoj pečat, da bi um tja nepozabno zanesel podobo svojega premišljevanja,[106] kajti spomin mišljenja je postal trd od surovosti strasti. Če pa bi bil izven tega, pa čeprav bi pozaba za kratek čas ukradla zaželeno,[107] bi um hitro spet uporabil svojo zmožnost in bi vneto vzel nazaj tako zaželeni in odrešilni plen. Ima namreč milost sámo, s katero skupaj skrbno premišljuje in kliče »Gospod Jezus Kristus«,[108] kakor bi mati učila svojega otroka in tudi skupaj z njim premišljevala ime »Oče«, vse dokler mu ne privzgoji navade, da kliče očeta razločno, celo ko spi, brez kakršnegakoli drugega otročjega govorjenja. Zato Apostol pravi: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.«[109] Ker smo namreč otroci glede popolnosti kreposti, potrebujemo v vseh pogledih pomoč Duha, da gremo potem, ko so vse naše misli zbrane in oslajene z njegovo neizrekljivo sladkostjo, z vso razpoložljivostjo naprej k spominu na našega Gospoda in Očeta in k Njegovi ljubezni. Zato pa vpijemo v Duhu, kadar nas On usmerja, kakor spet pravi božanski Pavel, da kličemo Boga Očeta neprestano: »Aba, Oče!«[110]

62. Bolj kot ostale strasti dušo navadno vznemirja jeza, so pa trenutki, ko ji ta najbolj koristi. Kadar jo namreč brez vznemirjenja uporabimo proti takim, ki ravnajo brezbožno ali so kakorkoli razuzdani, da bi se ti odrešili ali bi jih bilo sram, priskrbimo duši še dodatno ponižnost. Vsekakor se tako pridružimo namenu Božje pravičnosti in dobrote. Pa tudi mehkužnosti duše pogosto povrnemo možatost, ko se hudo razjezimo proti grehu; da pa se takrat, ko smo v velikem malodušju in celo samemu duhu pogube zapretimo, miselno dvignemo nad bahanje, (s katerim se ponaša) smrt  – o tem ne sme biti nobenega dvoma.

Da bi nas o tem poučil, je Gospod dvakrat zapretil podzemlju in se vznemiril – čeprav On vse, kar hoče,  dela le z voljo brez vznemirjenja – ter tako vrnil Lazarjevo dušo telesu.[111] Kakor se meni zdi, je Bog, ki nas je ustvaril, priskrbel naši naravi razumno jezo predvsem kot orožje pravičnosti. Tako tudi Eva, če bi jo uporabila, ne bi podlegla delovanju strastnega poželenja.[112] Kakor se meni zdi, se bo tisti, ki zaradi gorečnosti za pobožnost razumno uporablja jezo, izkazal vsekakor bolj preizkušen na tehtnici povračil kakor tisti, ki se zaradi negibnosti uma nikoli ne razjezi. Zdi se namreč, da ima slednji neizurjenega voznika človeške pameti, prvi pa postane na konjih kreposti izurjen v boju in je ponesen v sredo demonskih bojnih vrst, vedno povsem obvladujoč četverovprego vzdržnosti v Božjem strahu. To najdemo v Pismu pri vnebovzetju svetega Elija izraženo kot »Izraelovo bojno vozovje«.[113] Kajti zdi se, da je prvotnim[114] Judom Bog na različne načine govoril o štirih krepostih, in je bil vsekakor zato vzdignjen na ognjenem vozu ta (mož), tako velik in hranjen z modrostjo:  kot konje je, se mi zdi, (ker je bil) razumen, uporabljal lastne kreposti, da ga je tako Duh ugrabil v ognjenem viharju.

63. Kdor je deležen svetega spoznanja in je okusil sladkost Boga, ne sme nikoli soditi ali sprožiti tožbe proti komu, čeprav bi mu bilo vzeto (celo) to, v kar je oblečen. Pravičnost vladarjev tega sveta namreč povsem premaga Božja pravičnost, ali bolje, (njihova pravičnost) je nič proti temu, kar je pravično pred Bogom, kajti kakšna je razlika med Božjimi otroki in ljudmi tega sveta, če ne ta, da bi se pravično pred temi slednjimi zdelo nepopolno v primerjavi s pravičnostjo onih. Tako se enemu reče človeška pravica, drugemu pa Božja pravičnost. Tako naš Gospod ni vračal sramotenja, ko so ga sramotili, niti ni grozil, ko je trpel,[115] ampak je molče prenesel celo, da so ga slekli,[116] in trpel bolečine za naše odrešenje.[117] In kar je še večje: prosil je Očeta za hudodelce.[118] Ljudje tega sveta pa ne opustijo tožbe, razen če včasih prej odvzetih stvari ne prejmejo z dobičkom (zlasti če dobijo obresti pred poravnavo dolga): tako pogosto to, kar je zanje pravično, postane začetek velike krivice.

64. Med govori nekaterih pobožnih ljudi sem slišal nekoga reči, da se ne sme dovoliti naključnim ljudem pograbiti to, kar imamo za svoje vzdrževanje ali za okrepčanje revežev. S potrpežljivim prenašanjem (tega) naj bi namreč postali  (vzrok za) greh tistim, ki nam delajo krivico, zlasti če to utrpimo od kristjanov. V resnici gre tu samo za to, da si želimo svoje stvari bolj kot same sebe – z nekim nesmiselnim izgovorom. Kajti če bom opustil molitev in pozornost do svojega srca, bom začenjal malo po malo objavljati tožbe proti tistim, ki mi želijo škodovati, in prihajati v preddverje sodnih hiš, in tako bo jasno, da so mi stvari, ki si jih hočem povrniti, pomembnejše od lastnega odrešenja, da ne rečem celo od odrešilnega naročila. Kako naj torej v celoti sledim evangeljskemu ukazu (ki mi zapoveduje, naj ne zahtevam nazaj, tudi če mi kdo vzame, kar je  moje),[119] če ne prenesem z veseljem – skladno z apostolskimi besedami – ropa stvari, ki mi pripadajo?  Tudi nekdo, ki se ne pravda, a dobi nazaj, kar mu je bilo s silo vzeto, pohlepnega roparja ne osvobodi greha, kajti propadljiva sodišča ne morejo postaviti meje nepropadljivemu Božjemu razsodišču. Obtoženi je vsekakor popolnoma prepričan le glede tistih zakonov, po katerih se slučajno zagovarja v tisti zadevi. Torej je dobro za nas, da prenašamo nasilje tistih, ki nam hočejo storiti krivico, in molimo zanje, da bi bili rešeni krivde pohlepa s spreobrnjenjem, ne pa s povrnitvijo tistih stvari, ki so nam jih ukradli. Božja pravičnost namreč hoče, da včasih ne prejmemo nazaj tega, za kar smo bili opeharjeni, temveč samega pohlepneža, osvobojenega s spreobrnjenjem.

65. Ko smo spoznali pot pobožnosti, je zelo primerno in v vsakem pogledu koristno za nas, da takoj prodamo vse, kar imamo, in razporedimo prihodke od tega skladno z Gospodovo zapovedjo,[120] ter ne preslišimo odrešilnega ukaza z izgovorom, da hočemo vselej izpolnjevati zapovedi. To nam bo prineslo najprej lepo brezskrbnost in nato varno siromaštvo, ki razmišlja nad vsako »krivico« in »pravico«, ker nimamo več snovi, ki bi zanetila ogenj pohlepa. Bolj kot ostale kreposti nas bo s toploto ovila ponižnost in nam kot golim dala počitek v svojem naročju, kakor mati vzame v naročje svojega otročička in ga popolnoma ogreje, potem ko je v svoji otroški preprostosti slekel in daleč stran odvrgel svoja oblačila, ker zaradi svoje velike nedolžnosti uživa bolj v goloti kakor v pisanih oblačilih. Rečeno je namreč: »Gospod varuje negodne; ponižal sem se in rešil me je.«[121]

66. Gospod bo od nas zahteval račun za izkazano usmiljenje[122] glede na to, kaj imamo, ne pa glede na to, česar nimamo. Če torej zaradi strahu pred Bogom razdam zaradi tega razžarjenega dobrega ukaza v kratkem času vse, kar sem imel preko dolgih let, po čem bom torej klican na zagovor zdaj, ko nimam ničesar več?  Toda nekdo bo rekel: »Od kod bodo potem prejemali miloščino reveži, ki so bili zdaj vajeni po malem dobivati od našega skromnega imetja?« Naj se tak pouči, da ne sme s svojo ljubeznijo do imetja sramotiti Boga. Bog namreč ne bo  odlašal in bo poskrbel za lastno ustvarjenino, kakor (je skrbel) vse od začetka. Prav tako reveži niso pogrešali hrane ali oblačila, preden se je ta ali oni vzbudil k usmiljenju. Lepo je torej zaradi samega tega spoznanja  s poštenim služenjem odvreči nesmiselno domišljavost in napuh, (ki izhajata) iz bogastva, sovražiti lastna poželenja, kar pomeni sovražiti lastno dušo:[123]tako se ne bomo več veselili nad razsipanjem imetja, ampak zelo zaničevali svojo dušo, kakor da ne bi delali ničesar dobrega. Dokler imamo namreč obilno premoženje, nas zelo veseli (če le v nas deluje dobrota), njegovo razdajanje – kot da s tem veselo služimo Božjemu ukazu. Ko pa vse izčrpamo, pride v nas neizmerna žalost in ponižnost, kakor da ne delamo ničesar vrednega pravičnosti. Nato se duša v veliki ponižnosti obrne k sami sebi, tako da si to, česar si ne more vsak dan napraviti z dajanjem miloščine, priskrbi z neumorno molitvijo, potrpežljivostjo in ponižnostjo. Rečeno je namreč: »Berač in siromak bosta hvalila tvoje ime, Gospod.«[124] Milostnega daru bogoslovja[125] Bog ne pripravi nekomu, ki ni samega sebe pripravil s tem, da se je vsemu svojemu odpovedal zaradi veličastva Božjega evangelija, tako da v bogoljubni revščini oznanja veselo vest[126] o bogastvu Božjega kraljestva. Kajti ta, ki je rekel: »V svoji dobroti si pripravil beraču,« in dodal: »Gospod bo dal besedo z veliko močjo tistim, ki oznanjajo veselo vest,«[127] ta je to modro pokazal.

67. Vsi Božji milostni darovi so zelo dobri in lahko prinašajo vso dobroto. Nič namreč tako ne vname in nagne našega srca k ljubezni do Njegove dobrote kakor bogoslovje. Ker je namreč najzgodnejši sad Božje dobrote, vsekakor duši milostno podari prve darove. Najprej nas pripravi, da z veseljem zaničujemo vsa prijateljstva tega sveta, ker imamo namesto pokvarljivih poželenj Božje izreke[128] kot neizrekljivo bogastvo. Potem razsvetli naš um z ognjem spremembe, s čimer ga spravi v občestvo z (angelskimi) duhovi, ki opravljajo službo (Bogu).[129] Mi torej, ljubi, ki smo bili vnaprej pripravljeni, iskreno hrepenimo po tej kreposti, prikladni, vsevidni, kreposti, ki osvobaja vsake zaskrbljenosti, z Božjimi besedami hrani um v žarku neizrekljive luči in – da ne govorim preveč – razumno dušo s pomočjo svetih prerokov usklajuje v neločljivo občestvo z Bogom Besedo,  da bi tudi med ljudmi – o, čudež! – ta Božja nevestina vodnica  usklajevala božanske glasove, jasno opevajoč Gospodovo mogočnost.[130]

68. Naš um večinoma težko prenaša molitev zaradi ozke in zamejene molitvene kreposti, medtem ko se z veseljem preda bogoslovju zaradi širokosti in sproščenosti motrenj o Bogu. Da torej umu ne odpremo poti do gostobesednosti ali da ne dopustimo, da v veselju čezmerno razpre krila, posvetimo večino časa molitvi, petju psalmov in branju Svetega pisma; prav tako ne prezrimo motrenj izobraženih mož, katerih vera se razodeva skozi besede. Kajti če bomo tako delali, ne bomo omogočali umu mešati lastnih izrekov z besedami milosti niti ne bomo dopustili, da bi ga vlekla navzdol domišljavost, ker bi bil raztresen zaradi velikega veselja in zgovornosti. Nasprotno, na ta način bomo pazili, da je um v času zrenja brez domišljijskih predstav, in tako bomo storili, da bodo vsa njegova razmišljanja spremljale solze. V trenutkih mirovanja[131] in nadvse osladkan s sladkostjo molitve se ne le znajde izven prej omenjenih (škodljivih) vplivov, ampak se vse bolj prenavlja – proti jasnemu in nenapornemu dojetju Božjih motrenj; hkrati tudi ob veliki ponižnosti napreduje v motrenju razločevanja. Razen tega je treba vedeti, da obstaja molitev, ki je nad vsako razvlečenostjo.[132] Taka (molitev) pa je lastna le tistim, ki so v vsem (duhovnem) občutju in (notranji) gotovosti izpolnjeni s sveto milostjo.

69. V začetku navadno milost s svojo lastno lučjo razsvetljuje dušo za močno (duhovno) občutje, ko pa boji napredujejo, pogosto skrivnosti te milosti delujejo v bogoljubni duši na neznan način: tako nas tedaj, ko smo radostni, spravijo na sled božanskih motrenj, ker smo  poklicani od neznanja k spoznanju, a hkrati obvarujejo naše spoznanje sredi bojev brez domišljavosti. Moramo biti torej nekoliko žalostni, kakor bi bili zapuščeni, da smo bolj ponižni in se bolj podredimo Gospodovemu veličastvu: tako ob pravem trenutku dobimo krila zaradi veselega[133]  upanja. Kakor namreč velika žalost ovije dušo v brezup in nevero, jo veliko veselje spodbudi k napuhu – to govorim o tistih še negodnih (molivcih). Sredina med razsvetljenjem in zapuščenostjo je namreč izkušnja, med žalostjo in veseljem pa je sredina upanje. Rečeno je namreč: »Pričakujoč sem pričakoval Gospoda in ozrl se je name.«[134] In spet: »Kakor je mnogo bridkosti v mojem srcu, Tvoje tolažbe razveseljujejo mojo dušo.«[135]

70. Kakor vrata kopališč vedno, kadar se odprejo, hitro potisnejo toploto od znotraj ven, tako tudi duša, če hoče veliko razpravljati, raznese svoj spomin skozi vrata glasu, četudi bi govorila lepe stvari. Ko je potem duša oropana smiselnih[136] misli, govori s prepletom svojih prerivajočih se besed[137] tistim, ki so slučajno tam, kajti od tedaj nima več Svetega Duha, ki bi ji ohranjal mišljenje brez domišljijskih predstav. Dobri (Duh) namreč vedno beži pred blebetanjem, ker je tuj vsakemu vznemirjenju in domišljijam. Dobro je torej molčanje ob pravem času – nič drugega namreč ni kakor mati najmodrejšega mišljenja.

71. Beseda spoznanja nas uči, da na začetku bogoljubno dušo nadlegujejo mnoge strasti, bolj kot vse pa jeza in sovraštvo. Tega pa duša ne utrpeva toliko zaradi delovanja demonov kakor zaradi svojega napredovanja. Dokler jo namreč privlači mišljenje tega sveta, ostane negibna in nevznemirjena, četudi vidi, da nekateri teptajo to, kar je pravično. Pazi namreč na svoja poželenja in se ne ozira na Božjo pravičnost. Ko pa se s prezirom do tukajšnjih (resničnosti) in z Božjo ljubeznijo dvigne nad svoje strasti,[138] ne prenese ne pri sebi ne pri kom drugem, če vidi, da je odrinjeno to, kar je pravično, ampak se srdi na hudodelce in je vznemirjena, dokler ne vidi, da se sramotilci pravičnosti s pobožnimi mislimi zagovarjajo pred dostojanstvom pravičnosti. Zaradi tega sovraži nepravične, nadvse pa ljubi pravične. Povsem nezastrt postane pogled duše, ko je njeno zagrinjalo, se pravi telo, zaradi vzdržnosti vtkano v izredno nežno lepoto. Vendar je mnogo boljše jokati nad brezčutnostjo krivičnih kakor jih sovražiti. Čeprav so vredni sovraštva, beseda[139] ne želi, da bi sovraštvo nadlegovalo bogoljubno dušo, kajti če je v duši prisotno sovraštvo, spoznanje ni dejavno.

72. Bogoslovni um, osladkan z Božjimi izreki in ves v ognju, pošlje dušo v ugodnem času na široke poti brezstrastja. Rečeno je namreč: »Gospodovi izreki so čisti izreki, srebro, z ognjem očiščeno zemlje.«[140] Gnostik[141] pa, utrjen po izkušnji delovanja (milosti), se dvigne nad strasti. Toda tudi bogoslovec, če se razpoloži za večjo ponižnost, okusi izkušnjo gnostika, in tudi gnostik, če je njegov razločujoči del duše brezgrajen, nekaj časa okuša motrilno krepost. Ta dva milostna darova se namreč ne pojavita v celoti pri vsakem od njiju, zato da se v obeh v začudenju nad tem, v čemer ga drugi presega, pomnoži ponižnost hkrati z gorečo željo po pravičnosti. Zato pravi Apostol: »Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja.«[142]

73. Kadar je duša sredi obilja svojih naravnih sadov, si želi glasneje peti hvalospeve in močneje želi na glas moliti. Kadar pa deluje v Svetem Duhu, poje in moli z vso sproščenostjo in sladkostjo le v srcu. To razpoloženje spremlja veselje, prežeto z domišljijo, temu (sledi) duhovni jok in zatem neka veselost, ki ima rada tišino. Topel spomin, ki ostane zaradi zmernosti glasu, namreč pripravlja srce, da prenese neka blaga razmišljanja, ki izvabljajo solze. Iz tega je resnično moč videti semena molitve, (zalita) s solzami v zemlji srca, zaradi upanja, ki se razraste v veselju nad žetvijo. Toda kadar nas teži velika bridkost, moramo za nekaj časa peti hvalnice z močnejšim glasom, udarjati na strune duše z upanjem na veselje, dokler vetrovi napeva na razpihajo tega težkega oblaka.

74. Potem ko pride duša do spoznanja same sebe, tudi sama iz sebe izžareva neko toplo in Boga ljubeče občutje. Ker je ne vznemirjajo posvetne skrbi, rodi v tem miru neko ljubezensko hrepenenje,[143] skladno s svojim hrepenečim iskanjem Boga miru. Vendar se to lahko hitro razprši, bodisi zato, ker čuti izdajo spomin, ali pa ker narava kmalu potroši svojo lastno dobrost  zaradi  njene pičlosti.[144] Zato tudi grški modreci, karkoli so mislili, da so dosegli z vzdržnostjo, tega niso storili, kakor bi bilo treba, saj delovanja njihovega uma ni vodila večna in v vseh pogledih resnična Modrost. Toplota pa, ki je srcu dana iz Svetega Duha, je prvič povsem mirna in neomajna in vabi vse dele duše k hrepenenju po Bogu, ne veje izven srca, ampak bolj sama po sebi[145] vsega človeka razveseljuje z neko neskončno ljubeznijo in veseljem. Treba je torej poznati prvo (toploto) in doseči drugo. Ko je namreč narava z vzdržnostjo ozdravljena, je naravna ljubezen znamenje za to, ne  more pa, kakor duhovna ljubezen, voditi uma v brezstrastje.

75. Kadar piha v stvarstvu severni veter, zrak okoli nas ostane čist zaradi nežne narave vetra, ki prinaša jasnino; kadar pa piha južni veter, je ves nekako gost zaradi mračne narave tega vetra, ki zaradi neke sorodnosti (z oblaki) iz svojih predelov prinaša oblake po vsem svetu. Tako tudi duša: kadar deluje po navdihu resničnega in svetega Duha, se vsa nahaja izven demonske mračnosti, kadar pa je zelo na prepihu duha blodnjave, je vsa pokrita z oblaki greha. Namen sovražnikov moramo torej vedno na vso  moč obrniti proti očiščujoči in oživljajoči sapi Svetega Duha, se pravi proti duhu, ki prihaja s severa, kakor je v luči spoznanja videl prerok Ezekiel,[146] tako da ostane motreči del naše duše kar najbolj jasen in  nezmotljivo dojamemo Božja uzrtja ter v zraku, (svetlem) od luči, vidimo to, kar pripada luči. To je namreč luč resničnega spoznanja.

76. Nekateri so menili, da se pri krščenih v um hkrati skrijeta milostni dar in greh, se pravi duh resnice in duh blodnje.[147] In tako, pravijo, eno obličje kliče um k dobremu, drugo pa naravnost k nasprotnemu. Jaz pa sem iz Božjega Pisma in s samim občutjem v umu dojel, da pred svetim krstom milost od zunaj spodbuja dušo k dobremu, satan pa ždi skrit v njenih globinah in skuša zagraditi vse desne[148] prehode uma. Toda od te ure, v kateri smo prerojeni, demon ostane zunaj, znotraj pa (se naseli) milost. Zato spoznamo, da je prej blodnja vladala duši, zdaj, po krstu, pa ji vlada resnica. Vendar je satan tudi potem dejaven kakor prej, pogosto še huje, a ne kakor bi v duši sobival z milostjo – naj se to ne zgodi! –, ampak nekako vnema um prek vlažnosti telesa s sladkostjo nerazumnih užitkov. To se zgodi z Božjim dopuščanjem, da pride tako človek skozi vihar in ogenj in preizkušnjo – če hoče – k uživanju dobrega. Rečeno je namreč: »Šli smo skozi ogenj in vodo in popeljal si nas k oddihu.«[149]

77. Milost, kakor sem rekel, je skrita v sami globini našega uma od tistega trenutka, ko smo krščeni, a skriva svojo navzočnost od samega umskega občutja. Ko pa se nekdo trdno nameni in začne ljubiti Boga, tedaj (milost) prek umskega občutja duši z neko neizrekljivo besedo priobči del svojih dobrin. Ker želi (ta človek) nato z gotovostjo obdržati to odkritje, ga navda žeja po tem, da bi se z veseljem odrekel vsem sedanjim dobrinam, da bi si resnično pridobil njivo, na kateri je našel skriti zaklad življenja.[150] Ko se namreč nekdo odpove vsemu zakladu tega življenja, tedaj najde kraj, kjer se skriva Božja milost. Glede na to, koliko je napredovala duša, tudi Božji dar v umu razodene svojo dobroto. Vendar Gospod tedaj dopusti, da dušo bolj nadlegujejo demoni, da jo nauči razločevanja med dobrim in zlim, kakor je prav, in jo, potem ko se duša očisti, naredi bolj ponižno zaradi velikega sramu, ker se je približala ostudnosti demonskih misli.

78. V razumskem gibanju duše smo po Božji podobi,[151] telo pa je kakor hiša duše. Ker zaradi Adamovega padca niso bile umazane le poteze značaja duše, ampak je propadljivosti podleglo tudi telo, zato je Božja Beseda postala meso, ko nam je Bog po svojem krstu[152] milostno podaril vodo odrešenja za ponovno rojstvo. Prerodimo se namreč z vodo po delovanju Svetega in Oživljajočega Duha, in nato se takoj očistimo po duši in telesu, če z vso razpoložljivostjo[153] pridemo k Bogu, v nas pa šotori Sveti Duh, ki odganja greh. Ni namreč možno, da bi bili v duši, katere značaj je enojen in enostaven, hkrati dve obličji, kakor so mislili nekateri. Ker se namreč Božja milost s svetim krstom prilagodi v neskončni ljubeznivosti potezam tistega »po podobi« kot poroštvo podobnosti, kje bi lahko našlo prostor obličje zlega? Vsekakor ni nobenega občestva med lučjo in temo.[154] Mi, ki se borimo v svetih bojih, torej verujemo, da je s kopeljo nepropadljvosti iz zakladnice uma pregnana mnogooblična kača. Ne sprašujmo se, začudeni, iz kakšnega razloga po krstu spet mislimo slabo poleg dobrega. Kopel svetosti namreč odstrani madež našega greha, toda zdaj ne spremeni dvojnosti naše volje, prav tako ne prepreči demonom, da bi se bojevali proti nam ali nam govorili blodnjave besede. Namen tega je v tem, da tisto, česar nismo upoštevali, ko smo bili naravni, (zdaj) ohranjamo z Božjo močjo, ker smo prejeli orožje pravičnosti.[155]

79. Satan, kakor sem rekel, je po svetem krstu izgnan iz duše, vendar mu je zaradi prej omenjenih vzrokov dovoljeno, da deluje nanjo prek telesa. Božja milost namreč prebiva v globni duše, se pravi v umu. Rečeno je namreč: »Vsa slava kraljeve hčere je znotraj,«[156] ne kaže se demonom. Zato zaznamo Božje hrepenenje, kakor bi izviralo iz same globine našega srca, ko se s toplino spomnimo na Boga. Vendar zli duhovi še vedno napadajo in se skrivajo v čutih telesa in zaradi lahkomiselnosti mesa delujejo pri tistih, ki so še negodni v duši. Zato se naš um, kakor pravi Božji Apostol, vedno veseli postave Duha, medtem ko želijo meseni čuti biti zapeljani v lahkotnost užitkov.[157] Zato milost s pomočjo umske zaznave pri tistih, ki so napredovali v spoznanju, razveseljuje telo v neizrekljivem veselju. Toda demoni ujamejo dušo s tem, da jo, morilci, na silo kličejo v to, česar noče, zlasti takrat, ko odkrijejo, da brezskrbno in malomarno hodimo po poti pobožnosti.

80. Tisti, ki pravijo, da v srcih vernih sobivata dve obličji, namreč milosti in greha, ker je evangelist rekel: »In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela,«[158] hočejo  dokazovati svojo domnevo, da Božja svetloba nikakor ni umazana zaradi sobivanja  z zlom, čeprav se Božja luč v duši  še tako približa temi demona. Vendar jih zavrne sam izrek evangelija, ker pač mislijo izven okvira Svetega pisma. Ko je namreč Božja Beseda, resnična Luč, imela za vredno, da se prikaže svoji stvaritvi v mesu, in je v neizmerni ljubezni do človeka prižgala svojo luč Božjega spoznanja, mišljenje tega sveta ni sprejelo Božjega namena, se pravi, ni ga spoznalo, »kajti meseno mišljenje je sovraštvo do Boga«[159] – zaradi tega je Teolog[160] uporabil ta rek. Če spustimo nekaj vrstic sredi (besedila), božanski (Teolog) nadaljuje: »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (namesto ‘vodi’ ali ‘oživlja’), je prihajala na svet. Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, tistim, ki verujejo v njeno ime.«[161] Tudi nadvse modri Pavel pravi, ko razlaga (izraz) ‘niso sprejeli’: »Ne, kakor bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Jezus Kristus.«[162] Evangelist ne reče, da satan ni sprejel resnične luči – od začetka ji je namreč tuj, ker ne sije v njem –, ampak s to besedo upravičeno sramoti tiste ljudi, ki sicer slišijo o Božjih mogočnih delih in čudežih, a se zaradi svojega zatemnjenega srca nočejo približati luči Njegovega spoznanja.

81. Beseda spoznanja nas uči, da sta nekako dve vrsti hudobnih duhov. Prva od njiju je nekako finejša, druga bolj snovna. Prva, finejša, se bojuje proti duši, ta druga pa navadno ujame telo[163] z »mastnimi« tolažbami. Zato so si demoni, ki se borijo z dušo, in tisti, (ki se borijo) proti telesu, vedno nasprotni, čeprav imajo isti namen, namreč škodovati ljudem. Kadar torej milost ne prebiva v človeku, se (demoni) skrivajo v globini srca resnično kakor kače in ne dovoljujejo duši sprevideti hrepenenja po dobrem. Ko pa je milost skrita v umu, (demoni) kakor neki temni oblaki tečejo skozi dele srca v obliki grešnih strasti ali raznovrstnih raztresenosti, da s spominjanjem raztresajo um in ga odtrgajo od druženja z milostjo. Ko se nam torej zaradi nadlegovanja demonov v duši vname ogenj duševnih strasti, in vsekakor tudi napuh, ki je mati vsega zlega, se ob misli na razpad telesa sramujemo oholosti častihlepja. Prav to je treba storiti tudi, kadar demoni, ki se bojujejo s  telesom, pripravljajo naše srce, da bi vzplamtelo v sramotnih poželenjih. Že samo ta ena pomisel[164] more s spominom na Boga uničiti vsa nasprotovanja hudobnih duhov. Če pa nas nato na podlagi te pomisli demoni duše nagovarjajo k brezmejnemu zaničevanju človeške narave, češ da zaradi mesa  nima prav nobene vrednosti (to namreč radi delajo, če jih hoče kdo mučiti prav s to mislijo), pomislimo na čast in veličastvo Nebeškega kraljestva, ne da bi prezrli grenkost in mračnost sodbe, tako da s prvim pomirimo svojo plašnost, z drugim pa utrdimo mehkobo svojega srca.

82. Naš Gospod v evangelijih uči, da si satan, ko se vrne in najde svojo hišo (se pravi srce, ki ne rodi sadu) pometeno in prazno, privzame sedem duhov, hujših od sebe, ter gredo vanjo in tam prežijo, in tako naredi, da je s človekom nazadnje huje, kot je bilo na začetku.[165] Od tod je treba razumeti, da satan ne more priti v globino srca in tam ostati, dokler je v nas Sveti Duh. Toda tudi božanski Pavel nas odkrito uči o zrenja uma. V zrenju na podlagi asketskega spoznanja namreč govori takole: »Kot notranji človek se veselim Božje postave, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.«[166] Z vidika popolnosti pa pravi: »Zdaj namreč ni  nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu, kajti postava Duha življenja me je osvobodila postave greha in smrti.«[167] Pravi pa tudi drugje, da bi nas spet poučil, da se satan preko telesa bojuje z dušo, ki je deležna Svetega Duha: »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere, z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega; vzemite tudi čelado odrešenja in meč duha, kar je Božja beseda.«[168] Eno je namreč ujetništvo, nekaj drugega pa je boj, kajti za prvo je značilno nasilna ugrabitev, drugo pa se razodeva v enakovrednem boju. Zato tudi pravi Apostol, da satan vedno prihaja z ognjenimi puščicami proti dušam, ki nosijo Kristusa. Kdor namreč ne obvlada svojega nasprotnika, vedno proti njemu uporablja puščice, da bi mogel s peresom puščic loviti tistega, ki se z njim bojuje od daleč. Tako tudi satan: ker se ne more zaradi navzočnosti milosti skriti, kakor prej, v um (duhovnih) borcev, prileti  na vlažnost in se skrije v telo, tako da  po lahkomiselnosti telesa nastavi duši vabo. Zato je treba telo zmerno raztapljati (z askezo), da zaradi njegove vlažnosti um ne zdrsne v lahkotnost užitkov. Prav je namreč, da nas prepričajo Apostolove besede, da Božja luč vodi dejavnost uma v tistih, ki se bojujejo, zato (um) tudi služi Božji postavi in se raduje v njej. Telo pa zaradi svoje lahkomiselnosti rado pripusti k sebi hude duhove, zato ga ti včasih privlečejo ven, da služi njihovi zlobi. To vsekakor pokaže, da um ni skupno bivališče Boga in hudiča. Kako torej »z umom služim Božji postavi, z mesom pa postavi greha,«[169] razen če se moj um v vsej svobodi ne postavi v boj proti demonom in se radovoljno podredi dobrotljivosti milosti, medtem ko telo rado pripusti k sebi vonj nesmiselnih užitkov – kajti pri (duhovnih) borcih je, kakor sem rekel, dovoljeno hudim duhovom skriti se v njem. »Vem namreč,« pravi (Pavel), »da v meni, se pravi v mojem telesu, ne prebiva nič dobrega.«[170] To velja za tiste, ki sredi boja stojijo nasproti grehu, Apostol namreč tega ne govori sam o sebi.[171] Proti umu namreč demoni vodijo boj, meso pa si prizadevajo razpustiti z »mastnimi«  tolažbami v lahkotnost užitkov. Demonom je namreč (za)enkrat  skladno z (Božjo) pravično sodbo dovoljeno prebivati v globini mesa tudi pri tistih, ki se vneto borijo proti grehu, ker je svobodna izbira načina človeškega mišljenja pač vedno na preizkušnji. Če torej nekdo zmore  umreti takrat, ko še živi po (asketskih) naporih, postane nato z gotovostjo bivališče Svetega Duha. Preden namreč tak (človek) umre, je že vstal – prav kakor blaženi Pavel in tisti, ki so bíli ali bijejo popolne boje proti grehu.

83. Srce prinaša iz sebe misli, (ki so) dobre, in (take, ki) niso dobre; mišljenje, ki ni dobro, pa ni sad njegove narave. Kakor bi imelo zaradi nekdanje prvotne zablode pridobljen spomin na to, kar ni dobro, večino zlih misli zajame iz trpkosti demonov. Vendar vse misli zaznavamo kot izhajajoče iz srca in zato nekateri domnevajo, da je v umu poleg milosti tudi greh. Zato tudi pravijo, da je Gospod govoril: »Kar prihaja iz ust, pride iz srca, in to omadežuje človeka. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori,«[172] in kar sledi. Ne vedo pa, da si naš um, ki deluje z neko občutljivostjo (duhovnega) občutja, prisvoji misli, ki mu jih podtaknejo hudobni duhovi;  po mesu se dejavnost lahkomiselnosti telesa prenese naprej v dušo, s tem da se pomešata[173] – a ne vemo kako, ker meso vedno neizmerno rado sprejme varljivo laskanje. Zato se zdi, da tudi misli, ki so jih v dušo vsejali demoni, prihajajo iz srca. Naredimo pa jih za svoje, kadar se želimo veseliti v njih, kar je Gospod grajal, ko je uporabil prej omenjene besede, kot je iz Božjega izreka razvidno. Če se namreč nekdo veseli misli, ki mu jih podtika satanova zloba, in spomin nanje tako rekoč vpiše v svoje srce, je povsem jasno,[174]  da je to sad njegovega lastnega razmišljanja.

84. V evangelijih govori Gospod, da ni mogoče izgnati močnega iz njegove hiše, če ga močnejši od njega ne zveže, oropa in izžene.[175]  Kako more potem ta, ki je bil tako sramotno izgnan, spet vstopiti in prebivati v svoji hiši skupaj z resničnim gospodarjem, ki počiva, če si to zaželi?  Niti kralj namreč, ki se je nekoč zmagovito bojeval z upornim oblastnikom, ne bo trpel, da bi bil ta v kraljevskih palačah navzoč skupaj z njim. Raje mu bo takoj prerezal vrat ali ga zvezal in predal svojim četam v dolgo kaznovanje in nadvse bridko smrt.

85. Če kdo predpostavlja, da zaradi tega, ker premišljujemo dobre stvari hkrati s slabimi, v umu bivata hkrati Sveti Duh in hudič, naj se pouči, da se to dogaja, ker še nismo okusili in videli, da je Gospod dober.[176] Najprej namreč, kakor sem rekel zgoraj, milost skriva svojo navzočnost med krščenimi, ker čaka na namen duše. Ko pa se človek popolnoma obrne h Gospodu, tedaj se razodene srcu z nekim neizrekljivim občutjem. Nato spet čaka na vzgib duše, vendar dopusti demonskim puščicam dospeti vse do globine njenega občutja, da bi s toplejšim namenom in ponižnim zadržanjem iskala Boga. Če začne nato človek napredovati v izpolnjevanju postave in neprestano klicati na pomoč Gospoda Jezusa, tedaj se ogenj svete milosti porazdeli  tudi na bolj zunanja čutila srca, plevel človeške prsti pa požge s popolno gotovostjo (spoznanja). Zato tudi demonske namere[177] dospejo le nekoliko stran od teh krajev in od tam polagoma zbadajo, kar je strastnega v duši. Ko pa si človek boja prisvoji vse kreposti, in še zlasti popolno siromaštvo, tedaj z neko globljo (duhovno) zaznavo jasno vidi vso svojo naravo, ki se razgreje v veliki ljubezni do Boga. Zato so tedaj demonske puščice pogašene z neko bolj zunanjo zaznavo telesa. Sapa Svetega Duha namreč, ki potisne srce proti vetrovom miru, popolnoma in še v zraku pogasi puščice demona, ki nosi ogenj. Vendar včasih Bog nekoga, ki je že dospel do take stopnje, prepusti hudobiji demonov; njegov um pusti tedaj brez luči, zato da se naša svobodna volja[178] ne bi popolnoma ogradila z vezjo milosti – ne samo zato, da bi bil greh premagan z boji, ampak ker mora  človek še napredovati v duhovni izkušnji. To namreč, kar je mišljeno kot popolnost vzgajanega, je še nepopolno, kar zadeva bogastvo dobrotljivosti Boga, ki vzgaja v ljubezni, četudi bi kdo z napredovanjem v (asketskih) naporih mogel preplezati vso lestev, pokazano Jakobu.[179]

86. Gospod sam je rekel, da je satan padel z neba, da se ta spaka ne bi oziral nazaj na bivališča svetih angelov. Kako more potem ta, ki ni bil vreden občestva z dobrimi služabniki, imeti človeški um kot skupno bivališče z Bogom? Ampak četudi ugovarjajo, da se to zgodi po (Božjem) dopuščanju, njihove besede nimajo nobenega smisla.[180]  Dopuščanje zaradi vzgoje namreč nikoli ne oropa duše Božje luči, temveč večinoma milost le skrije svojo navzočnost v umu, kakor sem že rekel: s tem tako rekoč vodi dušo k mrzkosti demonov, da bi z vsem strahom in veliko ponižnostjo iskala Božjo pomoč, ker je nekoliko spoznala hudobijo svojega sovražnika. Prav tako mati svoje dete, ki se ob običajnem obredu dojenja vede poredno, za kratek čas izpusti iz svojega objema, da se prestraši tam okoli stoječih grdih ljudi ali morda nekih zveri in se z velikim strahom in solzami spet vrne v materino naročje. Dušo pa, ki noče Boga, dopuščanje s tako odvrnitvijo preda kot ujetnika demonom. Mi pa nismo otroci odstopanja[181] (naj se to ne zgodi!), ampak verujemo, da smo resnični otroci Božje milosti, ki nas doji z majhnimi zavračanji in pogostimi tolažbami, da po njeni dobrotljivosti dospemo »do popolnega moža, do mere doraslosti Kristusove polnosti«.[182]

87. Vzgojno dopuščanje prinaša duši veliko žalost, ponižnost in temu primeren obup: tako  njen slavohlepni in razburljivi del pride k ponižnosti, kakor se spodobi. Hitro privede v srce Božji strah in solze izpovedi ter veliko hrepenenje po najlepšem molku. Hkrati pa (to dopuščanje) odvrnitve Boga dovoli, da se duša napolni z obupom, nevero, nadutostjo in jezo. Mi se moramo torej, ker poznamo izkušnjo obeh vrst dopuščanja, bližati Bogu glede na vsako od njiju. V prvem primeru smo Mu dolžni prinašati zahvalo z zagovorom kakor nekomu, ki naše predrzno mišljenje kaznuje z odvzemom tolažbe, da nas kot dober oče nauči razlike med krepostjo in hudobijo; v drugem primeru pa naj bi z neprestanim izpovedovanjem grehov in pretakanjem solz in večjo samoto pomnožili napore in s tem izprosili od Boga, da se kakor prej ozre v naša srca. Razen tega je treba vedeti, da se takrat, ko se vname bitka v bitnostnem[183] spopadu med dušo in satanom – govorim o vzgojnem dopuščanju –,  milost odtegne, kakor sem že prej rekel, vendar sodeluje z duši nespoznano pomočjo: tako pokaže sovražnikom duše, da zmaga pripada edinole duši.

88. Kadar kdo stoji pozimi ob začetku dneva na kakem kraju pod milim nebom in je obrnjen proti vzhodu, je njegov sprednji del ves nekoliko ogrevan od sonca, zadaj pa ni nikjer deležen toplote, ker sonce ne stoji nad njegovo glavo. Tako tudi tistim, ki so na začetku duhovnega delovanja, toplota svete milosti delno ovija srce, zato tedaj njihov um začenja rojevati sadove duhovnega mišljenja, njihovi vidni deli pa ostajajo pri mesenem razmišljanju, ker sveta luč milosti še ni razsvetlila vseh udov srca za globoko (duhovno) občutje. Vendar nekateri, ki ne razumejo, menijo, da sta v umu tistih, ki se bojujejo, dve osebi,[184] ki stojita tako rekoč ena proti drugi. Tako se torej zgodi, da duša v istem trenutku misli dobro in slabo,[185] kakor se človek, ki je bil dan za zgled, ob istem dotiku trese od mraza in se greje. Od trenutka namreč, ko naš um zdrsne v dvojnost spoznanja, od tedaj mora nositi, četudi noče, obenem dobre in slabe misli – gotovo tudi pri tistih, ki prihajajo do natančne in podrobne presoje. Kdor si namreč prizadeva misliti dobro, se takoj spomni tudi na zlo, kajti človekov spomin je od časa Adamove neposlušnosti razcepljen v neko dvojno pojmovanje. Če torej začnemo uresničevati Božje zapovedi z gorečo vnemo, milost razsvetli vsa naša čutila z nekim globokim občutjem in tako rekoč zažge vse naše spomine ter osladi naše srce v nekem miru neomajnega  prijateljstva. Pripravlja nas, da bomo razmišljali o nekih duhovnih stvareh in ne več skladno z mesom. To se povsem nepretrgoma dogaja tistim, ki se bližajo popolnosti: tistim, ki neprestano nosijo v srcu spomin na Gospoda.

89. Dve stvari nam priskrbi sveta milost s krstom prerojenja, od katerih je ena neizmerno večja od druge. Toda druga se nam milostno daruje takoj. Obnovi nas v sami tej vodi (krsta) in osvetli vse poteze duše, se pravi v skladu s podobo,[186]  ter spere vsak madež našega greha. Prva pa pričakuje, da bo sodelovala z nami – kar je pravzaprav pomen izraza ‘po podobnosti’.[187] Ko bo torej um začel z močnim občutjem okušati dobrotljivost Vsesvetega Duha, začenja milost na tisto ‘po podobi’ tako rekoč slikati ‘po podobnosti’. Na tak način tudi slikarji najprej naslikajo z eno barvo obliko človeka, nato po malem krasijo z barvo na barvo, in tako uspešno dovršijo podobo slikanega vse do las. Tako tudi sveta Božja milost najprej uravna tisto ‘po podobi’ s krstom v stanje, kakršen je bil človek, ko je nastal. Ko pa vidi, da s trdnim namenom   hrepenimo po lepoti te podobnosti in stojimo goli in brez strahu v njeni delavnici, tedaj okrasi krepost s krepostjo in iz veličastva v slavo privede nazaj lik[188] duše ter ji priskrbi pečat[189] podobnosti.  Tako nam torej občutje razkrije, da smo oblikovani po podobi, popolnost podobe pa bomo spoznali po razsvetljenju. Vse kreposti namreč um, ki napreduje v skladu z neko določeno mero in neizrekljivo ubranostjo, prejme z (duhovnim) občutjem, le duhovne ljubezni si ne more pridobiti, če ni v popolni gotovosti razsvetljen od Svetega Duha. Če namreč um ne prejme po Svetem Duhu v popolnosti tega ‘po podobnosti’, ima lahko skoraj vse druge kreposti, vendar ostane brez deleža v popolni ljubezni. Ko namreč postane podoben Božji ljubezni (kolikor pač more biti človek podoben Bogu, pravim), tedaj nosi tudi podobnost božanske ljubezni. Kakor je namreč podobi tistih, ki jih upodabljajo, dodan blesk vseh barv, da ohrani podobnost upodobljenega vse do nasmeha, tako tudi pri tistih, ki jih je božanska milost naslikala v božansko podobnost, dodano razsvetljenje ljubezni odkriva, da je lepota ‘po podobnosti’ popolnoma ustrezna tistemu ‘po podobi’. Nobena druga krepost ne more pridobiti duši brezstrastja – razen ljubezni same. »Ljubezen je namreč izpolnitev postave.«[190] »Tako se torej naš notranji človek iz dneva v dan obnavlja«[191] v okušanju ljubezni, izpopolnjuje se v njeni popolnosti.

90. Če goreče hrepenimo po Božji kreposti, na začetku napredovanja Sveti Duh  stori, da duša z vsem občutjem in gotovostjo okuša sladkost Boga:  tako lahko um natančno spozna popolno nagrado za bogoljubne napore. Nato pa za dalj časa skrije sijaj tega oživljajočega daru:  tako imamo, četudi udejanjamo vse druge kreposti, sebe za popoln nič, ker še nimamo tako rekoč v trajno zadržanje pridobljene svete ljubezni. Tako torej demon sovraštva tedaj hudo nadleguje duše bojujočih se, da bi v njih celo do tistih, ki jih ljubijo, z obrekovanjem zanetil sovraštvo, ter  uničujoče delovanje tega sovraštva privede skoraj do poljuba. Tedaj je duša še bolj užaloščena, ker ima v sebi spomin na duhovno ljubezen, a si je ne more s čutili[192] pridobiti zaradi pomanjkanja povsem dovršenih naporov. Torej moramo nekaj časa delovati na silo,[193] da dosežemo njen okus z vsem občutjem in gotovostjo. Popolnosti te ljubezni namreč nihče ne more doseči v tem mesu, razen tistih svetih, ki so prišli s pričevanjem do mučeništva in popolne izpovedi[194] (vere). Tisti namreč, ki je tega deležen, se popolnoma spremeni in tudi hrano mirno pogreša. Kajti kakšno poželenje bi še imel do svetnih dobrin nekdo, ki ga hrani Božja ljubezen? Zato nam nadvse modri Pavel, ta velika posoda[195] spoznanja, ki iz svoje popolne gotovosti oznanja veselo vest o prihodnjem sijaju svetih, govori takole: »Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.«[196]  To pa je sad popolne ljubezni. In to lahko tisti, ki napredujejo v popolnosti, tukaj neprestano okušajo, ne more pa si je nihče popolnoma pridobiti, razen takrat, ko Življenje popolnoma použije to, kar je umrljivo. 

91. To mi je pripovedoval eden tistih, ki z neko nenasitno željo po spoznanju ljubijo Boga; rekel je: »Meni, ki sem želel spoznati Božjo ljubezen s (pravim) spoznanjem, je Dobri podaril to v globokem občutenju in gotovosti. In tako zelo sem občutil takšno delovanje, da je duša hitela z nekim neizrekljivim veseljem in ljubeznijo izstopiti iz telesa in oditi h Gospodu, tako rekoč pozabiti na način tega časnega življenja. Kdor je imel izkušnjo take ljubezni, četudi bi ga kdo tisočkrat užalil ali mu škodoval – zgodi se namreč, da mora tak (človek) še z napori prebroditi katero teh stvari –, se ne bo jezil nanj, ampak ostane tako, kakor bi se nekako združil z dušo njega, ki ga je užalil ali mu škodoval. Vname se le proti tistim, ki gredo zoper reveže ali zoper Boga, kakor pravi Pismo: »Govorijo krivično,«[197] ali (tistim, ki) kako drugače živijo zločinsko. Kajti tisti, ki preseže ljubezen do samega sebe in zelo ljubi, a le Boga samega, ne brani več svoje časti, ampak hoče, da se časti le pravičnost tistega, ki je njega počastil z večno častjo. Tega razpoloženja nima več, kot da bi izhajalo iz nekega kratkotrajnega hotenja,[198] ampak  je od tedaj njegova stalna drža zaradi globoke izkušnje Božje ljubezni. Poleg tega je treba vedeti, da se tisti, ki mu je Bog dal, da deluje v taki ljubezni, v času delovanja te ljubezni dvigne celo nad vero, ko se s srčnim občutenjem  zaradi velike ljubezni drži Njega, katerega v veri časti, kot nam modro pokaže sveti Pavel, ki pravi: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.«[199] Kajti kdor se z bogastvom ljubezni, kakor sem rekel, drži Boga, je tedaj mnogo večji od lastne vere, ker je ves v ljubezenskem hrepenenju.

92. Srednja stopnja delovanja svetega spoznanja nas pripravi k temu, da nas nemalo razžalosti, če v nekem razjarjenju nekoga užalimo in si ga naredimo za sovražnika. Zato nikoli ne neha zbadati naše vesti, dokler s silnim opravičevanjem ne privedemo tega, ki smo ga užalili, spet v prejšnje razpoloženje. Skrajni razmah[200] tega delovanja[201] pa razkrije in stori, da tudi takrat, ko se kak posvetni človek po krivici razjezi na nas, zaradi tega mnogo  preudarjamo in smo zaskrbljeni, ker smo  sploh postali spotika nekomu izmed ljudi tega sveta; zaradi tega namreč um tedaj zanemarja bogoslovje.[202] Beseda spoznanja je namreč v celoti ljubezen in ne dovoli, da bi se um razširil, da bi mogel sprejeti božanska uzrtja, če prej v ljubezni ne sprejmemo tudi tistega (človeka), ki se brez razloga jezi na nas. Če pa oni tega ne sprejme ali se spet odvrne od naših poti, je naša dolžnost, da nato potezo njegovega obličja dodamo svojemu razpoloženju v neki širini duše,[203] in tako v globini srca izpolnimo postavo ljubezni. Tisti, ki hočejo imeti spoznanje Boga, kakor je rečeno, morajo tudi na obličja takih, ki se jezijo ob nepravem času, v svojem razumu gledati brez jeznih misli. Ko se to zgodi, se bo naš um ne le brez spotike pomaknil k premišljevanju Božjega nauka, ampak se bo z veliko zaupnostjo[204] tudi povzpel k ljubezni do Boga, tako rekoč neovirano hiteč z druge na prvo stopnico.

93. Pot kreposti se zdi tistim, ki se začnejo z ljubeznijo posvečati pobožnosti, grapava in strašljiva, ne ker bi res bila taka, ampak ker se človeška narava takoj iz maternice združi s s širokim razponom užitkov. Tistim, ki zmorejo priti do sredine te poti, se pokaže povsem prijazna in lahka. Slábo, ki je podvrženo lepi navadi,  je namreč po delovanju dobrega uničeno skupaj s spominom na nesmiselne užitke. Zaradi tega duša nato rada hodi po poteh kreposti. Zato Gospod, ki nas vodi po poti odrešenja, pravi: »Kako ozka in strma je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki hodijo po  njej.«[205] Tistim, ki želijo in so trdno namenjeni pristopiti k spolnjevanju Njegovih svetih zapovedi, pa pravi: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«[206] Torej je treba v začetku bojevanja z neko silovito voljo izpolnjevati svete Božje zapovedi, da bi nam dobri Gospod, ko vidi naš namen in napor, poslal svojo voljo, pripravljeno z velikim veseljem služiti njegovim veličastnim hotenjem.[207] Tedaj »Gospod pripravlja voljo,«[208] tako da bi mi neprestano z nekim velikim veseljem delali dobro. Takrat bomo namreč v resnici[209] zaznali,  da je Bog tisti, ki deluje v nas, tako da želimo in delujemo Njemu po volji.[210]

94. Prav kakor vosek ne more sprejeti pečata, pritisnjenega nanj, če ni bil dolgo gret ali mehčan, tako tudi človek ne more napraviti prostora za pečat Božje kreposti, če ni bil preizkušan z napori in slabotnostmi. Zato Gospod govori božanskemu Pavlu: »Dovolj ti je moja milost. Moč se izpolnjuje v slabotnosti.«[211] Sam Apostol se ponaša z besedami: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč.«[212] Tudi v Pregovorih je pisano: »Kogar namreč Gospod ljubi, ga vzgaja, tepe vsakega sina, ki ga sprejme.«[213] ‘Slabotnosti’ pa Apostol imenuje upore sovražnikov Križa,[214] ki se neprestano dogajajo njemu in vsem svetim tistega časa, da se ne bi, kakor sam pravi, prevzeli zaradi preobilja razodetij.[215] Raje so namreč s ponižnostjo ostali v drži, (značilni za) popolnost, in prek bridkih zasramovanj pobožno ohranjali Božji dar. Mi zdaj imenujemo slabotnosti zle misli in telesne nepravilnosti. Ker so bila namreč telesa svetih, ki so se bojevali proti grehu, predana smrtonosnim mučenjem in različnim drugim stiskam, so bili tedaj sveti visoko nad strastmi, ki izhajajo iz človeškega greha. Zdaj pa, ko se je mir v cerkvah po Gospodovi volji[216] pomnožil, morajo biti telesa teh, ki se borijo za pobožnost, nenehoma preizkušana z nadlogami, duše pa z zlimi mislimi, zlasti pri tistih, pri katerih spoznanje deluje v vsem občutju in gotovosti, da bi postali povsem brez domišljavosti in raztresenosti in bi mogli zaradi velike ponižnosti najti v svojih srcih prostor, kakor sem rekel, za pečat Božje lepote, kakor pravi svetnik: »Luč tvojega obličja, Gospod, je bila vtisnjena na nas.«[217] Treba je torej v zahvaljevanju potrpežljivo čakati na Gospodov sklep.  Nenehne bolezni in borba proti demonskim mislim se nam bodo tedaj namreč vštele v račun  drugega pričevanja. Ta, ki je takrat govoril svetim pričevalcem[218] po onih nepostavnih oblastnikih, naj zatajijo Kristusa in hrepenijo po svetni slavi, je zdaj te iste stvari  prevzel sam nase in jih neprestano govori Božjim služabnikom. Ta, ki je takrat povzročal bolečine telesom svetih in po tistih, ki so služili hudičevskim načrtom, do skrajnosti sramotil častivredne učitelje, zdaj tudi sam zadaja izpovedovalcem pobožnosti različno trpljenje s številnimi sramotenji in zaničevanji, zlasti ko zaradi Gospodovega veličastva na vso moč pomagajo revežem, utrujenim od naporov. In zaradi tega se moramo zanesljivo in s potrpežljivostjo truditi za pričevanje vesti pred Gospodom. »Z velikim pričakovanjem sem pričakoval Gospoda in ozrl se je name,«[219] pravi (psalmist).

95. Nadvse težka stvar je ponižnost. Kolikor večja je, s toliko številnejšimi  boji se doseže. K tistim, ki so deležni svetega spoznanja, prihaja na dva načina. Na en način takrat, ko je borec za dosego pobožnosti sredi duhovne izkušnje, in sicer z oslabelostjo telesa ali zaradi tistih, ki so sovražni do ljudi, ki skrbijo za pravične stvari, ali pa zato, ker ima (ta borec) zaradi zlih misli nekoliko bolj ponižno razmišljanje. Drugič pa, ko je um s polnim občutjem in gotovostjo razsvetljen od svete milosti, tedaj ima duša tako rekoč naravno ponižnost. Nahranjena z Božjo dobroto ne more biti več zapeljana pod breme častihlepja; četudi neprestano udejanja Božje zapovedi, se ima za ponižnejšo od vseh zaradi občestva z Božjo dobrotljivostjo. Prva (ponižnost) vsebuje pogosto žalost in strah, druga pa veselje z nadvse modro sramežljivostjo,[220] kajti prva, kot sem rekel, se pojavi pri tistih, ki so sredi bojev, druga pa je od zgoraj poslana tistim, ki se bližajo popolnosti. Zato se prva večkrat osramoti zaradi uspehov v tem svetu, druga pa se ne vznemiri v strasti in je povsem neobčutljiva za strašne puščice greha, čeprav bi ji kdo ponudil vsa kraljestva sveta.[221] Postala je namreč vsa duhovna in zato nikakor ne pozna več telesnih časti. Borec mora v vsakem oziru iti skozi prvo, da pride v drugo. Kajti če nam milost skozi prvo s prinašanjem vzgojnega trpljenja ne preizkusi in omehča svobodne volje, nam ne bo darovan dragoceni sijaj druge.

96. Prijatelji užitkov tega življenja se spotaknejo ob svojih mislih. Vodi jih namreč nerazločujoče mišljenje, zato hočejo skoraj vse svoje strastne misli prenesti v nepostavne besede in brezbožna  dejanja. Tisti pa, ki si prizadevajo uspeti v asketskem življenju, od teh spotik pridejo do še hujših misli ali do kakih hudih in škodljivih besed. Ko namreč demoni vidijo take (ljudi), ki radi dopuščajo sramotenja (drugih) ali govorijo kaj, česar ne udejanjajo,  govoričijo nespodobne reči in se krohotajo, kakor se ne sme, ali se pretirano jezijo ali si želijo prazne in nespametne slave, se enodušno oborožijo proti njim. Častihlepje vzamejo predvsem kot pretvezo za svojo lastno hudobijo in skočijo skoznjo kot skozi neko temno okno  in oplenijo duše. Tisti torej, ki želijo sobivati z množico kreposti, ne smejo iskati slave niti srečevati mnogo drugih ljudi niti se pojavljati na javnih shodih niti zasramovati drugih, čeprav bi bili ti tega vredni, niti se ne smejo veliko pogovarjati, čeprav bi lahko vse dobro povedali. Zgovornost namreč pretirano razprši um in ga ne le stori nekoristnega za duhovno delovanje, ampak ga tudi izroči demonu duhovne naveličanosti,[222] ki ga čez vse oslabi in ga izroči demonu žalosti, nato pa še (demonu) jeze. Um mora torej biti vedno zaposlen z ohranjanjem svetih zapovedi in z globokim spominom na Gospoda veličastva. »Kdor se drži zapovedi,« pravi namreč (psalmist), »ne bo poznal hudobne besede,«[223] to se pravi, ne bo zašel v slabe misli ali besede.

97. Ko srce sprejme strelice demonov z neko žgočo bolečino, tako da ta, ki se bojuje, meni, da prejema resnične puščice, takrat duša v mukah sovraži strasti, kakor bi bila na začetku očiščevanja. Če namreč ne bi silno trpela zaradi nesramnosti greha, se ne bi mogla obilno veseliti dobrote pravičnosti. Kdor hoče torej očistiti svoje srce, naj ga neprestano vnema s spominom na Gospoda Jezusa. Naj mu bo to edino premišljevanje in nenehno delo. Tisti, ki hočejo odvreči svojo umazanijo, ne smejo torej včasih moliti, včasih pa ne, ampak morajo vedno imeti čas za molitev in paziti na svoj um, tudi če bivajo pod milim nebom, izven hiše molitve. Kakor se namreč tistemu, ki hoče očistiti zlato, čiščena snov spet strdi, če za kratek čas pusti, da ogenj pod toplinico ugasne, tako tudi tisti, ki se nekaj časa spominja Boga, nekaj časa pa ne, z lenobo uniči tisto, kar misli, da bo dosegel z molitvijo. Možu, ki ljubi krepost, je lastno, da z nenehno mislijo na Boga uniči, kar je zemeljskega v srcu, tako da ogenj dobrega spomina po malem použije, kar je slabega, in duša pride dokončno nazaj k svoji naravni svetlobi, a s še večjim veličastvom.

98. Brezstrastje ni to, da se z nami ne vojskujejo demoni, kajti za to bi morali oditi s sveta, kakor pravi Apostol,[224] ampak da ostanemo nezavojevani, ko nas napadajo. Kajti tudi bojevniki, oboroženi z oklepom, so obstreljevani od nasprotnikov in slišijo šum obstreljevanja, in celo vidijo puščice, ki so poslane nadnje, a niso ranjeni zaradi čvrstosti bojne opreme. Toda to (moč), da niso zavojevani, kadar so napadeni, imajo zato, ker so zaščiteni z železom. Mi pa se s pomočjo dobrih del prebijmo skozi temne falange demonov, oboroženi s polno bojno opremo svete Luči in čelado odrešenja![225] Ne prinaša namreč čistosti to, da samo ne storimo več slabega, ampak to, da s skrbjo za dobro z vso močjo odstranimo vse slabo.

99. Kadar Božji človek premaga skoraj vse strasti, mu ostaneta dva demona, ki se borita z njim. Eden nadleguje dušo in jo vodi v neprimerno vnemo zaradi (njene) ljubezni do Boga, tako da ne želi ničesar drugega kot na svoj način ugajati Bogu. Drugi pa vnema  telo v želji po spolnem občevanju z nekim gorečim delovanjem. To se zgodi telesu najprej zato, ker je naravi lasten ta užitek zaradi rojevanja otrok, in zato zlahka podleže, potem pa tudi zaradi Božjega dopuščanja. Ko namreč Gospod vidi nekoga od borcev cveteti zaradi obilice kreposti, dovoli, da ga umaže ta demon, tako da meni, da je slabši od vseh posvetnih ljudi. Zares, nadlegovanje te strasti sledi, ali včasih tudi predhodi uspehom in stori, da se zaradi pričakovanja ali navala strasti duša zdi neuspešna, naj so njeni uspehi še tako številni ali veliki. Vendar se bojujmo s prvo strastjo z veliko ponižnostjo in ljubeznijo, z drugo pa z vzdržnostjo in nejezljivostjo ter z globokim zavedanjem smrti, iz česar bomo neprestano čutili delovanje Svetega Duha in se bomo v Gospodu dvignili tudi nad te strasti.

100. Tisti, ki postanemo deležni svetega spoznanja, bomo vsekakor polagali račun tudi za nehotene prazne raztresenosti. Blaženi Job namreč pravi: »Zaznamovan sem bil, tudi če sem kaj nehote  zagrešil, in to po pravici.«[226] Če namreč nekdo ne bi opustil stalnega spomina na Boga in če ne bi zanemarjal njegovih svetih zapovedi, ne bi padel nehote ali hote v pregreho. Torej je treba iskreno tudi za nehotene prestopke prinašati vneto izpoved Gospodarju, to se pravi glede nerodnega izvajanja običajnega (asketsko-molitvenega) pravila.[227] Nemogoče je namreč, da se (človek), ker je človek, ne bi spotikal po človeško,  dokler naša vest ne doseže popolne gotovosti s solzami ljubezni glede opuščanja teh (prestopkov). Rečeno je namreč: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vsake krivičnosti, saj je zvest in pravičen.«[228] Neprestano je treba torej biti pozoren na občutek za priznavanje (prestopkov), da ne bi naša vest lagala, ker bi mislila, da je dovolj priznavala Bogu. Božja sodba je namreč mnogo mogočnejša od naše vesti, četudi se kdo v popolni gotovosti vesti ne zaveda nobene krivde, kakor nas uči nadvse modri Pavel, ki pravi: »Seveda pa ne sodim sam sebi. Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi me namreč Gospod.«[229] Kajti če se pošteno ne spovemo tudi teh stvari, bomo ob času našega odhoda (s tega sveta) odkrili v sebi neko skrito strahopetnost. Mi, ki ljubimo Boga, moramo moliti, da bomo tedaj najdeni brez vsakega strahu.  Kdor bo namreč tedaj najden v strahu, ne bo šel svobodno mimo vladarjev podzemlja.[230]  Strahopetnost duše imajo tako rekoč kot zagovornika  svoje zlobe. Dušo pa, ki se veseli v Božji ljubezni, nesejo angeli miru v uri njenega odhoda nad vse temne bojne vrste. Kakor bi z duhovno ljubeznijo dobila krila, ima ljubezen brez umanjkanja: ljubezen, ki je izpolnitev postave.[231] Zato bodo tudi ti, ki s tako zaupnostjo odhajajo iz življenja, ugrabljeni z vsemi svetimi ob Gospodovem prihodu.[232] Tisti pa, ki so tudi le malo strahopetni ob času smrti, bodo puščeni z vso drugo množico ljudi, kakor podvrženi sodbi, da bi preizkušeni z ognjem sodbe prejeli dediščino, ki jim jo daje naš dobri Gospod in Kralj Jezus Kristus glede na njihova dejanja. On je namreč Kralj pravičnosti in njegovo je nad nami, ki ga ljubimo, bogastvo dobrote[233] Kraljestva vekomaj in na vse veke vekov. Amen.

 

RAZLAGA

Razlaga svetega Maksima o besedah pričujočega stotega poglavja, ki se glasi: »da bi preizkušeni z ognjem sodbe …«, o čemer so nekateri spraševali (kaj pravzaprav pomenijo).

Tisti, ki so dosegli popolnost ljubezni do Boga in s krepostmi dvignili krilo duše, so, kakor pravi Apostol, ugrabljeni na oblakih[234] in ne pridejo v obsodbo.[235] Tisti, ki pa si še niso povsem pridobili popolnosti, ampak so si (prej) pridobili tako grehe kot uspehe, pridejo na sodišče k sodbi. Tam se po vzporejanju dobrih in slabih del tako rekoč čistijo z ognjem, in če na tehtnici prevladajo dobra (dela), so oproščeni[236] kazni.


[1]      Ali: kontemplacija (tudi v nadaljevanju); gr. theoría.

[2]     Prim. 1 Kor 13,13.

[3]     Gr. aisthései noerâi; tj. z zaznavanjem/zmožnostjo uma (noûs), da prepozna duhovne resničnosti. Izraz aísthesis je zelo pogosto rabljen v tem spisu in je večinoma preveden s slov. ‘občutje’, ‘zaznava’, pa tudi ‘čut’, ‘dojemanje’ in z njimi ustreznimi glagoli (gr. aisthánomai, občutim, zaznam ipd.). Prim. npr. v zanikani obliki besedo ‘anestezija’.

[4]     Gr. agathós; avtor izmenoma uporablja izraza agathós in kalós (nekateri sicer menijo, da je  agathós rabljen bolj v smislu najvišjega dobrega, kalós pa v najširšem smislu, vendar je v Jn 10,11 sam Jezus imenovan ho poimèn ho kalós, ‘dobri pastir’).

[5]     Lk 6,36.

[6]     Ali: podobo, gr. eîdos;  to je torej nekaj, kar proizvede človek – v nasprotju z naslednjim pojmom ‘bitnost’, ousía.

[7]     1 Mz 1,27.

[8]     Prim. 1 Kor 6,19.

[9]     Prim. 2 Kor 5,18.

[10]   Ali: ima oblast nad seboj; je samozadostna; gr. autexousiótes.

[11]   Različica: Bogu.

[12]   Gal 5,6.

[13]   2 Tim 2,6.

[14]   1 Kor 12,8

[15]   Ali: mirna gladina; brezvetrje; gr. galéne.

[16]   Gr. éros.

[17]   Ali: smislih; gr. lógoi.

[18]   Prim. Jn 7,18.

[19]   Prim. Jn 3,29-30.

[20]   naravnanostjo k ljubezni do Boga db. v (duhovnem) stanju/razpoloženosti bogoljubja.

[21]   Db. spomin; pomnenje.

[22]   Prim. Ef 2,7.

[23]   Prim. 1 Kor 8,3.

[24]   Gr. agápe.

[25]   Prim. 2 Kor 5,6.

[26]   2 Kor 5,13.

[27]   duhovnim občutenjem db. občutenjem duha/Duha.

[28]   1 Jn 4,18.

[29]   Ps 33,10 LXX.

[30]   Ps 31,24.

[31]   Ps 62,9 LXX.

[32]   Prim. 1 Jn 4,18.

[33]   Rim 13,10.

[34]   Gr. éros.

[35]   Prim. Gal 5,6.

[36]   1 Mz 22.

[37]   Ali: slava; gr. dóxa.

[38]   telesni čuti … občutje uma = gr. toû sómatos aisthéseis … toû noû aísthesis.

[39]   Ali: lepotah; gr. kalôn.

[40]   Ali: dobrin; gr. kalôn.

[41]   Gr. agathôn.

[42]   Ps 27,7 LXX.

[43]   Ps 139,14 LXX.

[44]   Prim. Lk 11,21-22.

[45]   1 Tes 5,19.

[46]   dobrinami ali: lepotami; gr. tà kalá.

[47]   (duhovnem) stanju db. raz-položenju, gr. diáthesis.

[48]   Prim. Apd 9,31.

[49]   Ps 34,9.

[50]   Flp 1,9-10.

[51]   Različica: tolažbo.

[52]   Db. Če … je najden.

[53]   odkrito db. enhipostatično, tj. dejansko, brez prevare.

[54]   Gr. ápoios; brez »takšnosti«, brez kvalitet.

[55]   združitve db. pomešanja, izraz ima odtenek spolnega akta.

[56]   Prim. Jn 15,26; 1 Tim 4,1.

[57]   Ps 61,2 LXX.

[58]   Ali: dobrotljivostjo.

[59]   Ps 19,10.

[60]   Prim. 2 Kor 5,7.

[61]   Prim. 2 Kor 5,6.

[62]   Nekoliko nejasno, ali gre za odločitev človeka ali demonov (gr. Hò gàr ek proairéseos mèn ouk échousin …).

[63]   Možen prevod: zelo grozijo; gr. apeiloûsi pleîsta.

[64]   Ali: suženj; gr. doûlos.

[65]   2 Kor 11,14.

[66]   Namreč da bi imeli taka videnja.

[67]   5 Mz 6,5; Lk 10,27.

[68]   Prim. 1 Mz 3.

[69]   Ali: ojkonomije; gr. oikonomía.

[70]   Prim. Flp 2,8.

[71]   Ali: Samoobvladovanje; Zmernost; gr. enkráteia.

[72]   Ali: Zmernost.

[73]   Prim. 1 Mz 1,31; 1 Kor 10,27; 1 Tim 4,4.

[74]   Morda možen pomen: če je telo oslabljeno (v gr. sta sôma, ‘telo’, in méros, ‘del’, srednj. spola).

[75]   Gr. aphilólogos.

[76]   Tj. aperitivi.

[77]   Db. kakšnost.

[78]   Gr. theóphobon; različica:  theóphoron, bogonosno.

[79]   Prim Jn 19,29.

[80]   Različica: jedi.

[81]   preudarno ali: razkrivajoče duhovno čistost; gr. sophronéstaton.

[82]   Prim. 1 Mz 3,7sl.

[83]   Gr. sophrosýne; v puščavski duhovnosti ima navadno pomen spolne vzdržnosti.

[84]   Prim. Mt 4,23.

[85]   Prim. Ps 68,7. »Samotarje« prevaja gr. monótropoi, »eno-načinske«, »zedinjene«, v eno osredotočene ljudi.

[86]   Gr. ápoios; tj. nikakršen.

[87]   stvari okoli sebe db. pristonih/sedanjih stvari.

[88]   Prim. 1 Mz 3,6sl.

[89]   Morda prvi namig na t. i. Jezusovo molitev (ali molitev srca: »Gospod Jezus Kristus, Božji sin, usmili se me grešnika!«) in držanje uma v srcu, torej Evagrijevo razumevanje, da mora um opustiti vsako umsko predstavo ustvarjenih reči, da doseže ‘mesto Boga’; prim. Peri logismon 40,41. (Ta in nekatere naslednje opombe se naslanjajo na komentar Rutherfordove v publikaciji: One Hundred Practical Texts of Perception and Spiritual Discernment From Diadochos of Photiki; Text, Translation and Commentary: Janet Elaine Rutherford <Belfast Byzantine Texts and Translations, 8>. Belfast Byzantine Enterprises, Institute of Byzantine Studies, The Queen’s University of Belfast, Belfast 2000.)

[90]   filozofiji tj. ljubezni do modrosti: gr. philosophía.

[91]   Tj. ljubezen (gr. éros), ki bi ponesla človeka za čutnim doživljanjem. Možna aluzija na Erosa, boga ljubezni, upodabljanega s krili.

[92]   Job 31,7 (»Mar je moj korak skrenil s poti in mi je srce hodilo za mojimi očmi, da se je madež prijel mojih rok?«).

[93]   Prim. Gal 5,16.

[94]   vulgarne db. vseljudjske (pándemos); aluzija na Platonov Simpozij.

[95]   Db. začne ne več hrepeneti.

[96]   naveličan in brezbrižen – gr. akediastés; prim. izraz akedía, naveličanost, ki dobiva v puščavski duhovnosti zelo značilen pomen ‘duhovna naveličanost, duhovna lenoba’, ki se v polnosti razvije pri Evagriju in zaobsega tudi pojme, kot so ‘strahopetnost’; ‘potrtost’; ‘opoldanski demon’, ki menihu lahko predstavlja najhujšo nevarnost (prim. Evagrij, Praktik 12), ‘želo, ki pustoši opoldne’ (Ps 91,6) in ki pomeni pravzaprav nehvaležnost do Boga.

[97]   Ali: ki nas stori lene, nemarne.

[98]   1 Kor 12,3.

[99]   Treba se je držati dosledno črk tega reka in ponavljati samo Jezusovo ime oz. t. i. Jezusovo molitev, da se nam ne bi razvnela in nas raztresla domišljija.

[100] Različica: spominjanjem.

[101] 5 Mz 4,24.

[102] Prim. Mt 13,45-46.

[103] Različica: rodovitna; dejavna.

[104] Prim. Prd 1,18 LXX.

[105] Ps 38,12 LXX.

[106] Ali: tega, s čimer se marljivo ukvarja; gr. meléte.

[107] Tj. klicanje Jezusovega imena.

[108] Vzklik je v nominativu, kar kaže na ime molitvene formule, ne pa na vse besedilo; tudi v nadaljevanju se ‘ime Oče’ očitno nanaša na očenaš (glede avtorstva opombe prim. op. 91).

[109] Rim 8,26.

[110] Prim. Gal 4,6.

[111] Prim. Jn 11,33sl.

[112] Prim. 1 Mz 3,6.

[113] Prim. 2 Kr 2,11-12.

[114] prvotnim: morda za razliko od »drugih« in »resničnih« Judov, tj. kristjanov.

[115] Prim. 1 Pt 2,23.

[116] Prim. Mt 27,28.

[117] Prim. Iz 53,4.

[118] Prim. Lk 23,34.

[119] Prim. Lk 6,30.

[120] Prim. Mt 19,21.

[121] Ps 114,6 LXX.

[122] Ali: dajanje miloščine; gr. eleemosýne.

[123] Prim. Lk 14,26.

[124] Ps 73,21 LXX.

[125] Ali: nauka, vedenja o Bogu; gr. theología.

[126] Ali: evangelij.

[127] Ps 67,11-12.

[128] Božje izreke tj. Sveto pismo.

[129] Prim. Heb 1,14.

[130] Različica: usklajevala od Boga dane glasove, ki bodo jasno opevali Gospodovo mogočnost; prim. Ps 21,14.

[131] Gr. hesychía.

[132] razvlečenostjo db. širino; razsežnostjo.

[133] Db. dobrega.

[134] Ps 39,2 LXX

[135] Ps 93,19 LXX.

[136] Ali: veljavnih; gr. kyríon; različica: primernih; ustreznih tistemu trenutku; gr. kairíon.

[137] Različica: misli; gr.logismón.

[138] Različica: svoja poželenja.

[139] Gre za besedo/nauk spoznanja; pisano z veliko začetnico pa bi morda lahko celo pomenilo sámo Božjo Besedo.

[140] Ps 11,7.

[141] Izraz, ki se je predvsem prek Evagrija uveljavil v pomenu kristjana, ki je deležen duhovnega spoznanja; ne gre torej za pristaša krivoverskega gnosticizma.

[142] 1 Kor 12,8.

[143] Gr. éros.

[144] Tj. ker je naravni dar, se lahko hitro izgubi (o vsebini te op. glej. op. 91).

[145] Gr. di’ heautês; različica: di’ autês, kar bi pomenilo ‘prek/iz srca.

[146] Prim. Ezk 1,4.

[147] Prim. 1 Jn 4,6.

[148] Tj. prve; ki težijo k pravemu.

[149] Ps 65,12 LXX.

[150] Prim. Mt 13,44.

[151] Prim. 1 Mz 1,27.

[152] Db. kopeli; gr. baptísmatos.

[153] razpoložljivostjo ali: (notarnjim) stanjem (diáthesis).

[154] Prim. 2 Kor 6,14.

[155] Prim. 2 Kor 6,7.

[156] Ps 44,14 LXX.

[157] Prim. Rim 7,22.

[158] Jn 1,5.

[159] Rim 8,7.

[160] Tj. sv. Janez Evangelist.

[161] Jn 1,9-11.

[162] Flp 3,12.

[163] Db. meso; gr. sárx.

[164] Namreč na razpad telesa.

[165] Prim. Mt 12,44-45.

[166] Rim 7,22-23.

[167] Rim 8,1-2.

[168] Ef 6,14-17.

[169] Rim 7,25.

[170] Rim 7,18.

[171] o sebi db. iz sebe, tj. iz svoje sedanje izkušnje.

[172] Mt 15,18-19.

[173] Ali: da ju spoji: namreč telo in dušo.

[174] Db. ni nejasno.

[175] Prim. Mt 12,29.

[176] Prim. Ps 34,9.

[177] Gr. boulaí; nekateri redaktorji menijo, da je besedilo pokvarjeno in popravljajo v béle, tj. puščice, ker v nadaljevanju govori o zbadanju.

[178] Ali: oblast nad samim seboj; gr. tò autexoúsion.

[179] Prim. 1 Mz 28,12.

[180] Morda možen prevod: naj ne rečejo ničesar več.

[181] Prim. Heb 10,39.

[182] Ef 4,13.

[183] Gr. ousióde; torej dejanski spopad, ne le kot v slabih mislih.

[184] Ali: hipostazi.

[185] Db. ne dobro.

[186] Gr. kat’ eikóna.

[187] Gr. kath’ homoíosin.

[188] Gr. eîdos.

[189] Gr. charaktér; kar je vtisnjeno, vdolbeno; tudi značaj.

[190] Rim, 13,10.

[191] 2 Kor 4,16.

[192] Ali: zaznavanjem.

[193] Gr. ek bías; morda namig na Mt 11,12.

[194] Gr. anthomologéseos; prim. izraz homologétes za pričevalce vere, ki so bili mučeni, a so trpljenje  preživeli.

[195] posoda ali: sprejemališče; gr. docheîon.

[196] Rim 14,17.

[197] Db. krivico; Ps 74,6 LXX.

[198] Db. iz neke majhne volje/želje.

[199] 1 Kor 13,13.

[200] razmah db. razprtje.

[201] V gr. je le zaimek autês (tj. nje), ki se smiselno najverjetneje nanaša na zgoraj omenjeno delovanje svetega spoznanja, lahko pa gre tudi za zbadanje vesti.

[202] Db. postane len glede teologije.

[203] Db. nezamejeni podobi; gr. en asystáltoi tês psychês schémati; različica chýmati – v soku/vlagi duše; nekoliko nejasno mesto: naj bi sprejeli njegovo obličje v dušo (?).

[204] Ali: zaupanjem; pogumom; gr. parrhesía.

[205] Mt 7,14.

[206] Mt 11,30.

[207] voljo … hotenjem: gr. thélema … thelémata.

[208] Prg 8,35 LXX.

[209] Db. bistveno; gr. óntos.

[210] Prim. Flp 2,13.

[211] 2 Kor 12,9.

[212] 2 Kor 12,9.

[213] Prg 3,12 LXX.

[214] Prim. Flp 3,18.

[215] Ali: vzvišenosti razodetij; prim. 2 Kor 12,7.

[216] po Gospodovi volji db. zaradi Gospoda.

[217] Ps 4,7 LXX.

[218] Tj. ki pričujejo z mučeništvom; mučencem; gr. mártyres.

[219] Ps 39,2 LXX

[220] Ali: spoštovanjem; čutom za druge; gr. aidós.

[221] Prim. Mt 4,8-10.

[222] Tj. t. i. akedija; gr.  akedía/akedeía – duhovna naveličanost; prim. op. 98.

[223] Prd 8,5 LXX

[224] Prim. 1 Kor 5,10.

[225] Prim. Ef 6,13sl.

[226] Job 14,17 LXX.

[227] Gr. kanónos; tj. pravila (zasebne) molitve in asketske prakse.

[228] 1 Jn 1,9.

[229] 1 Kor 3-4.

[230] Gr. tartaréous.

[231] Prim. Rim 13,10.

[232] Gr. parousía.

[233] Prim. Rim 2,4.

[234] Prim. 1 Tes 4,17.

[235] Prim. Jn 5,24.

[236] Db. se čistijo.