Nikodemov uvod: Anton Veliki

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Anton Veliki, naš véliki oče, korifej zbora asketov, je bil na vrhuncu življenja pod vladavino Konstantina Velikega, okrog leta 330 po Božjem rojstvu. Bil je sodobnik Atanazija Velikega, ki je na dolgo popisal zgodbo njegovega življenja.  Do skrajnega vrha je prignal krepost in brezstrastje. Čeprav je bil preprost in nepismen mož, mu je bila dana učiteljica od zgoraj: modrost Duha, ki daje razumevanje ribičem in otrokom. Njegov um, razsvetljen s to modrostjo, je glede različnih tem dajal  primerne – svete in duhovne  – nasvete; tistim, ki so mu zastavljali vprašanja, je dajal nadvse modre odgovore, polne koristi za (njihove) duše, kakor lahko vidimo marsikje v zgodbah o puščavskih očetih. Častitljivi mož nam je poleg teh pričevanj zapustil še 170 poglavij, ki jih vsebuje tudi pričujoča knjiga. Da so ta res pristen otrok njegovega bogoobličnega razuma, med drugimi potrjuje duhovnik-mučenec Peter Damaščan. Tudi sam slog izražanja izključuje vsak razlog za dvom; proti tistim, ki to preiskujejo z radovedno kritičnostjo, skorajda sam kriči, da (ta poglavja) pripadajo času one svete starodavnosti.

                Zato ni čudno, da se izražanje nagiba k  nadvse preprostemu govoru, starinskemu in neizumetničenemu.  Osupljivo pa je, da takšna preprostost naklanja bralcem tolikšno odrešenje  in duhovno korist, nadalje to, v kolikšni meri se v tem izražanju razcveteva prepričljivost in iz njega kaplja (duhovna) sladkost, ter –  na splošno –  v kolikšni meri prekipeva od poštene nravnosti in doslednosti evangelijskega načina življenja. Gotovo bodo izkusili užitek tisti, ki bodo ta med okušali z umskozaznavnim grlom svojega razuma.